Alex Chandon, režiser grozljivk

Alexa Chandona, triinštiridesetletnega režiserja grozljivk, ki še vedno živi v rodnem severnem Londonu, so žanrski poznavalci najprej opazili, ko je na začetku devetdesetih let posnel nekaj kratkih filmov, predvsem Bad Karma [Slaba karma] in Drillbit [Sveder].

Iz mikroproračunskih produkcijskih okvirov v zgolj nizkoproračunske se je prebil, ko je režiral pet videospotov in promocijski film PanDaemonAeon za težkokovinsko zasedbo Cradle of Filth. Njen pevec Dani Filth je leta 2001 upodobil tudi povezovalni lik v Chandonovem omnibusu Cradle of Fear [Zibel strahu]. Na svoj naslednji celovečerni izdelek je Chandon čakal deset let. Lani je dokončal film Izrojeno [Inbred] in ga karseda odmevno predstavil na več žanrskih festivalih v Evropi in Severni Ameriki. Osemnajstega junija se je z njim oglasil tudi v Ljutomeru, na osmem Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina. Ob sklepu festivala si je s Špancem Jaumejem Balaguerójem, ki je tam predstavljal svoj novi celovečerec Medtem ko si spala, razdelil nagrado hudi maček za najboljši celovečerni film.

Pogovor sva opravila dva dni prej, na turistični kmetiji sredi ljutomersko-ormoških goric, kamor je Chandona nastanil festival. »To je idealna podeželska pokrajina. Kaj se dogaja za tistim gričem? Kdo živi v tisti hišici tamle?« je razmišljal hudo (in ustrezno) zmačkan po intenzivnem predstavitvenem večeru na Grossmannu. Pred projekcijo je povedal, da je Izrojeno navdihnila predvsem ameriška tradicija »rovtarskih« grozljivk, začenši s klasiki, kakršni so Teksaški pokol z motorko, Odrešitev in Južnjaška uteha. V zvezi s tem je na hitro omenil tudi neko drugo idealno podeželsko pokrajino.

Si drugi Anglež, ki sem ga v življenju slišal reči, da na Škotskem ni sadja.

(s meh) Res? Meni je to v Švici rekel neki Američan. Vprašal me je: »Je res, da na Škotskem ni sadja?«

Prvi je bil moj prijatelj, ki je bil včasih gozdarski vajenec v Invernessu. Rekel mi je: »Veš, da na Škotskem sploh nimajo pomaranč?« Ali morda veš , od kod izvira ta govorica?

Angleški tisk je svojčas pisal o tem, da na Škotskem pojedo najmanj sadja in zelenjave. To sicer ne pomeni, da sadja nimajo, s amo jesti ga nočejo. Škoti imajo menda najmanj zdravo prehrano na Britanskem otočju.

Celo manj zdravo od Ircev in njihovega krompirja?

Cel manj zdravo od njih. Na Irskem sem živel pol leta in res ne jedo drugega kakor meso in krompir. Iz krompirja delajo celo kruh. Prepričan sem, da bi si iz njega šivali tudi obleko, če bi si jo mogli.

Škotska pa je sploh kraj, kjer se rojeva zlo. Recimo vsi filmi Neila Marshalla govorijo o tem, kako se na Škotskem zgodi nekaj groznega.

Ja, ti Američani, ki sem jih spoznal, so mi rekli, da so v zadnjem letu videli tri filme, ki se dogajajo na Škotskem. Eden, Citadel, je v Švici dobival odlične ocene. Irsko-škotska koprodukcija je. Mislim, da je v Neuchatelu dobil nagrado za najboljši film. Baje je res dober. No, in ta, ki je rekel, da nimajo sadja, mi pravi: »Iz Škotske so bile tri grozljivke in vse so blazno mračne.« Hotel je tudi, da mu povem kaj o »getih v Glasgowu«, kot da bi šlo za Los Angeles (smeh).

Tvoj film se dogaja na severu Anglije. Kolikor se spomniš zgodb, ki si jih pripovedujete ljudje, ki živite v Angliji, ali je sever tisti kraj, kjer se dogaja sranje?

