Afrika potrebuje predvsem evolucijo!

Afrika lahko prehrani samo sebe, je prepričan Calestous Juma, Kenijec, doma z bregov Viktorijinega jezera, in profesor na Harvardu. Le v kmetijstvo je treba vlagati. V zemljo, ki že zdaj daje kruh 70 odstotkom Afričanov. Razvoj kmetijstva je temeljni pogoj za hitrejši razvoj vsega afriškega gospodarstva, kajti v Afriki sta kmetijstvo in ekonomija isto, opozarja profesor Juma.

O tem je Calestous Juma, mednarodno priznani strokovnjak na področju vloge inovacij v gospodarskem razvoju, napisal knjigo The New Harvest, Nova žetev, ki jo zdaj še posebej skrbno prebirajo afriški voditelji. Napisana je namreč kot neke vrste opomnik, kaj je treba storiti, da v Afriki ne bo več revščine in lakote. Afrika je bogata s surovinami, zato je treba vlagati predvsem v infrastrukturo, ki bo omogočila lažji dostop do naravnih bogastev in pospešila trgovino znotraj držav in zunaj njihovih meja. In vlagati je seveda treba tudi v znanje in tehnologijo. V mnogih afriških državah to že počnejo. Tudi po zaslugi profesorja Jume, ki ga doma v Keniji nenehno sprašujejo, kdaj se bo vrnil v Afriko. Toda sam odgovarja, da Afriki zdaj veliko bolj koristi tam, kjer je že več kot desetletje. Torej na Harvardu v ZDA.

V Slovenijo je prišel na povabilo Centra odličnosti Polimat. V Ljubljani je predstavil nagrado britanske kraljice Elizabete za inženiring (Queen Elizabeth Prize for Engineering). To je nagrada za dosežke na področju tehniških ved, ki prispevajo k napredku celotnega človeštva. Prvega prejemnika nagrade v vrednosti enega milijona britanskih funtov bodo izbrali sodniki z vsega sveta, nagrado pa bo podelila britanska kraljica Elizabeta.

Kako je biti Afričan na Harvardu?

To je svojevrstna priložnost in hkrati izziv. Harvard je tako rekoč idealno izhodišče za promocijo znanosti, ki edina lahko prispeva k hitrejšemu razvoju, tudi moje celine. Tu igram vlogo nekakšnega mostu med Afriko in Združenimi državami, med Afriko in razvitim svetom. V zadnjih dvanajstih, trinajstih letih, kar delam na Harvardu, sem zelo natančno spoznal, kako delujejo ameriški sistem, ameriška država, ves Zahod. Sem prinašam sporočila iz Afrike. Sodelujem namreč v različnih svetovalnih telesih predsednikov nekaterih afriških držav. Hkrati pa sem tudi član ameriške Akademije za znanost, kjer pogosto govorim o razvojnih vprašanjih. Harvard podpira mojo vlogo mostu med Afriko in ZDA. Razviti svet tako tudi z mojo pomočjo bolje pozna probleme afriške celine, ki šele išče svoj prostor v današnjem globaliziranem svetu.

Na Harvard ste prišli iz Kenije. Kako se v ZDA počutite zdaj, ko je v Beli hiši predsednik s kenijskimi koreninami? Je to spet neke vrste izziv?

Prej bi rekel, da je priložnost. Predvsem zato, ker je predsednik Barack Obama vzor za Afričane. Dokaz, da lahko postaneš predsednik ZDA, četudi nisi bele kože. Obama je na čelu države, ki je etnično in kulturno zelo pisana. To je pomembno tudi za Kenijo, saj je etnično ravno tako zelo različna. Takšnih držav ni lahko voditi, zato je Obama dober zgled in model, kako to početi. Barack Obama ima zaradi afriških korenin poseben odnos do Afrike, toda kljub temu je v svojih sporočilih zelo jasen: Afrika mora predvsem sama storiti več zase, znotraj celine in na globalni ravni.

Nekateri pravijo, da ima Kenija zdaj pravzaprav dva predsednika! Svojega in Baracka Obamo.

