»Tinkare Kovač z začetka ni več in je tudi več ne bo!«

Glasbenico Tinkaro Kovač smo obiskali na njenem domu, kjer prebiva s partnerjem arhitektom Matejem Mljačem in hčerko.

Objavljeno
12. avgust 2012 12.35
Mateja Gruden, Nedelo
Mateja Gruden, Nedelo

Konec meseca bo priredba Bajagove uspešnice Ti se ljubiš pospremila izid njenega novega albuma Rastemo, priredb skladb iz časa nekdanje Jugoslavije; doslej je bilo mogoče prisluhniti dvema, Prizmini Senci in Poljubu Petra Lovšina. Rastemo, sicer naslov pesmi Marka Breclja, ki je prav tako na albumu, bržkone ne po naključju povzema glasbeno pot Tinkare Kovač. Ali kakor pravi sama: »Zagovarjam pot naprej, ne vračanje.«

Z glasbenico, ki ima pri skoraj 34 letih za sabo petnajst let uspešne kariere, smo se pogovarjali na Krasu, v vasi Lokev, kjer živi s partnerjem in njuno štiriletno hčerko. To dopoldne sta ji družbo delali le puhasti mucki Friski in Mimi.

Verjetno se dejstvo, da je za večino ljudi poletje čas dopustov, glasbenikov ne dotakne kaj prida?

Ne. Junija in julija je bilo precej živahno, vsak teden se je kaj dogajalo. Včasih je bilo že kar shizofreno: nastopi dan za dnem, včasih tudi vsak dan druga zvrst ... Na počitnicah smo bili že marca, ko je na koncertnih odrih čas kislih kumaric; za mesec dni smo šli v New York. Med letom pa skočimo na krajše izlete v evropska mesta. Življenje na vasi rada kombiniram z mesti. Kadar gremo na počitnice, ne iščemo miru. Vas pa mi je ljubša za življenje, še zlasti z otrokom; zaradi miru, ustvarjanja, drevja, vrta ...

Ste iz Dekanov, živeli ste v Kopru, Ljubljani, v Italiji v Trstu in Vidmu; kdaj ste se preselili v Lokev?

Pred petimi leti, skoraj tri leta smo na tej lokaciji. Matejevi starši so iz Lokve. Nikoli si nisem mislila, da me bo pot zanesla na Kras. A zdaj ugotavljam, kako lepo je tukaj, in če bi si kdaj morala predstavljati, kje bi rada živela in kako, si niti v najlepših sanjah ne bi mogla pričarati tega, kjer sem. Sem si pa od nekdaj želela biti na vasi, kjer je mir, v sožitju z naravo. Parcela je večinoma obdana s travniki, nasproti so nam le konji in ... en kozel (smeh). Kras je tudi navdih. Že ta vrtača (pod hišo, op. p.), recimo, poraja mitološke zgodbe, na temo katerih je mogoče toliko ustvariti. Poleg tega je vas blizu morja. Tisti, ki smo vse življenje živeli ob njem, smo navezani nanj in vsaj enkrat na teden najdem izgovor, da se zapeljem na obalo! Občasno smo tudi v Ljubljani, kjer so prijatelji, knjigarne, knjižnice, kinodvorane ...

Vaš partner, arhitekt Matej Mljač, je menda načrt za to hišo pilil leto dni, v sodelovanju s Petrom Gabrijelčičem, dekanom ljubljanske fakultete za arhitekturo. Prepričan je, sem prebrala, da bi lahko postala nov, sodoben model kraške hiše.

Hiša ima obliko črke L, kakor so bile grajene stare kraške hiše, seveda je oblečena v modernizem. V pritličju so delovni prostori, zgoraj spalni, imamo notranje dvorišče, kar navdaja z občutkom, da si v stari hiši, ki pa je prilagojena modernemu načinu življenja. Prostori niso fiksni, njihovo namembnost je mogoče spreminjati. Poleg tega hiša omogoča maksimalne energetske izkoristke. Na strehi imamo sončne kolektorje, se pravi, da uporabljamo sončno energijo, s katero si skoraj vse leto ogrevamo vodo; le pozimi kombiniramo s peleti. Kurimo v kaminu, na drva, ki jih sami naberemo na parcelah Matejevih staršev in tako še malce počistimo gozd. Hiša je torej res v sožitju z naravo. Kamen, ki sestavlja pročelje, je izkopan in preoblikovan. V kleti je ohranjena živa skala, iz nje pa izstopiš v vrtačo, ki smo ji povrnili prvotno obliko. In štirno, vodnjak imamo; vodo iz njega uporabljamo za vse, le za pitje ne.

