Zapostavljeni mogotec s pestro zgodovino

V občini Velike Lašče, kjer ima skoraj vsak kamen svojo zgodbo, je ena najbolj prezrtih zanimivosti grad Turjak. Mogočna utrdba, ki je tudi po mnenju strokovnjakov eden najlepših gradov pri nas, ima pestro zgodovino. Z njim je povezana zgodba o Primožu Trubarju, pa o Juriju Dalmatinu, da ne omenjamo rodbine Turjaških oziroma Auerspergov ...

Poznavalci življenja Primoža Trubarja vedo, kako usodno sta povezana grad Turjak in ta pomembni mož. Avtor prve slovenske knjige je otroštvo preživel tam blizu, na Rašici, kjer je bil oče mlinar. Potem pa mu je leta 1520 turjaška grajska gospoda omogočila, da se je šel šolat za duhovnika. Pri vsega dvanajstih letih je Primož Trubar odšel od doma, najprej za leto dni na Reko, nato pa za dve leti v Salzburg, kjer je pridobival temeljno izobrazbo iz gramatike, dialektike, retorike in nemščine. »Pozneje se je Trubar v te kraje še vrnil, tudi ko je bil že izgnan v Nemčijo,« je razlagal Eugen Šerbec, grajski oskrbnik, ki v slogu – in v grajski opravi – vodi po markantnem gradu.

Kronike Turjaških pravijo, da so na Turjaku imeli grad že leta 1060, v pisnih virih pa je prvič omenjen leta 1220. Današnja oblika, ki jo je dobil v 16. stoletju, je tipična za srednjeveški grad. Je prilagojen okolici in suvereno kraljuje na hribčku. A ne le to: včasih je bila to ena najmogočnejših utrdb v tem delu Evrope!

Sicer pa sprehod po grajskem kompleksu obiskovalcu razkrije vrsto posebnosti, od sten, ki so debele tudi pet metrov, ječe, iz katere ni bilo vrnitve, do romanskega palacija in prvotno romanske in nato v gotiki prezidane Dalmatinove kapele. V njej so pomembne gotske stenske slikarije, na severni steni iz 15. in na južni steni iz 16. stoletja. »Posebnost Dalmatinove kapele so grbi po sredini stropa, kar kaže, da so v njej opravljali tudi posvetne zadeve in sprejemali goste,« je razložil Eugen Šerbec.

Kapela je ime dobila po Juriju Dalmatinu, slovenskem protestantskem teologu, ki je v desetih letih – brez slovarjev in drugih pripomočkov – v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo. Delo ima v celoti naslov Biblija, tu je vse svetu pismu stariga inu noviga testamenta, slovenski tolmačena skuzi Jurija Dalmatina in je izšlo leta 1583. S tem je Dalmatin pomembno vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika, prevod pa je bil tudi pomembno kulturno dejanje, ki nas je uvrstilo med razvite evropske narode.

Legenda pravi, da je Jurij Dalmatin z gradom Turjak povezan tudi zato, ker se je leta 1747, ko so že preganjali protestante, zadrževal v kapeli in skozi skrivni izhod nad vhodom v kapelo tudi pobegnil. Dejstvo pa je, da je bil v bližnjem Škocjanu – v cerkvi, kjer je bil Primož Trubar krščen – v letih od 1585 do 1589 duhovnik.

Središče pokrajine

Grad Turjak je bil v 16. stoletju, ko so bili Turjaški ena najmogočnejših rodbin na Kranjskem oziroma v celotni habsburški monarhiji, upravno in gospodarsko središče pokrajine. »Njihovi so bili gradovi v Kočevju, Soteski, pa tudi blejski grad, grad Snežnik, v Ljubljani Knežji dvorec ... Toda središče je bilo turjaško gospostvo, kjer je bil takrat najmočnejši grad na Kranjskem – grad Turjak,« razlaga Eugen Šerbec. Turjaški so bili privrženci Lut­rovih naukov in so izdatno podpirali delovanje kranjskih protestantskih izobražencev – tudi Dalmatina –, dejavni pa so bili tudi na kulturnem področ­ju. »Gradovi so bili že tako središča novega znanja, saj se je na njih razvilo vrtnarstvo, torej tudi parki, slikarstvo, glasba, plesi, notranja oprema ...« nadaljuje oskrbnik.