Ne, ne! Predsednik je samo eden. Kenijci se resda identificirajo z Obamo, ker ima pač afriške korenine. Toda hkrati si niso nikoli domišljali, da lahko kaj velikega stori zanje. Saj je vendar Američan! Ko je pred štirimi leti postal predsednik, so v Keniji na veliko praznovali. Razglasili so celo nacionalni praznik, toda potem je prišla streznitev. Barack Obama je namreč predsednik ZDA in njegova prva naloga je voditi to državo, ne pa skrbeti za Kenijo.

Poznate njegove sorodnike v Keniji?

Obiskal sem kraj, kjer so bili rojeni njegovi stari starši. Tam zdaj živi njegova teta. Ni prav daleč od kraja, kjer sem odraščal, blizu Viktorijinega jezera.

Gre Afriki kaj bolje zaradi tega, ker je v Beli hiši temnopolti predsednik?

Samo zaradi tega zagotovo ne. Njegova prednost je le v tem, da zaradi afriških korenin Afričane lahko nagovarja bolj neposredno. V svojem govoru v Kairu, ko je prvič uradno obiskal Afriko, je bil zelo jasen: Afrika se mora pobrati s tal, slediti mora demokratičnim načelom in praksi. Postati mora pomemben igralec v globalni ekonomiji. O vsem tem lahko govori povsem odprto, brez prizanašanja in pokroviteljskih tonov. In to je dobro. Če bi bil v Beli hiši nekdo drug, z drugačnimi koreninami, bi ga bržkone nenehno preganjal občutek, da mora nekaj storiti za Afriko. Ne bi mogel govoriti tako neposredno. Afričanom pomaga spoznati, da morajo predvsem sami rešiti svoje probleme in da se ne bo mogoče v nedogled zanašati na druge. Ko sem bil pri njegovi teti, so jo vsi spraševali isto: Kaj bo Obama storil za Kenijo? Ona pa je vztrajno odgovarjala, da je Obama predsednik ZDA, ne predsednik Kenije. Zato mu je treba dati priložnost in čas, da opravi predvsem svoje temeljno poslanstvo. Na njegova ramena ne kaže nakladati prehudih bremen.

Afrika je še vedno ena najmanj razvitih celin. Kaj je glavni vzrok za zaostalost? Je za to kriva tudi kolonialna dediščina?

V Afriki je danes šest najhitreje rastočih gospodarstev na svetu. Razviti svet stagnira, v Afriki pa se gospodarska rast vrti med 5 in 6 odstotki na leto.

Toda to zagotovo ne velja za vse afriške države? Gre verjetno le za povprečje?

Res je. Toda večina afriških držav se razvija zelo hitro. V Etiopiji so v zadnjih desetih letih dosegli izjemno gospodarsko rast, med 8 in 11 odstotki na leto. V Kongu Brazaville je rast 8-odstotna, v Keniji se vrti med 5 in 6 odstotki. Večina držav ima pozitivno gospodarsko rast. Toda zaradi velikih zaostankov iz preteklosti je Afrika kljub takšni rasti v primerjavi z Zahodom še vedno dokaj nerazvita. Njen delež v svetovnem gospodarstvu je še vedno zelo majhen.

Zakaj je tako skromen?

Razlogi za to so trije. Prvi je zelo slaba infrastruktura. Zelo malo se vlaga v ceste, železnice, v zračni promet in letališča. In če ni cest, tudi trgovine ne more biti, ne znotraj države in ne zunaj njenih meja. In če ni mogoče trgovati med seboj, tudi trgovine s svetom ne more biti. Transportni stroški v Afriki so zato zelo visoki. Ker ni infrastrukture, je medafriška trgovina na zelo nizki ravni. Tretji vzrok je zgodovinsko pogojeno slabo investiranje v tehnologijo in znanost. Mladi Afričani množično študirajo družbene vede, premalo pa jih gre v tehnične stroke. Brez tehnološkega znanja pa seveda ni razvoja.

Ogromno Afričanov živi na območjih, kjer sploh ni prometnih povezav.

