Z Goričkoga (skoraj) f Piran*

Jurij Kozar, 52-letnik iz goričke Prosečke vasi, je 32 let delal z večdesettonskimi bremeni, nemalokrat na centimetre natančno. Kot žerjavist je dosegel vse, kar je bilo mogoče, zdaj je invalidsko upokojen. Pa zdaleč ne pri miru.

»Izučil sem se za ključavničarja,« na domači kmetiji se ni izšlo. Žerjaviste so tedaj potrebovali, vemo, domovino je treba ves čas dograjevati, šel je v Ljubljano v uk, nato šest let delal pri deravograjskem Kogradu, enako dobo pri SGP Pomurje Murska Sobota. Jurij je in ni edinec: »Moj oče je hotel enega otroka, in ker se je moj brat Janez pri štirih letih utopil, sta se z mamo odločila še za enega.« Zanj.

Ko so šla leta 1990 podjetja pri nas v franže, se je leto pozneje Jurij odpravil čez severno mejo, za dve desetletji, najprej žerjavil pri manjši firmi, že hodil na tekmovanja žerjavistov, »si ustvarjal ime«, nato pa delal po gradbiščih Avstrije in Nemčije, prek agencije, na klic, po potrebi. »Žerjavisti smo bili iskani, kot eden najboljših v Evropi« – leta 2005 prvak celine in še petkrat finalist – »sem vedno lahko izbiral med približno petimi gradbišči.« Ko so se v Sloveniji podjetja pobrala, so ga nazaj vabili, pa ni prišel.

Globina, koordinacija

Žerjavist mora biti, imeti? »Odličen sluh in vid, predvsem globinskega.« Takole, povprečno je žerjavska kabina 70 metrov od tal, gor greš velikokrat peš, po lojtrci, s podestnimi počivališči, na Švedskem, v ZDA, pove Kozar, ima vsak žerjav, višji od 30 metrov, dvigalo. »Bistvena je tudi zmožnost hkratnega, koordiniranega opravljanaja štirih operacij, kar zmorejo, tako jim rečejo, žerjavisti 1. razreda, žerjavisti 2. razreda pa vsaj dve od štirih: »Dvig bremena, vožnja mačka oziroma vozička, obračanje in vožnja žerjava po progi. Pomembni sta tudi koncentracija in komunikacija z delavci na gradbišču in signalisti.«

Deli žerjava, stolpnega, so »žerjavna proga, podvozje in centralni balast«, za obtežitev, »stolp, ki se lahko podaljšuje, zobati venec za obračanje, delovna roka, rep s protiutežjo ...« Za laike bodi zvrhana mera. V kabini je računalniška spremljava, dva zaslona, na enem le številke, na drugem možnost orientacije na gradbišču s pogledi različnih kamer. Z očmi žerjavista, delavca, pogled iz kible ... Kovinski monstrum se upravlja z joy stickom, kot kakšna igračka je vse skupaj. S katero pa se ni igrati. Če zafrkneš, lahko z bremenom zadeneš v objekt, kaj podreš, še huje, tovor, pripet na kavelj, se prevrne.

Proporci, teža, višina, vse je ekstra, pa vendar filigransko, »včasih gre za centimetre«.

Ročične tone

Zunajserijski žerjavi, taki za Černobil, ladjedelnice, »imajo tudi sto ton nosilnosti, povprečno 20 ton, dolžino delovne ročice od 60 do 90 metrov.« Delovna ročica, o njej tako žerjavist Jurij kot stihoklepar France, slednji o oni, za doto, ki je nima milijonarka. Kot milijonov nima Jurij, čeravno hudo poseben poklic, »plača je zelo nihala«, a, zazevam, »večinoma ni presegla dva tisoč evrov«. Neupoštevaje nadure.

Če ste se v kratkem namenili kupiti žerjav, vam z Jurijem predlagava nemca Liebherr ali francoza Potain, če ne daste nič na razvpitost, se odločite brez naju.

Ampak mimo evropskega prvaka med žerjavisti iz nemškega Biberacha? »Tekmovanja se največkrat organizirajo na sejmih,« kjer šefi firm skavtirajo kandidate, nekakšna licitacija spretnosti. Če si med desetimi najboljšimi v Evropi, imaš posel zagotovljen. »Če je žerjavist slab, počasen, bognedaj nenatančen, lahko podaljša delo celotni izmeni tudi za uro ali več na dan.« Česar si ne želi nihče. Finalistom na merjenjih pripravijo kakšno specialiteto, »recimo slalom s kiblo, pa na koncu moraš žogo spustiti v cev«. Dlje ko je kavelj na roki, bolj breme niha, eden večjih sovražnikov žerjavistov je bočni veter, tudi žerjavist ga čuti, pa če v mini klabini vstane, je enako kot na vozečem vlaku, te malo zanese. Pa ko ukažeš stop, se večdesetmetrska okončina ne ustavi v hipu, je treba tudi silo njenega ustavljalnega hoda preračunati.

