Tiskane izdaje
Ljubljanska kandidatka Demokratične stranke dela v koaliciji Združena levica, ki si je na zadnjih parlamentarnih volitvah prislužila presenetljivih šest odstotkov glasov volivcev, bo njihova edina ženska poslanka. V kampanji je poleg sveže slavnega Luke Mesca iz Iniciative za demokratični socializem največ komunicirala z mediji.
Te dni si je po več kot letu dni intenzivnega dela prvič oddahnila, a pravo garanje jo in jih šele čaka. Tega so tako ali tako vajeni, saj trdijo, da kot predstavniki »ljudstva z ulice«, in torej edina prava politična levica, ne prihajajo z območja udobja. Predstavnica koalicije, ki s peterokrako zvezdo na čelu na glas kliče po upiranju kapitalu, trdi, da niso nostalgiki pa tudi, da so med sabo kljub govoricam povezani trdneje kot kdaj prej.
Pred kratkim poletnim oddihom, ki mu bo sledilo prebiranje več tisoč strani poslanskega gradiva, smo se z Violeto Tomič pogovarjali na sprehodu po ljubljanskem Tivoliju, kjer so jo znanci večkrat ustavili in ji čestitali za »zmago« na volitvah.
Izvoljeni ste za poslanko državnega zbora. Kako se počutite te dni?
Predvsem utrujeno, kot po dolgem maratonu. Lepo je, ko prideš na cilj, a hkrati si neverjetno izčrpan.
Ampak pravi maratonski tek, torej poslansko delo, se šele začenja.
Zadnje leto smo bili zelo delavni, tako da je en maraton vsekakor že za mano. Zdaj nas čaka nov, a trdega dela smo že vajeni, saj ne prihajamo iz udobnega položaja. Družbeno aktivna sem bila od deset do dvanajst ur na dan, brezplačno oziroma na lastne stroške. Poleg vsega sem morala skrbeti še za svoje preživetje. To se bo zdaj strnilo na enem mestu in ne verjamem, da je lahko še bolj naporno, kot je bilo doslej.
Kako se kot svobodnjaška dramska igralka in kulturna delavka navajate na misel, da boste hodili na delo v državni zbor?
Sploh si ne predstavljam, kaj me čaka. Zdaj je ulica, ki je vpila po spremembah, dobila možnost, da stvari spreminja institucionalno. To se ni zgodilo čez noč, je plod nekajletnega dela. Vstajniške skupine so se povezale, opazili smo, da je med ljudmi toliko gneva in nezadovoljstva, da bo vse skupaj nekje izbruhnilo. Na ulici sistem težko spremeniš. Nekateri govorijo, da so vstajniške skupine zamrle, a ni res, samo preusmerile so svoje delovanje v kreativne rešitve.
Pravite, da ste edina prava levica v Sloveniji. Po tej logiki je levice v parlamentu samo šest odstotkov. Je vaše poslanstvo torej tudi opozarjanje na prave levičarske vrednote?
Leta 1990, po osamosvojitvi, smo stigmatizirali vse, kar je dišalo po socializmu. Kapitalistična propaganda je ljudem oprala možgane in tisti na vrhu so pod krinko svobode in demokracije vse pokradli. To je v bistvu problem vseh postsocialističnih držav. Do vstaj smo padli v nekakšen srednjeveški sistem brezpravne raje, kjer nekaj gospodov dela, kar hoče. Pa si družbeno aktiven pa si dobrodelen in pomagaš ljudem. Vse tisto, kar bi morala delati država. Mi, svobodnjaki in prekerci, smo si med seboj pomagali, in v takih trenutkih ti postane jasno, kako je svet naravnan. Krizno žarišče je v eni tretjini prebivalstva, preostali dve pa angažiraš, da jim pomagata. Sistem ne deluje. Naša levica, ki se je želela obdržati na oblasti, je morala očitno tuliti v isti rog z desnico. In med njimi z izjemo odnosa do druge svetovne vojne v resnici ni razlik. Eni so prižigali sveče domobrancem, drugi partizanom. V pomanjkanju konstruktivnih programov je bilo to edino, na čemer so si nekateri ustvarjali politični profit. Mi smo hoteli spremeniti ravno to: da se ne voli več za Janšo ali proti njemu. Politika se namreč že dvajset let vrti okoli tega človeka.
Torej bi lahko rekli, da apolitične mladine ne smemo obsojati. Po tej logiki so imeli v resnici prav, ko so govorili, da ne volijo, ker »so vsi isti«.
Da. Menim, da smo mi pritegnili tudi delež volilnih abstinentov, tistih, ki so mislili, da se ne da nič spremeniti.