Zelo zgovoren je primer Nigerije, ki je naftna država, a ima kljub temu izjemno skromno cestno infrastrukturo. Samo 32 odstotkov prebivalstva živi na območjih, ki so blizu glavnih cest. Preostali dobri dve tretjini prebivalcev sta od prometnih povezav oddaljeni na desetine kilometrov. Ljudje so v resnici zelo izolirani. V Zambiji, ki ima velika naravna bogastva, živi v bližini cest le 17 odstotkov prebivalstva. Tudi če kaj pridelujejo, tega ne morejo prodati. Ker ni cest. Afriški predsedniki zdaj končno le spoznavajo, kako dragocena je prometna infrastruktura, kako pomembno je spodbujanje regionalne trgovine in kako pomembno je investirati v tehnološke univerze. Stvari se zato počasi le spreminjajo. Politika je končno začela gledati v prihodnost.

Za razvoj sta najpomembnejša znanje in tehnologija?

Seveda. Tehnologija se kajpak začenja z naložbami v infrastrukturo: v ceste, letališča, pristanišča. Največji izziv je tehnologija za infrastrukturo in potem znanje za njeno vzdrževanje. Potreben je študij inženiringa, ki je zelo pomemben za vzdrževanje. Brez tega namreč propade tudi najboljši projekt.

Prav vi ste že leta 1988 ustanovili Afriški center za tehnološke študije v Nairobiju, ki je bil prvi te vrste na črni celini.

To je bil prvi neodvisni think-tank o tehnologiji v Afriki. Ustanovil sem ga zato, ker je bilo že takrat jasno, da se bo Afrika lahko učinkovito in uspešno razvijala le, če bo vlagala v znanost in tehnologijo.

Se mladi Afričani odločajo za študij tehničnih ved? Imajo priložnost za to?

Imajo, kajti države so začele ustanavljati vrsto tehnoloških univerz. Tega ne počnejo le ministrstva za izobraževanje. Tudi ministrstva za telekomunikacije denimo ustanavljajo svoje univerze. Baza za tehnološki razvoj se torej širi.

Je za to potrebna tudi pomoč iz tujine?

Zagotovo. Če zgradiš univerzo, imaš zgradbo, ta pa brez stikov z drugimi univerzami in s svetom ne more živeti. Potrebuješ tuje strokovnjake, da bi šola lahko izšolala svoje, domače inženirje. Najboljšo tehnološko univerzo v Keniji, univerzo Džomo Kenijata, so sredi 90. let zgradili Japonci. Ti so v Kenijo prinesli svoj način razmišljanja, natančnost in učinkovitost. Afrika potrebuje prav takšno sodelovanje z razvitim svetom, zlasti na področju novih tehnologij. Doslej je Afrika veliko sodelovala z Zahodom, toda v glavnem z nevladnimi organizacijami, ki so nas učile demokracije in pomagale graditi civilno družbo. Zdaj pa je Afrika v novi fazi, ko potrebuje tudi znanje, univerze, tehnologijo.

Pri tem bi morale več storiti zlasti nekdanje kolonialne države, ki so v mnogočem krive za današnjo revščino v Afriki. To bi morala biti njihova moralna dolžnost?

Nekdanje kolonialne države težko sodelujejo z Afriko, predvsem zato, ker imajo spomin. Spomin na to, kako so se nekoč obnašale do nje. Zato tudi same potrebujejo pomoč. Da bi pozabile na preteklost, na nekdanje predsodke in tako spremenile svoj odnos do Afrike. To je ta hip zelo pomembno. Slovenski odnos do Afrike je denimo popolnoma drugačen, saj nima kolonialne preteklosti. Nekdanje kolonialne države razmišljajo samo o preteklosti, Slovenija pa v svojih afriških projektih gleda samo v prihodnost. Tam počne le tisto, zaradi česar je prišla tja. Odnose z nekdanjimi kolonialnimi gospodarji je zato treba zgraditi na novo, od začetka, z ničle.

Medtem je v Afriko zelo spretno vskočila Kitajska?

Ta nima kolonialne preteklosti, zato se stvari loteva povsem drugače. Pomaga graditi predvsem infrastrukturo. Če Afrika zaprosi za pomoč IMF, Svetovno banko ali nekdanje kolonialne metropole, ji vsi po vrsti svetujejo, naj se obrne na mednarodne nevladne organizacije. Toda Afrika je že prešla to fazo, potrebuje konkretno pomoč. Kitajska to dobro razume. Afriki je pomagala k novemu začetku. Kitajskemu zgledu zdaj sledijo tudi druge države. Južna Koreja na primer, pa Brazilija, ki je zelo angažirana v Afriki. Tu svojo priložnost vidi tudi Turčija, ki je eden največjih investitorjev. To je prava oblika pomoči.

