Tadej Toš, delovni državljan in oče s kavča  

Priljubljeni igralec se bo v slabem mesecu predstavil kot voditelj nove televizijske oddaje Državljan Toš.

Objavljeno
04. oktober 2013 16.46
Tadej Toš 3. 10. 2013
Katja Golob, Nedelo
Katja Golob, Nedelo
Kar težko vas je bilo ujeti za ta intervju. Ste zelo zaposleni?

Zdaj imam eno predstavo na repertoarju v Mariboru, ki smo jo naredili v koprodukciji z ljubljansko Dramo, eno predstavo v ljubljanski Drami, svojo predstavo, ki jo igram, pripravljam se na premiero v SiTi Teatru v Ljubljani, sicer pa se skrajno intenzivno ukvarjam z oddajo Državljan Toš, ki bo od 14. oktobra na sporedu na Planet TV. Plus vse drugo, kar nanese.

Kako vam uspeva takšen tempo?

Ko grem spat, zadnjih pet let vedno sanjam o delu. O vsem, česar mi čez dan ni uspelo narediti, pa bi mi moralo: o scenarijih, nastopih, ne vem, čem vse. Je zahtevno, ampak tako se da več narediti, poleg tega mislim, da še zmorem in da imam dovolj izkušenj, da me vse to ne bo požrlo. Pač sprejemam delovne naloge in obveznosti, zakaj pa ne, če gre, saj lahko hitro pride trenutek, ko iz kakršnegakoli razloga več ne bo tako napeto. Takrat se bom pa usedel in rekel, da sem miren.

Kako je državljan Toš, kakšno oddajo ima, je miren?

Ni ravno miren, je nekdo izmed nas, ki se veliko sprašuje o naši državi in njeni politiki do ljudi. Zakaj so stvari takšne, kot so, in kaj se bo zgodilo, če se ne bodo spremenile. Politika je del naših življenj, tudi če se z njo ne ukvarjamo, zato bomo v oddaji govorili o neki politični angažiranosti, o zavedanju tega, o razumevanju sistema, seveda na zabaven način. Iskali bomo gledalce, da nam opišejo svoje najbolj bizarne izkušnje z državo, dobre in slabe, prišli bodo gostje, opozorili bomo na to, da te življenje postavlja v najbolj nepredvidljive položaje, mi pa že deset let beremo in poslušamo samo o dokapitalizaciji. Vizualna podoba šova se bo vrnila v 80. leta, lahko se bo kadilo, malo bo retro.

Kadilo?

Ja, časi so pač taki. Cigaret iz trafike ne smeš, ker gor piše, da kajenje ubija, v lekarni pa si lahko kupiš marsikaj brez opozorila. Tudi takšne stvari bomo iskali.

Če malo preskočiva, ste se udeležili mariborskih protestov?

Nič nisem bil angažiran tehnično, tam se bil kot državljan. Čutil sem se poklicanega in osebno nagovorjenega, da se udeležim teh dogodkov. Torej da, bil sem na mariborskih vstajah. Mislim, da je v naši družbi in v našem času to, da se nekdo odloči, da bo za svoje in tuje žepe vzpostavil takšno obliko nadzora nad ljudmi, absolutna kaplja čez rob.

Govorite o radarjih?

Če si jih doživel od blizu, so bili to štiri metre visoki stolpi, ki so ljudem sporočali, da njihovih kamer itak ne dosežejo, ker so zaščitene kot bunkerji, delajo 24 ur na dan in ti ne moreš nič. Mislim, lahko se seveda držiš pravil, ampak ta sistem, način ... Če je treba zaradi tega na ulico, pač grem. In sem prvič doživel na svoji koži, da policija brani državo, ki je za državljane tako pokvarjena, da imajo tega dovolj. Doživel sem, da policijski aparat, človek, ki ga plačuje država, dvigne roko nad človeka, ki tej državi govori, da ni dobra. Mislim, to je bilo, ta izkušnja je neverjetna. Solzivec, helikopterji, preganjanje čez mesto … Nihče ni vedel, da bo tako.

Pa smo kaj dosegli?

Ne, ničesar nismo dosegli.

Ste razočarani?