Mislite, da lahko s svojimi predlogi in pobudami za socialistične ukrepe prepričate tudi druge poslance?
Zanimivo je, da so mnoge kvazi leve in kvazi desne uveljavljene stranke na soočenjih začele citirati nekatere dele našega programa. In to je bilo ponavadi najbolj pametno, kar so sploh izrekli (smeh).
Ko sem se z vami pogovarjala pred več kot letom dni, ste bili glede prihodnosti naše države precej črnogledi, razmišljali ste celo o odhodu v tujino. Se zdaj zdi prihodnost kaj bolj svetla?
Tudi prijateljica mi je zadnjič rekla, da sem bila pred letom dni čisto drug človek. Takrat sem bila resnično na točki, ko se mi je zdelo, da slabše ne more biti. Situacija se mi je zdela nevzdržna. Sama sem že nekako preživela, a ne morem biti srečna, če je okoli mene vse slabo. Odločila sem se, da se ne bom vdala obupu. Lotila sem se dela, noč in dan sem bila aktivna. Dobrodelno, pedagoško, delala sem z gledališkimi skupinami, z otroki z downovim sindromom ... Cel kup stvari sem počela prostovoljno in verjela, da se bo nekaj nekje premaknilo. Če toliko rineš v eno skalo, jo enkrat premakneš. Vesela sem, da se je ustvarila kritična masa ljudi, ki verjamejo, da je pravičen svet še vedno uresničljiva možnost.
Se sicer identificirate kot političarka? Izraz ima pri nas negativen prizvok.
Absolutno negativen! Naši politiki so besedo spremenili v zmerljivko. Jaz pa nočem, da se me zmerja, zato sem za zdaj še vedno samo »aktivna državljanka«. Ko bom čez mesec dni začela hoditi v službo, bom politik. A verjamem, da zelo odgovoren, z visokimi moralnimi načeli.
Postali boste del najpomembnejše institucije v državi. Večkrat ste poudarili, da vam svoboda veliko pomeni. Zaradi želje po njej ste tudi odšli iz gledališča, ker ste videli, da sistem ne deluje. Bi se tako lahko končala vaša poslanska zgodba?
To je nekaj povsem drugega. Zdaj sem dobila občutek pomirjenosti, saj bom lahko v okviru institucije končno delala tisto, kar sem doslej počela razpršeno. Končno sem dobila možnost, da spreminjam stvari profesionalno, kajti navsezadnje sem predstavnica ljudstva, ki me je izvolilo. Do tega čutim veliko odgovornost, vztrajala in borila se bom do konca. Če bom odšla jaz, boste vedeli, da smo resnično globoko zabredli. Šla bi tudi, če bi me volivci odpoklicali ali če ne bi več zastopala njihovih interesov.
Ljudje od vaše koalicije pričakujejo veliko, saj ste pri svojih stališčih vztrajali najbolj jasno in neizprosno. To pomeni, da vam bodo morebitna odstopanja od predvolilnih obljub tudi najbolj zamerili in vam ves čas temeljito gledali pod prste.
Saj nam že gledajo! Pomembno je, da ostanemo osredotočeni na svoj program in da od tega ne odstopamo. Upam, da nam bodo volivci zaupali, da se bomo odločili po svoji vesti, kako to najbolje izpeljati.
Nekaj dni po volitvah so se začele širiti prve zgodbe o tem, da v vaši koaliciji že nastajajo notranji spori. Glavni naj bi bil med vami in Luko Mescem. Kako je s tem?
Haha ... Saj to si naši nasprotniki najbolj želijo! Da bi se sprli in bi nas tako oslabili. Zagotavljam vam, da je ravno nasprotno. Vsak dan smo močnejši in trdnejši.
Notranja trenja vam bodo v vsakem primeru redno pripisovali. Kako zagotoviti medsebojno složnost in se obraniti pred tovrstnimi medijskimi pritiski?
To so projekcije ljudi, ker so na to navajeni. A mi v koaliciji se vse lepo dogovorimo. Kdo bo šel na katero soočenje, kdo je ciljna skupina in koga nagovarjamo. Zato smo se tudi odločili, da grem jaz na Televizijo Slovenija, Luka (Mesec, op. p.) pa na POP TV. Imeli smo volilni štab in lokalne koordinatorje. Dogovarjamo se s konsenzom. Seveda bodo vse štiri skupine v koaliciji rasle in normalno je, da se ne strinjamo vedno v vseh pogledih. Najlaže je delovati tako, da nekdo ukazuje, drugi pa gredo za njim kot ovce. Poskušali smo najti skupni imenovalec, ki je najboljši za vse. S konstruktivnimi debatami smo se spoznavali in si vedno bolj zaupali. In to je shema politike, kakršno gradimo za 21. stoletje.
