Vnukinjin poklon Ježku

Nana Milčinski je pripravila izbor dedkovih pesmi.

Objavljeno
30. september 2012 16.28
jsu*Nana Milcinski
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Dramaturginja, režiserka, performerka in pevka Nana Milčinski je nedavno izdala album Še ena pomlad z uglasbeno poe­zijo svojega dedka, s katerim je preživela lepa otroška leta. V torek, 2. oktobra, ga bo predstavila v ljubljanskem Cankarjevem domu, kot posebni gost pa bo nastopil tudi njen brat Juš Milčinski, improvizator.

Kako je Ježek vplival na vas in vašo družino?

Dolga leta smo živeli skupaj z babico in dedkom, jaz in oče ter stric, njegova žena in moji bratranci. Bil je zelo prisoten v mojih otroških letih.

Je opravljal dedkovsko vlogo?

Da, in to zelo dobro. Name pa je imel še poseben vpliv, ker mi je pisal pesmi in me tako zaznamoval. Bil je človek, s katerim se je bilo čudovito pogovarjati. Ti trenutki so bili zelo redki, a lepi. Bil je eden redkih, kar jih poznam, ki nikoli ni govoril tja v en dan. Vse, kar je rekel, je držalo in vsaka beseda je imela svoje mesto.

Čeprav je bil Ježek vedno prisoten v duhu slovenskega naroda, se je zanimanje za njegova dela povečalo, ko jih je začela izdajati založba Sanje.

Proti koncu življenja je bil zelo bolan. Bolezni so se mu vlekle od vojne naprej, a v zadnjem obdobju ni ustvarjal. Težko rečem, zakaj se nekaj časa ni pojavljal v javnosti. Mogoče je tudi on potreboval neki mir, mogoče se je želel malo potuhniti. Umrl je leta 1988, po njegovi smrti sta moj oče in babica Jana Milčinski začela skrbeti za njegovo zapuščino in jo oživljati.

Jaz sem bila takrat zelo mlada. Šele zdaj se počutim dovolj svobodno in zrelo, da lahko dejavno vstopam v to družinsko dediščino. Njegova dela so tako zelo aktualna in povedal jih je na tako dober način ... Poskušamo skrbeti, da njegovo delo živi naprej.

Ježkove pesmi so uglasbili zelo različni glasbeniki, od liričnega Tomaža Pengova v socialni pesmi Črna pega čez oči do gusarske Whisky Johnny skupine Orlek. Kaj menite o teh različnih uglasbitvah?

Nekatere izvedbe so mi zelo blizu, vseh pa ne poznam. Ko sem videla Sazasov seznam, me je presenetilo, da je priredb tako veliko. Posebej blizu so mi izvedbe Janija Kovačiča. Ne vem, ali je ta plošča izšla. Jaz sem slišala posnetke in presunili so me.

Eno od mogočih interpretacij ste izbrali sami. Verjetno se je bilo težko odločiti, katere pesmi boste uglasbili in kako?

Res je. Ko so mi rekli, naj naredim izbor najljubših pesmi, se mi je zdelo skoraj nemogoče, ker imam vse tako rada. V tistem času, ko sem izbirala, sem nekako najbolj začutila njegove ljubezenske balade. Seveda pa sem morala dodati še nekaj šegavih in aktualno družbenokritičnih. Izbor je nastal iz nekega posebnega občutka. Zelo pa si želim, da to ne bi bila zadnja plošča Ježkove poezije. Rada bi interpretirala Nanine pesmi.

Izbrali ste manj znane pesmi, ki pa v vaši izvedbi zvenijo neverjetno sodobno in aktualno.

Sem sodoben človek in k tem pesmim lahko pristopam samo s svojo sodobnostjo. Težko bi se prestavila v preteklost ali prihodnost. Ker veliko delam tudi za mlade, se mi zdi, da je treba stare pesmi posodobljeno izvajati, se jih lotiti na nov način.

Ježek je bil zelo ljudski človek, brez dlake na jeziku. Postal je ikona sprva radijskega in pozneje televizijskega občinstva. Vsake toliko se je govorilo, da ga je partija poslala v zapor. A v zapor so ga med drugo svetovno vojno na začetku okupacije poslali Italijani, ob koncu pa še domobranci.

O zaporniških izkušnjah mi sam ni pripovedoval, bolj njegova žena, moja babica, za katero moram povedati, da je bila moja najboljša prijateljica. So ga pa zelo zaznamovale bolezni, ki so ga začele pestiti, ko je prvič šel v italijanski zapor. Izpustili so ga, ker so bili prepričani, da bo umrl. Pri ljudeh, ki nekaj doživijo, je to tudi brez besed zelo zgovorno, mogoče še bolj, kot če bi o tem govorili.

Je mogoče imel v partiji kakšnega angela varuha?

Tega ne vem, ampak mislim, da ne. Dedek je bil v partiji od leta 1948, potem so ga izključili. Komunizem ga je razočaral zaradi hipokrizije. Mali uredniki so ga sicer preganjali, ampak država ga je pustila pri miru. Politično ni in ni hotel nikomur pripadati. Je pa rad špikal vse ... Kakor pravi v Pesmi o vetru – Jaz, hvala bogu, sploh nimam plašča in mimo mene veter piha ... On je tako hotel živeti in je tako tudi živel. Prav zanimivo bi bilo vedeti, kako so zveneli partijski sestanki, na katerih so se gotovo kdaj pogovarjali o tem, ali naj ga preganjajo ali ne ...

Je tudi avtor ene najbolj hecnih volilnih pesmi Cinca Marinca.

Ja ... (smeh) Ampak zanimivo – prvo cenzuro je Ježek doživel s to pesmijo v samostojni Sloveniji, ko so jo umak­nili s sporeda.

Rad je pisal šegave šansone, kuplete, kakor jim je rekel, pa občasno kakšno popevko. Nedavno sem na kompilaciji Telstar zasledil izjemno različico pesmi Marička (Ekonomski emigrant na Luni).

Te pa še nisem slišala. Najbolj iz srca je pisal svoje žalostne šansone. Pesmi, kot je Marička, so navadno nastale po naročilu za kakšne oddaje. Mogoče niti ne bi, če ne bi bilo pritiska, da nekaj mora narediti. Babica je rada pravila, kako je s tremo hodil gor in dol po stanovanju, kako se mu nikoli niso zdele dovolj dobre.

V bistvu so njegove pesmi kot – sladko vince z listom pelina?

Da, to je bil on, vedno je dodal nekaj grenkobe.

Ježek je napisal lasten epitaf v pesmi Requiem: Odkrijte se, umrl je klovn.

On je bil žalostni klovn. Ko tvoj dedek napiše tako pesem in jo slišiš pri štirih letih ... Mene je tako zelo prizadela, da sem jokala kot dež. Zaradi tega sva se veliko pogovarjala o smrti.