Tiskane izdaje
Tako kot že nekajkrat v preteklosti šolske uniforme znova dvigajo prah in ministrstvo za šolstvo se je odločilo, da pavšalnemu razpravljanju naredi konec z javnomnenjsko raziskavo. Mnenj o tem je skoraj toliko, kot je ljudi, večina učiteljev in staršev v takšni ureditvi vidi številne negativne posledice, medtem ko se (nekaterim) otrokom uniforme ne zdijo tako zelo slaba rešitev. Da marsikaj poenostavijo, ko se jih navadiš, priznavajo tudi učenci Britanske mednarodne šole v Ljubljani, vseeno pa težko čakajo tisti petek enkrat na mesec, ko lahko pridejo k pouku oblečeni po svoje.
Ministru za izobraževanje Jerneju Pikalu v časih, ko se nenehno reže v šolstvo, ni lahko in za povrhu vsega posluša še očitke, da bi se moralo ministrstvo namesto s temami, kot so šolske uniforme, ukvarjati z zaposlovanjem oziroma odpuščanjem učiteljev, njihovimi plačami, standardi in normativi, odpravljanjem socialnih razlik med učenci na način, ki to rešuje učinkovito, in ne le prikriva. Ministrova napoved ob začetku šolskega leta, da bodo glede uniform imenovali delovno skupino, ki bo pripravila javnomnenjsko raziskavo o smotrnosti in preučila finančne vidike morebitne njihove uvedbe, je zato vzbudila dokaj negativen odziv.
Pa vendar: ideja, da bi tudi slovenske šolarje in dijake oblekli v šolske uniforme, kar je po svetu dokaj pogosta praksa, se pojavijo vsakih nekaj let – nazadnje je to vprašanje sprožila poslanka PS Maja Dimitrovska –, vsakič se o tem razvije burna (ideološka) razprava in očitno želi minister Pikalo s svojo potezo preprosto končati to prakso ter temeljito in reprezentativno preveriti javno mnenje.
Kakorkoli že, najlaže se je o tem prepričati tam, kjer imajo takšno prakso. Pri nas je tako na Britanski mednarodni šoli v Ljubljani (British international school of Ljubljana, BISL), kjer so učenci po britanski tradiciji opravljeni v šolske uniforme. Posebnih pripomb glede tega šolarji (niti) nimajo.
»Na začetku mi je bilo precej čudno, a sem se kar hitro navadila,« je povedala 14-letna Nina, že tretje leto na BISL. »Zdaj ne izgubljam časa s tem, kaj naj zjutraj oblečem. Ni več tistega posmehovanja, ki sem ga bila navajena iz slovenske šole: ko nekdo z dragimi oblačili izziva tistega, ki si ne more privoščiti nobene znamke.«
Edvard, 14 let, tisti dan ni bil v uradni šolski opravi BISL, ampak v srajci in elegantnih hlačah. »K sreči lahko oblečeš tudi kaj drugega, da si le videti urejen. Kravate pa sploh ne maram … Če me kdo čudno gleda, mi je popolnoma vseeno. Tako oblečen grem tako lahko tudi v nakupovalno središče ali kamorkoli.« »No, mene zunaj pogosto zelo čudno gledajo in se med sabo sprašujejo, kdo sem, odkod prihajam. Poleg tega se vsak drugi obregne ob čevlje (ti morajo biti usnjeni in črne barve, op. p.). Zakaj nosimo ravno take …«
»Ignoriraš pač. Na to se navadiš, všeč mi je, ker se ljudi ne ocenjuje po oblačilih in videzu,« je pristavila skoraj 14-letna Rubin. Enkrat na mesec se lahko oblečejo zunaj kodeksa. Pa se? »Seveda izkoristimo! To je nekaj najboljšega, vsaj enkrat se lahko oblečeš tako, kot si želiš …« Nato se je razvila debata, kako so nekateri kosi »uradnih« šolskih oblačil res neudobni za nošenje, zlasti puloverji z V-izrezom, kravate, ki se pripenjajo, in da je na izbiro premalo različnih oblačil. Mimo sta ravno takrat prišli dekleti – »manekenki jima pravimo,« je pojasnila Nina – v krilcih in elegantnih, a vseeno mladostnih tunikah z nadkolenkami. »Da, k sreči se lahko vsaj malo odločamo med formalno šolsko uniformo in njeno elegantno alternativo …«
Sprejeto v paketu
»Ob vpisu sina na BISL je bila uniforma samo eden od elementov, ki smo jih sprejeli v paketu skupaj z vsem drugim. Uniforma nikoli ni bila predmet posebne debate, sprejel jo je tudi sin, čeprav se je na začetku počutil rahlo neugodno in je imel nekaj neprijetnih izkušenj, ko se je na poti v šolo ali domov srečeval z nekdanjimi sošolci iz slovenske šole; bilo je nekaj posmehovanja in hecanja, vendar je kmalu minilo. Šolska uniforma prinaša, poleg občutka pripadnosti šoli, predvsem občutek večje enakosti med učenci.