Vaša koalicija nima voditelja, a mediji so za neuradnega vodjo že razglasili Luko Mesca. Njegov nastop na televizijskem soočenju pred volitvami je bil po nekaterih raziskavah ključen za uvrstitev vaše koalicije v parlament. Morate priznati, da so ta dejstva odlična podlaga za pripisovanje notranjih sporov.
Luka je koordinator ene izmed štirih skupin. Koalicija nisva samo midva, ki pač hodiva na soočenja. Absolutno Luka kot mlad intelektualec pritegne velik del ljudi, ki do zdaj niso slišali naših idej. Brala sem celo razpravo, kjer menijo, da če bi iste stvari govoril Hanžek, morda ne bi bil tako slišan. Tudi jaz govorim podobne stvari, morda z drugačno dikcijo, pa spet en del ljudi ne sliši. Če pride kdo, ki je mlad in si želi spremeniti svet, hkrati pa je medijsko neomadeževan, to pritegne povsem drug krog ljudi. Iniciativa za demokratični socializem je navsezadnje skupina visoko izobraženih in visoko motiviranih mladih ljudi.
Visoko izobraženih mladih je med vašimi volivci menda tudi največ.
Ni čisto tako. Velik odstotek je sicer tistih, ki so prej volili SD ali Pozitivno Slovenijo, veliko pa je tudi borcev in izgnancev. Prav zato je naša koalicija dobra, saj pokriva cel spekter prebivalstva. Mlade in visoko motivirane, potem Trs, kjer je veliko kulturnikov in profesorjev iz srednje generacije. Pa naša stranka, kjer zastopamo najbolj brezpravne, torej brezposelne in upokojence. Imamo tudi Gibanje za pravično družbo, KP društvo Straža pri Novem mestu, civilne iniciative in posameznike. Četrta skupina so nepovezani – torej tisti, ki nočejo biti člani nobene od treh koalicijskih strank, se pa strinjajo s programom. Ta je ravno tako močna, a se na soočenjih ne izpostavlja.
Večje stranke vam očitajo nostalgijo in idealizem, ki da izvirata iz politične neizkušenosti.
Nismo nostalgični, je pa res, da želimo priznati socializmu tisto, kar je bilo dobro. Seveda je bilo treba dodati demokratično in ekološko komponento, ki ju prejšnji sistem ni imel. Nov sistem za 21. stoletje je nujen, če želimo ohraniti planet. Kapitalizem tako hlasta po dobičku, da človek, narava in njeni obnovljivi viri niso več pomembni. Ljudje bi morali obenem ozavestiti, da so tudi tisti malo bolje plačani v resnici samo malo bolje plačani hlapci lastnikov sveta.
Če ste trn v peti vsem zagovornikom kapitala, pomeni, da boste tarča rednih diskreditacij in da bodo iz omar vlekli okostnjake. Kaj bodo našli pri vas?
Predlagate, da jim kar sama povem? (smeh) Saj razumem, politika daje kruh tudi urednikom in novinarjem in jasno je, da ne bodo podpirali nekoga, ki želi položaj teh politikov zamajati. Zelo veliko si že izmišljujejo in podtikajo, kot ste že brali te dni. Moram reči, da je človek težko tako neobčutljiv, da bi mu bilo vseeno. Vem, kdo sem, a vseeno ni prijetno naleteti na človeško hudobijo. Neprijeten gladiatorski ring je to.
Kot ženska političarka, ki jim družba tako ali tako ni naklonjena, boste še privlačnejša tarča razprav. Sploh kot nekdanja televizijska voditeljica in dramska igralka, ki je v predstavah, kot je Kurba, ostro zagovarjala žensko enakopravnost.
Ja, moški ne marajo močnih žensk. Ampak če kaj v življenju znam, se znam braniti. Vse življenje me že napadajo, sem bojevnica. Spravljati se name tako ni preveč konstruktivno, saj sem zelo vzdržljiva. Po drugi strani želim negativce, sploh tiste, ki se skrivajo za lažnimi profili na družbenih omrežjih in v spletnih komentarjih, preprosto odmisliti.
Kot kulturnica boste zagotovo redno imeli opraviti tudi s tem področjem. Kje so največji izzivi odnosa do slovenske kulture?