»Včasih je bil žerjavist poklic, zdaj opraviš zdravniški pregled in tečaj, pa si noter. V Švici po enem mesecu, v Avstriji po enem tednu.« Kar je slabo.

Ima enega od dveh

Pred preprosto hišo si je Jurij postavil žerjav Pekazett, nemški, letnik 1962, je bil zapisan onstranstvu, »pa sem ga od lastnika odkupil po odpadni ceni, ga popolnoma obnovil, prebarval, zrihtal stikala, inštalacije, izdelal kabino«. Samo dva takšna sta v Evropi, poleg prosečkega še v enem nemških muzejev. Kozar pred domačim pragom načrtuje postojanko za kolesarje in pohodnike, turistično točko, z možnostjo igranja z žerjavom. Tudi sam je tekač, maratonec, pa obvlada vragolije na trial biciklu, tistem za manevre po ovirah.

Ja, in sredi septembra je pripravil prvo svetovno prvenstvo žerjavistk, devet je bilo tekmovalk iz štirih držav, zmagala je, življenje je res za hece, kajne, Američanka Erika Eiffel, ta priimek z nekim stolpom v Parizu povezujemo, pred domačima Lejo Koštric in Mijo Zelko. In če je zmagovalka poklicna žerjavistka, zaposlena na Švedskem, sta domačinki ljubiteljici.

Tekmovale so tako na pekazettu kot simulatorju v hišici, računalniški nadomestek ustreza liebherrju 280 EC-H, višine 80 metrov, roka 75-metrska. Kjer mi je Jurij, sedeč v fotelju z joy stiockom, na ekranu pokazal zorni kot upravljavca naprave na velikanskem gradbišču. Navdušujoče, na simulatorju ima dela za pet ur, na treh ravneh. In se ti razjasni, kako je mogoče, da za določitev položaja kible 60 metrov pod seboj včasih pomaga tudi senca, ki jo kibla meče na tla. Kar je mogoče, ko sonce sije ali ponoči, pod reflektorji. Sto je zagat, sto in ena rešitev zanjo.

Žerjavistke? V Evropi jih je za pest, nekoč jih je bilo, zlasti v Sovjetski zvezi in Vzhodni Nemčiji, bistveno več, ker da so ženske bolj mirne, manj nervozne in zato primernejše za ta poklic. »Danes največji serijsko izdelan žerjav na svetu upravlja Kitajka.«

S tekmovanjem se je Jurij Kozar izredno potrudil – Eifflova bo prihodnje leto v moški konkurenci nastopila na finalu evropskega prvenstva v Švici –, namesto kolajn so se jim okoli vratu svetili kaveljčki, bile so državne zastave, zaigrali so himno ... Jurij ima v glavi, načrtuje največji žerjav na svetu, žerjavček na velikanu, nisem dobro razumel.

Pirana ni bilo

Ker računalniških igric ne obvladam, na simulatorski stolčič nisem sedel, če bi samo Jurija poslušal, bi šel tudi malo žejen domov, jasno, da mi pekazetta, pa naj bo še tako nevelikanski, ni zaupal, edini izkustveni izhod je bil – da sem sedel v kiblo, povprašal: »Jurij, saj me ne boš zvrnil?«, nato pa me je možak dvignil približno 19 metrov proti nebu, držal sem se fetusno, dvigniti se nisem drznil, zatorej so bile tudi fotke precej neostre, razen avtoportreta, ki pa ni za objavo, Nedelo tudi deca berejo. In ko sem bil gori, sem se spomnil one: »Z Goričkoga f Pirän!« Na Goričkem sem resda bil, ampak v takem koncu, da se še do Mačkovec, kaj šele Križevec, kaj šele Piran(ec) ni videlo, naredila sva še en krog, Jurij z gibom prstkov, jaz vise na koncu ročice, sledil je spust Voyagerja in varen pristan. Potem pa do Ljubljane: »Daleč daleč je cesta, iz vasi do mesta.«

*Tujejezične naslove načeloma prevajamo, ampak saj prekmurščina je del slovenščine, nej?