Lahko bi rekli, da bi na zasebni šoli, kjer je šolnina za slovenske razmere zelo visoka, vsi učenci tako ali tako nosili samo dražja oblačila, torej spet ne bilo občutnega socialnega razlikovanja, vendar ni tako. Učenci namreč prihajajo s skoraj celega sveta in iz različnih socialnih okolij, predvsem pa so na tej šoli iz različnih razlogov – za številne je to le postaja med selitvami po svetu, kamor njihove družine odnese služba, za druge želja, da bi izkusili drugačen šolski sistem in način učenja, tretji se pripravljajo na mednarodno šolo, ker se bo njihova družina kmalu odselila v tujino,« je pojasnil oče 15-letnega dijaka.
»Šolska uniforma na BISL je sicer sestavljena iz letne in zimske, torej učenec potrebuje oboje, vendar večinoma zadostuje en komplet, s kakšno dodatno srajico ali polo majico. Oblačila se lahko uporabljajo več let, seveda odvisno od obrabe, če pa učenec uniformo preraste, jo lahko podari oziroma jo organizirano zamenja za večjo, prav tako rabljeno. To večinoma velja za suknjiče, ki jih ni treba nositi vsak dan. Če se prav spomnim, stane komplet približno 150 evrov.«
Pomisleki so,
»Zakaj sploh uniforme? Ker gre za britansko šolo, po tradiciji pa so v njih enotna oblačila precej običajna. To je Velika Britanija, kot ena prvih držav z obveznim izobraževanjem za otroke, v preteklosti uvedla predvsem zato, ker je šolo obiskovalo veliko uličnih otrok, ki niso imeli omembe vrednih oblačil. Z uniformami je država poskrbela, da so imeli vsaj eno obleko, v kateri so bili videti spodobni, in se tako na prvi pogled ni moglo ugotoviti, kdo nima nič, kdo pa veliko. Tako se je začelo in tako je na primer še vedno v Indiji, kjer so vsi otroci v šoli videti res urejeni, čeprav nekateri od njih živijo v barakah. Na neki ravni so izenačeni, ni pomembno, odkod prihajajo, pomembno je, da se čutijo vsi del nekega sistema, kjer šteje znanje in osebnost sama, ne to, koliko tvoji starši zaslužijo,« je pozitivne vidike enotnega oblačenja v preteklosti in danes nizal Hibbins.
