Sukanje kuhalnice kot terapija za napore

Slovenci se s Turki prvič niso srečali v najbolj prijetnih okoliščinah, saj so brkati in bradati bojevniki s konjskih hrbtov dolgo plenili po deželah, ki so obkrožale njihov imperij. Zdaj smo prijatelji, na leto si izmenjamo za več kot 800 milijonov dolarjev blaga, na njihovem veleposlaništvu pa obiskovalcem prijazno ponudijo turški čaj in turško kavo.

Najvišja turška diplomatska predstavnica v Sloveniji je Serra Kaleli, prijetna gospa z iskrivimi očmi. Seveda pa se na turškem veleposlaništvu kljub nasmejani gostiteljici ne moreš izogniti strogemu pogledu portreta očeta sodobne republikanske Turčije Mustafe Kemala Atatürka. Ta je neizbežen del opreme vsakega uradnega in tudi marsikaterega zasebnega prostora v več kot sedemdesetmilijonski državi na meji med Evropo in Azijo.

Na turškem zunanjem ministrstvu se je Serra Kaleli zaposlila po študiju politologije leta 1985. Tudi njen mož dela na zunanjem ministrstvu, vendar se ji ni pridružil v Ljubljani, ampak je ostal v Ankari. Leta 1962 rojena diplomatka se je tako v Slovenijo odpravila z devetletno hčerko, ki zdaj hodi pri nas v šolo.

Sogovornica ima seboj že lepo število let življenja v tujini. Delala je na generalnem konzulatu v (takrat še) Zahodnem Berlinu in na veleposlaništvih v Pakistanu, Ukrajini, Združenih državah Amerike ter Veliki Britaniji. Pred napotitvijo v Slovenijo je bila tri leta namestnica generalnega direktorja za vzhodno Evropo na zunanjem ministrstvu v Ankari. V Ljubljano je prvič prišla kot veleposlanica, torej na najvišji diplomatski ravni.

Z avtobusom skozi Jugoslavijo

Pred imenovanjem na mesto veleposlanice v Ljubljani ni bila nikoli v samostojni Sloveniji. Enkrat je bila v Jugoslaviji, ko se je v študentskih letih z avtobusom peljala iz Turčije v Veliko Britanijo. S tistega potovanja ji je v spominu ostal le Beograd, Ljubljane in Zagreba se ne spomni. Vendar to ne pomeni, da pred prihodom ni ničesar vedela o naši državi. Turčija namreč skrbno spremlja dogajanje na Balkanu, kjer ima strateške interese, zgodovinske vezi – več stoletij je vladala na večjem delu polotoka – in številne brate v veri, predvsem Albance in Bošnjake. Na oddelku za Balkan zunanjega ministrstva je sredi 90. let prejšnjega stoletja delala tudi Kalelijeva. Bila je, na primer, članica ekipe, ki je spomladi 1995 pripravila vse potrebno za prvi obisk slovenskega predsednika Milana Kučana v Turčiji.

Za napotitve predstavnikov v tujino imajo države različna pravila. Nekatere objavijo razpise prostih delovnih mest in se diplomati nanje prijavijo, druge se ne gredo takšne demokracije in jih preprosto določijo. Med druge spada tudi Turčija. Vendar je bila Kalelijeva izjemno vesela, ko je izvedela, da bo napredovala na najvišje mesto za poklicne diplomate, in to prav v Sloveniji.

O imenovanju so jo obvestili pet mesecev pred prevzemom dolžnosti lani avgusta. Torej je imela dovolj časa, da se je na službo dobro pripravila. Poleg knjig in interneta so bili najpomembnejši vir znanja o Sloveniji sodelavci z zunanjega ministrstva, ki so tu delali prej. Veliko ji je pomagal tudi slovenski veleposlanik v Ankari Milan Jazbec, s katerim se je pred odhodom sestala kar nekajkrat. V tistem času se je spoznala tudi s predsednikom slovenskega ustavnega sodišča Ernestom Petričem; v Ankari je bil maja lani na srečanju vodij ustavnih sodišč. Zato ima Petrič v njem srcu posebno mesto, saj je bil prvi visoki slovenski funkcionar, s katerim se je srečala po tem, ko je izvedela, da gre v Ljubljano.

