Zofka uživa v bazenčku, božanju in masaži

Veliko ljudi je prepričanih, da smo si s plazilci evolucijsko preveč oddaljeni, da bi bili z njimi lahko povezani tako, kot smo s hišnimi ljubljenčki iz vrst sesalcev. Plazilci tudi niso šli skozi dolg proces udomačitve, ki sta ga bila deležna pes in mačka, zato s kuščarjem prinašamo v svoj dom delno udomačeno divjo žival, ki ima poleg tega pri bivanju, prehrani in oskrbi zelo specifične potrebe. Po drugi strani pa je prav fascinacija nad življenjem s tako drugačno živalsko vrsto pogosto vzrok, da si jih ljudje omislijo za ljubljenčke. Vendar pri tem velikokrat podcenijo zahtevnost zagotavljanja primerne oskrbe zanje.

Zeleni legvan, ki spada v Evropi med najpogostejše predstavnike kuščarjev, ki živijo v naših domovih, namreč v odrasli dobi doseže z repom vred dolžino do dveh metrov, pri čemer samci tehtajo tudi do šest kilogramov. Nikakor torej ni žival, ki bi jo lahko mimogrede namestili v povprečno velik akvaterarij v dnevni sobi.

Rastlinojedi ljubljenček za desetletje do dve

Če želimo primerno poskrbeti za zelenega legvana in mu zagotoviti zdravo in dolgo življenje, ki traja v ujetništvu povprečno od deset do 15 let, lahko pa z nami preživi tudi 20 let in več, moramo vsaj v delu svojega domovanja ustvariti primerne bivalne razmere. Potrebuje namreč dnevno temperaturo, ki se giblje med 27 in 32 stopinjami Celzija, nočna je sicer nižja, vendar tudi ta ne sme pasti pod 17 stopinj, ki so za legvana že življenjsko ogrožujoče. Poleg tega potrebuje primerno zračno vlažnost, ki se giba med 60- in 95-odstotno, in osemurno intenzivno osvetlitev z UVA- in UVB-svetlobo pozimi ter 12-urno poleti, priporočajo na Agenciji RS za okolje.

Vendar je to samo začetek obsežnega seznama zahtev, ki jih vključuje Odredba o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst, za katere moramo poskrbeti kot skrbnik te živali. Odrasli legvani namreč živijo v krošnjah dreves, zaradi česar jim moramo zagotoviti plezanje v višino, na kateri se dobro počutijo, prehranjujejo se izključno s hrano rastlinskega izvora, ob tem pa dobro plavajo. Posedovanje zelenega legvana moramo tudi uradno prijaviti Agenciji RS za okolje, in sicer v tridesetih dneh po začetku lastništva.

Na agenciji pojasnijo, da jih moramo, ko dobimo v oskrbo predstavnika zelenega legvana, o tem pisno obvestiti z dopisom, ki vsebuje podatke o lastniku in živali, prav tako pa moramo v skladu s predpisi podati opis bivalnih razmer in oskrbe ter podatke o datumu in načinu pridobitve. Za morebitno nadaljnjo gojitev legvanov je treba pridobiti dodatna dovoljenja, prav tako morajo biti vsi legvani, ki jih nadalje razmnožujemo, označeni s čipom in vpisani v ustrezen register.

Spoznajte zeleno princeso Zofko

Zelena legvanka Zofka je prišla v oskrbo Zavoda za oskrbo in pomoč živalim Kosovir sredi leta 2012 zato, ker njena prejšnja skrbnica po nekaj letih ni bila več pripravljena skrbeti zanjo. Bila je dobro socializirana, vendar ni imela povsem primerne oskrbe, zato je bila manjša in lažja, kot bi pri svoji starosti morala biti. »To ni žival, ki bi jo imeli doma,« je prepričana Petra Mohar iz DZZŽ Ljubljana, njena začasna skrbnica in strokovna vodja Zavoda Kosovir, ki pojasni, da je poletje z zelenim legvanom krasno, zagotavljanje primernih razmer zanj v naslednjih desetih do enajstih mesecih pa zelo zahtevno. »Legvana kot hišnega ljubljenčka odsvetujem, če pa ga zares želite imeti, posvojite kakšnega, ki išče nov dom,« dodaja.

Zofka živi v svojem začasnem domu, od koder že nekaj let išče stalnega skrbnika, kot resnična princesa. Na voljo ima celotno sobo, z veliko možnosti plezanja v višino, bazenček, prehranjuje pa se s svežo zelenjavo. Zeleni legvani so namreč izključno rastlinojede živali, čeprav njihovim skrbnikom ponekod, tudi v literaturi, še vedno priporočajo tudi hranjenje z beljakovinami živalskega izvora.