Pa mislite, da je Kitajska poštena v svojih namenih? Ali ne gre morda tudi v tem primeru za nekakšno novo kolonizacijo, saj tudi Peking zanimajo predvsem naravne surovine, ki jih je v Afriki ogromno?

Pomoč Kitajske mnogi razumejo povsem napačno. Uradni Peking veliko investira v infrastrukturo, toda po drugi strani spodbuja afriške države, naj tudi same bolj vlagajo v kitajsko gospodarstvo. Delež neposrednih kitajskih naložb v Afriko je malodane povsem enak vsoti afriških naložb na Kitajskem.

Gre torej za dvosmerni promet?

Statistika, ki sem jo skrbno pregledal, zlasti ko gre za trgovino in kmetijstvo, pravi, da Kitajska vloži v Afriko malodane toliko, kolikor Afrika izvozi na Kitajsko. Kitajci so pri tem zelo jasni. V Afriki nismo zaradi humanitarne pomoči, ampak zaradi poslov, pravijo. Zelo si prizadevajo za uravnotežene trgovinske bilance.

Mlada afriška raziskovalka Dambisa Moyo v svoji zelo odmevni knjigi Dead Aid pravi, da mednarodna pomoč pravzaprav ubija Afriko. Potrebne so predvsem investicije, ne pomoč.

Če Afriko opazuješ skozi kolonialno optiko, v resnici misliš, da črna celina potrebuje zgolj pomoč v denarju in hrani, kot žrtev nekdanje uničujoče politike. Afrika je bogata celina. Ima veliko naravnih surovin in premalo znanja. Prinašati je torej treba znanje, da bi Afrika znala črpati vire, ki jih ima neskončno veliko. Toda namesto znanja vsi prinašajo zgolj pomoč. To Afriki ne pomaga in to je imela v mislih Dambisa Moyo, ko je govorila, da pomoč ubija najino celino. Raven neposredne pomoči je v zadnjih letih močno upadla. Države, kot sta Kitajska in Južna Koreja, vidijo v Afriki priložnost za trgovino. In to Afrika najbolj potrebuje. Potrebuje predvsem naložbe v znanje in ne denarja.

V Afriko ste med prvimi pripeljali računalnike za otroke?

Projekta, kako poceni računalnike spraviti do afriških otrok, sem se lotil zato, da bi tudi oni dobili dostop do novega znanja, do novih tehnologij. Da ne bi bili več izolirani in odrezani od sveta. Tega projekta smo se lotili skupaj z Inštitutom za tehnologijo iz Massachusettsa (MIT). Doslej smo otrokom po svetu razdelili že dva milijona po sto dolarjev vrednih računalnikov. Ne le v Afriki, tudi v revnih državah na drugih celinah. Zlasti v Latinski Ameriki. Na trgu jih ni mogoče kupiti, naročijo jih lahko le ministrstva. Med prvimi so to storile vlade v Nigeriji, Libiji in Ruandi. Ta poteza je v Afriki odprla trg za prenosne računalnike, saj ti postajajo vse bolj priljubljeni med mladimi. Tudi zaradi te akcije, ki jo je začel Nicholas Negroponte z MIT, bo Afrika velika tržna niša ne le za računalnike, ampak tudi za pametne telefone, ki so telefoni in računalniki v enem. To je tehnologija za generacije, ki prihajajo. Uporabiti jo bo mogoče tudi v izobraževalnih procesih.

Sta v to vpletena tudi Melinda in Bill Gates?

Ne neposredno. Njuna fundacija ne pomaga pri računalnikih, ampak z denarjem za projekte za razvoj kmetijstva v Afriki. Brez razvoja kmetijstva namreč ni razvoja gospodarstva. V Afriki sta kmetijstvo in gospodarstvo pravzaprav isto. Na črni celini je najmanj 70 odstotkov Afričanov povezanih s kmetijstvom. Dve tretjini prebivalstva živi izključno od pridelovanja hrane. Izvoz kmetijskih pridelkov predstavlja petino vsega izvoza v Afriki. Če torej hočemo zmanjšati revščino, in te je v Afriki še vedno zelo veliko, je treba začeti z reformami v kmetijstvu.

