Štirje Dolenjci v predelanem starem kombiju po Albaniji

Nič čudnega ni, če hkrati prehitevaš kočije in voziš mimo hiš, ki stojijo tik ob cesti.

Objavljeno
15. september 2013 16.14
DCIM\110GOPRO
Mankica Kranjec
Mankica Kranjec

Prevozili so 3333 kilometrov, za gorivo, cestnine in trajekt zapravili približno sedemsto petdeset evrov in se po dveh tednih v obnovljenem in predelanem starem kombiju na poti po Hrvaški, Črni gori, Albaniji, Grčiji čez Makedonijo in Srbijo vrnili domov. Sestri Sanja in Jasmina Subić iz Straže ter Frančišek Vid Kek in Tadej Tomašič iz Novega mesta so se v nagradno igro Itak Ven v organizaciji Telekoma Slovenije prijavili, ker sredi poletja še niso imeli načrtov za dopust.

Čeprav niso pričakovali, da bodo ena od štirih izbranih ekip, ki se bodo odpravile na dvotedensko pot po Evropi, so bili veseli, ko so izvedeli, da bodo del letošnjega poletja preživeli na vnaprej začrtani poti po državah Balkanskega polotoka. Fanta in dekleti ekipe Balkan express so se nedavno vrnili in polni novih izkušenj radi govorijo o veliki odpravi letošnjega poletja.

Kaos na cesti

Tadej, ki je prevozil večji del poti, pravi, da je bila tri tisoč kilometrov dolga vožnja zanj edinstvena izkušnja. »Name je pustila vtis predvsem zanimiva, a tudi nevarna pot skozi Albanijo. Tam ni urejene prometne signalizacije, kot smo je navajeni pri nas. Na avtocesti, ki je dovolj široka vsaj za petpasovnico, ni niti enega začrtanega voznega pasu. Nič čudnega torej ni, če hkrati prehitevaš kočije in voziš mimo hiš, ki stojijo tik ob cesti. Pogosto se ob robu nasproti pripeljejo kolesarji s košarami balonov in sladoledom, tu in tam pa se sredi avtoceste ustavi tudi avtobus, ki pobere potnike. Večkrat smo zapeljali v luknje, velike kot krater, seveda brez kakšnih prometnih opozoril,« pripoveduje 29-letnik. Pravi, da so ga vozniki presenetili, saj »niso agresivni in objestni. Vsi ves čas uporabljajo hupo in prehitevajo, ne glede na to, ali se približuje nasproti vozeče vozilo ali ne. Še dobro, da je cesta dovolj široka!«

Izgubili so se trikrat

Za navigacijo sta večinoma skrbela Vid in Tadejevo dekle Jasmina, ki je nekajkrat poprijela tudi za volan. »Ker je navigacijska naprava včasih zatajila, smo uporabili zemljevid. Resda smo velikokrat zavili na napačno cesto, a nazadnje smo se le znašli na pravi. Zares izgubili smo se le trikrat,« pripoveduje. Večino časa so preživeli v kombiju, a na potepu tudi uživali.

»Ko smo prišli v izbrani kraj, smo šli najprej na plažo, da smo se malce sprostili od naporne vož­nje. Vedno smo si ogledali mesta in glavne znamenitosti, v restavracijah pa si privoščili morske dobrote – od hobotnice v Grčiji do orad v Albaniji, tudi ohridska postrv je bila na našem krožniku. Nekaj nočnega življenja smo okusili v Budvi in na Krfu, a pravega žuriranja ni bilo veliko, saj smo po naporni vožnji utrujeni padli v postelje,« sta zgovorni sestri.
Nova prijateljstva in poznanstva

Triindvajsetletni Jasmini, ki je bila gonilna sila pri pripravah, se je na začetku zdelo potovanje s predelanim kombijem nemogoče, toda po nekaj dneh ga je popolnoma vzljubila. Drugačnega mnenja je Vid, ki je bil že od začetka prepričan, da je kombi kot ustvarjen za tako potovanje: »Ker je zelo prostoren, smo imeli dovolj prostora za vso prtljago in lahko smo se udobno namestili. Tudi potovalna hitrost osemdeset kilometrov na uro je bila idealna, saj se nam ni nikamor mudilo.« Kombi je privlačil poglede in ljudje so ga večkrat fotografirali. »Bil je eden od povodov, da smo sklenili nekaj novih prijateljstev. Otroci so nam mahali in se smejali, starejši so spraševali, kateri letnik je in kdo ga je preuredil,« razloži 20-letnik, ki pravi, da se bo morda slišalo nenavadno, a ko »smo potovali, sem dobil občutek, kot da kombi pazi na nas. Kadar se je pokvaril, se je to zgodilo ravno tam, kjer smo ga lahko popravili in brez težav nadaljevali pot.«

Enkratna pustolovščina

Čeprav sta Jasmina in Tadej par, prav tako Vid in Sanja, pa se vsi štirje strinjajo, da je bilo včasih na poti težko in naporno biti ves čas skupaj: »V zraku je bilo navdušenje in evforija, toda zgodilo se je tudi kakšno nesoglasje. Treba je bilo uskladiti mnenja in želje. Verjetno je bil za nas prav to največji izziv in najtežja naloga tega popotovanja. Delili smo si kombi, skupaj jedli, včasih smo celo vsi prespali v eni sobi. Med vožnjo smo se smejali, kregali, se fotografirali in snemali. Počila nam je guma, snela so se nam vrata, nekajkrat so pregorele varovalke, zmanjkalo nam je bencina. Izgubili smo se v Albaniji in se znašli na makadamski cesti, a vedno prispeli do cilja ... Ni bilo preprosto, toda to je bila res enkrat­na in svojevrstna pustolovščina, ki smo jo doživeli skupaj!«