Zdaj imamo še eno izkušnjo: bili smo na ulicah, pa nismo ničesar dosegli. Kaj zdaj? Nas mora iti več, kaj je treba narediti? Se pravi, državi, aparatu pokvarjenemu, ki brani banke in ta sistem, je uspelo maso ovc umiriti in jim povedati, naj dajo mir, saj bo samo še slabše, če bodo nadaljevali. In v resnici smo na istem še naprej, je kje mogoče kaj bolje? Jaz ničesar ne vidim, ampak da se razumemo, tako je bilo tudi prej. Sam pri svojem delu, odkar sem začel študirati na AGRFT in od osamosvojitve Slovenije do zdaj, ne čutim nobene razlike pri menjavi oblasti in vseh ministrov, ki so se zvrstili. Prav nobene, čeprav se govori o njih, le moje življenje je vsak dan dražje, to čutim. Moj odnos do občinstva je enak, odnos občinstva do mene je takšen, kot je, mi imamo to.

Novembra prihaja v kino drugi del filma Gremo mi po svoje, v katerem je ena izmed tem tudi rivalstvo med Štajersko in Ljubljano. Igrate vodjo štajerskega tabora, ki precej resno jemlje svoje delo, je svojevrstna persona. Od kod vam navdih?

No, vedeli smo, da je Jurijev lik mehkejši, obilnejši, malce več ga je kot mene, malce težji je, tako da sem jaz oziroma je Šefe neko njegovo nasprotje. Je bolj vase potegnjen, čisto preveč discipliniran, ampak s plastenko vina v bližini ... Potem smo mu nadeli še očala, baretko in brke, ki pripomorejo k njegovi ostrini.

Je bilo snemanje mladinskega filma drugačna profesionalna izkušnja?

Prej nisem imel izkušenj z mladinsko produkcijo in moram priznati, da sem bil zelo zelo in še dvakrat bolj prijetno presenečen nad delom v tem žanru in tudi nad mladimi sodelavci. Mislim, da je bilo na snemanju sto otrok, in to je neverjetna količina mladostne, čiste, poštene, vesele, neusahljive energije. Da sem lahko sodeloval v takšni produkciji, si res štejem za enega izmed privilegijev mojega dela. Že druženje poleti v Bovcu je bilo nepozabno. Film, ki zdaj prihaja v kinematografe, je le rezultat tega, kar se je tam dogajalo, pa še to ne vsega, saj se je tam zgodilo še veliko več. Všeč mi je mladinski film, mislim, da bi ga lahko še snemal, če bi bilo treba.

Na filmu je videti, da imata z igralskim kolegom Zrnecem odlično kemijo. Sta sodelovala že kdaj prej?

Pred snemanjem filma se osebno nisva dobro poznala, tudi sodelovala nisva do takrat. To sta bila v prvem trenutku dva različna svetova: Jurij Zrnec s svojim likom in delom, jaz s svojim likom in delom, zdaj je bilo to treba nekako združiti. Super je bilo, da se je vse dogajalo na nevtralni lokaciji, pri tretjem projektu, v naravi … Zelo hitro smo se ujeli in moram povedati, da mi je Jurij zelo prirasel k srcu, da ga imam izjemno rad, da je super človek in odličen sodelavec. Njegova kreativnost je brezmejna, domišljija prav tako, snemanje najinih prizorov je bilo zmeraj super. Res je bilo dobro!

Sta se držala scenarija ali sta si kdaj privoščila improviziranje?

Držala sva se scenarija. Vse finte je zapisal režiser Miha Hočevar, midva pa sva se trudila, da jih zelo disciplinirano izvedeva.

Koliko discipline pa je potrebne, da odigraš prizor, ko veš, da ti bodo v tilnik z vso močjo prileteli vodni baloni, medtem ko poskušaš ugrizniti v sendvič s posebno?

Imeli smo samo dva kostuma, tako da nismo mogli veliko ponavljati, ker sta se pri vsakem poskusu zmočila in ju je bilo treba sušiti skoraj pol ure. Najprej tehnična vaja, kje je višina sendviča, kje se ustavi ... Vedeli smo, da priletijo trije baloni hkrati in da bo treba to zdržati. Mislim, da smo samo trikrat ponovili. Ljub mi je ta kader, zelo je učinkovit.

Kaj pa žaga, pravzaprav ples z žago, ob katerem se je vsa dvorana krohotala? Kje ste se naučili te spretnosti, če lahko tako rečem?

