Tiskane izdaje
Kar takoj bi razčistil, jelena in srnjaka vam razločim prek njunih družic, drugemu pripada srna, prvemu košuta. In jelen in njegova se največkrat vzameta v sakralnemu objektu, ob katerem se v nebo pne ta ali oni košutnikov turn. Nismo bili na Gorenjskem, javka je bila ob pol šestih v Štalcerjih, še naprej od Kočevja, kjer me je čakal zeleno-rjavo opravljen kamerad.
Jelenji ruk - ruk kot čas parjenja, paritveno samčevo oglašanje in spolni akt. Človeku domačneje pa se ne imenuje, ker jeleni ne morejo izgovoriti črke f. Ta je bila lovska.
Ko jelen zaruka, če si blizu, te strese, vibracije so neverjetne. Ja, dvakrat sem že zgrešil septembrsko jelenje valentinovo - pred dvema letoma sem bil prepozen, lani pa me je general enega državnih lovišč nategoval in slednjič nategnil, da sem ostal pred vrati.
Letos pa, vodnik - z veseljem me je vpeljal v skrivnost, a zaradi razmer v lovstvu želel ostati neobjavljen - je sporočil lovskemu čuvaju, kje bova lomastila, sem slišal, da če te čuvaj dobi v grehu, »te nahruli kot cucka,« pa verjetno vsaj za teden vse štirinožno prežene. Pa še kakšen nemško govoreči turist s puško te lahko ob svitanju zamenja za bambija, dihurja in sproži. Morda celo ne zgreši.
Zmazano soočenje
Izstopivši iz avta, zaslišiva rukanje z levega in desnega ogozdenega brega. Dramatično. Odločiva se za naskok na jugovzhodnega in z lučkama zagrizeva po strmi vlaki. Kamerad kmalu najde ustrezno prežo, sedeva vsak na svoj stolček, se nasloniva na deblo, v črni nič naperiva objektiva - približno pol ure traja izredno napet dremež, s skoraj zadržanim dihom, ko zaslišiva šum. Kolega mi poskuša došepetati, naj si ogledam jazbeca, ne zmorem, ne vidim. Pa tako ne vem, kakšen je ta ptič. Mine še dvajset minut, malo se že svetli in med debli se izrisuje okolica, ko sto metrov od naju pristopiclja prva košuta, verjetno šefica tropa. Sproživa, največja občutljivost, pa še vedno predolg fotočas za kaj več kot sila oddaljen zmazek. Sledi ji košutna sestrica, »jelen bo prišel zadaj«, pa ga ne dočakava. Nato pa za hrbtom, obrnem se, trideset metrov stran silhuete štirih, petih samic in mladega samca. Spogled iz košutinih oči v moj objektiv, fotkanje, spet zmazek, in trop se zakadi stran od nepoznanih bitij. Bilo je fascinantno, skoraj urni trud poplačan, pa vendar - »za lovca je bil položaj idealen«, zlahka bi opravil svoje, za fotografa preslab. Pretemen. Za slabega fotografa?
»Jelen se pari enkrat na leto, ruk traja dva, tri septembrske tedne.« Zakaj o tem? Ker je jelen podoben divjemu petelinu, ne nazadnje človeku - kakor je zapisal nesedanji ljubljanski župan, ljubezen nam je vsem v pogubo, ko nas žene, smo, omejim se na samce, slepi za vse razen za tisto, s tem slepi za nevarnost. Kaj grozi zatrapanemu moškemu, je težko reči, morda zakon, jelenu, ki ga razganja, pa gotovo lovec. Sicer sila previdna žival, »ki večinoma prihaja na pašo zelo pozno, v temi, in ga je težko izslediti«, nosi septembrske tedne rogovje pred merek. »Jelen med rukom nič ne je, samo košute gleda, vampa skoraj nima,« v njem ostane le mini zaloga vode in ostanki trav, plodov. Gonečo se košuto odpelje malo od tropa in jo, oprostite izrazu, poruka. Poligamen je, in ker se fizično (in verjetno psihično) ne more lotiti vseh hkrati, je ves čas na preži pred neljubimi zaljubljenci. Glavni jelen ves čas opreza, da se mu ne vsili stranski naskakovalec. Stranski jeleni, vetrnjaki, se približajo tropu in hlepijo po vsaj mono potešitvi. In ko trčita dva rogovileža, se spopadeta, kot bi bila trčena.
