Tiskane izdaje
Ob grobovih naših najdražjih bomo verjetno razmišljali tudi o lastni smrti, o življenju naših bližnjih brez naše navzočnosti. Vsakdo se je že kdaj vprašal, ali je mogoče, da se spet rodimo, ali obstaja onstranstvo, celo nebesa in pekel si predstavlja. Večina se strinja s trditvijo, da nam je lastna smrt izkustveno nedosegljiva, izkušnja smrti sočloveka pa je pravzaprav izkušnja izgube.
Vendar znanja starih tradicij in obsmrtna doživetja tistih, ki so jih preživeli in ki so si neverjetno podobna, pripovedujejo o duhovnem vidiku umiranja, življenju po smrti, drugačnem, širšem človekovem obstoju. O tem je minulo nedeljo v gradu Preddvor predaval ameriški psihiater Stanislav Grof, ki med drugim utemeljuje, zakaj so smrt, rojstvo in seksualnost tesno medsebojno prepleteni in igrajo pomembno vlogo v človekovi psihi.
Glede na to, da sta umiranje in smrt nekaj tako pomembnega v razmišljanju vsakega človeka, je res neverjetno, razmišlja Stanislav Grof, ki je pred dnevi obiskal Slovenijo, da zahodna industrijska civilizacija vse do poznih šestdesetih let minulega stoletja ni pokazala zanimanja, ki ga zasluži ta del človekovega bivanja, in to se nanaša na znanost in strokovnjake s področja medicine, psihiatrije, antropologije filozofije ali teologije. V tem času je psihiater, ki je iz Češke emigriral v Ameriko, že proučeval spremenjena stanja zavesti, pozneje pa utemeljil transpersonalno psihologijo, za kar je prejel nagrado fundacije češkega predsednika Havla, vision.
Svojo prvo izkušnjo spremenjenega zavestnega stanja, ki se mu je zgodila pod vplivom LSD, je doživel kot raziskovalec psihedeličnega programa na praškem psihiatričnem inštitutu. »Takrat sem bil vse in nič, začutil sem fenomen kozmosa, stanje, nasprotno smrti,« opiše svoje občutke. Nato je nastopila renesansa zanimanja strokovnjakov za smrt.
Z dihanjem do izkušnje smrti
Spremenjena stanja zavesti lahko prinašajo globoka razumevanja realnosti in razumevanje kozmologije. »Za nekatere so taka stanja normalna, psihiatrija pa zanje nima izraza in jim nadene oznako patološka.« Grof jih imenuje holotropna, kar je neologizem iz besed holos in trepo, slediti soncu, pomikati se proti enosti, celoti, kajti večinoma realnost doživljamo fragmentarno in spoznavamo le delne identitete bivanja.
»Holotropno stanje prebudi notranji radar in material iz notranjosti (nezavednega) prihaja na površje.« Holotropne izkušnje imajo denimo šamani, ki v spremenjenih stanjih zavesti doživljajo vizije, zdravijo, izzovejo dež. Svoje šamansko poslanstvo začenjajo z izkušnjo smrti. V hudi bolezni, ki se na lepem pojavi kot spontana iniciacijska kriza, se tesno približajo smrti, da bi po ozdravitvi spet zaživeli. Tako je šamanu kot zdravitelju omogočeno, da za druge preigrava rojstva in smrti, hodi v zasmrtje in se vrača v življenje.
Grof je obiskoval naravna ljudstva in sodeloval z antropologi ter tako spoznaval obredje, vezano na življenjske prehode. »Obredi prehoda v različnih kulturah staroselcev, kot so rojstvo, puberteta, poroka, smrt, tudi posvetitve v starodavne misterije starih Grkov ali indijanskih in afriških ljudstev oziroma duhovne izkušnje, ki jih prinašajo velike religije, vključujejo različne kombinacije obporodnih in transpersonalnih elementov.«
Smrt je za stare civilizacije pot proti enosti, stapljanje z vesoljem, trenutek izkušnje, kdo smo in kam gremo. »V enost verjamejo budisti: poglej vase, ti si Buda; konfucijska tradicija pravi, da so nebesa in zemlja isto, Jezus Kristus pa: Oče, ti in jaz sva eno.«
Grof je s pomočjo žene Christine razvil alternativni pristop do psihoz in razumevanja »psihospiritualnih kriz«. Gre za holotropno dihanje, metodo za raziskovanje podzavestnih vsebin. Ljudem se v tem procesu pogosto dogaja, da ugledajo svoja minula življenja oziroma doživijo izkušnjo smrti ali travme ob rojstvu. »Taki procesi so lahko zelo zdravilni, četudi niso v domeni psihiatrije, temveč so mistični koncept. Terapevt to lastno dinamiko, ki jo ima proces, samo podpira in nadzoruje,« sklene kratko razlago svojega terapevtskega načina.