Predlagate torej nekakšno novo zeleno revolucijo?

V bistvu da. V Latinski Ameriki in Aziji je zelena revolucija odigrala ključno vlogo pri odpravljanju kroničnega pomanjkanja hrane, lakote in revščine. Bistvo zelene revolucije je večja produktivnost, tudi s pomočjo že obstoječih tehnologij. Toda če hočeš razviti kmetijstvo, je treba vlagati predvsem v infrastrukturo, ceste, transport, v energetiko. S tem razvijaš tudi druge gospodarske panoge, prehrambno industrijo, turizem. A če hočeš razvoj kmetijstva, moraš o tem najprej prepričati šefe držav. Brez njih ne more biti razvoja. Prepričati jih je treba, da mora denar tja, kjer so usta in kjer je zemlja. V Afriki sta kmetijstvo in ekonomija eno. Brez kmetijstva ni ekonomije. Afriški voditelji morajo spoznati, da je kmetijstvo temelj za dolgoročni gospodarski razvoj svojih držav in celine v celoti.

O tem pišete tudi v najnovejši knjigi The New Harvest. Nova žetev.

To je bil glavni namen knjige. Ta je nekakšen opomnik za predsednike. V uvodu opišem primer Malavija, ki je iz države uvoznice hrane v dveh letih postal država izvoznica hrane. Zaradi predsednika, ki je razumel bistvo sporočila, da brez razvoja kmetijstva ne bo prihodnosti. Malavijski predsednik Bingu wa Mutharika je osebno poskrbel, da je država v razvoj kmetijstva vložila 16 odstotkov državnega proračuna, precej več kot predlaga deklaracija iz Maputa, ki svetuje 10-odstotni vložek v kmetijstvo. »Ne bomo več prosili za hrano! Vso hrano moramo poslej pridelati sami!« je sklenil predsednik in kmetom priskrbel najboljša semena in gnojila. Dve leti kasneje je Malavi postal izvoznik koruze. Žal je predsednik pred nekaj tedni umrl.

V Lilongweju, prestolnici države, so tri tedne skrivali novico o njegovi smrti.

Očitno iz strahu pred političnimi spopadi za njegovo nasledstvo. Malavi je zdaj dobil novo predsednico, Joyce Hildo Banda, ki je po mojem dobra voditeljica.

Ali afriški predsedniki berejo vašo Novo žetev? So kakšni odmevi?

Že ko sem jo pisal, so jo javno podprli predsedniki Nigerije, Liberije, Burkine Faso in tudi Kostarike. To so storili, še preden je bila objavljena. Ko je izšla, sem jo brezplačno poslal vsem predsednikom afriških držav in vlad. Razdelili smo 16.500 knjig, po vsej Afriki. Založnik je prodal še kakšnih 6000 primerkov. Ves tekst je dostopen tudi na spletu. Knjigo sem predstavil v Aruši v Tanzaniji, na shodu vseh vzhodnoafriških predsednikov. Prvič v zgodovini Afrike se je zgodilo, da so predsedniki predstavljali in podprli neko knjigo. Moja Nova žetev je nekakšen opomnik za boljšo prihodnost Afrike.

Njena prihodnost je torej izključno v kmetijstvu, pravite?

Kmetijstvo je temelj, na katerem je mogoče graditi naprej. Če proizvajaš, lahko potem tudi predeluješ hrano, širiš in nadgrajuješ agroindustrijo in vso ekonomijo.

Vlade to razumejo?

Absolutno. Vse več je vrhunskih srečanj, kjer govorijo samo še o investicijah v infrastrukturo. V naslednjih desetih letih bo Afrika za naložbe v infrastrukturo potrebovala 93 milijard dolarjev. Šefom držav in vlad je jasno, da brez tega ne bo napredka. Marsikje so se lotili prešolanja vojakov, ki jih bolj kot v vojski potrebujejo v kmetijstvu ali industriji. V Ugandi je predsednik države denimo ustanovil vojaško univerzo za znanost in tehnologijo. Prvi diplomanti so univerzo končali lani. Prešolanje vojakov je lahko pomemben korak k hitrejšemu razvoju.

To je zelo dobra ideja, ki bi jo lahko uporabili tudi v Evropi.