V bistvu ne. Živim v Londonu, ki je na jugu. Vedno obstaja nekakšna delitev na sever in jug. Ljudje na severu govorijo o južnjaških pomehkužencih, Londončanom pa se zdijo severnjaki počasni in butasti. Kulturna delitev pač. Poleg tega si Londončani predstavljajo Škotsko, pa tudi Irsko, kot pusta kraja, kjer živi samo nekaj kmetov. Zato si marsikdo misli: »Na Škotsko pa raje ne grem sam, ker me bodo skuhali v loncu in me požrli.« Ampak to je klasičen pojav, ki ga najdeš v večini držav. Da v rovte pač nikar ne hodi sam. Ko sem začenjal pisati Izrojeno, sem ga nameraval postaviti na Škotsko ali pa na Irsko, saj sem hotel, da vsi govorijo z izrazitim naglasom. To utegne biti precej zastrašujoče. Kadar sem na Irskem vstopil v pub, so vsi dobesedno umolknili in se ozrli okrog sebe. Res je bilo malce podobno prizoru v Ameriškem volkodlaku v Londonu, ko vstopita v pub Pri zaklanem jagnjetu. In ko sem v Yorkshiru pisal scenarij, sem se zavedel, da je yorkshirski naglas zelo izrazit. Poleg tega smo imeli tam vse lokacije, pa tudi igralci so bili domačini, z ato je bilo smiselno. Na severu Anglije je bilo lahko snemati.

Če pomisliš, je položaj v Združenih državah ravno obrnjen , saj tam za rovtarskega velja jug. Za to je šlo v Teksaškem pokolu z motorko. Tobe Hooper je dejal, da se je kot Teksašan še predobro zavedal, da so nekatere tamkajšnje skupnosti popolnoma drugačne od njega in njegovih prijateljev. Ali tudi ti v zasebnem življenju čutiš odpor do zahajanja tja, kjer luči niso vedno prižgane?

Ja, nekaj takega. Film se poigrava s tem stereotipom. Z odporom do tega, da bi šel nekam, kjer ti bo zoprno.

James Burrows, ki v Izrojenem igra Tima, je igral tudi enega od mulcev v filmu Eden Lake. Film obravnava pojav , ki se ga je v zadnjih letih prijelo ime »polomljena Britanija«. Nastalo je ogromno filmov, med drugimi Harry Brown, Outlaw in Heartless, s tematiko družbenega razkroja in moralnega zloma. Tudi ti si v filme vključil prizore, kakršen je tisti z odsluženimi železniškimi vagoni, ki so videti kakor spomin na thatcherjevske čase. Si imel to v mislih?

Ne, ne, sploh ne. Film ne vsebuje prispodob in nikakor ne komentira družbe. A nekaj od vsega tega lahko vanj vsadiš naknadno, med gledanjem. Mislim, da smo tisti, ki snemamo filme o »polomljeni Britaniji« oziroma »zapuščeni Britaniji«, nova generacija filmarjev. Ustvarjamo filme, kakršne hočemo videti mi, ne takšnih, kakršni so bili dolgo angleški filmi. V Angliji so vrsto let financirali izumetničene kostumske drame, recimo po knjigah Emily Brontë, ali filme z gejevsko tematiko, skratka filme o velikih stiskah. Mike Leigh, na primer, je dobival ogromno denarja. Žanrske filme pa je bilo težko snemati. Ljudem v Angliji je bilo zelo težko dopovedati, da sta grozljivka in fantastični film legitimna žanra. Šele Noč neumnih mrtvecev jih je prepričala, da so si premislili. Zdaj nekako velja, da lahko posnameš grozljivko in jo bo mainstream sprejel, torej lahko v njej uživaš, ne da bi se počutil krivega. Smo nova generacija filmarjev, ki morda sploh ne komentira Anglije, ampak zgolj snema filme, kakršne že toliko let snemajo v Ameriki. In v njih kaže podzemno, temno plat življenja. Eden Lake, če sva že pri njem, ima čudovito temačen konec. Konec imam od vsega filma najraje, ker je tako turoben.

V Izrojenem je videti kup vplivov, n a koncu je tudi obleganje. Si se z njim zavestno poklonil Slamnatim psom?

Mislim, da. Slamnati psi so gotovo v mojem besednjaku filmov, ki bi se jim hotel pokloniti. Pisanje Izrojenega je bilo zelo organska izkušnja. S Paulom Shrimptonom sva vanj namenoma vpletla situacije, za katere sva menila, da bodo všeč ljubiteljem grozljivk. Zelo dobro pa sva se zavedala, da imava nizek proračun, in sva temu prilagajala scenarij. Obleganje na koncu se nama je zdelo smiselno. Izrojeno pa se od Slamnatih psov razlikuje po tem, da se konec dogaja podnevi. To se nama je zdelo izvirno. Takšni filmi se ponavadi dogajajo ponoči. Dnevno dogajanje sredi prikupnega angleškega podeželja z norimi kmetavzarji in resnično grozo; mislim, da se precej dobro obnese. Zelo dobro se mi zdi, da ljudje iz filma razbirajo celo več navedkov, kot sva jih vanj namerno vključila.