Vstop duše v praznino
»Življenje, zavest in inteligenca so bolj ali manj majhna nepomembna trivialnost, ki se je naključno pojavila v evoluciji vesolja. V našem svetu pa se zdi, da je pomembno le to, kar je otipljivo in merljivo, za duhovnost je vse premalo prostora,« pove najprej, nato pa podvomi o zahodni nevroznanosti, ki trdi, da je zavest produkt fizioloških procesov v možganih, smrt telesa pa absoluten konec katere koli oblike zavestne aktivnosti. Tega znanost nikoli ni zmogla dokazati, pravi, zato so vera v posmrtno potovanje duše, posmrtno življenje ali reinkarnacija racionalnemu zahodnjaku videti kot iluzija tistih, ki ne morejo sprejeti očitnega biološkega imperativa smrti, ki je znanstveno dokazan in nedvoumen.
Sodobne raziskave spremenjenih stanj zavesti, ki se zgodijo spontano ali med psihoterapijo, kažejo, da ljudje lahko vstopajo v najrazličnejši spekter nenavadnih doživetij, z agonijo smrti vred, ki poteka skozi pekel, sooča z božansko sodbo ali spomini iz prejšnjih inkarnacij. Ta stanja so presenetljivo podobna opisanim v eshatoloških besedilih, kot je recimo Tibetanska knjiga mrtvih, zapisana po ustnem izročilu.
Modreci, ki so jo pisali, so smrt obravnavali kot spretnost, ki jo je mogoče opraviti »elegantno ali neokusno«, piše dr. Raymond Moody, avtor svetovne uspešnice Življenje po življenju. V Sloveniji je bil naključno v istem času kot Grof in je sodeloval na delavnici z naslovom Življenje po življenju. Kot zdravnik in psiholog se je spopadel z idejo, da smrt ne more biti izničenje zavesti: del človeka živi še po tem, ko neha obstajati telo: »Ljudje radi verjamejo, da je smrt pozaba, izginejo težave, prenehajo bolečine.« V knjigi opisuje obsmrtna doživetja, o katerih so mu pripovedovali ljudje, ki so jih preživeli, ter ugotavlja podobnost z opisi v tibetanskem poročilu, kjer je zapisano, da duša umirajočega najprej zapusti telo, nato jo začne nekaj dvigovati in vstopa v praznino. Ta pa ni fizikalna, ampak ima lastne meje in zavest. Umirajoči sliši zvoke, ki so najrazličnejši – grmenje, trušč, piš vetra, rjovenje, nato se znajde v sivi nejasni svetlobi. Presenečeno doume, da je zunaj svojega snovnega telesa, sliši in vidi sorodnike in prijatelje, ki jokajo nad njegovim truplom. Poskuša jih doseči, a oni ga ne vidijo in ne slišijo. Ko se zave, da je mrtev, ne ve, kam naj gre, kaj naj stori, zato je potrt. Ima svetlobno telo, ki ni snovno, prehaja skozi stene, njegov duh je jasnejši, čuti ostrejši. Če je bil slep, zdaj vidi, če je bil gluh, sliši, če je bil pohabljen, se dojema, kot da ima nepoškodovano telo. Občuti brezmejen mir in ljubezen.
Kako preseči
Prva faza je bivanje v maternici neposredno pred rojstvom; otrok je kot del oceana, plodovnica je zanj lahko nebesa ali pa, če je njegova mati zasvojenka, strupen pekel.