Eno izkušnjo z žago v nastopih že imam. Pred leti sem v gledališču v Mariboru delal predstavo, v kateri človek z žago razžaga stanovanje, ker je obseden s filmom Teksaški pokol z motorko, tako da se plesa z žago nisem bal. Res pa je, da smo to sekvenco snemali kar nekaj časa, ker je bilo treba uskladiti žago, statiste, kokoško, ki je letela mimo, in to je kar nekaj koreografskega dela, žaga pa je bila iz ponovitve v ponovitev težja. Če sem teh nekaj kilogramov v prvih dveh rundah brez težav dvignil visoko, sem se moral na koncu že nagniti, vedno težja je postajala.

Najbrž se spomnite tudi kakšne dogodivščine s snemanja?

Bilo jih je kar nekaj. Enkrat smo snemali dialog, ki se najprej posname z enim igralcem z ene strani, nato pa se ponovi z drugim igralcem z druge strani. Večkrat je treba odigrati vsak prizor. Ko smo snemali Jurija, je sijalo sonce, bilo je 37 stopinj, točno tako vreme, kot smo ga igrali. Naenkrat zasliši na nebu se strašno grmenje … V Bovcu se namreč vreme spreminja vsakih pet minut. Prišla je nevihto s točo, temperatura je padla na 13 stopinj, v šotorih smo čakali tri ure, da je nehalo deževati, prezebli v kratkih hlačah. Vprašanje je bilo, kako bomo nadaljevali, imeli smo še pol ure časa, svetlobe ni bilo več, vreme je bilo gnilo, ampak pol prizora je bilo posnetega. Vsi smo hoteli dokončati, po drugi strani pa nismo imeli niti približno podobne energije, kot smo jo imeli prej. Pa so fantje naredili z reflektorji umetno sonce, pobrisala se je scenografija, s sušilniki za lase so nas posušili, in to je zdaj v filmu. Jurij me nagovarja v vročini, moji odgovori so posneti z mokrimi nogami. To se na filmu mimogrede zgodi.

Ste bili kdaj tabornik?

Bil, v osnovni šoli. Dva meseca, potem pa nikoli več. Ne spomnim se dobro, zakaj sem nehal, mislim, da sem imel že takrat preveč obveznosti in da sem moral izbrati med pingpongom ali taborniki. Nekako je pingpong zmagal.

Ga še igrate?

Ne, saj zato sem pa zdaj tabornik.

Ko je bila premiera filma v Portorožu, ste sedeli med občinstvom. Ste uživali, se lahko gledate na platnu?

Hecni občutki, navaditi se moraš. Režiser je tisti, ki naredi, kar želi, čeprav smo vsi delali skupaj in je vsak prispevali svoj delež, a on ima zadnjo besedo. Ni se težko gledati, še posebno ker na platnu vidiš, kako delaš, ti pa sediš v dvorani in ne delaš. Tudi to je dobro.

In precej drugače od teatra. Vas je snemanje filmov pritegnilo?

V teatru moraš delati vsakič znova, film posnameš enkrat, lepo živi svoje življenje, gre svojo pot, nagovarja občinstvo, medtem ko ti delaš kaj drugega. Zelo zanimivo je to delo, zelo. Zahteva popolnoma drugačen miselni, tehnični, konceptualni pristop do tega, kaj potrebuje kamera, da se lahko film naredi takšen, kot je na koncu. To je drugačno razmišljanje, se mi zdi, super stvar, še bi.

Ali imate veliko stand-up nastopov?

Ravno toliko, da se jih ne zasitim. Veselje in želja, da bi stopil na oder in občinstvu naredil zabaven večer, morata biti velika. Na silo ne gre nič. Velik del stand-upa je, da moraš znati vzdrževati, iskati in hraniti v sebi porednost in veselje. Zdi se mi, da mi pomaga tudi kot človeku. Stand-up je na nogah, je neodvisen od scenografije, je svoboden v misli, izvedbi, koreografiji, gibu … Je v resnici popolna odrska svoboda, ki ima samo eno zakonitost: ljudem mora biti zanimivo in morajo imeti občutek, da jim to nekaj da. Zadnje čase so moji nastopi kar dobro obiskani, moram povedati, da sem zadovoljen tudi zato, ker si mislim, če so dvorane polne, je tudi program takšen, kot si ga ljudje želijo, kar je navsezadnje namen vsega skupaj. Tako da, ja, to delam.

Se v teatru občuti recesija?