Kako pa so to sodobnost sprejeli domačini?

Domačini so bili vsi zelo zadovoljni! Morda si celo drznem reči, da smo pozitivno vplivali na sosede, da so se lotili urejati svoje hiše in okolico.

V vasi ste zavzeli precej aktivno vlogo. Bili ste, denimo, (so)pobud­nica prvega, dvodnevnega festivala Lokvice, ki je bil pred dobrim mesecem.

Festivala sva se lotili s še eno Lokavko, ki je ugotavljala, da bi vas potrebovala kakšno tradicionalno prireditev, in takoj sem se odločila pristopiti k organizaciji. Pripravili smo dvodnevni festival (na njem so predstavili značilnosti in posebnosti te nekdaj največje kraške vasi med Sežano in Divačo ter Krasa nasploh, odprli pravljično deželo za otroke, priredili koncert, na katerem je nastopila tudi Tinkara ..., festival pa je sklenil Matjaž Javšnik s stand-up komedijo, op. p.) in privabili kakšnih tisoč obiskovalcev. Mislim, da je bilo za prvič super. Najprej smo se sicer začeli povezovati mladi in ugotavljali, da Lokev premore veliko zanimivosti in ljudi, ki počnejo zanimive stvari. Razmišljali smo, kako bi lahko ustvarili neko dolgoročno zgodbo, s prireditvijo, ki pa bi vasi tudi pomagala dobiti stvari, ki jih nima, recimo otroška igrala. (Lokev je skoraj edina vas v občini brez njih. Tako je bil izkupiček festivala namenjen ureditvi igral, op. p.) In dejansko smo nekaj dosegli! Mama me je vzgojila v tem duhu brigadirstva (smeh) – da si za nekaj prizadevaš s skupnimi močmi. Pa četudi gre za majhne stvari. Poleg festivala smo imeli sicer še tržnico z lokalnimi izdelki, pripravljamo opasilo za bolšji trg, na katerega bomo poskušali privabiti ljudi iz vse Slovenije ...

Sodelovali ste oziroma sodelujete tudi pri več drugih projektih, ki jim je skupno, da promovirajo spoštljiv odnos do avtentičnosti in narave: pred leti ste se zavzemali proti nošenju krzna, lani ste bili ambasadorka akcije Ohranimo slovenskega volka, sodelujete pri prizadevanjih za ohranitev kraškega ovčarja, ste članica društva Planet Zemlja ...

K tem projektom so me povabili. Preden se odzovem, sicer vedno preverim, za kaj gre, da niso morda v ozadju nameni, ki niso v nikakršni zvezi s tistim, kar projekti promovirajo. Ne maram pa fanatizma. V svetu, kakršen je, se trudiš, da ga ne bi preveč uničeval, in poskušaš to privzgojiti tudi otrokom, poskušaš živeti čim bolj zdravo, fanatizem pa me zmoti. Sicer pa, če se mi zdi, da nekaj ni v redu, z veseljem spregovorim o tem in zastavim za to svojo javno podobo pevke. Pred leti so sredi Titovega trga v Kopru zavrtali luknjo v tla; zdelo se mi je nezaslišano. Poklicala sem RAI (italijansko nacionalno televizijo, op. p.) in je to posnela. S takš­nimi stvarmi si sicer lahko zapreš kakšna vrata, toda ...

V glasbi ste letos stopili na samostojno diskografsko pot. Kaj se je s tem oziroma se bo pri vašem glasbenem ustvarjanju spremenilo v primerjavi s 15 leti, kolikor je minilo, odkar ste kot 19-letnica izdali svoj prvi single Veter z juga?

Imam svoj zavod za kulturne dejavnosti, ena od njih je tudi diskografska, se pravi, da bom sama tudi svoja založnica oziroma da bom od začetka do konca poskrbela za vse. Pri založbi Dallas Records bom izdala še zadnji album, Rastemo.

Ti se ljubiš je pravzaprav edina večja uspešnica na njem ... In tudi skoraj same moške vokale prepevate, z izjemo pesmi Čolnič imam Anje Rupel oziroma Videosexa?

