Tiskane izdaje
S pravilnikom, ki od nedavnega dovoljuje prodajo živil tudi po preteku roka minimalne trajnosti, bodo po mnenju vlade humanitarne organizacije laže dobile in upravljale presežke hrane, a te novo uredbo sprejemajo precej zadržano: prevzem in dostava presežkov bosta morebiti nekoliko lažja, vprašanje pa je, koliko bodo trgovci še zainteresirani za njihovo doniranje, če jih bodo odslej lahko ponujali tudi po preteku roka. In to, za zdaj, neomejeno dolgo, kar vzbuja dvom tudi o kakovosti živil.
Pravni red in praksa v Sloveniji doslej nista dopuščala upravljanja presežkov hrane, a od leta 2010 se na tem področju kljub vsemu nekaj dogaja: zakonodaja se je z zgledi in izkušnjami iz tujine spremenila toliko, da se že od lani neprodane (sveže) hrane neposredno po zaprtju trgovin ne zavrže, pač pa se jo lahko dostavi socialno ogroženim. Podoben sistem so februarja letos vzpostavili tudi v nedobičkonosni prostovoljni organizaciji, ki razvija in bo izvajala projekte za socialno ogrožene, v zavodu Pod strehco, kjer s prostovoljci ob večerih pri trgovcih Mercator in Tuš poberejo donirane neprodane presežke hrane ter jih dostavijo pomoči potrebnim v zavetišča, materinske domove in podobno. Težava doslej je bila predvsem, da je bilo treba hrano tik pred oziroma po zaprtju trgovine nemudoma prevzeti in predati naprej, saj bi bila predaja hrane dan pozneje zaradi pretečenega roka že nezakonita.
Sredi tega tedna pa so na ministrstvu za kmetijstvo predstavili spremembo pravilnika o splošnem označevanju predpakiranih živil, ki dovoljuje, da se živilski izdelki z oznako »uporabno najmanj do«, kar opredeljuje minimalno trajnost, odslej prodajajo tudi po preteku tega roka, saj naj bi bilo njihovo uživanje, kot zagotavljajo pristojni, še vedno varno. Do kdaj pa bodo res še vedno neoporečna za uživanje, bo moral po novem skrbeti trgovec, ki bo živilo prodajal. Gre predvsem za izdelke, kot so riž, testenine, zdrob, polenta, kava, suhi fižol, marmelada, olje, sokovi …, in ne za hitro pokvarljiva živila z oznako »porabiti do«, kot so meso, mlečni izdelki in jajca. Podobno uredbo bodo druge države članice EU uveljavile šele 12. decembra, Slovenija pa jo je, kot je na novinarski konferenci povedala generalna direktorica Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Vida Čadonič Špelič, na željo številnih humanitarnih organizacij uvedla že zdaj.
Manj v smeti
S tem naj bi, kot je poudaril kmetijski minister Dejan Židan, znižali količine zavržene hrane – po svetu se skupaj zavrže kar tretjina hrane, samo v Sloveniji približno 82 kilogramov hrane na prebivalca na leto –, humanitarne organizacije pa naj bi lažje upravljale presežke, saj zdaj ne bodo pod takšnim pritiskom zaradi lovljenja določenih rokov trajnosti. Poleg tega so doslej težje prišli do njih, saj jim jih trgovci zaradi zakonskih določb, da je treba hrano po pretečenem roku predati pooblaščenim prevzemnikom bioloških odpadkov, niso želeli donirati, da se ne bi znašli v prekršku, zdaj pa jih bodo lahko na lastno odgovornost prodajali tudi po preteku datuma minimalne trajnosti ali jih donirali.