Neka čudaška podrobnost mi je bila še posebno všeč. Jim, ki je plemenski poglavar, patriarh, pleše naokoli s črno obarvanim obrazom. Pleme se povsem razlikuje od politično korektne družbe, iz katere prihajamo mi. Normalno, da je poleg vsega drugega še odkrito rasistično.

Močno naju je navdihnila BBC-jeva serija The League of Gentlemen [Združenje gospodov]. Genialna, zelo črnohumorna komična oddaja. Prikazovala je rovtarsko mestece sredi Anglije, kjer so bili vsi zelo čudaški. V njej je bil tudi lik s črno obarvanim obrazom. V Izrojeno sicer nisem hotel vključiti takšnega lika, ampak v Yorkshiru so vsi vztrajali, da ga moram. V Angliji smo imeli oddajo The Black and White Minstrel Show [Predstava črnih in belih glumačev], v kateri so bili belci obarvani v črnce. V Yorkshiru je bil v štiridesetih in petdesetih letih ta pojav zelo priljubljen. Film se nanj nekajkrat sklicuje . V pubu, ko Jim govori, je za njim videti originalni plakat za takšne glumače. Kupili smo ga blizu kraja snemanja. Takšne vodvilske predstave so torej sestavni del zgodovine tiste pokrajine. S tem, da smo plakat obesili na zid, smo povedali nekaj o Yorkshiru. Hoteli smo tudi pokazati, da je skupnost obtičala v sedemdesetih. Medlo se spominjam, da so bili beli glumači, oblečeni v črnce, takrat še vedno na televiziji in da to ni veljalo za rasizem. Zdaj je seveda popolnoma politično nekorektno. Ampak s tem izražamo, da se izrojenci niso spremenili že od sedemdesetih let dvajsetega stoletja; da še vedno tičijo v tistem času in uživajo v rečeh, ki zdaj veljajo za politično nekorektne.

V promocijskem gradivu izjavljaš, da si hotel, da bi se film gledalcem »radostno gnusil«. Si razmišljal o tem, zakaj posneti film, ki se jim bo radostno gnusil, in ne takšnega, ki jih bo samo svinjsko pretresel? Na primer takšnega, kot sta francoska Znotraj in Mučeniki. V njiju je morda nekaj mračnega eksistencialnega humorja, a ne takšnega, ki bi se mu na ves glas režal. Izrojeno pa je navsezadnje napol komedija. Zakaj ljudi spravljati v smeh in jih ne samo strašiti?

Dobro vprašanje. Verjetno hočem snemati filme, v katerih lahko uživa čim več gledalcev. Nečesa neverjetno bolnega, ki bi se vsem samo gabilo, nočem posneti zato, ker bi si s tem omejil občinstvo. Poleg tega se mi zdi precej enostavno. Mnogo teže je gledalce zainteresirati za like in pripoved. Včasih je precej zapleteno dobiti pravo mešanico skrajne groze na eni strani in komičnosti na drugi. Zame je to izziv, in kadar snemam filme, hočem biti izzvan. Kar se mene tiče, je zelo lahko posneti nekaj, kot sta Človeška stonoga 2 in Srbski film. N e verjamem, da je Srbski film res alegorija vojne ali prispodoba zanjo.

Če je res prispodoba, je neuspešna.

No, to je sploh čisto druga razprava. A občutek imam, da je to omenil en recenzent, drugi pa so ga samo povzeli. Zaradi tega je bil film deležen priznanja, ki si ga po mojem ne zasluži. Nočem torej popolnoma odtujiti občinstva, zato se zatekam tudi h komičnemu. Hecno: meni se zdi Izrojeno noro smešen film, nekateri ljudje pa tega sploh ne zaznajo, ker se jim nasilje preveč studi. Nekoč smo šli gledat Pokvarjenega poročnika Abela Ferrare. Prizoru, v katerem Harvey Keitel grozi puncama v avtomobilu, smo se režali kot pečeni mački. Nihče drug se ni smejal. Spraševali smo se: »Smo morda čudni?« Potem pa smo šli na Ferrarovo predavanje. Pokazal je isti prizor in rekel: »Zajebano komedijo sem posnel, človek. To je komedija. Rad bi, da se ljudje smejejo.« Jaz pa sem si rekel: »Štekam! Štekam!« Mislim, da lahko posnameš nekaj skrajnega in to porineš tako daleč, da postane humorno. To je za občinstvo neprimerno bolj zabavno. Ne trudiš se, da bi se ljudem upiralo ali da bi se jim gnusilo. Tako lahko je posneti, recimo, tipa, ki z bodečo žico fuka dojenčke. Ampak to bi bilo čisto nezanimivo. Nekega dne bi rad posnel čistejšo grozljivko s strašenjem v sunkih. Klasično, tako rekoč film o hiši strahov. Čudno, da si omenil Znotraj. Proti koncu postane zares smešen, skoraj kakor Zlobni mrtveci. Všeč mi je. Energičen je in se ne jemlje preresno. Tudi Meje so bile v redu.

