V haloških Dolanah vas napravijo v Avstrijca

Kaj bi utegnil biti presek Dolan in Ljubljane? Mirne, polnobarvne haloške vasi in osrednjeslovenskega belega mesta, ki je samo najlepše na svetu – tako ondi kot tod bi se ti smejali, ako bi javno paradiral v irhastih hlačah.

Asociacijski tokovi ob človeku v opravi iz jelenjega usnja – irhasto je, upam, vsaj logično bi bilo, spačenka iz nemškega Hirsch, jelen – so raznoliki. Med močnejšimi obvelja pojem jodlarstva, no, avstrijskosti. In zelo napočez bi sodili, tako kot kdor ne skače, ni Slovenc, kdor nima irharc, ni Avstrijc. In ako v Sloveniji večinoma vemo, kdaj si nadeti nošo, kdaj pa zagotovo ne, je v Avstriji jelenje usnje (malone moralni) zakon, pri narodnih nošah, ki se razlikujejo po pokrajinah, in v vsakdanji rabi. Živ­ljenje je onkraj praznik in praznik življenje. Jelenje usnje je noša, ker se – nosi. S ponosom. Je material zunanje potrditve narodne pripadnosti, zavednosti, pa prosim, brez manjšinskih prebliskov, danes bomo drugače urezovali. No, mi pač o jodlarstvu, ker nam je najbolj priročno, irhasti kosi noš in oblek so v resnici značilni za vse alpske dežele, pa jih poiščite na zemljevidu.

Dolane – pri Kokolovih, tik Drave je Hiša usnja Herman, pogled na grad Borl, je bilo deset otrok in zdaj 69-letni Herman je zamlada z blagoslovom očeta Jožeta, krojača, šel za skorjo čez mejo, opravil tam mojstrski izpit za izdelavo oblačil, delal v dveh firmah, ni pa mogel, tujec, biti sam svoj gospodar, odpreti firme. Z ženo Ljubo, tudi krojačico, in hčerko Karmen se je vrnil domov in leta 1974 se je v garaži in eni sobici jela sukati zgodba.

Kolone sosedov

Nekaj strank so poiskali, nekaj posla so imeli zagotovljenega v tovarni usnja na Vranskem, sprva je bilo šest zaposlenih, po dveh letih je bil Herman samo z domačimi strankami že nad vodo. Ja, okrog leta 1976 se je nosilo usnje. Hiša usnja je rasla, »19 let smo v posebni stavbi«, tu so delavnica, prodajalna, gostilna, za njo prostor za kampiranje, zraven bratova mesnica ... Ob prelomu tisočletja so imeli 50 zaposlenih, »zdaj jih je, z domačimi vred, približno 15«. So takš­ni časi.

Pred zadnjo vojno je bil najpomembnejši hrvaški trg, po njej pa so prišli tujci, tudi ponudba se je spremenila. Kokolovi izdelujejo jak­ne, hlače, krila iz ovčjega, telečjega, govejega usnja, po naročilu motoristična oblačila, pa pilotske jakne za našo vojsko, tudi za vrhovnega poveljnika, če veste, kateri fantič je to, lovska oblačila, krznena oblačila z navznoter obrnjeno dlako, zaradi toplote in še česa, kajne, večinoma iz ovčjega usnja, pa torbice, pasove, modne dodatke ... Našteto pomeni 30 prometnih odstotkov, 70 pa ... prišili, pardon, prišli smo do kleči: ena glavnih izdelovalnic simbola avstrijstva, alpstva, je v Sloveniji. In še zdaleč ne v podgorovni, severozahodni. »Po balkanski vojni so začeli k nam hoditi Avstrijci, kolone so stale pred našo prodajalno,« za takšne in drugačne irhaste noše.

Povem, kako me je Herman po sedmih uvodnih stavkih prepustil 24-letni vnukinji Špeli, ki je že od ranega otroštva zraven – pa njena mama Karmen in oče Andrej, le brat Klemen si življenje kroji drugače – v delavnici in povsod drugod. Njihovo zgodovino ima v malem prstu, kmalu bo tudi magistra poslovanja, diplomirana oblikovalka. Mi pove, kako pri nas irhaste obleke nosijo le v folklori, pa narodnozabavniki, gotovo poznate Ko v nošo se odenem Alpskega kvinteta. Pa če kakšen starejši hoče obuditi spomin na nekdanjost. Včasih je bilo, še pomnite, irhasto tudi pri nas.

Hlače od dolgih, prekkolenskih, dokolenskih in tistih, ki bi jim lahko rekli seksi, telovniki, jakne, zraven sodi lanena, včasih bombažna bela ali bež srajca z izvezenimi vzorci, srajce šivajo in okrašujejo sami, čevlji, »ki jih ne delamo, ampak naročimo v Avstriji«, štucne, volnene dokolenke, pa klobuk, največkrat iz, kakšna igra črk, klobučevine, drugače, filca.

Dirndl in kerlci

Dandanes tudi dekleta nosijo irhaste hlače, ženske tradicionalne obleke – Hermana razumem, da jim pravi dindrle, na spletu najdem izraz dirndl – pa so sestavljene iz krila, bluze, predpasnika in korzeta, lahko so enokosovne, kombinacija lanu in usnja, z vzorci. Stezni del si boste najlaže predstavljali, ako po­iščete kakšno fotko z Oktoberfesta. Krila so tudi irhasta, ježeš, koliko dela imajo kerlci pri svojih nečednih namenih. »Zato pa je usnje za krila najfinejše,« se nasmehne Herman.

