Stand-up komik, sédi, pet!

Ljubljanski kino Komuna je v četrtek pod večer pokal od smeha. Deset, če ne enajst izbrancev je drugič v zgodovini mlade države duhovičilo za naslov stand-up komika leta. Nekateri so bili za znoret, drugi za zjokat, tretji za anale. V London (ne) bo z električnim kolesom odbicikliral približno 27-letni mladi očka in asistent matematike Uroš Kuzman.

Deseterico finalistov so organizatorji, Kolosej, dobili s tremi predizbori. Na fejsbuk strani po imenu, ne boste verjeli, stand-up komik leta so se vsi, ki zase menijo, da so duhoviti, predstavljali z nekajminutnimi klipi, videi, po slovensko, a ker je bilo vseh skupaj približno 30, so se tako rekoč vsi zvrstili po kvalifikacijskih sitih. Ne glede na to, koliko (odločujočih) všečkov so bili deležni. Z vsakega izbora v Komuni so se prebili naprej trije (eden po mnenju strokovne komisije, drugi z glasovi žive, tretji po izboru internetne publike), tri krat tri je devet, deseti pa je lucky loser, srečni poraženec, poraženka Vanesa Kovač. Nezmagovalka tudi v finalu in morda malo nesrečna.

Wonderja nikar!

V pogovoru s kolosejarjem Gregorjem Medvedom izvem, da se za komika leta potegujejo predvsem novinci, nekako naturščiki, pogojno, če jih primerjamo z uveljavljenci, big hiterji. No, kateri od kandidatov je sem ter tja že nastopil, kar se lahko pozna, stand-up komik si zlahka ustvari ime z dvema, tremi ehoiziranimi nastopi. Tomaž Caserman, Stefan Šumanac, Iva Laćan, Igor Djilas, Nejc Sedej in Aleš Lapajne vkup, Aleš Novak, Vanesa Kovač, Uroš Kuzman, Francesco Soto Bravo in Žan Papič.

Glas žirije je pomenil 40 odstotkov končne ocene, enako glas dvoranskega življa, ki je pri vratih prejel glasovnico, preostalo so bili glasovi s fejsbuka. Tam je, še preden se je začelo, pretresljivo zmagal Papič, pa mu je, smo slišali, »en kurc pomagalo«. Program je povezoval vidno in slišno zadihani Jonas Žnidaršič, tudi komik, da se reče, ja, ni si mogel kaj, da ne bi vicev pokal, le o Stevieju Wonderju in Rayu Charlesu se niso spodobili, ker je bil (tako predstavljeni) prezident bolj ali manj strokovnih ocenjevalcev slepi Alen Kobilica – Žnidaršiču je zdrsnilo samo enkrat, pa se je v odkup zatem konkretneje spravil na gluhe in krevljaste. In nehote zminiral kakšnega invalida v dvorani. Ampak ne nazadnje, humor je humor, ne umor, vsi enaki, vsi tarče, zakaj ne?

Če je smeh pol zdravja, je v Sloveniji veliko napol bolnih, publike se je trlo, skupina ljudi si je gotovo mela dlani. Nad odrom je bilo platno, na katero se je sproti tvitalo, ako si imel pametni telefon, si lahko nastopajočemu sproti kako zabrusil in se je javno izpisalo. No, Kolosej je zabavščino neposredno prenašal na spletu.

Stand-up nastopa se kajpak lahko, še priporočljivo je, naučiš, tematiko oddrdraš. V Komuni je imel vsak na voljo šest minut. Naučenost stoječe vicarje ločuje od improvizatorjev, improligašev, ki šale sproti kujejo, prilagajajo, lahko bi rekli, da so še večji džeki od prvih. Pa vendar, šest minut, pol minute pred koncem jih je gongec opominjal, ni mačji kašelj, pred avditorijem, lačnim rezgeta. Sem ter tja je koga zvilo, je moral malo razložiti, da je pravkar povedal smešnico, veliko je bilo smejanja samemu sebi. In kaj je tisto, kar nam usta vleče v medušesje?

Otac, majka, Rode, Žibrat

Politika, politiki, bilo je nekaj poskusov z Janšo in še več Jelinčičem, pa, pozabite na njuni glavi, vse precej za lase privlečeno. Potem lokalne posebnosti, specifika denimo Velenja, Krškega, mešanega zakonja, od znanih jih je precej fasal oče naš Rode, tudi sicer se je veliko praskalo po spolnih praksah, od spredaj, zadaj, med nasprotnima spoloma, med dvema moškima, lezbičnega vica nisem zasledil, sem ter tja je bilo omenjeno kakšno tretje živo bitje, pa pornoindustrija. Pa Japonci, Kitajci, kar je isto. Pa družinski odnosi, oče, otac, majka, mati ... Bodoča mati, torej nosečnica, pa če verjamete, komikom se še vedno zdita vredna posmeha tudi Milovanovič in Žibrat, Zahović pa je imel srečo, da ga ni bilo v Komuni. Bi se utegnil zamisliti nad seboj.