V javnem sektorju je v organizaciji dela veliko novih finančnih okoliščin, če raje tako rečeva, ker v Sloveniji ni recesije, to je naša nova realnost. Kje drugje je recesija minila, splavali so skoznjo, stopili so skupaj, strnili vrste, sprejeli ukrepe in gremo naprej. Mi pa kar iščemo najgloblje točke vodnjaka, še malo pa bomo na Kitajskem ven pogledali. Ta naša nova realnost se v gledališču pozna. Ljudje se bojijo, da bodo ostali brez dela, in težko dajejo vse od sebe, če vsak dan slišijo novico, da bodo zanj slabše plačani. Nenavadno je. Varčuje se na vsakem koraku, no, saj se tudi drugje, ampak razširilo se je malodušje, ni čutiti kreativne svobode, dihanja z odprtimi pljuči, vere v svetlejši in boljši jutri za ustvarjalce in gledalce.

Nova televizijska oddaja, stand-up šov, teater, komercialno gledališče ... Kako preklapljate med vsem tem?

Mene vse zelo zanima, ker so to drugačne oblike kreativnega dela, drugačen pristop zahtevajo, z drugimi ljudmi se dela, menjajo se ekipe in ta dinamika mi ustreza. Res pa sem imel letos toliko dela, da sem moral za eno leto izstopiti iz ansambla mariborske Drame, trenutno sem samostojni podjetnik.

Nikoli ne izklopite, kajne?

Ne, nikoli ne izklopim. Letos poleti sem rekel, da ne morem več tako živeti, da bi mi delo in obveznosti, neki sistem, ki mu časovno in količinsko preprosto nisem kos, narekoval vse in bi me zato preganjale nočne more. Začel bom spati. Potem mi je za dva tedna crknil pametni telefon in sem imel nepametni telefon, ampak res osnovni model, pri katerem je treba za vsako črko tipko večkrat stisniti. Da napišeš sms, traja sedem minut, prsti te bolijo in vse. Saj je bilo super, res sem užival, prepričan sem bil, da bom zadržal ta telefon, tudi ko bom dobil nazaj svojega pametnega, ampak ni šlo. Se pravi, ta odvisnost obstaja, tu smo, sistem nas je dobil.

Torej vam še nekaj časa ne bo uspelo upočasniti?

Želim si upočasnjevati svoje življenje, se trudim. Kakšen dan mi uspeva bolje, kakšen dan slabše, ampak načeloma se držim načrta. Trudim se vsaj malo izolirati od konstantnega in prevelikega pretoka informacij, se pravi manj je več. Vse te dražljaje, ki me držijo v stresu in nesproščenega, bom začel jemati drugače.

Še živite med Zagrebom in Ptujem?

In Ljubljano, ker imam prihodnji teden premiero predstave Tak si. Moje punce so od septembra do junija v Zagrebu, kjer hčerki obiskujeta tudi vrtec, vse njihove obveznosti so tam. Tata je na terenu, vsake toliko pride domov, prinese torbo zvečer in odnese torbo zjutraj ... V glavnem je to tako, naše delo je pogosto takšno, da nas zahteva vsak dan na drugi lokaciji. To daje določeno raznovrstnost, dinamiko, čar, konstanto nepredvidljivosti situacije, v katero se podajaš. Je sicer super, ampak po drugi strani se pojavijo kar neka leta, ko si človek reče: »Imam sposobnost sedenja, lahko bi sedel dve uri, ne da bi se premaknil, lahko bi.«

Kaj delate v prostem času?

V glavnem počivam.

Ste tudi eden tistih moških, ki po kosilu ležejo na kavč in dirigirajo, kaj mora kdo narediti, sami pa menjajo televizijske kanale?

Točno to! Tega je tako malo, da tudi to človek potrebuje v življenju. Ko so nekoč hčerko v vrtcu vprašali, kaj dela oči, je rekla: »Leži na kavču.« Moja otroka mislita, da jaz ležim na kavču, da je to moje delo.

Kako državljansko in očetovsko! Verjetno zmeraj v klasični beli srajci, ki jih obožujete?

Ja, ja, ampak zdaj so tudi barvne že prišle zraven. Živimo v času sive ekonomije, petdeset odtenkov sive v literaturi, sivih misli, lasje sivijo, sivina nas preplavlja. Barve so kar same želele v mojo bližino, jaz sem jih samo spustil noter. In nimam nobenega predsodka proti katerikoli barvi mavrice.