Tiskane izdaje
Danila Žorž jih ima nekaj čez trideset. Ko vstopim v pisarno, ki si jo delita s kolegom odvetnikom, je ura malo čez osem zjutraj. Danila je resna. Ko pa se ob njeni mizi, kjer ponudi sok in pecivo, začneva pogovarjati o njeni knjigi Čarni angel − izšla je pri Produkcijski hiši Red −, ji nasmeh skorajda ne zapusti obraza.
Njeni odgovori so hitri in bistri. Njena knjiga pa prava mala − čeprav ima več kot štiristo strani − poslastica za mlado in staro: »Od bralca je odvisno, ali samo poliže najslajše z vrha, morda tudi sladko-kisle namaze vmes, ali pa prežveči celo biskvit za sladokusce z dna,« pove o svoji literarni mojstrovini.
Zakaj ste se, odvetnica, lotili pisanja knjig?
Pisanja sem se lotila že dosti prej, preden sem postala odvetnica, tam nekje v četrtem razredu osnovne šole, davnega leta 1990. Zmanjkalo mi je knjig, kakršne mi je bilo všeč brati, zato sem si jih pač morala napisati. Od takrat sem zase in za svoje sošolce napisala vrsto kratkih zgodbic. Tako sem preverjala, kaj se jim zdi zanimivo brati in kaj ne. Ta kratka proza se je sčasoma daljšala in pri šestnajstih sem napisala svoj prvenec, znanstvenofantastični mladinski roman Poskus, ki pa je moral potem počakati še nekaj let, da je našel pot do založbe. Medtem ko sem pisala druge stvari, sem roman »vsilila« v branje vsem, ki niso dovolj hitro zbežali pred mano. Tako je prišel tudi do direktorja Založbe Karantanija Davida Tasića in on me je kontaktiral, češ da bi stvar objavil. Od takrat sem še s tremi knjigami sodelovala s to založbo, z zadnjo, Čarnim angelom, pa s Produkcijsko hišo RED.
Kaj se vam zdi najbolj pomembno pri pisanju?
Napisati knjigo, ki bo brana, v kateri se bo bralec našel in v njej užival. Mogoče odkril kaj novega. Knjiga, ki ni brana, ki samo nabira prah na policah, ne obstaja. Bralca poskušam vabiti, ne odvračati. Temu podrejam slog, zatekam pa se tudi k žanrskim prijemom. Včasih me sicer zagrabi, da bi pisala hermetično literaturo, predvsem v smislu uporabe sloga, ki je tako zaprt, da branje že ovira. Recimo Joyceov Ulikses je tak primer. Toda doslej se mi je uspelo ubraniti skušnjavi in nameravam vztrajati pri pisanju do bralca prijazne, napete in kratkočasne literature. Seveda z visoko dodano sporočilno vrednostjo, kar vse štejem za svoj zaščitni znak.
Kako da vam je tako blizu fantazija - če rečemo, da je Čarni angel fantazijski roman?
Sodim med tisto vrsto ljudi, za katere ločnica med fantazijo in realnostjo ni vedno strogo začrtana (smeh). Kar je imela znanost včeraj za nemogoče in za pravljico, je danes vsakdanjost. Ko je recimo Wells tam nekje konec 19. stoletja prvi pisal o avtomatskih vratih, je bila to čista znanstvena fantastika. Zdaj so tako vsakdanja, da jih niti ne opazimo. Meje znanstveno mogočega, »resničnega«, so vedno relativne. Tik za temi mejami obstaja marsikaj, in to je področje, ki me najbolj zanima. Naravne zakonitosti, ki jih spoznavamo šele na ravni teorij. To področje najraje uporabljam, ko pišem. Če je to definicija fantazije, potem je tudi Čarni angel fantazijski roman.
Ste bili v šoli pridni pri fiziki?
Še kar. Izbrala sem si jo tudi za maturo. Ampak da ne bo izpadlo, kot da je Čarni angel kakšna znanstvena disertacija. Uporabila sem sicer nekatere ideje kvantne fizike, ki že sama po sebi postavlja našo »resničnost« v skoraj pravljične okvire in je zato zelo uporabna v fantazijski literaturi, a je vse to umaknjeno v ozadje zgodbe. Znanost, z narekovaji ali brez njih, uporabljam predvsem za to, da vzdržujem neko notranjo logiko dogajanja in da ne prestopim meje iz fantastike v čudežno. Sicer pa imajo najboljše znanstvene ideje vedno korenine v umetnosti, v fantastiki. Ljudje smo narejeni tako, da ko enkrat vemo, kaj bi radi izumili, je samo vprašanje časa, da to dosežemo. Problem je ugotoviti, kaj bi radi izumili, in tu kraljuje umetnost.
V preteklem desetletju so znanstvene in pustolovske sage postale več kot trend ...