Res je. Ampak to je odkrito humoren film. Francoski pokol z nacisti.

Tako je. Mučenikov sicer nisem gledal, ker sem slišal, da so precej pretresljivi.

Ja, pa ne samo zaradi podobja kot takega, ampak ker z vsemi sredstvi neverjetno močno ponazarjajo bolečino. Film je prav gotovo pretresljiv. Lahko se greš burlesko. Trganje grl in razstreljevanje glav sploh ni nujno nesmešno. V Mučenikih pa so vse to uprizorili …

Mračno?

Zajedljivo.

Na svetu je toliko groze. Realnost me neizmerno fascinira. Na internetu iščem najekstremnejše posnetke …

Vse tisto, kar zdaj prihaja iz nekdanje Sovjetske zveze?

Ja. Na primer morilca iz Dnjepropetrovska, ki človeka ubijeta s kladivom. V življenju si res nikoli nisem mislil, da bom … Do teh stvari imam čuden odnos. Nerad jih gledam, a nekako se mi zdi, da jih moram, zato da vem, kako grozno je to sranje. Mnogo huj e je, kot bi si kdo lahko predstavljal. T akšnih stvari nočem uprizarjati na platnu, ker vse te mračnosti nočem še povečevati. Moja najljubša grozljivka je Žrelo. Ta film v meni zares pozvanja. Čudovit film je, in če že snemam filme, hočem snemati takšne, kot je Žrelo, ne pa takšnih, kot je Srbski film. Svet hočem zapustiti z zavestjo, da sem posnel odličen film, ne da sem upodobil fukanje dojenčka z bodečo žico.

Žrelo je v bistvu pustolovski film. Ima sicer grozljive prizore, ampak …

V bistvu je film o odnosih. O tem, kako trije tipi shajajo drug z drugim. V Žrelu je toliko stvari, ki jih lahko odkriješ v drugih, poznejših filmih. Med mojimi najljubšimi filmi sta tudi Re-Animator in Zlobni mrtveci 2. Pa Braindead Petra Jacksona.

Bad Taste? Meet the Feebles?

Normalno. In Noč neumnih mrtvecev. Zdi se mi, da imajo vsi ti filmi podobno ozračje , in to sem hotel posnemati z Izrojenim. Mislim, da v grozljivkah včasih primanjkuje takšnega humorja, t ako imenovana »mučilna pornografija« … Hostel se mi je zdel smešen. Zdi se mi, da je [režiser in scenarist Eli Roth] nameraval doseči nekaj zabavnega.

Hostel je zelo inteligenten film. Ko sem ga gledal, sem si rekel: »Tip je posnel film o tem, kako si paranoični Američani predstavljajo Evropo.« Za vsakim vogalom posiljevalci in dilerji, Slovaška pa je videti, kot da bi pravkar preživela vojno.

Nekdo je nekaj podobnega rekel o filmu Ugrabljena. To je eksploatacijski film. Hči Liama Neesona v Amsterdamu stopi z letala in takoj jo zvlečejo v droge in prostitucijo. Če hočeš, da je film v Ameriki res uspešen, posnemi film o Američanu zunaj Amerike, ki na koncu postane junak. Takšna sta filma Hostel in Ugrabljena. Američani imajo izjemno radi filme o Američanih, ki zmagujejo zunaj svojega okolja. V svojem filmu bi lahko našel še eno prispodobo, če je to ustrezna beseda. Saj veš: Amerika se v sporu odloči, da je treba odstraniti neki režim na Bližnjem vzhodu. Dotična država ima morda probleme, ampak ima jih že več tisoč let, Amerika pa si misli, da lahko vse to v hipu spremeni. Nakar so Američani presenečeni, da jih napadajo z bombami in improviziranimi eksplozivnimi sredstvi. Presenečeni so, da jih svet sovraži. V Izrojenem skupina ljudi, ki mislijo, da jim je vse jasno, pride v neko odpadniško skupnost in si predstavlja, da ji lahko pomaga. Pa ji ne more. Zahodnjaki mislimo, da smo boljši od drugih držav oziroma ljudstev, vendar sploh nismo. Všeč mi je, da so izrojenci v Izrojenem na neki način pozitivci. Če [junaki] ne bi zajebavali domačinov … V pubu jih posvarijo: »Če se ne boste z nikomer zafrkavali, vam ne bo nič.« Dobijo torej svojo priložnost, vendar ne poslušajo.

