Srečno življenje s tihim mačjim ubijalcem

»Pozitivni test je za mačka smrtna obsodba,« komentira veterinar, ko si vsi v ambulanti oddahnemo, ker je hitri test na levkozo in virus mačje imunske pomanjkljivosti (FIV) pri mačku, ki s spodvitimi tačkami mirno sedi na mizi, negativen. Seveda ga vprašam, ali bi drugače pred­lagal evtanazijo, četudi se bolezen še ne bi razvila. Predlagal že, vendar je končna odločitev stvar skrbnika živali, je njegov odgovor.

Ampak evtanazija je zadnje, na kar morate pomisliti, ko imate opravka z zdravim mačkom, ki je samo okužen z enim izmed mačjih, na človeka in druge živali neprenosljivih virusov, ki lahko s časom izbruhnejo v bolezen s smrtnim izidom. Imunski sistem namreč prizadeneta podobno kot pri ljudeh levkemija in aids.

Čarovniška mačka Val in Pasha

»Vala sva posvojila netestiranega, in ker sva že od začetka načrtovala posvojitev dveh mucev, smo potem, ko smo opravili cepljenja, naredili tudi test,« začne zgodbo o svojih živalih Urša Drvodel. Čeprav si je že ob posvojitvi prebrala vse o mačjih bolez­nih, jo je diagnoza njenega Vala, ki je prve mesece življenja preživel zavržen in zapuščen, zelo prizadela, saj jo je bilo strah, da bo kmalu zbolel in v bolečinah umrl.

Vala sta posvojila prek mozirskega društva Lučka, kjer so ga oskrbeli ob najdbi. Star je bil samo nekaj mesecev, vendar mu zunanje življenje ni prizaneslo, saj je prišel v skrbništvo z več zlomi repa in že okužen tako z virusom FIV kot FeLv. Kljub diagnozi pa si je skrbnica s partnerjem še vedno želela, da bi imel Val družbo, zato je začela iskati mačka, ki bi lahko sobival z njim, ne da bi to ogrozilo njegovo zdravje.

Novi član družine je tako postal mali tigrasti Pasha, že od rojstva okužen z levkozo, ki sta ga posvojila pri DZZŽ Kranj. Združevanje zdravega in okuženega mačka se jima je zdelo namreč preveč tvegano, saj je virus FIV res teže prenosljiv (med mački se prenaša s krvjo, zato so najpogostejši vzroki okužbe krvavi pretepi, poškodbe pri parjenju in kotitev).Nasprotno je virus, ki povzroča levkozo, prisoten tudi v slini, urinu, materinem mleku in nosnih izločkih, zaradi česar je prenos okužbe mogoč že pri normalnem sobivanju mačk, ki si delijo hrano, vodo, stranišče in so v vsakodnevnem stiku.

Skrb za preventivo

»Zaradi diagnoze sva seveda malo bolj previdna, paziva, da ni prepiha v stanovanju, da nista mokra brez potrebe, prepovedano je surovo meso in surova jajca, hraniva ju z briketi z visoko vsebnostjo mesa in brez žita, vsak dan dobivata tudi lizin v obliki paste in vitamine, oboje za imunsko odpornost. Zdaj nas čaka sistematski pregled pri veterinarju, ki ga je priporočljivo opravljati na pol leta,« preventivne ukrepe v njihovem domu našteva skrbnica Vala in Pashe.

Podobno preventivo, ki obsega kakovostno hrano in dodatke za višanje odpornosti po potrebi ter redno spremljanje zdravstvenega stanja živali, svetuje tudi veterinarka Urša Andromako s klinike Veterina MH, ki ima doma prav tako z levkozo okuženega mačka. Pri veterinarju mačke testirajo z visoko zanesljivimi hitrimi testi, za katere je treba živali odvzeti kapljo krvi. »Pri FIV s hitrim testom dokažemo prisotnost protiteles v krvi, ta se tvorijo približno v šestdesetih dneh po okužbi. Pri levkozi (FeLV) dokazujemo prisotnost samega antigena (virusa) v krvi, to pa je mogoče šele, ko je mačka v fazi viremije (tj. prisotnost virusa v krvi), kar se zgodi približno osemindvajset dni po okužbi,« pojasni Andromakova.

Medtem ko je lahko mačji mladič lažno pozitiven na FIV zaradi prisot­nosti materinih protiteles in je zato pozitivni test treba ponoviti pri starosti šestih mesecev, je hitri test na levkozo pri mladičih precej zanesljiv. V primeru sumljivega rezultata ali suma na nedavno okužbo, ki je test še ne more zaznati, se testiranje pri odraslih mačkih ponovi po mesecu oziroma dveh.