Septembra je usoda tropa pravzaprav v čutilih košute vodnice, ki je kot antena, pozorna na najnežnejši nepoznani pihljaj, vonljaj, ko smo se uzrli, »so druge košute gledale le njo, kaj bo storila, jelen pa tako in tako ni vedel, za kaj gre«.
Ukrivljen kazalec
Lovstvo, lovci, nenehno zibajoč se med obtoževanji o krvoločnem pobijanju in samodefinirajočem skrbništvu za ravnovesje v naravi, pa zatajevanje strasti po ubijanju, vodnik mi pove: »Bojimo se lastne sence, kakorkoli obrneš, ko ukriviš kazalec, odločaš o usodi živali. Vendar je pri ukrivljenem palcu treba vedeti, kaj in zakaj to počneš. V vsakem je lovska strast, le različno izražena.« Tudi terminologija sledi labirintanju. Lovec zadnje čase nikakor ne ubije živali, ta izraz je zanje grozljiv, počasi na oni svet odhaja tudi izraz odstrel, »uveljavlja pa se odvzem, morda iz angleškega take off«. Seveda, tako kot bog človeka, ko se za to odloči, vzame k sebi, tako jelena odvzame lovec. In bognedaj, da bi, lovec, ne bog, pri tem užival. Letni plan je letni plan, krvavost pod kožo gor ali dol.
Čeprav lovec lovcu puško gor drži, iz kameradove pripovedi razbiram tudi precej ostro ločevanje lovskih družin, ki jih je pri nas 417, lovcev pa med 21 in 22 tisoč, in državnih lovišč, lovišč s posebnim namenom - nekako deset naj bi jih bilo, sem bil poučen, z izjemno tenepejevskega so pod pelerino Zavoda za gozdove Slovenije. O družinah, ki se vzdržujejo s članarinami, in loviščih, kjer glavni dohodek kaplja iz cevi lovskega turizma. Da ne bomo v prazno jagali: dasiravno je lov na jelenje samce odprt tri mesece in pol na leto, gre glavnina rogovja na stene, mesa pa v hladilnice in naprej v septembrskih rajskih tednih. Za vstop v lovišče, na območje, grdo rečeno, strasti, gost plača, všteto je lovčevo spremstvo in plača seveda trofejo, ako jo upleni. Višina plačila je odvisna od parametrov zelo stroge in natančne kategorizacije. Po ceniku, ako sem prav bral, za odstrel jelena glede na točke odšteješ od 215 do 5500 evrov, so še neki večstoevrski odtenki, nekaj drobiža se torej le nabere. Tujci, »največ je Avstrijcev, Nemcev in Italijanov, lahko sklenejo tudi celoletno pogodbo, zakupijo recimo lovsko hišo«, določijo jim dovoljeno število potencialnih žrtev, »nekaterim ni težko odšteti 30.000 evrov«. Tokrat ne meglimo, ne plačajo za ravnovesje v naravi, ampak za slo. Še to, Nemec bo (posplošeno) storil vse za čim ekstremnejšo trofejo, Italijana od veselja raznaša že, ko poči, in se ne sekira niti, če zgreši, pač reče: »Wot a mistejka aj mejka!«
Več kot tisoč padlih
Vsako leto v Sloveniji pade med 1000 in 1500 rukarjev, od tega si lovske družine in posebnonamenska lovišča padle razdelijo približno na pol. Štiristo družin recimo 700 žrtev, devet državnih lovišč 700. Pod Triglavom se ne strelja (odkar so Bedanca pregnali?). Včasih so odvzeli precej več živali, pa kmetijsko-gozdarska politika pred leti stuhta, da se je jelenjad namnožila, da dela preveč škode v kmetijstvu in gozdarstvu. Pa tudi »razmere so za žival zdaj slabše kot nekoč«, življenje je zaradi človeka, njegovih bencinskih igračk, v gozdovih nemirnejše, »gozd se vrašča v kmetijske površine in uničuje hrano, pašo«. Ko hodiva med drevesi, me lovec opozori: »Poglej naokoli, tu jelen nima kaj pobrati.«
Kar pridno morajo v državnih loviščih slediti krilatici Turizem so živali, najbolj zlobni pravijo, da »tam šicajo ko nori«, je tu kleč tega, da sila neradi sprejmejo nepoklicanega, pa še zastonjkarja? Lani mi je bilo dopovedovano, ali se zavedam, koliko tak obisk stane, potem da so vsi spremljevalni bratje zasedeni, pretirano dobrodošel nisem bil. Letos je vodja drugega državnega lovišča novinarskemu znancu vrgel dol slušalko, ker da mu je z neprimernim pisanjem lovsko kariero uničil, skratka, sila občutljivi so ti na zunaj neustrašni možje. Čisto natolcevanje je, da morda kaj skrivajo, da gre sem ter tja za neetično čiščenje, da je na muhi prevečkrat cekin. Kolega mi potrdi, da je v lovskih družinah bistveno več samo- in medsebojnega nadzora kot v državnih. Pa volonterstva, pa tovarištva. Pa pustimo zdaj, kako lovec lovcu puško ukrivi.