Vsak od nas, ki smo sodelovali, je izbral nekaj skladb. Prva ovira so bila dovoljenja za priredbe, za vse, ki smo jih izbrali, jih nismo dobili. Kar zadeva ženske vokale, pa jih tudi ni bilo prav veliko iz teh voda, v katerih ustvarjam, torej rockovskih.

Že dolgo tega se vas je oprijel laskavi vzdevek pionirka slovenskega rocka. Slovenski rock je torej, če upoštevamo obdobje po osamosvojitvi, potreboval šest let, da je prišel do ženske izvajalke?

Nasploh je v svetu malo rockeric, ki so se obdržale skozi čas ... Novodobni ženski rock se je spet pojavil z Alanis Morissette. Približno v njenem času sem izdala svoj prvi album (Ne odhaja poletje, leta 1997, op. p.). Sledili smo temu trendu, tudi glede na moj vokal.

Pa besedila pesmi – kako pogosto jih pišete sami?

Na začetku, imela sem 17 let, jih nisem pisala sama. Prvi album so mi Drago Mislej, Danilo Kocjančič in Marino Legovič pravzaprav podarili, kar je bila ... velika sreča. Pozneje sem začela pisati tudi sama, preprosto sem začutila notranjo potrebo po tem. Začela sem z besedili, nadaljevala z glasbo, celotnimi aranžmaji.

Besedila, ki ste jih spisali sami, so verjetno vsaj deloma osebnoizpovedna. Se je temu sploh mogoče izogniti? V mnogih intervjujih z vami je sicer prebrati, da ne marate govoriti o zasebnosti. Poveste s pesmimi dovolj? Tako je. Ne vem, kaj bi sploh še dodala ...

Ste pa leta 2009 ob izdaji albuma uspešnic The Best Of Tinkara dejali, da so vaše pesmi vse bolj pripovedne.

Res so. Tudi zato, ker se mi zadnja leta dogaja preobrat. Na odru opazujem sebe kot neki lik; oseba, ki je na odru, nisem več samo jaz. Je lik, ki poje zgodbo, oblečen v kostum ... To mi dopušča več distance do sebe, do glasbe, do izvajanja, in tako sem na odru precej bolj sproščena in mirna. To mi ustreza.

Pri albumu Rastemo ste med drugim sodelovali z Iztokom Turkom, ki je soustvarjal skupine Laibach, Videosex, Kuzle ... Nasploh se povezujete s precejšnjim in izjemno raznolikim naborom ustvarjalcev. Očitno niste »solistka«?

Ne, rada sodelujem. Imam kak kantavtorski moment, a nisem kantavtorica. Mislim, da sem tudi najboljša v simbiozi z nekom. Ustvarjam z enako mislečimi glasbeniki in tako so, recimo, besedila, ki jih nekdo drug spiše zame, takšna, da bi jih lahko napisala tudi sama. Nisem solistka, imam pa solo projekte, ki mi dopuščajo početi drugačne stvari, s čimer ohranjam svoje dobro zdrav­stveno stanje (smeh).

Ustvarjate 15 let. V nekem intervjuju ste razmišljali o tem, da se avtor ne izpoje. Da mora, kadar se zdi, da se je, le zamenjati medij sporočanja. No, ne vzbujate občutka, da bi bili izpeti.

Ne, nikakor ne in se tudi ne nameravam izpeti (nasmeh)! Res pa morda spreminjam medij sporočanja. To, da izdajam album priredb, je že sprememba. Moj naslednji album bo mogoče inštalacija, projekt, za katerega se bom prelevila v raz­iskovalko slovenskih obalnih, furlanskih, rezijanskih narečij in uspavank, koncert bo hkrati gledališka predstava. Tretji medij je lahko festival. Ko sem bila mlajša, se mi je zdelo edino prav izdati album, imeti koncerte in to je to. Ampak glasba ni samo to, podajati jo je mogoče še na toliko drugih načinov! To obzorje mi je odprlo zlasti sodelovanje z Boštjanom Perovškom, ki med drugim snema zvoke v naravi in jih oblikuje v zvočne kompozicije. Z njim – in Ladom Jakšo – sem sodelovala v okviru skupine Saeta (za eksperimentalno glasbo, op. p.), skupaj smo imeli nekaj koncertov in kapnilo mi je, da je glasba toliko več kot le ... kitica in refren! V glasbi zagovarjam pot naprej, ne vračanje. Pa četudi to prinaša določena tveganja. Kdo ve, kakšen bo odziv na novi album? Zgodilo se je že, da so bili nekateri, ki so jim všeč moje prve pesmi, razočarani, češ kje je tista Tinkara z začetka? Je ni več in je tudi ne bo več! Na koncertih se bom še z veseljem vračala nazaj, sicer pa ... Ponavljanje me ne izpolnjuje in ne osrečuje več. Ali kakor je dejal Paul McCartney ob izdaji enega svojih novejših albumov: to je moj album, ki sem ga ustvaril, upam, da vam bo všeč, če ne, pa ne; navsezadnje je do konca življenja še dolgo in boste dotlej zagotovo našli kakšen komad, ki vam bo všeč! (smeh)