Če spregovoriva o produkciji. Kako se dandanes dobi denar za tak film?

Spati moraš s celim kupom ljudi (smeh). Ne, ne. Nič laže ni kakor prej. Imeli smo srečo, pritegnili smo zasebne vlagatelje. Neke nemške vlagatelje je zanimal projekt z mano in so vložili nekaj denarja. Po prvi vsoti smo nabrali še nekaj denarja, saj te ljudje jemljejo resneje, če si že kaj dobil. Financiranje je bilo povsem zasebno. V Britaniji sicer lahko zaprosiš za sredstva filmskega sklada, vendar moraš zanja skočiti skozi toliko obročev in izpolniti toliko formalnosti, da to lahko traja dve leti, pa še potem lahko rečejo »ne«. Pot do državnih sredstev je torej zelo težka. Raje, kot da bi čakali dve leti, smo Izrojeno posneli z nizkim proračunom. Mnogo raje delam z nizkim proračunom kot pa sploh ne. Dobiti denar je težko. Dandanes je najpametneje posneti desetminutni teaser. Napišeš lahko najboljši scenarij na svetu, ampak producenti, ljudje z denarjem, mogoče ne bodo imeli domišljije in ga ne bodo razumeli. Če jim pokažeš deset minut … Tako so tržili Jekleno nebo. Posneli so odličnih deset minut, potem so dobili denar in vnaprej prodali distribucijske pravice. Tako se mogoče še da dobiti denar za film. Posneti deset minut, ki morajo biti neverjetne .

Filme snemaš od konca osemdesetih let?

Prvega sem posnel že pri desetih letih s kamero super 8. Bil je neke vrste animirani film. Filme sem imel neizmerno rad, zato sem se učil sam, s super osmico, potem pa sem si leta 1981 kupil videokamero. Z njo sem leta 1988 posnel svojo prvo grozljivko, Chainsaw Scumfuck [Razčefuk z motorko]. Ta ne sodi med moje največje dosežke (smeh).

Si kdaj razmišljal, da bi počel kaj drugega? Quentin Tarantino pripoveduje, da si v času, ko je še delal v videoteki in počasi snemal prvi film, ni omislil varnostne mreže, ker ni hotel pasti. V duhu pomoči nadobudnim filmarjem: ali drži, da se ti nekaj že posreči, če le vztrajaš?

Po mojem. Če ne nehaš, se bo nekaj zgodilo. A ukvarjati se s tem je res težko. Jaz sem se v zasebnem življenju marsičemu odpovedal. Niti toliko denarja nimam, da bi v Angliji lahko šel v pub na pijačo. Že dve leti in pol nisem nič zaslužil. Plačo za režijo sem vložil spet v film. Marsičemu se odpoveš, ampak odpoveduješ se za nekaj, v kar verjameš. Ne morem si predstavljati, da bi počel kaj drugega. Pred Izrojenim sem se preživljal tako , da sem izdeloval posebne učinke za filme drugih režiserjev in za televizijske reklame. Tudi v tem zelo uživam, v izdelavi učinkov med postprodukcijo. Na to se spoznam in tako se je dalo zaslužiti. Z izdelavo televizijskih posebnih učinkov sem zaslužil mnogo več kakor kadar koli z režijo. Moja ambicija je, da bi s filmsko režijo dejansko kaj zaslužil (smeh). Morda nekega dne.

Že veš , kakšen bo tvoj naslednji film?

Imam nekaj norih idej za scenarije. Torej bom posnel še en nor film, najverjetneje grozljivko. Napisal bom štiri sinopsise in jih pokazal produkcijskim hišam. Potem pa bomo videli, kateri se jim bo zdel najkomercialnejši. Uporabil bom najkomercialnejšo zamisel. Všeč mi je ena, ki je nekakšna mešanica Letala prekletih in Idiotov.

Von Trierjevih Idiotov?

Ja. Skupina hendikepiranih ljudi se mora braniti pred pobeglimi kaznjenci. Film bi res posnel s hendikepiranimi ljudmi. Pišem scenarij, imam sedem neverjetnih igralcev, ki komaj čakajo na snemanje. Ampak to je tvegan projekt. Bil bi super, toda ali si ljudje želijo videti akcijski film s sedmimi hendikepiranci? Mogoče, kaj pa vem.