Tiskane izdaje
Med vsemi, ki bodo danes pozno zvečer na letališču Jožeta Pučnika pričakali slovensko olimpijsko odpravo v judu, bodo zlato Urško Žolnir gotovo najbolj bučno pozdravili njeni sokrajani iz Galicije, žalske krajevne skupnosti, v katero spada tudi razpotegnjeni zaselek Pernovo, kjer domujejo Žolnirjevi. Preverili smo, kaj ji v domačem okolju pripravljajo in kako na Urško čaka njena mama Majda.
Urškino letalo bo iz Londona priletelo malo po triindvajseti uri. V salonu Edvarda Rusjana bo najprej na voljo medijem, pred navijače pa bo Urška stopila okoli polnoči. Čeprav v Judo zvezi Slovenije napovedujejo, da ji pripravljajo sprejem, kakršnega si zasluži, kar bo seveda zahtevalo svoj čas, žalski župan Janko Kos upa, da jo bodo lahko čim prej pospremili proti domu.
»Na letališče se iz Galicije organizirano odpravljamo z dvema avtobusoma in avtomobili, domači sprejem v Trju pa se gotovo ne bo začel prej kot po poldrugi uri ponoči,« pravi Kos in dodaja, da tam pričakujejo okoli tisoč ljudi. Sprejem pod patronatom občine pripravlja krajevna skupnost. Kos dodaja, da je seveda izjemno ponosen na Urško in tudi druge uspešne judoiste iz njihove občine, omenja Lucijo Polavdar, Rokija Drakšiča, Petro Nareks ... »A ob tem, ko smo tako uspešnim športnikom in mladim ljudem, ki so vzor naši mladini, dolžni in tudi z veseljem izkažemo potrebno čast in priznanja, se zavedam, da gre največ zaslug njihovim staršem in trenerjem,« dodaja.
Izdajmo, da tisti del Pernovega, kjer imajo hiše Žolnirjevi, domačini imenujejo Žabja vas. Tam si je Urška postavila novo hišo, v bližini sta mati Majda in oče Ljubo, pri materinem bratu Vladu pa še dedek in babica, ki sta pred pol leta praznovala biserno obletnico poroke.
Z mamo Majdo se dobiva pri trgovinici, ki jo imajo Žolnirjevi v Šmartnem v Rožni dolini, že v celjski občini, kjer je južneje proti mestu na Lopati tudi Urškin matični Judo klub Z'dežele Sankaku. Kmetje po okoliških travnikih so včeraj spravljali drugo košnjo in le čuditi se je mogoče, kako je lahko iz takšnega polurbanega okolja izšlo toliko uspešnih športnikov. Urškina mama pravi, da gre vse to razložiti z značajem, strokovnostjo in delavnostjo trenerja Marjana Fabjana.
»Seveda sva z možem vsa leta Urško podpirala. Mož je, ko je ostal brez službe v celjski Zlatarni in dokler Urška ni naredila vozniškega izpita, nekaj časa pravzaprav lahko počel samo to: vozil jo je v šolo in nazaj ter tudi po trikrat na dan na trening na Lopato,« pripoveduje.
Starši bodo Urško pričakali na Brniku in bodo zraven tudi na sprejemu v Galiciji, doma pa jo bodo v ponedeljek proti jutru le pospremili v posteljo. »Urška je po osvojitvi medalje v Londonu pomagala sotekmovalcem kot sparing partnerica in po podobnih prejšnjih izkušnjah vem, da je tako utrujena, da že težko vleče noge za seboj,« pojasni.
»Včasih me je takšna s poti poklicala in me prosila, naj ji skuham mlečni zdrob. Tokrat me še ni. Radi jo pocrkljamo, saj sicer živi in se prehranjuje zdravo. Je prav vse, kadar je doma, kuhava skupaj. Segedinskega golaža ne spravi po grlu, najraje pa ima poprov steak.«
Domači, se prejšnjih dni spominja mama, so vedeli, da gre Urška po zlato: »Tisti njen odločen izraz na obrazu, ko se ni nasmehnila vse do osvojitve zlate medalje, že poznamo, a tako osredotočena doslej ni bila videti nikoli. Ko je že imela najmanj srebro, sem možu rekla, da gre danes Urška do konca. Pa je šla.«
