Tiskane izdaje
Letos mineva sto let od začetka prve svetovne vojne, strahotne morije, ki se je na naših tleh dogajala predvsem v visokih gorah ob Soči.
Kako so živeli in trpeli vojaki na bojni črti med skalovjem, kjer so kar naprej pokale bombe, granate in streli iz pušk, je sicer nazorno prikazano v znanem kobariškem muzeju, a marsikaj zanimivega hranijo tudi posamezni zbiratelji, kot je Miloš Domevšček iz Bovca s svojim mini muzejem. Posebnost je njegova najdba sanitetnega vedra na 1400 metrih nad morjem s takratnimi zdravili, ovoji, škarjami in mačeto za sekanje udov. Srhljivo...
»Ne vem, kje sem. Kruta narava mi je pred barako nasula pet metrov visok snežni zamet,« je vojak s fronte zapisal v pismu domačim, ki ga hrani Miloš Domevšček v svojem muzeju. Najprej se tam srečaš z raznobarvnimi steklenicami piva iz petnajstih različnih pivovarn iz Avstro-Ogrske. Nekatere celo nosijo pečat stare monarhije.
Za fronto več kot 20 žičnic
Med najdenimi predmeti prevladujejo ostanki bomb, granate, puške, sablje, čutare, menažke, čelade, čevlji, konjska oprema. Bolj zanimive se vsakdanje reči vojakov, kot so pipe, žepne ure, stare fotografije od doma, cigaretnice, likalniki na paro, svetilke, orglice, očala, harmonika. Najbolj nenavadna so vsekakor mazila proti sifilisu – hudi nadlogi za tiste čase – v keramičnih lončkih, ki so po sto letih še vedno rumene barve, le vonj so izgubila. Žensk, razen bolničark, na fronti ni bilo. Bile so pač v zaledju in med njimi seveda ni manjkalo prostitutk, kar je običajno v vseh vojnah.
Na stenah se najdejo še monarhovi portreti, zemljevidi, uokvirjena fotografija neke neveste. Zbiratelj je opozoril, da je še bolj pestra letos odprta razstava v trdnjavi Kluže, znani še iz Napoleonovih časov, ko je tam v globeli hudournika končalo veliko njegovih vojakov.
Na vprašanje, kako je bilo mogoče vse orožje in druge potrebščine dostaviti tako visoko v gore, sem izvedela, da je avstrijska vojska v teh krajih zgradila več kot dvajset tovornih žičnic: »V enem letu so jih samo na Rombon speljali pet, zdaj pa v Bovcu niso sposobni popraviti ene same na Kanin,« se je jezil domačin, upravičeno, saj so s tem izgubili veliko delovnih mest in tudi turistov.
Smrt so sejali tudi plazovi in kazenski streli ali vrvi
Strahotna morija na soški fronti je vzela milijon ljudi. Vseh ni pokončalo orožje. Za mnoge so bile usodne druge poškodbe in okužbe oziroma bolezni. Medicina je bila v vojnih razmerah velikokrat nemočna in primitivna, saj so na primer razcefrane ude odstranjevali kar z mačetami! Vojaki so bili pogosto žrtve plazov in zametov, saj so bile gore nad Sočo pred sto leti precej gole zaradi izsekavanja gozdov.
Kakor mi je povedal zbiratelj, se o plazovih ni poročalo, obstajajo pa dokumenti, neki oficir ga je zapisal celo v gotici kot posvetilo mrtvim pod snežnim plazom. Najhujši je bil v Lepeni, kjer je odnesel 38 vojakov, nekje blizu Krna je bilo 16 mrtvih, za številne druge se niti ne ve.
Miloš Domevšček je povedal, da je pred leti slišal od preživelih vojakov, kako so domačini opozarjali vojaške poveljnike na nevarna mesta za plazove, a jih oficirji niso poslušali. No, med žrtvami orožja, plazov in bolezni so bili tudi konji, mule, psi, zvesti spremljevalci vojakov vseh časov in vseh vojn.
Smrt pa je čakala tudi vse, ki so hoteli pobegniti ali so kako drugače prekršili vojaška pravila oziroma se jim uprli. Italijani so vojake kaznovali tako, da so ustrelili vsakega desetega v vrsti, ne glede na to, ali je bil kriv ali ne. Avstrijci so jih obešali na drevje v zaledju oziroma po vaseh drugim v opomin, je bilo rečeno. Kruto ... no, takšno »pravilo« so imeli tudi nacisti v drugi svetovni vojni.