Šolski sistem nas je bombardiral z realistično literaturo. Če se hočeš prebiti do bralca, ki je takšne literature sit, moraš pisati drugače. Privoščiti mu je treba nekaj fantazijskih elementov, ravno toliko, da se lahko za kratek čas odlepi od vsakdanje rutine in prisilne literature. Zato se je ta žanr tako razpasel. Seveda gre po eni strani za eskapizem, po drugi pa je lahko fantazijska literatura bolj kritična od realistične in bolj učinkovita pri razgaljanju vsakdanjosti.
Kako?
Ko ustvariš namišljen svet, daš bralcu možnost, da vanj vstopi brez svojih privzgojenih predsodkov. Tako lahko neki problem razume z odprtimi mislimi, ne da bi prihajal v notranje konflikte. Ko potem z distance odkrije vzporednice med fikcijo in realnostjo, se lahko predsodki celo zrušijo. Prava fantazijska literatura se nikoli ne dogaja daleč stran, v drugem osončju ali v Srednjem svetu, ampak je vedno tukaj in zdaj. Samo zakrita je.
Primer letečega kovčka − to je tudi vaša pogruntavščina ...
Ideja za to knjigo se mi je utrnila takrat, ko sem iskala način, da bi k branju zvabila otroke, ki nimajo dovolj potrpljenja, da bi prebrali slikanico, a jim hkrati ni problem v popolni zbranosti igrati računalniške igrice, tudi po več ur skupaj. V čem je trik? Igrice nenehno nagrajujejo otroka, hkrati pa ima možnost, da aktivno nadzoruje dogajanje. Ta dva principa sem poskušala aplicirati na literaturo. Cilj knjige je, da bralec reši detektivski primer. Na koncu vsakega poglavja se mora odločiti, kateri od glavnih junakov bo aktiven v naslednjem poglavju in kaj naj počne, včasih mora rešiti problem, včasih pa odloči celo met kovanca. Ta princip se je v literaturi sicer že pojavil, a sem ga v svojih knjigah precej nadgradila, predvsem s širšim naborom možnosti in slepimi ulicami, tako da naloga ni prelahka. Leteči kovček je letos povabljen tudi na velenjski Pikin festival.
Prva knjiga sage Čarni angel ima več kot štiristo strani. Sledili naj bi ji še dve. Kako vse to »držite v glavi«?
Imam težko glavo (smeh). Sicer pa pomaga papir. Z založbo za zdaj načrtujemo tri knjige iz sage Pravi svet, ki se začne s Čarnim angelom, gradiva pa imam za skupno devet knjig. Ko zastaviš tako velik projekt, je neizbežno, da so tvoji junaki vedno s tabo in da živijo nekje v tvoji podzavesti. Včasih se mi celo sredi čisto vsakdanjih opravil utrne kakšna nepričakovana ideja ali izriše prizor, ki ga sprva nisem predvidela. Zato poskušam vedno imeti pri roki beležko. Se mi pa kljub temu pogosto dogaja, da si take prebliske čečkam s črtalom za oči na hrbtne strani računov in podobno.
Gotovo bi težko živeli samo od pisanja knjig?
V tem našem malem peskovniku prav gotovo.
Kaj pa prevodi v tuje jezike?
Recimo, da ohranjam upanje. Sponzorji vabljeni (smeh).
Zakaj menite, da je knjiga Čarni angel dobra?
Ker sem jo pilila štiri leta? (smeh) Najprej zato, ker jo je preprosto brati. Zgodba je napeta, gladko teče, pogosto je humorna in tudi čustveno nabita. V tem smislu je to idealna knjiga za na plažo. Ni pa to vse. Čeprav je krovna zgodba gimnazijski ljubezenski trikotnik, ne gre za preprosto limonado, ampak se zadaj skriva še marsikaj.
Kaj?
Marsikaj. Je lahko fantazijski roman o dveh nadobudnih najstniških čarovnicah. Psihološki roman o odraščanju. Socialna drama o soočenju podeželskega in urbanega, socialnega dna in tajkunskega bogastva. Literarno-primerjalna kritika pop književnosti. Študija pripovedovalca v mladinski književnosti. Pa še kaj bi se našlo. Bistvo pa je v tem, da si lahko vsak bralec izbere, kako globoko se bo zagrebel v te plasti. Če ga zanima samo svet čarovništva, potem se mu ne bo treba obremenjevati z literarno teorijo. Če pa koga zanimajo globlje teme, jih bo našel. Zato je knjiga namenjena tako najstnikom kot starejšim.
Ponudili ste mi odlično drobno pecivo − tudi kuhanje vam je blizu? Kaj najraje pripravljate?
Imam celo vrsto hobijev za takrat, ko moram možgane malo poslati na dopust. Zadnje mesece sta na vrsti večinoma šivanje in oblikovanje vzorcev za idrijsko čipko, predvsem za nakit. Tudi kuhanje spada v to kategorijo. Predvsem rada eksperimentiram, prilagajam recepte, včasih kaj pozabim in občasno odkrijem kaj novega. Mogoče bom pa napisala kuharsko knjigo. To je menda še edina književnost, ki se pri nas prodaja.