Zalezovanje
Temnikavo soočenje s haremom se je pripetilo ob stečini, poti, ki jo žival shodi med krajem dnevnega počitka in krajem paše. Ja, »jelen je pašna divjad, srnjad pa bolj obiralska, prebiralska«. Ko jelenji trop prestrašen odparklja, je izgubljen za iskalca. Zato sva se vrnila k avtu in se odločila poskusiti še nekaj kilometrov stran, bil je že dan, v strmali s kotanjami in kalužami, kjer je kolega že večkrat užival ob fotostreljanju prekrasnih živali. Ko je bil mlad in neugnan lovec - tudi v streljanju, odvzemanju.
Ako z besedo naskok imenujemo sledenje jelenjemu rukastemu oglašanju, je bil drugi del naloge zalezovanje, zalaz, se izrazi solovec, ko žival (na slepo srečo?) iščeš v gozdu ali na paši. Poudaril bi, da sva hodila kar se da tihoma, čim manj vejic je smelo popokljati, in ob koncu sem izvedel, da bi izpit iz zalezovanja opravil najmanj s prav dobrim. Ni najlažje, oprezaš naokoli za živadjo in gledaš pod noge. Razen mišjetihe hoje je bil zalaz v prazno, a sodrug, lovec že trideset let, kljub temu da sva se v civilizacijo vračala brez digitalizirane trofeje: »Jaz sem zelo užival.« Tudi meni ni bilo hudega, ne nazadnje sem med zasednim dremežem poskušal v gozdu začutiti tisto, kar mu gre. Če me le ne bi ves čas dregala misel o naskoku kakega klopa. Zlasti ko od lovca slišim: »Ja, klopi pa so, jaz se jih bojim bolj kot medveda.« Še o ta kosmatem - že po telefonu sem bil pomirjen, ko mi je bilo rečeno: »Če ne bova jelenov videla, bova pa gotovo vsaj kakšnega medveda.« In ker je imel možak nabito poln rukzak, je dobro, da sem na koncu izvedel, da med vsebino ni bilo nabite puške. Niti nenabite. In kako sem vztrepetal, ko sem čisto blizu hiš zaslišal vso grozljivost jelenjega ruka. Pa bil potolčen, da se je oglasil zgolj domači oslič.
Včasih iskanega ne zgrabiš, zaslutiš pač. Z (ob koncu že) dobrim znancem nisva doživela rukarskih vibracij, polčudeža nisva upodobila, kot bi naju jeleni slutili, so prezgodaj utihnili in je propadel naskok, pa vendar, včasih se zgodi, da podobe shraniš le v glavi. Ali pa si, časopis je le časopis, pomagaš z lanskimi fotkami.
Pa še precej pretoplo je bilo, po navodilih sem imel pod debelimi hlačami še dolge gate, pa veter je preveč vlekel, pa k nevihtnemu se je pripravljajo. Ja, zarukane razmere.
Usoda pa je pravična: dan pozneje se je vodnik sila tiho oglasil na moj klic. Deset metrov od njega je vibriralo, trije jeleni so rukali, vreme idealno, on fotografiral, »tam, veš, nad kalužami, kjer sva včeraj čakala«.
Ja, vem, kje. Mislim, ruck off!