Grdim stvarem se je streglo z grdimi besedami, najdlje v globeli nespodobja se mi je zdelo, da je šlo eno dveh deklet, morda je tam izgubilo kakšen glas publike, še starejše od Žnidaršiča, pa tudi sicer, že na prvi posluh najboljše se je včasih malo teže razumelo, deloma, ker so bili vici zahtevni, deloma zaradi prehitrega, narečno naphanega deklamiranja. Ampak smeh je bil popolnoma vsakemu vicu zagotovljen – če je publika dremala, se je krohotal avtor.

Petina tekmovalcev je dvorano spravila na noge, pa ni šlo za stand-up ovacije, enkrat se je himna zavrtela, tista občeslovenska, nesporna, Golica, drugič se ne spomnim. Izkazalo se je, da več glav, dve glavi, po definiciji še zdaleč ne proizvaja enkrat boljših vicev, poseben štos pa je bil Francesco Soto Bravo, govorilo (tudi videlo) se je, da prihaja iz Peruja – morda ga je kdo v zadnjih desetletjih srečeval in poslušal na ljubljanski Čopovi –, ki pa slovensko gotovo tolče razločneje od Zahovića. Za začetek je Jugoameričan zažgal s štajerskim »Kak ste kaj?« ali nekaj podobnega. Slovnično pa bi morda lahko šel v uk vsaj k Mariji Šestak. In ravno neujemanje sklonov, spolov in števil je bilo tisto, kar nas je nasmehovalo, zgodba o tujcu, ki si v Sloveniji išče in najde ženico in v paketu še taščo, nekoliko manj.

Eden klečev stoječe komedije, tak prevod zveze stand-up je kajpak trapast, je ažurnost, ne moreš starih vicev prodajati. Jonas Žnidaršič je demonstriral, kaj nas je zabavalo v sedemdesetih, mislim, da sem nekje že slišal vprašanje, ali imajo Japonke samo očke pošev, zatorej, čudežno je, da se nihče ni lotil pravkar izzvenelih paraiger v Londonu. Pa je bil med publiko eden naših najuspešnejših parajunakov.

A lah' dobim vodo

Če se zajebavaš iz vsega, morajo tudi sponzorji pričakovati svojo porcijo, in so jo dobili, packi nemarni, ko je deseterica (zaradi dua enajsterica) odsmihala svoje, pa se je zgodilo ročno pobiranje glasovnic in nedigitalno štetje obkroženih imen in priimkov. Zadeva je, tehnični prazgodovinskosti navkljub, stekla tako hitro, da je lanski komik leta Dušan Tomić - Dule komaj opisal zadnje leto svojega slavnega življenja, pa nagradno pot v London, kjer je vprašal približno: »A lah' dobim kuzarc vode!« pa so ga takoj spokali kot islamskega ekstremista, manjkajoče minute do slovesne razglasitve je požlahtnil še priznanejši Klemen Bučan, nato pa je bilo oznanjeno, Urbi et orbi, Komuni in celemu spletu: tretji najboljši stand-up komik letošnjega (koledarskega?) leta je Stefan Šumanac, drugi najzajebavnejši je Aleš Novak, šampion pa je matematično natančni Uroš Kuzman, ki nas je med drugim poučil, kako v družinskih zdrahah ne nastajajo le začarani krogi, ampak tudi vektorji. Glavnega njegovega štosa, o neki plastenki, dvorana je cepala od krohota, na žalost nisem razumel. Če bi njegova izbranka vedela, kako si jo je privoščeval v vicih, bi mu verjetno iz same zlobe trojčke povila.

Od Medveda sem že par dni prej zvedel, kako najkomika v ZDA izberejo izmed res najboljših. Pri nas pa, od znanih frajerjev, kakih deset, petnajst jih premoremo, na izboru ni bilo nikogar, niso pokazali interesa, pa tudi, kako izbrati med Valičem, Pižamo, Fato, Težakom, Jonasom, Slonom, Sadežem, kdo jih bo ocenjeval, drug drugega, z vsemi fovšljivostmi in zamerami in ne vem še čim na grbi? Nevtralec, ki širjavam njihovega humorja ne sega niti do riti? Ne vem, naj jih ocenjuje Rifle, Tof, Đuro, Tomaž Klemenčič, kamniški župan? Tujci, tudi Perujci, so izključeni, saj vemo, slovenščina, kdo bi tebe razumel?

Torej nam ostaja dvotirnost, zgoraj tisti, ki – tako je v naravi človeka, nekateri prodajajo svoje telo, drugi um, tretji na bolj ali manj javnih shodih svoje domislice – vice pretapljajo v keš, torej polprofiji, spodaj pa so kandidati za zgoraj, naturščiki, ki čakajo na svojih pet, nak, šest minut.

P. S. Smeh je pol zdravja, pol morda srčnost. Uroš z elektrokolesom ne bo šel v London, ampak bo šlo vozilce v dobrodelne namene. Aplavz gesti je bil enako gromek kot tisti za vice. V London bo šel, pa ne samo po štacunah, ampak tudi na ogled visokokakovostnega stand-up šova. Kot je šel lani Dule, dokler ni, ja, zgodilo se je v dvorani, zaprosil za vodo.