»Za ljudi in trgovce je to vsekakor dober ukrep, vprašanje je, koliko te hrane bo sploh še prišlo do nas, humanitarnih organizacij,« je potezo vlade komentiral Amos Jerebic, operativni vodja del v ljudski kuhinji, ki se na Zaloški 42 v Ljubljani vzpostavlja pod okriljem zavoda Pod strehco. »Prepričan sem, da bodo ljudje v trgovinah posegali tudi po teh izdelkih, saj se, zlasti tisti, ki so glede hrane bolj ozaveščeni, zavedajo, da imajo živila, kot so testenine ali riž, zelo dolg rok trajanja. In zakaj jih potemtakem ne bi kupili, če jih lahko dobijo po precej nižji ceni kot izdelke v redni prodaji? Trgovci si bodo s prodajo pokrili davek, ki ga morajo sicer plačati tudi, če hrano zgolj donirajo. Zdaj bodo akcije za nakup živil najverjetneje šele po preteku minimalne trajnosti, po tem roku pa verjetno dostopne s popusti, s kakršnimi so zdaj prodajali živila tik pred iztekom roka trajanja. Kljub vsemu mislim, da se bodo trgovci, če bodo takšna živila prodajali, s svojimi dobavitelji oziroma proizvajalci posvetovali o neke vrste administrativnem roku, torej roku, do katerega po preteku minimalne trajnosti proizvajalec še jamči za kakovost svojega izdelka. Razmišljam na pamet, ampak, ali bomo potem humanitarne organizacije živila dobile šele, ko jim bo potekel še drugi rok in ko jih res ne bo želel kupiti nihče več? Potem bomo res padli na najnižjo možno točko, saj bomo ljudem v stiski res delili odpadke …«
ZPS: Tveganje za zdravje
Na to težavo so opozorili tudi v Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS). »Namen spremembe pravilnika je opredeljen kot potrebno dejanje za pomoč socialnim trgovinam in dobrodelnim organizacijam, s spremembo pa so dejansko omogočili trgovini prodajo neprodanih zalog prehrambnih izdelkov, po tistem, ko jim je pretekel rok minimalne trajnosti. Tak način prodaje pomeni ne le zmanjševanje kakovosti izdelkov na prodajnih policah, ampak tudi dodatna možna tveganja za zdravje kupcev, ker zdaj z nobenim predpisom ni več urejeno, koliko časa so tovrstni prehrambni izdelki še lahko v prodaji,« so zapisali v ZPS, kjer se jim zdi ustreznejša rešitev prodaja živil v socialnih trgovinah in predaja izdelkov dobrodelnim organizacijam. Kot so še opozorili, gre razprava o spremembi uredbe na ravni EU v povsem drugo smer, in sicer, ali bi seznam živil, ki že zdaj ne potrebuje navedbe roka uporabnosti (sladkor, med, alkoholne pijače, op. p.), selektivno razširili.
Kot je poudarila Čadonič Špeličeva, bodo morali biti kupci nedvoumno obveščeni, da kupujejo takšna živila. »To bo moralo biti jasno označeno, ponujeno tudi na ločenih policah kot preostali izdelki,« je dejala, »prodajalec pa bo prevzel vso odgovornost, da je bilo to živilo primerno skladiščeno in da je varno za uživanje.« Pri tem je zagotovila, da bodo trgovce inšpekcijske službe redno nadzirale, kako bodo ravnali trgovci, pa še ni povsem jasno, saj jih je sprememba pravilnika, kot je sklepati iz njihovih prvih odzivov, presenetila oziroma prehitela. A za zdaj se tako v Mercatorju kot Tušu, kjer že zdaj donirajo presežke hrane, nagibajo k ureditvi, ki velja že zdaj: da izdelke tik pred iztekom (minimalne) trajnosti ponujajo na posebnih mestih po precej znižanih cenah. Če jih bodo v prihodnje prodajali tudi po preteku roka, bodo po predvidevanju vlade seveda naprodaj po precej znižani ceni, tako minister Židan kot ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač pa sta izrazila upanje, da bodo trgovci del presežne hrane zagotovo namenili humanitarnim organizacijam.