Že prej mojster: »Nič reklame nismo delali v Avstriji, vse je šlo od ust do ust.« Špela naveže: »Avstrijci cenijo družinska podjetja, da je doma narejeno, pa pri nas se dela po naročilu, za posameznike in za dve več­ji podjetji v Avstriji.«

Pri severnih mejakih nosijo irhasta oblačila stari in mladi, »pred časom smo dobili naročilo irhastih uniform za uslužbence nove trgovine. Mi obleke šivamo, ročno, v Sloveniji ne znajo delati tega usnja, ki je ročno špricano, barvano.« Črno, sivo-črno, rustikal, rjavo, bež, zeleno, kar vam oko poželi. Prosto pot imajo želje po izvezenih vzorcih, imenih, ja, naročite si hlače in nanje vam izvezejo Josef, Gudrun ... Pa tisti plesalci, ki se tolčejo po podplatih in stegnih in še kje, Schuhplatter pravijo plesu, imajo posebne zahteve, da gumbi niso na nepravem mestu, ko udari dlan, da ne skeli.

S čiščenjem ni težav, velja, starejše ko so irharce, dragocenejše so, »poleti niso vroče, usnje diha, pa direkt na kožo je«. V spominu imam prizore junakov v dokolenskih irharcah, popolnoma rdeča kolena od ledenice, pa mi Špela pove: »Tudi dolge zimske hlače so redko podložene. In na notranji strani naravne, bež barve.«

Od sina do pradeda

Starejše ko so – te hlače lahko zdržijo sto let, zgodilo se je, da so Kokolovi dobili v popravilo 80 let stare zdrgnjenke. Nosi jih praded, ded, oče in ti. Preskok na prizor iz filma, ko očka izroča sinku dragoceno uro, ki je prepotovala generacije in mu polaga na srce, naj nadaljuje tradicijo, naj jo hrani kot punčico svojega očesa. Film je imel naslov Lovec na jelene. Je pa res, ako misliš, da bodo hlače zdržale stoletje, ne izvezi nanje svojega imena, se zna zaplesti. Morda vam bo pravnuk zameril, da mu je zaradi hlač ime kot vam, dedu, očetu.

In kako, da Avstrijci po svoje noše drvijo k nam? »Velikokrat v Avstriji dobijo kitajske ponaredke, originalne hlače pri njih dela nekaj družinskih in tri velika podjetja,« pa še malenkost, »iz pravega jelenjega usnja so pri njih hlače tisoč, tudi dva tisoč evrov, pri nas najdražje 400.« Nekaj strank imajo tudi v Nemčiji in Švici, se zgodi, pridejo Nemci z avtodomom, prespijo v družinskem kampu, zjutraj pa jih čakajo po meri narejene irharce. Jasno, pa Rusi so tu, obožujejo predvsem krzno in mraz je pri njih.

Nasploh imajo Kokolovi največ dela pozimi, z jelenjim usnjem vse leto.

Herman se vrne k pogovoru: »V prvih letih je bilo težko, obrtnik je bil nekaj najslabšega,« od zgoraj in postrani gledan, »čim si imel boljši avto, si bil sumljiv, država nam je določala cene, inšpektorji ves čas za vratom,« toda prebrodili so vse, njihova koža je usnje čez in čez postala. Pa k bistvu: »Vse smo z delom ustvarili, s svojimi rokami zaslužili. Saj s Slovenijo se je za obrtnike zboljšalo, zdaj gre spet navzdol,« že več kot deset let kupna moč nemoč postaja, in če ne bi bilo irhastih izdelkov, je malo črno-, sivogled Herman Kokol, »bi spet delali v eni sobici«.

Mehko, vpojno?

Skoraj bi si upal trditi, da sem tudi sam pri štirih, petih letih nosil irharce, z naramnicami, posebej globok je spomin na tlesk in bolečino, ko te kdo, morda je bil oče, morda brat, udari po jelenjeusnjati zadnjici. Peče ko hudič. A pri Kokolovih sem si brez strahu oblekel srajco, ki bi bila prav Arnoldu Sch., in oblekel hlače, ki so za las skrile moje kolenske koščenine. Kakšen balzam na golih stegnih, hlače so sicer težke kot oklep, a mehke kot – kot bi se drgnil ob jelena. Pa penasto mehke nogavice, ki jih je treba po šegi nagubati, pa čevlji, človek bi se od igrivosti po podplatih kresnil, preveliko srajco sem deloma prekril z rekelčkom, ne preveliko plešo s klobukom. Piva sem vajen, v hipu sem se počutil bavarsko, no, vsaj gornjeavstrijsko in laže mi je šlo v glavo, da severni sosedje naročajo jelenje hlačke za enoletne otroke. Iz plenic neposredno v irharce. In predlagam Špeli, splačalo bi se šivati irhaste pleničke, takšne, za enkratno uporabo, bi naneslo ...

Dasiravno bi me moj najljubši Avstrijec poleg Hansa Krankla, Thomas Bernhard, spljuval, ako bi me videl nastavljajočega se fotografinji Špeli, se čutenju nisem mogel odpovedati – rodil sem se na napačni strani Karavank. Ampak z avstrijskim viceprvakom Hansijem Hinterseerjem bi si pa imela marsikaj povedati.

Vsako zgodbo se da malo razšaliti, tudi tokratno. Ki pa je v resnici, pod debelim usnjem, takšna o ne­uklonljivi volji, pridnosti, vztrajnosti, družini, uspehu, rasti velikega iz majhnega. In še eni različici reka o najboljšem sosedu.