Druga je krčenje maternice in s tem začetek ločevanja od matere, preslikava (predstava) klavstrofobije in izkušnja brezizhodne situacije, groze in endogene depresije.
Tretja simbolizira prehod skozi porodni kanal in pomeni grožnjo za preživetje, z različnimi zapleti, z divjim bojem, sinergijsko agresijo in »kazen« med telesoma mame in otroka vred. Kanal je primerljiv s predorom, je kot obsmrtno doživetje, dilema, ali nadaljevati pot ali se vrniti – obtičati v kanalu so negativne izkušnje. Končno otrok pride na svet: to je zanj maternična smrt, hkrati pa vdih svetlobe in življenja (Grof to imenuje psihološki detritus).
Podoživljanje te matrike lahko prinese konkretne spomine na rojstvo in nekateri lahko celo pravilno opredelijo podrobnosti svojega rojevanja. Porodne težave in medicinski posegi med porodom, kot je carski rez, imajo arhetipsko dimenzijo. To je primerljivo z Jungovo teorijo »sence«, v kateri je spravljeno vse, kar smo potlačili v nezavedno. Veliko temnih arhetipov, ki manifestirajo senco, lahko korenini tudi v izkušnji, ki jo je preživel vsak od nas, ko se je rojeval, pravi Grof. Rojstvo je tako zanj arhetip rojstvo-smrt-ponovno rojstvo, v človekovi psihi pa ima razsežnost od svetlobe do teme, od osvoboditve do sence. Travmo, ki nastane ob rojstvu, lahko uspešno rešimo recimo na terapiji holotropnega dihanja, je ugotovil pri svojem delu.
Prav tako meni, da so rojstvo, smrt in seksualnost vrata v transcendentalne izkušnje in nikakor ločeni fenomeni, saj da se nenehno tesno prepletajo. Spomni na seksualne sprevrženosti, recimo bolečine, ki si jih par namenoma in dogovorjeno povzroča med seksualnim odnosom, hkrati pa izmenjuje telesne tekočine in se oplojuje. Eden izmed njiju torej hoče biti ranjen (grožnja življenju), kar ga seksualno vzburja. Po drugi strani pa močan orgazem lahko približa izkušnjo smrti, trenutek neskončnega ugodja je izničenje časa in prostora, vstop v večnost vesolja, »mala smrt«. Bodoča mati pred porodom pogosto premišljuje o smrti, porod sam pomeni grožnjo življenju matere in otroka. Rojevanje celo asociira na orgazem, mnogo žensk pripoveduje o podobnih občutkih v trenutku poroda. »Roditi otroka predstavlja smrt ega,« pravi Grof, »hkrati pa vnovično rojstvo in duhovno odpiranje.«
Zakaj o umiranju
Zakaj se sploh soočati z mislijo na smrt, čemu preigravati umiranje, četudi smo mladi in zdravi? Odgovor Stanislava Grofa se dotika vseh ravni realnosti, ko dvomi o zadostni pomoči umirajočemu. To utemeljuje z besedami: »Tisti, ki doživljajo najglobljo vseh mogočih kriz, krizo, ki simultano napade, kar je še ostalo od posameznikove individualnosti v biološkem, čustvenem, medosebnem, družbenem filozofskem in duhovnem vidiku, so edini, za katere ustrezna pomoč ni na voljo, kljub vsem mogočim delujočim profesionalcem. Naša družba preveč pozornosti namenja smrti v njeni biološki realnosti, premalo pa kot fenomenu, ki bi obogatil naš življenjski nazor, spiritualne implikacije in socialno politiko.« Umiranje naj torej postane tudi osebna veščina.
O zadovoljstvu ob slovesu od življenja pripoveduje zenovska zgodba Prava pot. Slavni učitelj, cesarjev sin Ikkju, je obiskal umirajočega prijatelja in mu ponudil pomoč na »poti«. »Sam sem prišel na ta svet in sam bom odšel,« ga zavrne prijatelj. »Motiš se, če misliš, da je rojstvo začetek, smrt pa konec življenja. Naj ti povem, da prava pot nima začetka in se nikdar ne konča,« odvrne mojster. Prijatelj se je po teh besedah z nasmeškom olajšano poslovil od življenja.