»Hranim jo z zelenjavo, na dan poje dve veliki skledi solate, ki jo sestavljajo svež radič, endivija, regrat, lucerna, motovilec, rukola in bučke, ne sme pa uživati mehkih solat, prav tako niso priporočljive kapusnice,« pojasni njena skrbnica. Legvane hranimo podnevi, Zofka se prehranjuje med 11. in 16. uro, saj se takrat njihov metabolizem primerno zbudi, po 16. uri pa se začne ponovno ustavljati. Hrano je treba primerno narezati, saj koščki zelenjave ne smejo biti daljši od dvojne dolžine med legvanovimi nosnicami. »Če je v skledi en listek gnil, solate ne bo jedla, tako da hrana ne sme biti nikoli nagnita, ovela, mokra ali naravnost iz hladilnika,« opozarja. Legvane je mogoče dohranjevati tudi z industrijsko pripravljeno briketirano hrano, ki je Petra sicer ne uporablja, redno pa dodaja k prehrani primerno vitaminsko mešanico.

V sobi, kjer biva Zofka, je bil za vzdrževanje primerne vlažnosti najprej nameščen vlažilec zraka, vendar se je ob menjavi oken začela pojavljati plesen. Zato njena skrbnica potrebo kuščarja po dodatni vlagi zagotavlja tako, da jo čez dan pogosto škropi z vodo. Poleg tega se Zofka večkrat na dan kopa v svojem bazenčku. »To niso idealne razmere, je pa približek,« pojasni. Vendar ji samo bivanje v sobi ni dovolj, navajena je, da svoji skrbnici sledi tudi po stanovanju in opazuje, kaj počne.

Ko je bila mlajša in manjša, se je navadila, da je ob morebitni nevarnosti skrbnici zlezla na ramena in se skrila pod njene lase, kar zdaj, pri polni velikosti, ki znaša skupaj z repom meter in deset centimetrov, ni več mogoče, saj je neprijetno in boleče. Še vedno pa uživa v božanju in masaži, prav tako jo prepozna in priteče k njej, če se nekaj časa ne vidita.

»Kuščarji so zelo izrazni, zelo veliko povedo z mimiko,« pojasnjuje Zofkina skrbnica. Stegnjena kožna guba pod vratom lahko pomeni pozdrav, lahko pa je tudi grožnja. Guganje glave nazaj je zadnje opozorilo, po njem lahko postane legvan grob in napadalen. Zofi je nežna in dobro socializirana predstavnica svoje vrste, s katero se je preprosto sporazumevati. Če ji tvoje početje ni všeč, te namreč samo odrine s taco, so pa sposobni kuščarji v jezi ali nezadovoljstvu precej močno sekati z repom. Udarec odraslega legvana je tako močan, kot da bi udaril z bičem. Kuščarji lahko tudi grizejo, vendar Zofka tega ne počne, tudi ko je bila bolna in jo je bilo treba prisilno hraniti, s tem ni bilo težav.

Pomembna je skrb za higieno in zdravje

Legvani so čiste živali, ki jih je mogoče naučiti tudi sobne čistoče, če imajo primerne razmere in dovolj prostora. Izločajo približno enkrat na dan v vodi, zaradi česar jim moramo zagotoviti dovolj velik ter vsak dan očiščen in razkužen bazenček. Zofka se namaka v bazenčku, ki je dolg približno 80 centimetrov, njena skrbnica ga čisti enkrat na dan. Seveda ima na voljo tudi ločeno vodo za pitje.

Pri skrbi za plazilce moramo imeti v mislih, da so morebitni prenašalci okužbe s salmonelo, zaradi česar moramo dodatno skrbeti za higieno prostora, opreme in rok. Prav tako lahko legvane napadejo nekateri notranji zajedavci, zaradi česar je novega legvana pred prihodom v nov dom dobro odpeljati na pregled k veterinarju, ki ima izkušnje z eksotičnimi živalmi.

Spolno legvani dozorijo med drugim in četrtim letom starosti, njihov paritveni čas se začne spomladi in samci takrat lahko postanejo agresivni do svojih skrbnikov. Pri samicah se v tem obdobju razvijejo folikli, iz katerih v navzočnosti samca, ki povzroči hormonske spremembe pri samici, nastanejo jajca s tanko, mehko lupino. Včasih se to zgodi tudi pri samici, ki ne živi s samcem, kot je bilo pri Zofki. V naravi se neoplojena jajca večinoma reabsorbirajo, v ujetništvu pa velikokrat ne, v tem primeru je pogosto potrebna operativna odstranitev.

Legvani slabo počutje kot večina drugih živali kažejo z apatičnostjo in zavračanjem hrane, na kar moramo biti pozorni in z njimi pravočasno obiskati veterinarja. Če so neprimerno oskrbovani, večinoma poginejo po letu do letu in pol, medtem ko lahko primerno oskrbovana žival z nami živi tudi več kot dvajset let. Torej moramo biti že pred nakupom ali posvojitvijo pripravljeni na vzdrževanje tropskih razmer v svojem domu in primerno večanje legvanovega bivalnega prostora vsaj desetletje in pol.