Tevje

Nekaterim je razlagal, da se je rodil Bretanji, drugim, da v lorenskem Metzu, Žigi Zoisu v Ljubljani, da je sin ruskega velikaša. Ustvarjal je meglo o tem, od kod se je vzel. Z dunajskimi priporočili se je leta 1766 pojavil v Idriji. Gre za Baltazarja Hacqueta, ki je iskal civilno službo, potem ko se je med sedemletno vojno kot vojaški kirurg z raznimi armadami klatil po Evropi. Bil je razsvetljenec, ki se je Idrije veselil, ker je takrat tam kot zdravnik delal Scopoli, v avstrijskih deželah dobro znani naravoslovec. Kirurg je bil v tistih časih zdravnikov pomočnik. Kakšnih toplih odnosov s svojih predstojnikom ni razvil, kar ni nič čudnega, ker je bil samoljubna in žolčna osebnost, takoj in vedno pripravljena na kreg. Rudarjem je zdravil zlome, rane, čire, opekline in od spolnih bolezni razjedene ude, njihovim ženam pomagal pri porodih, sicer pa še ruval zobe, puščal kri in na dva tedna bril in strigel rudarje. Ob medicini si je jemal čas za drugo naravoslovno raziskovanje. Najpodrobneje je preučeval minerale, kamnine in rastline ter zavoljo tega potoval in planinaril (med drugim zlezel na Triglav), ustvarjal prirodninske zbirke in pisal raznovrstne znanstvene razprave.

Hacquet se je bil pomemben raziskovalec narave v naših krajih. Vključil se je v domači krog razsvetljencev in se z njimi boril za gospodarsko in kulturno povzdigo ljudstva. Dandanašnji spomin nanj budita spominska plošča in ulica v Ljubljani, na najlepši način pa cvetlica, ki je po njem znanstveno imenovana Hacquetia epipactis. Ker se rodovna imena slovenijo fonetično, bi se to v domačem jeziku smelo zapisati akécija. A ni potrebe, ker obstajajo narodna imena; po Mali flori Slovenije je ime cvetlice tevje, po Pleteršniku je rumenkúlja.

Rumenkavost

Beseda tevje ne sproža nobenih misli, ki napeljevale na podobo rastline. Z rumenkuljo je drugače, potegne na rumenkasto. Kar je čisto prav. Ker cvetje rumenkulje ni ne rumeno ne zeleno, temveč nekaj vmes: rumenkasto.

Se spomnite grba moje rodne države? Šest plamenic je združevalo plamene v enega. Ki je dajal videz enotnega. Podobno je pri tevju: šest rumenkasto zelenih listkov daje videz šestih venčnih listkov enega cveta – pa botanično sploh niso del cveta. Mine deset dni, ko čebele kažejo zanimanje za onegavljenje po cvetju – listki nič manj sveži kot prvi dan. Mine še štirinajst dni – listki v cvet­ju iz rumenkastih postanejo zeleni. Potem temno zeleni. In živijo naprej, kakor da bi šlo za običajne zelene listke. Dejansko to so. So le ogrinjalo oziroma dodatek rumenemu očesu, ki je samo zase socvetje iz več deset drobnih cvetkov.

Venčni listki so pri rastlinah kot mejkap – ko je opraševalni cilj dosežen, postanejo odveč. Zakaj bi jih rast­lina pitala in vzdrževala privlačen videz, ko je že požegnana in »pričakuje«? Opravil si, čav! Pri tevju je drugače, ker so ogrinjalni listi zeleni listi in so kot taki sami zmožni fotosinteze. Kdor dela, sme živeti naprej. Druga plat te resnice je, da delovni listič pač ne more biti tako lepo obarvan kot zapeljivi venčni list; kar največ zmore, je rumenkuljavost. Ko se svatba konča, se ogrinjalni lističi iz rumenkastega takoj preoblečejo v delovni kombinezon, ki je po rastlinsko zelen.

Še nadaljevanje misli o vzporednici med grbom in cvetjem tevja. Tiste plamenice so v vetru hujskaštva v hipu zasvetile vsaka po svoje in bile ob prvi priložnosti uporabljene za medsebojno podtikanje požarov. Pa takšna enotnost. Kako drugače se obnaša tevje! V videz enega cveta je združena raznoterost, ki služi skupnemu preživetju in kar traja in traja – in to pri temperaturi, ki ne more nikogar speči. V tevju, akéciji, živi tudi spomin na Hacqueta in na vero v razum ter moč znanja in besede. Skratka: če me bo ob ustanavljanju naslednje države kdo vabil na referendum, bom glasoval za tisto, ki bo imela v grbu tevje.