Seveda so potrebne spremembe, saj kultura ni tržno blago. Ne more biti. Kultura je v nacionalnem interesu, to je tisto, kar nas je ohranilo skozi zgodovino. Komercialno gledališče seveda lahko živi samostojno, saj ima tudi predstave, ki nagovarjajo širši del prebivalstva. Treba je pregledati programe in predvsem odpirati zaposlitve. Zdaj se je vse ustavilo, svobodnjaki nimajo več možnosti sodelovati z institucijami. Stari igralci odhajajo v pokoj, novih zaposlitev pa kar ni. Tako bodo zamrli tudi gledališki ansambli. Kulturo vedno označujejo za zajedavko proračuna, a to seveda ni res. Z razmeroma majhno investicijo in najmanj škodljivimi okoljskimi emisijami se lahko ustvari največji dobiček. Če na primer pripravimo festival poezije v nerazviti pokrajini, tja pridejo mednarodno zanimive osebnosti, delo dobijo najrazličnejši delavci: prevozniki, novinarji, lastniki prenočišč, gostilničarji, lokalni kmetje. Vsi plačajo davek. Država pa ne samo da zasluži, ampak s tem pridobi tudi kulturni in socialni kapital. Problematizirate, da se dandanes ljudje, ki ne opravljajo fizičnega dela, ne uvrščajo v delavski razred. Čeprav vanj spadajo.
To je umetno ustvarjen konflikt. Delavci smo vsi: prekerci, novinarji, kulturniki, učiteljice, vzgojiteljice, medicinsko osebje, trgovci ... vsi, ki na trgu dela prodajajo svojo delovno silo. V resnici obstaja samo en konflikt: med nami in tistimi, ki imajo v lasti produkcijska sredstva. Najlaže je ljudi razdeliti na leve in desne, zajedavce in tiste, ki plačujejo, verne in ateiste, potem pa vsemu temu genialno vladati. Počasi se bomo morali začeti zavedati, da smo vsi del istega sistema.
Če se nihče noče uvrstiti v delavski razred, razredne kolektivne zavesti ni in tako smo razpršeni, individualizirani – pasivni in nemočni.
To je neoliberalna manipulacija in temu je treba reči ne. Saj informacije so, samo najti jih moraš. Ne pa da se vsaka poročila začnejo z novicami z Doba in potem o tem govorijo naslednje pol ure. Koga pa to še zanima? Čas je, da se začnemo ukvarjati s pomembnejšimi temami, s takimi, ki nas družijo in vse zanimajo.
Zdaj ste del politike, niste več vstajniki. Navsezadnje vas bo kar šest iz Združene levice dobivalo poslansko plačo. Kmalu vas bodo označevali za privilegirance.
Mi kljub vsemu ostajamo ljudstvo. Smo drugačna politika. Poslanec je navsezadnje predstavnik ljudstva, to se pozablja. Ohranili bomo stik z vsemi skupinami in prenašali vse njihove pobude. Z našo bazo bomo ohranili redne stike. Od državljanov pričakujemo, da bodo z nami komunicirali in se obračali na nas s svojimi pobudami za spremembe.
Boste za čas mandata igralstvo pustili ob strani?
Ne želim popolnoma prekiniti stika s svojim poklicem. Nikoli ne veš, kdaj bo vlada padla, tako da si ne morem zapreti vseh vrat. Odigrala bom že dogovorjene predstave, novih pa seveda ne bom pripravljala.
Da vam ne bo kdo očital, da niste dovolj predani poslanski funkciji.
Dvomim, da bi mi volivci očitali kaj takšnega. Menim, da me razumejo in podpirajo. Očitali bi mi tisti, ki bi me hoteli diskreditirati. Vedno se bodo našli iskalci dlake v jajcu, a če se oziraš na to, te pobere.
Greste pred začetkom dela še na dopust?
Mislim, da. Prvega avgusta začnemo, tako da bo moj dopust krajši, čeprav ga letos v resnici potrebujem bolj kot kdaj prej. A treba se je začeti pripravljati, gradiva za parlamentarne seje je po nekaj tisoč strani …
Si predstavljate, da boste dolgo časa ostali v politiki? Da boste nekoč morda v vladi?
Si, ker tukaj ni poti nazaj. Čeprav zagovarjamo, da sta dva mandata dovolj za vsakega poslanca, ker potem izgubijo stik z realnostjo. Sicer pa sem Don Kihot in vedno iščem nova bojišča.
Torej takšna, kjer ne moreš zmagati.
Kaj pa vem, v enem letu smo naredili ogromno. Na svetu je toliko krivic, da bom zagotovo vedno našla kaj, kjer bom lahko koristna. Rada imam velike izzive. To mi je položeno v zibko, ne morem se kar uspavati. Če bi postalo preveč mirno, bi zagotovo poiskala kaj drugega.