Flavta je vseskozi vaša zvesta spremljevalka ...

Flavto igram že 24 let. Ian Anderson iz skupine Jethro Tull in mogoče moja mama, ki je bila tedaj huda fenica teh bendov, sta me verjetno speljala na ta tir (smeh)! Rada imam flavto, je moj inštrument. Tudi zaradi vseh ljudi, ki sem jih spoznala zaradi nje, predvsem Iana Andersona (z legendarnim glasbenikom je tudi sodelovala, op. p.). In navsezadnje sem imela srečo – bi temu rekla raje usoda? –, da sem bila v Sloveniji prva, ki je začela uporabljati flavto v pop-rocku, v mainstreamu.

Je spomin nekaj, kar imamo, ali nekaj, kar smo izgubili? To misel Woodyja Allena ste zapisali na svoj spletni portal. Namenoma?

Pa res, da sem jo. Hm, ne vem, se ne spomnim več (nasmeh). To je stavek iz knjige citatov, ki mi jo je podarila nona; zbirala jih je vse življenje in jih zbrala približno deset tisoč! In s tako gotsko pisavo so zapisani! Moram si vzeti čas in prebrati vse. Je pa dobro, kakor je rekel Gandhi, poznati svojo zgodovino, da lahko živimo danes in da ne ponavljamo napak iz preteklosti. Da torej črpamo iz nje, a v njej ne ostajamo.

Menda ste do sebe zahtevni, težite k popolnosti. Izdajate nov album, koncertirate, sodelujete pri več projektih, navsezadnje ste mama ... Kako naporno je loviti ravnotežje?

Pravzaprav je tako bolje. Če bi počela le eno stvar, bi bilo naporneje. Ker počnem različne, si v eni odpočijem od druge. Panika je, kadar nimaš nič za delati; takrat ne narediš niti tistega, kar bi moral!

Potem lenobi ne priznavate vsaj občasne legitimnosti?

Niti ne. Niti na počitnice ne grem ležat na plažo. Imam pa doma vrt in začela sem se ukvarjati z zelišči ter začimbami (tudi zelo rada kuham, kadar imam čas!). Imam limonino travo, meliso, meto, rman, majaron, žajbelj, rožmarin, baziliko, ognjič, nekaj zelišč raste tudi na travniku pri hiši. Zdaj pripravljam sirupa za odpornost in proti bolečinam v grlu, imam domače čaje, tinkturo ameriškega slamnika ... Sicer uporabljam tudi naravno kozmetiko. Moja mama, recimo, izdeluje kreme iz ognjiča, Matejeva sestra sivkin in melisin hidrolat (opiše postopek za njegovo pripravo, op. p.), ki je lahko osvežilec zraka, uporaben je za likanje, je tonik za obraz, lahko ga ješ, pa še zdravilne učinke ima!

Pa vaša štiriletna hči? Že nakazuje kakšno glasbeno nadarjenost?

Kvinto (eden od intervalov v glasbi, op. p.) ji že uspe zadeti! Sem šla prav preverit in bila navdušena, uau, kvinta (smeh)! Sicer je bolj gibalno sposobna, še zlasti pa je dobra pri igri, izjemno rada se vživlja v različne like.

Je na izbor njenega imena kaj vplivala Dalijeva muza Gala? Ne, ime nama je z Matejem kar padlo z neba! Šele zatem sva malce raziskovala, kaj vse pomeni. Seveda sva odkrila tudi kontroverzno Dalijevo Galo. Ampak naj bo, bila je močna ženska (nasmeh).