Zato ni presenetljivo, da so se poleg samostanskih širile tudi zasebne knjiž­nice. Grad Turjak je imel eno največjih in najstarejših pri nas. Hranili so pet rokopisov iz 14. stoletja in devet rokopisov iz 15. stoletja ter 50 inkunabul. Njihova je bila tudi znamenita Turjaška biblija iz 13. stoletja, majhna latinska Biblija, ki so jo v začetku 17. stoletja podarili škofu Hrenu, zdaj pa je največja dragocenost ljubljanske Semeniške knjižnice. Turjaški so knjiž­nico nato preselili v Knežji dvorec v Ljubljani, pozneje menda v Avstrijo, po drugi svetovni vojni pa je bil večji del bogate zbirke razprodan.

Razseljeni po vsem svetu

Turjaški, ki so dobili ime po izumrlem govedu tur, imajo to žival v svojem grbu. Ta je izklesan tudi na plošči iz 16. stoletja, ki je vzidana v grajski stolp. Družina je v gradu živela do leta 1943, zdaj pa so razseljeni po vsem svetu. »Sem, na grad, se vračajo,« pravi Eugen Šerbec.

Leto 1943 se je v zgodovino gradu vpisalo tudi zato, ker so ga partizani takrat po sedemdnevnem obleganju zavzeli. V njem je bilo 700 domobrancev. »Sem prihajajo z ene in druge strani in imajo za iste dogodke različne zgodbe,« pravi vodnik Eugen Šerbec, ki se ne spušča v politične razprave. Pa tudi zakaj bi se, ko pa je zgodovina gradu Turjak veliko več kot le med- in povojno dogajanje ...

Leta 1943 je bil grad tudi požgan, v njem so do leta 1962 opravljali le nujna čistilna dela. Pozneje so del obnovili, tako da je bil po letu 1970 tudi odprt, zadnja obnova pa je potekala v letih 2004–2006. Zdaj je obnovljene okoli 70 odstotkov utrdbe, kdaj se bo delo nadaljevalo, pa si nihče ne upa napovedati. Na obnovo čakata še palacij in Volovski stolp, eden od treh stolpov.

To pa ni glavni razlog, zakaj je grad, ki stoji le 20 kilometrov od Ljubljane, tako slabo obiskan. »Problem so nedorečena razmerja, saj je lastnik gradu ministrstvo za kulturo, mi ali občina Velike Lašče pa nismo najemniki,« pravi Boris Zore, direktor javnega zavoda Trubarjevi kraji. Ta zavod so pred nekaj leti ustanovili zato, da bi upravljal Trubarjevo domačijo in Turjak. Zgodba z gradom, upa Zore, se bo razčistila v mesecu ali dveh. Če bo tako, kot si želijo v občini, bodo lahko pripravili dolgoročno vsebino, ki bo pritegnila obiskovalce. Da pa bi se v teh nejasnih razmerah poleg porok, nekaj koncertov in stalnih ter občasnih razstav vendarle dogajalo še kaj več, so domačini, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z gradom, letos spet pripravili Poletje na gradu Turjak. Vsako nedeljo do konca septembra poleg vodstva po gradu med 11. in 19. uro obiskovalcem ponudijo tudi delavnice, ki so namen­jene predvsem družinam. Prejšnjo nedeljo so izdelovali miniaturke v knjigoveznici zavoda Parnas, rože iz krep papirja in sestavljali lesene igrače v delavnici Lojzeta Severja. Pogovoriti se je bilo mogoče tudi s čebelarjem Francem Koželjem, ki je imel s seboj razstavni panj, tako da se je dalo varno pokukati v življenje čebel. To nedeljo je na gradu Turjak še predica, predstavili pa bodo tudi izdelovanje zobotrebcev.