Visoka moda po nizkih cenah

Bilo je povsem nepričakovano. Sporočilo, da bo odslej brezposelna. A se ni sesula na koščke, nemudoma je začela razmišljati o novih možnostih. K sreči je o nečem novem že leto prej premišljeval njen mož. »Sem modna navdušenka, imam žilico za stiliranje in svetovanje, vseeno pa sem ob moževem predlogu o trgovini z modo iz druge roke ostala brez besed.« Kljub temu sta kmalu prešla k dejanjem in Kranj je konec marca dobil prvo pravo trgovino z »recikliranimi« oblačili.

»Bil je popoln šok,« se zdaj že s sproščenim nasmehom na obrazu spominja Nadi Pirc, »in težko se je takoj postaviti na noge, narediti načrt, kako čimprej spet najti zaposlitev.« Tako kot večina je začela pošiljati prošnje na najrazličnejše naslove, poudarjala svoje izkušnje, ki si jih je nabirala za prodajnim pultom, pa poznejše, ko je delala v eni od gospodarskih panog. Šla je na sedem pogovorov, a prihajala domov izpraznjena, hkrati pa polna floskul o trdem delu, uspehu, viziji podjetja, ki so ji jih natresli potencialni delodajalci. »Že poslušal sem jo težko, kaj šele, da bi jo videl pri nagovarjanju ali novačenju ljudi za neke brezvezne biznise,« je povedal njen mož Matej Pirc, ki je svojo izbranko v mislih že dolgo videl kot uspešno vodjo trgovine z modo.

»Priznam, res sem modni frik, saj že vse življenje brskam za oblekami in Matej mi je že nekajkrat rekel, da kakšno srečo imamo ženske, ker se lahko za malo denarja tako lepo uredimo.« Na teh nekaj ključnih besed sta se obesila, ko sta začela delati načrt za svojo lastno trgovino: moda, malo denarja, pozitiven izplen za stranke, ne nazadnje tudi za okolje, saj oblačila, potem ko se jih nekdo naveliča, ne postanejo odpadek, ampak jih lahko nosi še kdo drug. »Če se malo uzremo v preteklost, koncept 'iz druge roke' pravzaprav živi že ves čas. Mlajši bratje in sestre nosijo oblačila starejših sorojencev, zlasti najstnice si med sabo pogosto izmenjujejo oblačila, mame si jih sposojajo pri svojih hčerkah … a nam je tak princip na ravni trgovin vseeno dokaj neznan.«

Z Matejem sta se tako začela ozirati naokoli, brskala po spletu, obiskala trgovine z modo iz druge roke v nekaj zahodnih evropskih državah, pa tudi po nekdanji Jugoslaviji. »V tujini je to nekaj povsem običajnega, 'second hand' trgovine so povsod, tudi na glavnih mestnih avenijah in ulicah, pri čemer sva opazila, da je v njih precej več ljudi kot v običajnih trgovinah, v katerih oblačila prodajajo z nesramno visokimi maržami,« je povedal Matej.

Prebrala sta vse, kar jima je prišlo pod roke, spoznavala sistem delovanja trgovin »iz roke v roko«, po telefonu in elektronski pošti komunicirala s potencialnimi dobavitelji, se šla računovodstvo … »Jaz znam poiskati, Matej pa ve, kako stvari izpeljati,« je njun recept razkrila Nadi, čeprav je Matej vse to delal ob službi v gradbenem sektorju in tudi zdaj vskoči, kadar je treba.

Z lastnimi rokami in prihranki

»Želela sva si lepo in prijazno trgovino, takšno, v kateri se dobro počutiš in z veseljem stopiš vanjo,« je povedala Nadi, ki je že ob odločitvi, da poskusita na svoje, vedela, kje bi jo želela imeti. »Nekajkrat sva obhodila Kranj po dolgem in počez, nazadnje pa pristala tam, kjer sem si jo predstavljala že od začetka: nasproti kranjske knjižnice, pravzaprav v njenih nekdanjih prostorih.« Ti so v rokah Sveta gorenjskih sindikatov, in ko sta s svojo idejo stopila do vodstva, so jima prijazno ponudili roko in tudi pomoč na začetku. »Najin načrt se jim je zdel dober, prostor so nama ponudili za zelo sprejemljivo najemnino … nato pa smo začeli.«

V prenovo sta se vključili malodane obe njuni družini, poldrugi mesec so delali od jutra do noči, zlasti Matej, ki je tako nekaj časa garal na dveh koncih. »Priznam, da sem na trenutke podvomil, ali nam bo uspelo do konca marca, ki ga je Nadi določila za odprtje – takrat namreč na police prihajajo poletne stvari in s tem smo želeli začeti.« Prebijanje sten, kitanje, brušenje, pleskanje, oblaganje, čiščenje … in počasi se je izrisal lep, svetel prostor, ki prav tako sledi konceptu iz ene roke v drugo, in to ne le zaradi nižjih stroškov, ampak iz prepričanja, da ni vse, kar je rabljeno, za na odpad, ampak je lahko še naprej povsem koristno. Prav vsa oprema je namreč iz druge roke, pa naj gre za prodajni pult, obešala in obešalnike, ogledala, tudi računalnik.

