Spravno potovanje k zdravju

Trinajst let je delala kot farmacevtka receptarka, z opravljeno fakulteto za farmacijo, sledila je specializacija iz analitike zdravil, še enajst let vodenja laboratorija Gorenjskih lekarn. Ja, lahko bi rekli, da je Ines Logar iz Šenčurja imela zdravila v malem prstu, če ne steklenički.

Pa je v lekarni videvala ljudi v začaranih krogih, ki so prihajali po zdravila, jih zgoltali in se vračali, v nedogled. »Ortodoksna farmacevtka«, kakor se 55-letnica opredeli za tedanjost, se leta 1992 prvič sreča s tujimi predavatelji, ki čez Karavanke prinesejo novo tujsko zlo, homeopatijo. In ko se pogovarjava v njenih prostorih, nad Mercatorjem sredi Šenčurja, za vrati, na katerih piše Zdravsem, za začetek: »Do leta 2011 le v Sloveniji in Albaniji ni bilo homeopatskih zdravil.« Od evrodržav. Ne, ni izgubila vere v tabletno klasiko, le za sožitje, komplement, se je že davno odločila in veseli jo, da je pri nas registriranih 55 homeopatskih zdravil, izdelkov, kakor želite.

Milimetri pod kožo

V sobi, ki se slabovidnemu zdi bela, pa me Ines popravi, da gre za barvo bele kave: »Človek je energetsko bit­je, okoli sebe ima avro, energetsko telo, s fizičnim telesom je povezan prek energetskih centrov. Tri milimetre pod kožo so energetske poti, električni vodi, meridiani, po katerih energija potuje do vsake celice. Na meridianih so akupunkturne točke, prek njih vplivamo na pretok energije.« Ki ga zmotijo zastoji, vozli. Kdor se je za kanec v življenju odmak­nil od čistega, grobega fizisa, bo pojamral, ja, to vemo, smo že stotrikrat slišali. Slišal sem tudi jaz, natipkal pa, da ponazorim, kakor mi Logarjeva pove: »Moja raven je majhen prej od fizičnega!«

Pa podstat vsega, da ne bo nesporazumov: »Jaz ne zdravim, vsak se zdravi sam, le svetujem preventivo zdravja.« Razpletanje: »Na fizični ravni je okvara vidna, ko je celica že poškodovana, lahko te nekaj boli, pa klasična medicina tega ne zazna, ker gre za težavo na energetskem telesu, te so lahko zelo dolgotrajne, preden se izrazijo na fizičnem.« Pomemben, bistven je pretok energije, dobro je, »če težavo ustavimo že na energetski ravni«.

Za človeka, ne takšnega, ki še nikoli ni staknil bolezni, ampak zdravo nevednega, narekovano nadaljujem: »Razlika med homeopatskimi in klasičnimi zdravili je, da druga delujejo količinsko, na simptom, prva celost­no, informacijsko.«

Ljudje prihajajo k Ines Logar, preprosto, ker se slabo počutijo, so utrujeni, obče nezadovoljni. Slabo pa se lahko počutijo zaradi nedolžnega posmrkavanja ali po kemoterapiji. Logarjeva: »Energetske poti nam blokirajo čustva in miselni vzorci, prevzeti od staršev. Vsako čustvo, tako pozitivno kot nasprotno, povzroči problem na določenem delu telesa.«

Težavne enačbe

Strahovi imajo enačaj z ledvicami, jeza z žolčnikom in jetri, žalost s pljuči, prezahtevnost do sebe s srcem, neizražanje z grlom, pa naprej, ledvice so povezane s sinusnimi težavami, jeza z očmi, pljuča s kožo, energetska negativnost notranjih organov se preslika v zunanjo tegobo. »In vsakdo se rodi z določenim delom telesa, ki je bolj občutljiv.« V vsakem telesu nevralgična točka ždi, kajne?