»Poleg poenostavitve jutranje rutine oblačenja v poznejših letih ni niti moledovanja otroka, da bi imel ravno tak (drag) kos oblačila kot neki sošolec ali sošolka, in s tem zagotovo nekaj prihranimo, zato argument, da so šolske uniforme drage, ne vzdrži. Po naših izračunih se zanje porabi približno toliko, lahko celo manj, kot za običajna oblačila. Poleg tega so lepe, točno se ve, čemu služijo, primerne so za nošenje. Otroci se tako naučijo in vnaprej navadijo, kako zadeve potekajo pozneje v delovnem oz. uradnem okolju. Če se za delo lepo in uradno oblečeš, se s tem tudi umsko prestaviš na to raven, in na to navaditi otroke po mojem ni slabo. Poleg tega čutijo, da pripadajo nečemu, ponosni so nase in na šolo tako kot njihovi starši, videti so spodobno, resneje nastopijo, in tukaj zagotovo ne gre za nikakršno izgubo individualnosti, kot zatrjujejo nasprotniki take ureditve,« je dejal Hibbins. »Tudi zato v Veliki Britaniji uniforme ohranjajo v kar 90 odstotkih šol, tako je tudi po številnih državah po svetu.«
Več avtonomije šolam
Ravnatelj Hibbins sicer razume pomisleke, ki jih izraža del slovenske javnosti. »Verjamem, da je v Sloveniji nekaj več upora proti uniformam zaradi preteklosti, ko so bili učenci primorani nositi skoraj vojaške uniforme, ne razumem pa, zakaj se danes ne bi mogla o tem odločiti vsaka šola posebej – zakaj bi moralo o vsem odločati ministrstvo in zakaj bi morali biti vsi po vseh slovenskih šolah sploh enako opravljeni? Šolam bi morali dati več avtonomije, da s pomočjo sveta staršev sprejmejo odločitev proti ali za ter o tem, kakšne uniforme bi si sploh želeli. Zakaj, na primer, komplet ne bi vključeval kavbojk, če jih lahko? Tudi mi smo pred kratkim uvedli nekoliko bolj neformalno jopico s kapuco in tudi sicer imajo učenci na izbiro različne kose oblačil, tako da ni nujno, da so vedno vsi videti enako. Pomembno je, da se otroci lahko s tem identificirajo, začutijo pripadnost šoli. Lahko bi preprosto preskusili, preverili, kako to sprejemajo otroci …« je bil zavzet Hibbins.«
Starši z otroki na BISL sicer oblačila naročajo prek spleta. »V Veliki Britaniji je za uniforme velikanski trg, milijone otrok jih nosi, med ponudniki je konkurenca, zato so tudi cene na uzdi. So zelo razumne, poleg tega morajo biti dobavitelji prepričljivi z materiali in kakovostjo, če želijo obstati na trgu. Ne nazadnje bi lahko šivanje šolskih uniform tudi v Sloveniji postalo dober posel …«
Ravno slednje se pogosto znajde med pomisleki, ki jih imajo nasprotniki uvedbe šolskih uniform. »Z 'uniformno kuhinjo' bi neko podjetje zagotovo ekstremno zaslužilo,« je prepričan 47-letni oče tretješolke, ki gleda na uniforme kot na eno »najbolj ekstremnih oblik uniformiranja mišljenja, ki z zunanjostjo nima nobene zveze, zato v tem ne vidim niti ene same pozitivne stvari«.
Po izračunih Mateje Pučnik (SDS) bi sicer stroški za uniforme, če bi jih prevzela država, zgolj za osnovnošolce znašali okoli 18 milijonov evrov, pa še to ob predpostavki, da bi uniforma stala zgolj 50 evrov. Po njenem bi namreč vsak otrok vsaki dve leti potreboval dve letni in dve zimski uniformi, kar skupaj nanese 200 evrov. Če jih ne bi financirala država, bi jih torej morali starši, za tiste, ki že zdaj nimajo, bi to pomenilo še en strošek več. »No, sama za hčerkina oblačila zagotovo zapravim več kot dvesto evrov na leto,« je dejala 41-letna mama četrtošolke, »tako da se mi vse skupaj niti ne zdi tako drago. In tudi sicer, če dobro pomislim: milijone šolarjev nosi uniforme, pa ni videti, da bi prav hudo trpeli …«
Denar raje drugam
»Z uvedbo uniform se ne strinjam; nepotrebno se mi zdi vlagati kup denarja v nekaj, kar samega problema – socialne neenakosti – nikakor ne bo rešilo, in menim, da bi bilo denar smiselno porabiti za otroke, ki so res socialno ogroženi – za brezplačne obroke, šolske potrebščine … No, morebiti se najde tudi kaka pozitivna plat: starši bi bili morebiti manj obremenjeni s tem, kako obleči oz. kako je oblečen njihov otrok, ne bi jih toliko skrbelo, ali ga bodo zaradi skromnejše oprave šikanirali. Ko sem bila sama dijakinja, zbadanja zaradi oblačil sicer nisem občutila, tudi hčerka, ki obiskuje četrti razred, ni še omenila česa takšnega, bi se pa utegnilo zgoditi v višjih razredih, ko se rivalstvo okrepi. Toda bistvena je vzgoja: da se otrok zaveda, da si lahko privoščiš le toliko, kolikor imaš, da imajo nekateri več, drugi manj, pa zato niso nič slabši,« razmišlja sogovornica.