Pravi, da je v Sloveniji ni nič posebno presenetilo. Majhna zelena dežela pa ji je zelo prirasla k srcu. V nasprotju s Turčijo, skoraj 40-krat večjo velikanko ob Bosporju, je tu vse pri roki. Zadovoljna je tudi, ker promet ni posebno gost. »Slovenija je zelo mirna dežela. Še posebno če prideš iz mesta, kjer živi štiri ali pet milijonov ljudi (smeh),« je primerjala rodno Ankaro s tukajšnjimi razmerami.

Zanimivo je, da nima vtisa, da bi se kakovost življenje zaradi krize kaj poslabšala. »Saj imate vse, kar hočete,« je v nasprotju z depresivnostjo večine prebivalcev pod Alpami optimistična Kalelijeva.

Na smučeh

Del diplomatskega življenja so številne poti po državah, v katerih delajo. Že v prvem letu mandata je bila v Celju, Mariboru, na Ptuju, kjer ji je posebno všeč grad z zbirko slik, ki prikazujejo tudi Turke. Zbirko turkerij je naročil grof Janez Jožef Herberstein, ko se je leta 1666 vrnil z diplomatske misije v Carigradu. Na slikah so upodobljeni naročnik, znameniti turški in evropski dostojanstveniki in vojskovodje, lepotice iz sultanovega harema in v slikovita oblačila odeti možje in ženske iz takrat neznanih dežel.

Prav tako je veleposlanica obiskala Velenje in seveda obvezne turistične točke Bled, Postojnsko jamo in Obalo. Njeno zadnje potovanje je bilo prejšnji teden v Makole, kraj v Halozah na Štajerskem. Bila je tudi v Rogaški Slatini, kjer sta jo navdušila zdravilišče in steklarna. »Zares imam rada kristal iz Rogaške Slatine,« je poudarila. Povedala je še, da ji je za zdaj najbolj všeč Obala s starimi mesteci. V Ljubljani pa ji je najljubše, predvidljivo, staro jedro ob Ljubljanici, predvsem tržnica. Tam skoraj vsak dan nakupuje sadje in zelenjavo.

Diplomate včasih v krajih, kjer delajo, pritegnejo stvari, s katerimi se prej niso ukvarjali. Ker ima Turčija rezidenco, kjer veleposlanica biva takrat, ko ni v službi, zunaj mesta, v Dobrovi na robu Ljubljanskega barja, se Kalelijeva s hčerko pogosto sprehaja po podeželju, posebno ob koncih tedna. Sama se kakšne nove dejavnosti ni lotila, je pa njena hčerka začela smučati.

»Smučišča imamo tudi v Turčiji, vendar ni tako preprosto priti do njih kot tu, kjer imamo pred nosom Krvavec. Turška so od Ankare oddaljena pol dneva vožnje. Hčerko je v Sloveniji učila študentka, ki jo je na sneg odpeljala sredi dneva in jo pripeljala nazaj na večerjo. V Ankari moramo vse načrtovati vnaprej. V Sloveniji pa se lahko zjutraj odločiš, da boš šel smučat, in pač greš,« je hčerkino novo prostočasno dejavnost opisala Kalelijeva. Sama je smučala v mlajših letih, za zdaj pa se še ni odločila, da bi osvežila znanje.

Diši po Turčiji (in gibanici)

Turška veleposlanica ne samo da sama nakupuje na tržnici, ampak tudi sama kuha. V nasprotju z večino diplomatov, ki jim zaradi življenja v rezidencah z osebjem ponavadi ni treba prijeti kuhalnice, je Kalelijeva strastna kuharica. Pravi, da je priprava hrane zanjo nekakšna terapija.

Domače hrane torej ne pogreša, saj si jo pripravi kar sama. Tudi skoraj vse sestavine lahko nakupi brez težav. S seboj je, tako kot vedno, prinesla le kašo iz posušene rdeče paprike z oljčnim oljem, ki je značilna za južne dele Turčije. Ta je nujna sestavina njenih kuharskih stvaritev.