Starši imamo obilo težav sami s seboj, za posladek je tu otroški dodatek: »Pripelje očka bolnega otročiča.« In ne ve, da je klica otrokove bolezni on sam. Naraščajniki imajo poleg imanentnih zagatnosti še pezo, da so energetsko odprta bitja, vlečejo nase vse od staršev in bližnjih. Vnetje ušeska, pomislite, si morda dete velikokrat zatiska slušni organ, ko stara rjovita drug na drugega? Angina je lahko posledica strahov, pred vrtcem, šolo, mokrenje je simptomatični otročič preavtoritativnih staršev... V otroka se bo vtisnilo tudi, če je stik, takšen, drugačen, med rodnikoma ugasnil ali če žarek preskakuje komaj na vsake kvatre. Starši velikokrat mislijo, da gre pri detetu za težave tretje vrste in se težko sprijaznijo z ogledalom in krivdo v njem. Včasih ne prenesejo, jadrno odfurjajo. »Če bi že v vrtcu ozaveščali sproščanje, bi bilo drugače,« de Logarjeva. Ne pa kopičenje strahca na strahec: »Toliko zunanjih zahtev, o sebi pa ne vemo nič.«

Stanje otrok se slabša tudi zaradi uporabe antibiotikov. »Bakterije so zelo inteligentne, že med jemanjem tablet razvijajo protiorožja.« Homeo­patska zdravila, ja, so brez stranskih učinkov, delujejo v smeri dviga imunskega sistema. »Če ujamemo otroka v rani fazi težav, svetujem homeopatska zdravila, če se stanje ne pošlihta, gre k zdravniku.« Primeri so jasni, starša se ločujeta, otrok se loči od zdravja, a otrok na sebi ni žleht, preprosto obstajajo okoliščine, »stanja, ki privedejo do ekstremnih vedenj«. Torej, ko se pojavi družinica s težavnim otrokom, je treba najprej pogledati mamico in atija. Ines se srečuje z vsemi, od A do Ž, zaradi vsega, kar nas pripelje v običajno lekarno po nasvet.

Ponovi: »Svetujem preventivo zdravja, neklasična in klasična zdravila, ena od tehnik, ki jo uporabljam, je akupunkturna masaža, s katero odpiram energetske kanale. Zavedanje težave je začetek dela, sledi iskanje načinov, kako jo odpraviti.«

Meningitis, mrena

Iz ortodoksije v herezo človeka ponavadi kaj požene, sune, kaj usodnega, prelomnega. Pri Ines ne gre za herezo, prej spravo, pa vendar, njena hči je imela devet mesecev in meningitis, so zdravniki ugibali o treh izhodih, vsi so bili katastrofalni – pa je šlo skozi četrto špranjo. Logarjeva je imela zeleno mreno, teoretično neozdravljivo, »zdravil nisem prenesla, obiskala skupino za sproščanje v Ljubljani«, sprva ni razumela ničesar, sčasoma se je priučila umirjanja, mrena se je razmrenila. »Vodja skupine me je silil, naj začnem delati z ljudmi, in ko sem le popustila, sem najprej delala doma, zdaj tu, nad Mercatorjem.« V nekdanjem pajzlu. »Imam srečanja z ljudmi, željnih sproščanja, individualne obravnave,« pa farmacija je nekje na tretjem mestu. »A popolnega miru nima noben človek, treba je delati na sebi, pri treh otrocih,« hčerkah, izvem, »poskušam najti najboljšo pot zase in zanje.«

Španovijo Slovenije in Albanije smo zapisali. Še navržek, da naš zakon o zdravilstvu, tako Ines, pove, kako so homeopatija, osteopatija, kiropraktika in akupuktura domena zdravnikov, farmacevti odpadejo. S homeopatskim zdravljanjem se lahko ukvarjajo le zdravniki, uradni medicinci, če – se odpovedo svoji klasiki. Zato se zdravniki borijo, da bi lahko zdravili po dveh tirih. Torej, dostop do homeopatskega zdravljenja imajo pri nas za zdaj le večdesetletni preganjalci, predstavniki lovskega ceha na homeočarovnice. Neagresivno pravovernim, zunanjim, je vstop prepovedan. Boj za zdravje, za zdravljenje, je krut, in škodljiv. In ne pomaga, da je Nobelovo nagrado za homeopatijo prejel grški elektroinženir. Ah, kaj bi še mi Grke po zobeh vlačili.

In ob odhodu mi ni bilo v pretirano tolažbo, da imamo vse svoje telo na dlani. No, pa na podplatu, v ušesih, na jeziku, spolnih organih. Matonimija, del za celoto, se razumemo.

Samo večje ali manjše gordijske vozliče je treba presekati, pa energija steče, pa gre minus v plus.