Tiskane izdaje
Živijo v dotrajani meščanski hiši, ki je hkrati igrišče, molilnica in učilnica. Starejših pet od skupno sedmih otrok doma poučuje mama. Nimajo radia in televizije, v trgovini so bili nazadnje pred več leti, »takrat, ko so si otroci zaželeli svež kruh«. Po vseh kriterijih bi zaradi svojega skromnega doma, hrane in oblačil iz druge roke ter in skromnega preživljanja prostega časa sodili med (zelo) revne. A tako ni, ker ne bi ničesar imeli. Le prepuščajo se, kakor pravijo starši, »božji preskrbi«.
Barbara Hojkar Šavli, 41, je bila pred spreobrnitvijo, kakor ji pravita z možem, zaprisežena ateistka, veterinarka, karieristka, reševalka na smučišču, vsestranska športnica, skratka zelo aktivna posameznica, ki je zase trdila, da se ne bo nikoli poročila, ne bo imela otrok in ne bo nikdar oblekla krila. Njene načrte je prekrižal »Gospod, ki me je našel in se mi razodel skozi Sveto pismo«, ki ji ga je nekega dne, neumorni bralki, željni iskanja odgovorov na življenjska vprašanja in dileme, mimogrede podaril prijatelj. Dotlej se je kljub polnemu življenju počutila prazno, nato pa je »Sveti duh postal moj vodnik, ki mene in mojo družino vodi in usmerja sleherni dan; z mislimi, podobami, odlomki v Bibliji«.
Barbara vse to v svoji mali kuhinji neumorno, podkrepljeno z dobesednimi biblijskimi navedki, pripoveduje z velikim žarom na obrazu, mož Marjan jo pozorno opazuje, najmlajši otrok, dobro leto in pol stara Larisa, resno zre zdaj v enega, zdaj v drugega in se občasno potolaži na mamini dojki. Preostalih šest otrok, radovednih, razposajenih, a vljudnih – 12-letna Saša, 10-letni Boštjan, osemletni Izak, šestletni dvojčici Suzana in Joana ter triletni Elija – se je potem, ko so navdušeno in ponosno razkazali svojo Noetovo barko v malem – udomačena goloba, zajce, kokoši in šele dobro skotene hrčke – za dobro uro in pol brez glasu porazgubilo po balkonih in hodnikih stare hiše z debelimi zidovi in majhnimi okni ter končalo na velikanskem trampolinu, ki do zadnjega centimetra zaseda enega njihovih kamnitih balkonov.
Marjanova zgodba je precej podobna. V »prejšnjem« življenju je bil, zdaj 43-letnik, ki je zaposlen kot računalnikar na škofjeloški upravni enoti, dostojno živahen študent elektrotehnike z žilico za računalnike. Med delom v Klubu škofjeloških študentov ga je zagledala Barbara in takrat ji je neznani (?) glas prišepnil, da bo prav on njen mož. »Po hudi preizkušnji, po boleznih, ki so bile posledica greha,« kakor pravi sam, je na pot spreobrnitve stopil tudi sam, zlasti po več znakih, ki »mi jih je poslal Gospod« in jih je s pomočjo Barbare, ki je »že od začetka slišala in tudi znala komunicirati z Njim, raztolmačil, kaj želi od mene. In pred Njim sem postal čisto majčken.«
Od takrat je v njunem življenju vse drugače, pravita. Je polno radosti, miru in bolj brezskrbno, predvsem pa manj grešno. »Na tem svetu smo vsega zgolj nekaj hipov in v tem kratkem času si moramo nenehno prizadevati, da se izogibamo grehu, da sledimo Jezusu, saj si brez njega ob dnevu odločanja ne bomo mogli izboriti poti h Gospodu,« je svoje razmišljanje razgrnila Barbara in zatrdila, da svet zunaj vodi v pogubo.