Vse so torej naredili v lastni režiji, tudi z lastnimi financami. »V trgovino sva vložila svoje prihranke, naredila načrt, da sva porabila zgolj toliko, kot sva si lahko privoščila, skratka brez posojil,« je povedal Matej. »Pač nisva kupila novega avta.« Tako sta se tudi po prvo nabirko oblačil v Nemčijo podala kar s svojim starim enoprostorcem, »ki je bil nazaj grede tako poln vreč, da se je videlo edinole skozi vetrobransko steklo in prednji okni«. »Ko smo vse to pregledovali v naši dnevni sobi, smo skakali navdušeno kot otroci, tako zadovoljni smo bili,« se spominja Nadi, zdaj samostojna podjetnica, ki kupuje v Nemčiji, Belgiji in na Nizozemskem. »Res sem bila presenečena, kako lepa oblačila se da dobiti, veliko celo novih, saj nekatere tuje trgovine delujejo po principu, da zadnje kose oblačil podarijo podjetjem, ki se ukvarjajo s posredovanjem oblačil iz druge roke.« Zato je tudi v njeni trgovini približno polovica povsem novih oblačil s še originalnimi etiketami.

Za malo denarja velike znamke

Trgovina Iz roke v roko – moda iz druge roke v središču Kranja tako presega stereotipno podobo, ki jo ima o »second hand« trgovinah marsikateri Slovenec: v njej ne smrdi po naftalinu, oblačila niso nagrmadena drugo na drugo, nimajo lukenj, zapranih madežev, torej v njej ne prodajajo »odpadkov«, ampak nova oz. izredno ohranjena oblačila, tudi priznanih modnih znamk, kot so Esprit, Zara, H&M, Replay, Tommy Hilfiger, Billabong, Cult, EDC, Lacoste, Zoi, Gap, Gerry Weber in druge.

Pa vseeno v njej trenutno ni kosa, ki bi bil dražji od 13,90 evra. »Čeprav nam zdaj tri mesece posel lepo teče in imava pokrite stroške, s tem ne bova nikdar obogatela,« je dejala Nadi, »niti ni to najin namen. Naj povem le to, da je pač mogoče kupiti in prodajati visokokakovostna oblačila po takih cenah in imaš lahko še vedno minimalen dobiček …« »Kar, še enkrat precej pove o zaslužkih, ki jih z navitimi cenami ustvarjajo trgovci,« jo je dopolnil Matej. »Zakaj bi dal za neki kos oblačila 30 evrov, če lahko zanj odšteješ pet ali sedem evrov?« Tudi originalni nogometni dres Wayna Rooneyja ni bil dražji od desetih evrov, je pa v trgovini obstal vsega nekaj ur …

A predsodki, ki jih imajo nekateri do oblačil, ki jih je pred njimi že nekdo nosil, so trdovratni, čeprav … »Kranjčani in okolica so naju res presenetili. Med strankami so namreč tako tisti, ki imajo več pod palcem, kot tisti, ki nimajo veliko. Staro, mlado, ženske in moški.« Zato je, kot je povedala, ena izmed glavnih potreb trgovine z modo iz druge roke, da ima na voljo vse številke, tudi XXL, moške, ženske in otroške modele, elegantne in športne. »Vseeno pa sledim nekemu slogu, iščem oblačila, ki so malo drugačna, kose, ki se razlikujejo od 'štanca' v običajnih trgovinah, skratka, po svoje unikatne kose.«

Trgovina, ki ni velika, se za zdaj dokaj hitro sprazni in takrat se usede v sposojeni kombi, se zapelje proti severu in se zakoplje med oblačila. »Tisti, od katerih odkupujem, zdaj že vedo, kaj iščem, nato vsa oblačila pregledam in naredim končni izbor. Vsa so tudi kemično očiščena, nato jih opremim še z etiketami, s katerih je razvidna sestava materiala, kupci jih odnesejo v papirnatih vrečkah.«

Ohranila bo dušo

Z obiskom v treh mesecih od odprtja sta zadovoljna. »Lahko bi rekla, da imam že nekaj rednih strank, ki z nestrpnostjo pričakujejo nove pošiljke. Čez mesec dni bo tukaj že jesenska, zdaj je čas popustov na poletne kose. S promocijo se ne ukvarjam kaj dosti; redno osvežujem facebook profil trgovine, sicer pa ugotavljam, da se glas o trgovini širi predvsem od ust do ust, kar je po mojem najboljša reklama. Predvsem me veseli, kaj govorijo, namreč, da smo v tej trgovini iskreni,« z nasmehom pove Nadi. »Če stranki obleka ne pristaja, ji namreč to povem in svetujem kaj drugega. Zdi se mi, da je to kar prava pot, vsaj odzivi kupcev kažejo tako.«

Tudi zato, ko razmišljata o načrtih za prihodnost, med njimi ni tistega o (znatnem) povečanju trgovine, saj »bo potem trgovina izgubila dušo in se stranki ne bo mogoče posvetiti tako pozorno, kot se lahko zdaj,« ugiba Nadi, medtem ko Matej glede tega še ni povsem prepričan. Kakorkoli že, najprej bi rada okrepila ponudbo oblačil tudi iz drugih metropol, »želja je zagotovo London, nato bo čas, predvsem pa stranke, pokazal, v katero smer je zgodbo smiselno peljati. Za zdaj lahko rečem le, da si službe, ki bi mi bila bolj pisana na kožo, ne morem zamisliti in zdaj končno razumem tisto, da človek res lahko hodi v službo z nasmehom. To ni floskula, verjemite!«