Natančne prognoze ni mogoče podati, saj lahko bolezen izbruhne že v prvih nekaj letih, lahko pa mački, posebno tisti, ki so okuženi samo z virusom FIV, leta živijo brez kliničnih znakov in dočakajo starost, primerljivo z zdravimi živalmi. Lastnikom mačk, pri katerih je ugotovljena okužba z levkozo ali virusom FIV, na veterini najprej priporočijo sterilizacijo oziroma kastracijo, saj se tako prepreči širjenje bolezni, ki je povezano s spolnim vedenjem. Za mačke, ki so do takrat živeli zunaj in se tam tudi okužili, priporočijo notranje bivanje, saj jih je tako lažje obvarovati pred dodatnimi okužbami, prav tako pa zmanjšamo možnost širjenja okužbe na druge živali v okolici. Kjer sobiva več mačk, je priporočljivo testirati vse in negativne na levkozo cepiti. Dokler cepivo ne začne delovati, priporočajo ločevanje zdravih od okuženih. Mački, okuženi samo s FIV, lahko kastrirani ali sterilizirani normalno sobivajo z drugimi predstavniki svoje vrste.

»Mačke z levkozo cepimo proti kužnim boleznim, mačkov, ki so okuženi s FIV, pa ne, saj je mogoče s cepivom izzvati izbruh bolezni,« pojasni veterinarka strategijo dodatne zaščite, ki jo izvajajo na kliniki Veterina MH. Če je žival izpostavljena okužbi s katero od kužnih bolezni, tudi mačjo kugo, jo cepijo z mrtvim cepivom. Razlika med zdravimi in okuženimi mačkami je predvsem v tem, da okužene hitreje potrebujejo podporno terapijo tudi v primerih, ko gre na videz samo za prehlad. Pomembno je, da ne čakamo in stopimo v stik z veterinarjem takoj, ko zaznamo zdravstvene težave. Andromakova opozori tudi, da je pri pozitivnih mačkih pomembno sprem­ljati stanje ustne votline, saj je pri njih pogostejše vnetje dlesni, ki ga je seveda treba zdraviti.

Smrt in življenje drug ob drugem

Mačjih mladičev in odraslih mačk, ki so pozitivni na levkozo ali okuženi s FIV in iščejo stalni dom, ni tako malo, vendar zanje posvojitelji ne stojijo v vrsti. »Strahovi glede muc z levkozo in visokimi stroški pri veterinarju so načeloma odveč, saj ob kakovostni prehrani in primerni oskrbi lahko živijo lepo in kakovostno življenje. Res pa je, da je treba bolj paziti in vzdrževati odpornost imunskega sistema ter hitro odreagirati z obiskom veterinarja, saj se levkoze ne da zdraviti, zdravijo se le sekundarne bolezni oz. okužbe,« pove Miroslav Mauko. V njihovi družini zdaj biva kar pet »levkozic«, štirje samčki in samička, štirje od njih posvojeni pri Mačji hiši, najnovejša pridobitev pa je psička, ki so jo posvojili pred kratkim, a se je že odlično vklopila v mačje kraljestvo.

Za to, da daje dom prav mačkom, ki so okuženi z levkozo, se je Mauko odločil po tem, ko je za to boleznijo zbolel njegov prvi maček. »Benček je bil pozitiven, grozljivka in panika, kako je z drugima dvema. Naredili smo teste in na žalost sta bila oba pozitivna. Benčku se je stanje tako poslabšalo, da ni bilo druge poti kot evtanazija,« pove Mauko. Takrat se je odločil za posvajanje levkozic, k čemur je pripomoglo tudi prepričanje, da samo sočustvovanje ni dovolj, ampak je potrebna konkretna akcija. »Res je, smrt in življenje si tam, kjer so doma levkozice, podajata roko. Čeprav sem se moral letos posloviti od dveh muc, ljubezen do levkozic vedno zmaga, da dom pri nas dobi še kakšna,« je odločen.

Bodimo pripravljeni

Čeprav je po nekaterih podatkih okužene tudi do dvajset odstotkov mačke populacije, je širjenje virusa mogoče zajeziti s preventivnimi ukrepi. Prva sta gotovo sterilizacija in kastracija še pred začetkom spolnega vedenja, ki vključuje teritorialne pretepe in parjenje. Tako lahko zajezimo tudi širjenje virusa FIV med prostoživečimi mačkami. Če se naša mačka brez nadzora giblje zunaj, bi morali ob cepljenju proti kužnim boleznim poskrbeti tudi za cepljenje proti levkozi, čeprav cepivo ni stoodstotno zanesljivo. Mačk, ki živijo zgolj notri in nimajo stika z neznanimi ali zunanjimi mački, ni treba cepiti, priporočljivo pa jih je testirati. Vsekakor je smiselno testirati tudi vsakega novega mačka, ki ga sprejmemo v svoj dom, če ga nismo posvojili iz zavetišča ali od neprofit­ne organizacije, ki testiranje sistematično izvaja že pred posvojitvijo. Če nam ga ni uspelo pravočasno zavarovati pred okužbo, pa naj bo evtanazija zadnja možnost, saj lahko s primernimi ukrepi svoji živali omogočimo še veliko življenja.