Stran z materialnim
Tudi zato sta si svojo bazo, svoj mini dobri svet, ustvarila v meščanski hiši sredi Škofje Loke, ki jo je Barbari podarila njena mama. Najprej se jima je pridružila Saša, nato so otroci prihajali približno vsaki dve leti. Najmlajša dva, Elija in Larisa, sta se, »z Božjo pomočjo«, rodila doma, morebiti se družina še okrepi. »Če ima Gospod to v načrtu, naj se zgodi njegova volja,« z nasmehom na ustih potrdi Barbara.
Že kmalu sta se lotila čiščenja, sistematičnega uničevanja sledi nekdanjega, »grešnega« življenja, v smeti je letel televizor, radio … Zatem je potihnila tudi neposlušnost otrok. »Večkrat pride, tisti od spodaj, večkrat ga je treba izgnati,« je povedal oče in nadaljeval: »Ko ljudje sprejmejo Jezusa za svojega Odrešenika, Gospoda in Gospodarja svojega življenja, mu s tem podarijo sebe, toda večina pozablja, da mu pripadajo hkrati z vsem, kar imajo, se pravi tudi z imetjem. Po eni strani bi imeli Jezusa in ga enkrat na teden slavili, po drugi strani pa še vedno deskajo po internetu, gledajo televizijo z vsemi njenimi pestrimi programi, ne upoštevajo pravil, ki jih postavlja država, in tako ali drugače grešijo. To ne gre tako.« Tudi zaradi tega ne hodijo k maši. »Ne v katoliško cerkev, pa tudi v druge skupnosti že nekaj let nisva šla. Bolj bistveno je, da se hranimo z Božjo besedo in smo njeni dejavni uresničevalci.«
To z ženo tudi aktivno počneta. Zvečer, ko gredo otroci spat, se namreč pogosto pravo delo zanju šele začne, saj prevajata knjige, s katerimi širita Božjo besedo. Večino sta izdala v samozaložbi (ena je dostopna tudi v e-obliki, izdala sta tudi devede), torej njihov izid plačata sama, nato pa jih ponudita knjižnicam in brezplačno delita tistim, za katere menita, da znajo prisluhniti. Knjige so tudi sicer pomemben del njihovega življenja. Po vstajanju, oblačenju, obešanju opranega in zlaganju posušenega perila in posode iz pomivalnega stroja okoli šestih zjutraj so otroci deležni »jutranje doze Božje besede«: Gospodu se zahvalijo za dan pred njimi, tisti, ki že znajo, berejo Sveto pismo in z mamino pomočjo prebrano predebatirajo. Po malici se običajno začne pouk, najmlajša dva se motata v bližini.
Za vse poskrbi On
Na vprašanje, kako uskladi učni program za otroke različnih starosti, Barbara smeje odgovori, da jo, tako kot pri vseh stvareh, celo pri kuhi, vodi Gospod. »Bolj ko se zjutraj naravnam po njem, bolje vem, kaj in kako moram. Podobno je bilo s šolanjem na domu. V enem samem mesecu sva od Gospoda z različnih koncev dobila kar pet informacij o družinah, ki doma uspešno poučujejo več otrok. Bila sem zadnji človek, ki bi si to upal, a potem me je začel spreminjati …« In kot pravi, je Gospod zraven tudi med majsko-junijskimi izpiti, na katerih njuni otroci pred komisijo dokazujejo svoje znanje, »saj so jih doslej vedno uspešno opravili. Sicer tudi s kakšnim popravnim izpitom, pa vendarle.« (Če jih otrok ne opravi uspešno, mora po zakonu, ki sicer dovoljuje šolanje na domu, v naslednjem šolskem letu v javno ali zasebno osnovno šolo, op. p.).