Manjka le še štedilnik
Tega si želijo tudi v zavodu Pod strehco, saj so na razdeljevanje ali uporabo presežkov hrane pri kuhanju računali tudi v ljudski kuhinji, kjer je večinoma z donacijami in delom prostovoljcev že skorajda vse nared. Stene na Zaloški 42 so zravnane in prepleskane, zgrajena je kopalnica in celo invalidsko stranišče, vrata in police obnovljene, pomivalnica usposobljena. »Veliko opreme, predvidene za odpis, nam je daroval vrtec Vrhovci, še več pa Slovenska vojska – od posod do naprav za velike kuhinje,« je pojasnil Amos Jerebic, vodja celotne prenove prostorov, ki jim jih je v brezplačno uporabo dodelila Mestna občina Ljubljana. »Zadeve so tako daleč, da bi hrano že lahko razdeljevali, za pripravo toplih obrokov pa potrebujemo še nekaj časa, predvsem pa donacij. Zdaj moramo le še domisliti, katera je najboljša opcija za vzpostavitev čim dlje vzdržnega sistema, torej, s koliko obroki začeti – želja je, da bi lahko ponudili vsaj 200 obrokov na dan –, kaj se nam bolj splača: ali da hrano pripravljamo sami ali da nam jo pripravlja zunanji izvajalec, čeprav upamo, da bomo to v prihodnje čedalje bolj prevzemali sami in za to delo usposabljali svoje ljudi. Želimo namreč, da ta prostor živi, da je kuhinja v uporabi po dnevnem razdeljevanju obrokov tudi za kuharske tečaje in podobno,« je načrte zavoda razgrinjal Jerebic.
Ena ni dovolj
»A prvi projekt je vendarle ljudska kuhinja, ljudje so že nestrpni, še zlasti prostovoljci, ki so večinoma ljudje z roba in verjetno tudi bodoči uporabniki,« je povedal Jerebic. Tudi glede tega, kdo bo upravičen do obroka, si sicer še niso povsem na jasnem – tisti s socialno pomočjo ali tudi tisti, ki se komaj prebijajo skozi mesec. O tem se bodo dogovorili s tamkajšnjim centrom za socialno delo, četrtno skupnostjo in soustanoviteljicami, ZPM Ljubljana Moste, Slovensko karitas in Rdečim križem Slovenije, »bi pa radi, da bi lahko tu kosili predvsem ljudje iz ožje okolice. To bi bil lahko pilotni projekt za Ljubljano, saj ta nedvomno potrebuje več takih enot po mestu.« Razmišljajo tudi o uvedbi identifikacijskih kartic, na katerih bi se zapisovalo, kolikokrat je posameznik dobil obrok in ob kateri uri, saj jih bodo zaradi prostorskih omejitev delili v štirih izmenah, z njimi bi naredili tudi red pri presežkih hrane oziroma preprečevali zlorabe, »saj jih deli več organizacij, s tem pa bomo imeli pregledno evidenco, zaradi česar ne bi bilo podvajanja«, hkrati bi z odvzemom kartice lahko kaznovali tudi morebitne izgrednike.
Ena od možnosti na papirju je tudi, da bi za obrok zaračunali 50 centov »in tako pokrili vsaj del obratovalnih stroškov glede na to, da nimamo drugih virov financiranja, predvsem pa bi bilo laže, če bi lahko računali na več presežkov hrane. A ti so od dneva do dneva v zelo različnih količinah. Včasih jih ima vsaka trgovina za sto evrov, včasih obe skupaj zgolj toliko, v zadnjem času pa jih je še manj, saj jim jih očitno s preudarnim načrtovanjem in akcijami uspe res veliko prodati. Da bi zadeva gladko tekla, bi verjetno morali pridobiti tudi donacije kakih večjih grosistov – predvsem riža, testenin in podobno za osnovo obroka –, vprašanje pa je, ali bo še tolikšen interes zanje zdaj, ko bo ta živila dovoljeno prodajati tudi po preteku roka.«
