Tiskane izdaje
Do včeraj se je bilo v Postojni na prostem nekaj dni težko pogovarjati, saj so brnele mašince 11. evropskega tekmovanja v gozdarskih veščinah za dijake in študente. Robert Čuk iz Podkraja nad Ajdovščino ni nastopil, saj je že 23 let sekač, malce starejši, 41 jih ima. Grega Kališnik, besedilo in fotografiji
Je trikratni državni prvak v gozdarskih veščinah med gozdnimi delavci, lani je postal absolutni evropski prvak v Belgiji, na SP je bil leta 2004 v Italiji prvi v menjavi verige, dve leti prej na Škotskem tretji v podiranju. Kakor imajo gasilci tekmovanja, na katerih je rdeči petelin fingiran in ne gre za življenje, ampak veselje in prestiž, tako se gozdarji v svojem znanju spopadajo prilagojeno, poligonsko. S pravim lesom. In kajpak žagami.
Peterožag
Povejmo, da posebej, po svetovnih standardih, tekmujejo gozdni delavci, lastniki gozdov nekoliko drugače. Gozdni delavci v petih disciplinah, menjava verige je edina, pri kateri motorna žaga ni zakurblana. Potem kombinirani rez, precizni rez, zasek in podžagovanje, to je podiranje, za konec kleščenje. Na državnih prvenstvih v celoti tekmujejo na poligonu, kam bi padlo drevo, se meri z laserjem, na svetovnih drevesa podirajo v pravem gozdu. Najbolj grobo rečeno, merijo čas in natančnost, pa varnost je zelo pomemben dejavnik, njeno umanjkanje vas stane obilo kazenskih točk. Slišim, da velikokrat odločajo stotinke, 25 jih je Roberta ločilo od naslova na Škotskem. Da o milimetrih ne izgubljamo sekund.
Robert: »Pri nas imamo do tri tekme na leto, vsaki dve leti državno prvenstvo in nekaj priložnostnih tekem, v Avstriji so štiri tekme za pokal Husqvarne, ki sem ga lani dobil, in še kaj.« Na tekmovanjih nastopa iz veselja, pa »ker sem dober, si, če ne drugega, stroške pokrijem, včasih celo kaj ostane«. V gozdarskih veščinah so med najboljšimi Nemci, Avstrijci, Italijani, Finci, Rusi, pa iz baltskih držav, »na svetovnih prvenstvih se zbere trideset ekip«, pove Čuk. Če sem na radiu prav slišal, se lahko z gozdovi v Evropi najbolj upravičeno širokoustimo Finci, Švedi in Slovenci.
Sedem lahkih kil
Čeravno tekmovalna žaga brez goriva in rezalne garniture tehta skoraj sedem kilogramov, Robert pravi, da gre za občutljivo stvarco. Sestavljeno iz »motornega dela, varnostnih elementov«, to je »zavorne verige, sklopke za gas, lovilca verige, žagalnega meča, verige«. Robert, ki je končal 6. stopnjo gozdarske izobrazbe na VSŠP v Postojni, je zaposlen v podjetju Gozd Ljubljana.
V gozdu »sem, kar pomnim, čeprav ga imamo doma malo, pomeni mi sprostitev, ko hodim po njem, brez dela, po drugi strani pa vir zaslužka«. V gozdarjenje ga je po svojih rezih spravil oče Ivan, tudi tekmovalec.
Torej, na eni strani lastniki gozdov, na drugi, ne nasprotni, gozdni delavci. Lani se je pri nas smrtno ponesrečilo 18 prvih in trije profesionalci, težko verjetna številka, a resnična, letos so umrli štirje lastniki in delavec, zunaj gozda še dva. Očitno »nezadostna usposobljenost«, razmišlja Čuk, profiji so vsak dan v gozdu, lastniki bistveno redkeje v najnevarnejšem stiku z živim lesom. Brez prakse, znanja.
Pri gozdarjenju, predvsem sečnji, pa tudi spravilu in gojitvenih delih, je treba biti popolnoma skoncentriran, natančen, močan. Kaj je nevarnejše, žaga ali drevo? »Oboje,« odvrne poznavalec, »vsako drevo ima svojo zgodbo, rast, zahteva posebno podiranje, drevo je lahko nagnito, nagnjeno, ima različno gostoto vlaken«, starostnih črt, kajne, listavci so drugačni od iglavcev, te je laže podirati, tudi zaradi krošnje, stožec je manj tegobast od bunke. Še podatek, da se moraš umikati 45 stopinj glede na predvideni padec drevesa.
Resneje Robert še ni bil poškodovan, nos in lopatica zlomljena, kolk počen. Čevlje imajo gozdarji posebne, ojačene proti zobem verige, pa hlače podložene, noge in glava so najbolj izpostavljene. Poklicno »v gozdu ne smeš nikoli delati sam, vedno vsaj dva, največkrat trije, na vidni ali slišni razdalji«, oddaljenost med sogozdarjema pa mora biti najmanj dve in pol drevesni dolžini.
Žaga ni nož, ki ravno zareže, žaga cefra, les ali bognedaj kožo, noževo rano zašijejo, vžaganino precej teže, rezalni zobci na verigi so izmenični, obrnjeni levo-desno...
Včasih, včasih je bilo več zanimanja za ta poklic, tudi več denarja je bilo v državnih nedrjih, pa višje plače so imeli gozdarji. Ko malo po ovinkih, okoli debel tipam, koliko Robert Čuk dobi za svoje delo, verjemite, ni veliko. Glede na zahtevnost, takšno in drugačno izpostavljenost. Ti ne pomaga niti, če si najboljši. Kot si, razberem, tudi v pripravah na tekmovanja pretežno prepuščen svoji motivaciji. Menjavo verige lahko vadiš kjerkoli, doma recimo, sečnje dreves pač ne.
Torej: žiga žaga poje žaga... mi pa vsi srednje dobre volje zdaj gremo na delo. Več kot dvajset let je gozd Robertu Čuku vir preživetja in življenja.