Ko se nam pozneje pridružijo pri mizi, Saša pove, da se je tisti dan učila utežnih mer z decimalnimi števili, matematiko je imela na urniku tudi dan pozneje, medtem ko je Boštjan delal vaje iz angleščine, Izak iz slovenščine, dvojčici pa »malo mešano«. Najstarejša bo čez dobra tri leta končala domačo devetletko. Na vprašanje, ali jo bodo poslali v »zunanjo« srednjo šolo, v grešni svet, pred pastmi katerega želita obvarovati svoje otroke, njena mama pomolči. »Želi si biti policistka na konju, a sama vidim v njej predvsem veliko umetniškega talenta. Govorim ji, kaj mi Gospod kaže v zvezi z njenim življenjem. Pripovedujem ji, da je Božji načrt zanjo popoln, in če bo našla njegovo pot, bo ta kljub preizkušnjam blagoslovljena – in na koncu jo čaka čudovita nagrada. Že v tem življenju je, če mu slediš, lažje, saj ni skrbi, ker jih predaš njemu. On poskrbi za vse.«
Tudi zaradi »božje preskrbe«, kakor ji pravita, ne nabavljajo po trgovinah. »Vse namreč prihaja kar samo od sebe,« je pojasnil Marjan. »Pred leti so v kratkem času začele izginjati najine denarnice z dokumenti vred, a nas je Gospod pomiril, naj za hrano in pijačo nič ne skrbimo.« »Tega si ne predstavljaš, dokler se dejansko ne začne dogajati. Odtlej vse dobivamo,« ga je dopolnila Barbara.
Najpogostejša prinašalka je Marjanova mama. »Ljudje pred njenimi in našimi vrati puščajo dan ali dva star kruh, in to toliko, da ga je dovolj tudi za skrinjo, na tak način dobivamo tudi sveže sadje in zelenjavo, neredko nam prinese iz trgovine tisto, kar kupi po znižani ceni. Opoldne imamo ponavadi kosilo in včasih ga pripravimo sami, največkrat pa nam na pomoč priskoči moja mama s pripravljenim kosilom, ki ga 'dobi' ali skuha. Poleg tega vsak petek obiščem misijonarje, in kar jim ostane hrane, podarijo nam. Edino pri kmetu nabavljamo po 20 litrov mleka, ostalo 'zrihta' Gospod,« strne Marjan, ki se otrokom pri obedu pridruži tudi med tednom.
»Gospod v ljudeh spodbuja hotenje in delovanje, presežki, tudi v obliki oblačil, čevljev in druge opreme, pa nato pridejo do nas. Kadar kaj potrebujemo, molimo in prej ali slej dobimo točno tiste stvari. Bog je vir vsega in vsak trenutek ve, kaj potrebujemo, poleg tega nam daje enkratne priložnosti. Pred leti je na primer toča na nekem polju uničila pridelek zelja, a ga je nekaj vseeno zraslo. In tega je bilo skisanega dobrih sto litrov, ki nam še zdaj, po treh letih, zelo koristi in je še vedno zelo okusno.«
Zdravnika ne potrebujejo
Marjan sicer prejema plačo javnega uslužbenca, za otroke prejemata otroške dodatke ter dodatek za najmlajšo, ker ni v vrtčevski oskrbi. Del denarja gre za stroške bivanja, zavarovanje za hišo in kombi (ki jim je zaradi zgolj osmih sedežev po rojstvu najmlajše postal premajhen), plačujeta si tudi dodatno zdravstveno zavarovanje, »ki je dediščina iz dni, ko še nisva bila spreobrnjena«. K zdravniku sicer ne hodijo, saj »imamo svojega, tistega zgoraj« in doslej je vse bolezni, kakor pravita, pregnala molitev. Odzovejo se kvečjemu na redne (zobo)zdravstvene in sistematske preglede, redno sta dala cepiti le najstarejša otroka, za druge so se po zatečenem stegnu drugorojenca z zdravnico dogovorili, da ne bodo tvegali.