V Ljubljani obstaja vsaj ena prava turška restavracija. Veleposlanica Kalelijeva pozna lastnika, vendar v njej še ni jedla, zato ne more oceniti, ali je hrana v njej avtentična. Seveda pa je ena turška jed našla domovinsko pravico tudi v Sloveniji. Ponarodelo ime zanjo je kebab in je ena najbolj razširjenih oblik ulične prehrane. Turki ji ne pravijo kebab, saj je to poimenovanje za celo vrsto zelo različnih jedi, ampak dönner. In dönner, ki si ga pri mami včasih izprosi hčerka, je po mnenju Kalelijeve čisto pravi.

Od tipičnih slovenskih jestvin ima Serra Kaleli rada bučno olje. In čeprav drugače ne mara sladkih jedi, gibanico. Zanimivo se ji zdi, da je v Sloveniji zelo priljubljen burek. V nobeni od držav, v katerih je delala, ga ne poznajo, tukaj pa je, seveda pod vplivom iz Bosne, postal kar nekakšna nacionalna hitroprehranska jed.

Ker je v muslimanskem svetu svinjina še hujši tabu, kot je, na primer, za Američane konjsko meso, je za dobršen del tipične slovenske prehrane tako ali tako prikrajšana. Glede alkohola imajo v Turčiji bolj sproščen odnos kot v večini drugih islamskih držav, zato Kalelijeva nima težav z okušanjem vinskega bogastva. Slovenska vina so ji zelo všeč.

Zadržani, a prijetni

Za diplomate pa so še bolj kot lepote in dobrote dežele, v kateri delajo, pomembni ljudje, s katerimi živijo. In Slovenci so po mnenju Kalelijeve prijetni ljudje. Zato je država še lepša. Pripravljeni so pomagati, se veliko smejijo. Niso ti sicer takoj pripravljeni pasti v objem, vendar je turški veleposlanici všeč, da so malo zadržani. Morda zato, ker je odprtost ljudi na Jutrovem, od koder prihaja, lahko predvsem za bolj severne narode hitro nadležna.

A to še ne pomeni, da so Slovenci zaprti vase ali sumničavi do tujcev. Ker imata Slovenija in Turčija dobre odnose, so ji vrata, ko gre za delo, vedno in povsod odprta, pa tudi zasebno je navezala številne vezi. Že zaradi svoje službe tako ali tako spozna veliko ljudi. Poleg tega znanstva širi ob hčerki. Večinoma gre za starše njenih sošolcev, v Sloveniji zaposlene tujce.

Stare zamere Slovencev do Turkov so seveda že stoletja pozabljene in Kalelijeva ni še nikoli naletela na človeka, ki bi jo gledal postrani. Poleg tega je ugotovila, da je veliko Slovencev že bilo kdaj v Turčiji. K boljšemu poznavanju te pomembne in velike države na meji med Evropo in Azijo – veleposlanica sicer pravi, da so bili vedno bolj obrnjeni na zahod kot vzhod, zato se imajo bolj za Evropejce kot Azijce – pa je v zadnjem času morda prispevala serija o najmogočnejšem turškem sultanu, Sulejmanu Veličastnem iz 16. stoletja. Čeprav je Kalelijeva ugotovila, da je v Sloveniji serija megapriljubljena, je sama ne spremlja prav redno.

Težave

Turčija je rastoča gospodarska in politična sila, vendar njen razvoj ne poteka tako, da bi bili zadovoljni vsi. To se je pokazalo na začetku letošnjega poletja, ko so se protesti za ohranitev parka v Istanbulu prelevili v protivladne proteste in pokazali na naraščajoča nasprotja med svobodomiselnim mladim mestnim prebivalstvom in tradicionalistično vlado Recepa Tayyipa Erdoğana. Najvišja turška diplomatka se je komentarju dogajanja diplomatsko izognila s pojasnilom, da je njena država velika, zato je v njej veliko različnih pogledov, vendar tudi demokratična, zato lahko vsak protestira, če hoče.

Precej bolj pereče je zdaj vprašanje Sirije. Po mnenju Kalelijeve Turčija s svojo južno sosedo nima težav, ima pa težave s tem, kar se tam dogaja. »Vse skupaj traja že dve leti. Režim ubija svoje ljudi, kar je nesprejemljivo. Zdaj je proti ljudstvu uporabil še kemično orožje. Razmere je treba razrešiti, na en ali drug način,« je odgovorila na vprašanje, kakšno je stališče njene države do vojaškega posredovanja proti režimu Bašarja al Asada.