Vojsko so v gospodarsko prenovo denimo vključili tudi v Senegalu in Ruandi. S prešolanjem. To je zagotovo modra poteza. Vojaki lahko končno počnejo tudi kaj koristnega.

Ali ima Afrika danes dovolj sposobnih voditeljev? Nekdanjih karizmatičnih voditeljev, kot so bili Gamal Abdel Naser, Kvame Nkrumah, Julius Nierere ali Džomo Keniata, danes ni več, je pa zato v Afriki še vedno kar nekaj diktatorjev.

Danes imamo drugačno generacijo voditeljev. Ni več karizmatičnih politikov iz časa osamosvajanja, ko se je Afrika uprla nekdanjim kolonizatorjem. Ti so tedaj Afričane združevali v boju za neodvisnost. Današnji voditelji se ukvarjajo predvsem z gospodarskimi vprašanji. Ruanda je na primer ena najhitreje razvijajočih se držav. Predsednik Paul Kagame ne govori veliko, saj se ukvarja v glavnem z razvojnimi vprašanji. V Keniji smo imeli veliko povolilno politično krizo, a je zdaj na srečo mimo. Predsednik je po izobrazbi ekonomist, zato namenja vso pozornost predvsem razvoju gospodarstva. Predsednik Tanzanije veliko daje na razvoj kmetijstva. Nova generacija voditeljev se ukvarja z gospodarskim menedžmentom. Politična karizma jih pravzaprav ne zanima. Večino časa porabijo za vodenje gospodarstva, ne za velike govore.

Kako je Južna Afrika kot najbolj razvita država na črni celini vključena v ta preporod afriške celine?

Južna Afrika je po zlomu apartheida postala največji zagovornik nove vizije za Afriko. Postala je navdih za druge. Tudi zato, ker je za razvoj veliko storila sama, brez zadolževanja v tujini. Je gospodarska in znanstvena velesila črne celine. Nekakšen most s sosedi, ki jim prijateljsko pomaga z lastno ekspertizo.

Ali Afrika čuti arabsko pomlad, ki se je razcvetela in zakrvavela na severu celine?

Afrika kulturno ni povezana z Bližnjim vzhodom in njen sever se v bistvu ne čuti del črne celine. Politično je veliko bliže drugim arabskim državam. Tudi tamkajšnji režimi so veliko bolj represivni. Na severu Afrike do lanske pomladi nikoli ni bilo pravih volitev. Poglejte dramo v Egiptu! Podsaharska Afrika je drugačna. V zadnjih desetih, petnajstih letih so se tam zgodile velike spremembe. Imajo večstranskarske volitve. To seveda niso idealne demokratične države. Toda Kartum je denimo moral privoliti v odcepitev Južnega Sudana. Hudo krizo so imeli v Zimbabveju, ki pa se je tudi spremenil. V Harareju je zdaj koalicijska vlada. Izjema je morda Ekvatorialna Gvineja, kjer imajo že zelo dolgo istega voditelja. Toda večina afriških držav je šla skozi večstranskarske volitve. Celo v Somalilandu, ki še ni priznan, so imeli demokratične volitve. Veliko je bilo analitikov, ki so trdili, da bo arabska pomlad, ta sla po demokraciji, iz Tunizije, Egipta in Libije preskočila Saharo in zajela vso Afriko. To se za zdaj ni zgodilo ...

Razen v Maliju?

Ki pa je posledica vojne v Libiji, nekakšna kolateralna škoda. V Zahodni Afriki so bili vojaški udari. Toda če imaš na celini kar 54 držav, potem se problemom skorajda ni mogoče izogniti. To je velik kontinent.

Afrika po vašem torej ne potrebuje političnih revolucij?

Potrebuje predvsem evolucijo, ki se pravzaprav že dogaja. Tudi v Egiptu je bila revolucija, ljudska vstaja, toda spremembe v bistvu ni. Kdo je na oblasti? Vojska. Se je torej kaj spremenilo? Poglejte Libijo. Gadafija ni več, a na oblasti so zdaj ljudje, ki so mu bili zelo blizu. Tudi kjer se zgodi revolucija, se zelo hitro prelevi v evolucijo. Kar velikokrat sploh ni slaba rešitev.