»Ah, uniforme sem v srednji šoli pred vojno doživela tudi sama, vsak letnik je imel drugačno, in takrat se nam to ni zdelo nič posebnega, niti nismo bili posebej uporni, vseeno pa mislim, da v današnjih razmerah niso potrebne. Včasih so bile razlike med podeželskimi in mestnimi otroki res velike, z uniformami, ki smo si jih morale večinoma izdelati same, so se razlike sicer malo porazgubile, vseeno pa smo vsi vedeli, kdo je kdo oz. odkod izhaja,« je povedala 90-letna Mija, tudi nekdanja učiteljica in ravnateljica šole.
Izrazite kritike sicer prihajajo prav iz učiteljskih in ravnateljskih vrst. »Smo proti, s tem ne bomo ničesar rešili. Socialnih razlik se je treba lotiti drugače, raje s povrnitvijo tistih ugodnosti, ki so, zlasti za socialno ogrožene ali tiste, ki se težje učijo, že obstajale, pa so jih zaradi varčevanja odpravili. Strinjam se sicer, da morajo glede oblačenja v šolah obstajati vsaj neka minimalna pravila – 'vroče hlačke', majice z naramnicami in globokimi dekolteji, hlače do sredi kolen in podobno, pač ne sodijo v šolski prostor –, vseeno pa je treba otrokom pustiti, da se lahko izražajo tudi z oblačenjem, frizurami …« meni 38-letna profesorica.
»Vse spraviti v en kalup res ni smiselno, žal pa se na splošno teži k temu, da bi se odvzelo pravice, ki jih že imamo, kar lahko še dodatno poslabša razmere socialno ogroženih. Takšen primer je brezplačni učbeniški sklad, pri katerem se zdaj razmišlja o obrabnini. In otroke na nižji stopnji, ki so še zelo igrivi, tlačiti v neke obleke … Nesmisel,« je dodala 29-letna profesorica in mama treh otrok.
»Se strinjam. Naj se raje ustvarijo razmere, v katerih se bodo vsi učenci dobro počutili, pri čemer so pomembne tudi barve oblačil in notranjosti šole. Kakšna pripadnost neki? Gre za eno samo vsiljevanje, ločevanje, s katerim se vračamo v srednji vek, za kratenje osebne svobode in izbire, in to v časih, ko so usta polna besed o svobodi in demokraciji. Pozornost je žal obrnjena v napačno smer, znova želi nekdo mastno zaslužiti,« je bila ogorčena pred kratkim upokojena profesorica.
Šolarji po svoje
Kako pa o tem razmišljajo otroci? »Ah, odrasli imajo vedno neke svoje probleme,« je kritike na hitro odpravil 14-letni Tilen. »S sošolci smo se pogovarjali o uniformah in večini nam je bil ta predlog zelo všeč. No, prehod nanje bi bil gotovo malo problematičen, ne bi mogli več toliko izražati samih sebe, vendar bi nam to prihranilo čas in skrbi, kaj in kako se obleči, zjutraj bi zato lahko dlje spali (smeh). Poleg tega človeku v uniformi ne moreš določiti statusa; ali je bogat ali reven, in ga zato ne predalčkaš že vnaprej. Tudi če bi morali uniforme plačati starši, mislim, da bi bili še vedno v plusu, dijaki s štipendijami pa bi z njimi lahko tudi sami pokrili del stroškov. Že zdaj se ne moremo oblačiti povsem po svoje – če imaš na primer na roki pravi tatu, moraš nositi dolge rokave. Pravila so kar stroga, zato tudi uniforme ne bi bile prevelik šok.«
Podobno razmišlja devetošolka Urša: »Meni bi bilo to čisto všeč in tudi med debato o britanskih šolah z uniformami vred, ki smo jo imeli pri angleščini, se nas je večina strinjala, da takšna ureditev pri nas ne bi bila napačna. Ne bi bilo obremenjevanja, kaj boš oblekel, med sabo se ne bi sodili po tem, kdo je bolje in bolj bogato oblečen. In nedvomno: če bi imeli uniforme, bi bili po svoje vsi malo bolj 'fensi', s čimer ni po mojem nič narobe.«