»Dejansko za življenje porabimo zelo malo denarja in zato imamo tudi prihranke. A ves ta denar pripada Njemu in Njemu bova odgovarjala za vsak cent,« je odločen Marjan. »In kar imava, vlagava v svoje otroke in v Božje kraljestvo – s knjigami, ki nama jih priporoči v prevajanje, z njihovim izdajanjem in širjenjem Njegove besede. Nekaj torej dobiš, nekaj daš naprej in krog je sklenjen.«
Od modernih stvari je pri njih doma najti računalnik brez dostopa do spleta, ki je zaščiten z geslom in ga uporabljata zgolj za prevajanje knjig, »in tiskalnik, ki smo ga dobili za en evro in nam pride prav za tiskanje mini evangelizacijskih knjižic. Te po sredini pošijemo z odsluženim, prav tako podarjenim šivalnim strojem. Imamo tudi devede predvajalnik, ki smo ga popravili z delom, najdenim na odpadu. Na njem si sem ter tja ogledamo svetopisemske risanke ali poslušamo slavilno glasbo.« V stik s televizijo in »ostalimi neumnostmi«, kot jih imenuje Barbara, njuni otroci pridejo med občasnimi obiski pri babicah. Sem ter tja jim radovednost vzbudijo tudi stvari, ki jih opazijo med sprehodi ali kolesarjenjem v naravi, kamor zahajajo dokaj pogosto. Občasno se tudi družijo, večinoma s podobno mislečimi, ki imajo pogosto več otrok, sicer pa, kakor pravi Barbara: »Saj je že njih sedem, dolgčas jim torej ni.«
Ničesar ju ni strah
Zdaj še manj, ker so pred vrati izpiti in s šoloobveznimi otroki eden od staršev dela tudi popoldne. Znanje sicer utrjujejo že prej, po kosilu, ko gredo najmlajši otroci z mamico spat do tretje ure, še prej pospravijo kuhinjo. Po preverjanju, kaj so naredili, je doma že tudi oče in potem sledi prosto popoldne. Če ne gredo ven, so na trampolinu ali pred garažo z vse mogočim, s čimer se je mogoče igrati ali ustvarjati – Boštjan je tisti dan zbijal skupaj leseno lestev, medtem ko so mlajši otroci kot veverice plezali po strmem zidcu ob hiši in obiskovalki z velikim veseljem kazali svoje spretnosti. Mama se medtem polglasno zahvali Bogu, ker jih pazi … »Da, svet žal drvi v pogubo, a za moje otroke me ni strah. Gospod mi je namreč rekel, da bo poskrbel zanje, in te obljube se oklepam. In četudi se jim bo zgodilo kaj manj lepega, bom še vedno lahko upala, da bo svojo besedo držal. V tem je bistvo vere,« pojasni Barbara.
Ljudje, »zlasti najbližji«, pove Barbara, na njihovo »čudaštvo« ne gledajo z odobravanjem. »Da se nama je zmešalo, poslušam, da bova svoje otroke prikrajšala za vse mogoče. A midva sva prepričana, da sva na pravi poti, in upam, da nama bo uspelo na to pot spraviti tudi najine otroke. K temu jih pač ne moreš prisiliti, lahko jim le vztrajno pripovedujem, kaj delajo narobe, svarim pred grehom, opominjam, da jim lahko le Božja milost podeli večno življenje v Jezusu Kristusu. Ali bodo sledili Jezusu ali pa šli po krivični poti – to se bodo morali odločiti sami …«
Z možem sta neomajno prepričana o svojem prav in niti malo se jima ne kolca po »prejšnjem«, po naših merilih precej manj izoliranem in bolj pestrem življenju. »Kolcanje po boleznih, ki so bile posledica greha? Po izgubljanju časa po nakupovalnih centrih, od koder prideš domov ves izmučen, iztrošen in psihično sesut? Bog ima za nas večje načrte kot to tekanje po opravkih … čeprav je nujne ravno tako treba opraviti,« prizna Marjan.
»Boste še kdaj prišli?« ob odhajanju, po dolgi in natančni razlagi, kako se iz drena izdela in točno umeri lok ter puščice, s temnimi srnjimi očmi vpraša Saša. »Vsi, ki pridejo k nam na obisk, obljubijo, da se bodo še kdaj oglasili. Pa se nikoli nihče ne vrne.«
