Tiskane izdaje
Svetovni socialni forum se je začel kot alternativa Svetovnemu ekonomskemu forumu v Davosu, kot gibanje posameznikov in skupin, nezadovoljnih s smerjo današnjega sveta, ki z neoliberalno-kapitalističnim sistemom oblikujejo posameznika in njegovo okolje v potrošniško blago, kot gibanje za drugačno prihodnost in globalno pravičnost.
Od leta 2001 poteka forum vsako leto na različnih koncih sveta, med drugim je bil v Braziliji, Indiji in Keniji; letošnji je potekal med 6. in 11. februarjem v glavnem mestu Senegala, Dakarju. Deset let pozneje je forum še vedno v znamenju Drugačen svet je mogoč, čeprav nekateri, ki so na začetku verjeli v tovrstno moč foruma, niso več tako prepričani o tem. Kritikam navkljub, ki jih je bilo slišati tudi letos, je bilo razpoloženje na forumu optimistično, igrivo, pozitivno in čustveno nabito.
Svet na ulicah Dakarja
To energijo je bilo še najbolj občutiti na otvoritvenem pohodu po ulicah Dakarja, kjer se je po neuradnih ocenah zbralo približno 70.000 ljudi z vsega sveta. Na poti od radijske postaje do univerze Cheikh Anta Diop so se glasba, veselje in smeh prepletali z jezo, žalostjo, tragedijami človeških usod. Ljudje so vzklikali proti diktaturam, pohlepu, neoliberalnim politikam in privatizaciji naravnih virov, opozarjali na nevarnosti podnebnih sprememb in gensko spremenjenih organizmov, se zavzemali za mir, nenasilje in človekove pravice.
»Zvezda« foruma je bil tudi letos predstavnik iz Latinske Amerike, tokrat bolivijski predsednik Evo Morales, »otrok Svetovnega socialnega foruma«, kot mu pravijo nekateri; po mnenju mnogih je prav Svetovni socialni forum pomembno prispeval k njegovi zmagi na predsedniških volitvah leta 2006. »Potrebujemo zavedanje, potrebujemo upor, potrebujemo program družbenega boja za gradnjo novega sveta,« je udeležence pohoda nagovoril Morales. »Podpreti moramo demonstracije v Egiptu, demonstracije v Tuniziji. Te so znak sprememb.«
Foruma se je udeležil, a veliko manj opazno, tudi nekdanji brazilski predsednik Lula da Silva. Afriške države je spodbudil z besedami, da boljša prihodnost ni le iluzija in da razvoj brez držav t. i. juga ni mogoč. Venezuelskega predsednika Huga Chaveza kljub napovedim ni bilo v Dakar.
Letošnji forum je bil po mnenju nekaterih rednih udeležencev slabo organiziran. To so delno pripisali tudi sporu med nekdanjim in sedanjim direktorjem dakarske univerze. Učilnice, ki bi morale biti namenjene delavnicam in seminarjem, so bile tako še v ponedeljek polne študentov, organizatorji so zato na hitro postavili velike šotore, nekateri pa so seminarje priredili kar pod drevesi.
Kam z WSF?
WSF ni organizacija in ni platforma, temveč je v ustanovnih dokumentih definiran kot odprt prostor za kritično refleksijo, demokratično izmenjavo idej in izkušenj ter za skupno delovanje skupin in gibanj civilne družbe, ki nasprotujejo neoliberalizmu in dominaciji kapitala ter se zavzemajo za družbo, temelječo na človeku.
A nekateri njegovi začetniki trdijo, da forum ni več odprt, heterogen in pluralen, kakor je bil na začetku. Mnogi mu očitajo, da so ga »prevzele« velike nevladne organizacije in izpodrinile manjša in šibkejša družbena gibanja. Drugi trdijo, da je forum postal pomemben del kapitalistične infrastrukture, saj udeleženci s svojim potovanjem prispevajo k rasti letalskih družb, hotelskih imperijev in druge turistične infrastrukture (od česar lokalni prebivalci pogosto nimajo nič) ...
Tudi WSF v Dakarju je na trenutke deloval kot velika tržnica ali sejem. Veliko stojnic s kupom letakov, plakatov, majic in torbic z različnimi napisi ter številnimi izdelki za prodajo. Delavnic in seminarjev je bilo ogromno, teme razdrobljene. Občutek je, da je vsega preveč, kot v trgovini s čokolado - na izbiro je toliko stvari, da na koncu raje ne izbereš nič. Antonio, predstavnik nevladne organizacije iz Kolumbije, ki je v organizacijskem odboru foruma že od začetka, opozarja, da bo prav defragmentacija tem eden od večjih izzivov prihodnjih forumov.
Še večji očitek forumu je, da ne prinaša otipljivih rezultatov. Očitki, ki ne letijo le na forum, temveč tudi na marsikatero nevladno organizacijo ali civilnodružbeno gibanje povsod po svetu, tudi v Sloveniji.
Po drugi strani pa tisti, ki v forumu še vedno vidijo njegov pomen, trdijo, da so mnogi imeli prevelika pričakovanja. Forum je prostor izmenjave mnenj, refleksij, načrtovanja in delovanja, a vendar ne ponuja rešitev na pladnju, še najmanj v tako kratkem času. Predstavnik gvatemalskih nevladnih organizacij Helmer Velásquez dodaja: »Ne smemo pozabiti, da je upor proti današnjemu sistemu zgodovinski boj, ki ga ne moremo rešiti v desetih letih.«
Čeprav forum torej ne ponuja konkretnih rešitev in rezultatov, je mogoče ravno v tem njegova prednost. Današnja neusmiljena usmerjenost na rezultate in produkte, ki so ji zaradi načina projektnega delovanja in financiranja močno izpostavljene številne nevladne organizacije in marsikatera druga civilnodružbena gibanja, zapostavlja pomen procesov, ki lahko vodijo h kritični refleksiji in novim paradigmam. Naravnanost k produktom, »kljukanju aktivnosti« in poplavi priporočil, manifestov, letakov je daleč za seboj pustila kritiko, refleksijo in usmerjenost na delovanje, ne le na aktivnosti. Kot v svojih besedilih pravi Chico Whitaker, brazilski aktivist, je ena izmed glavnih značilnosti WSF ravno odpiranje prostora za refleksijo in povezovanja, ki si jih drugače ne bi mogli zamisliti. Ali forumu to zares uspeva v celoti, je seveda drugo vprašanje.
Egipt in Tunizija ter družbena neenakost
Pogosti temi pogovorov na WSF v Dakarju, zlasti neformalnih, sta bila Egipt in Tunizija. Nekaj Egipčanov je prišlo »direktno s trga Tahrir«, kot je v smehu povedala mlada Egipčanka. Pisale so se peticije v podporo egiptovskim demonstracijam in potekali so protesti pred egiptovskim veleposlaništvom. Govorilo se je o arabski pomladi in proteste v različnih arabskih državah dajalo za vzor, da so spremembe mogoče.
Ena izmed rdečih niti WSF 2011 je bila vsekakor moč kapitala in multinacionalnih podjetij, privatizacija naravnih virov (kot sta voda in zemlja) in javnih prostorov ter povečevanje družbene neenakosti, kar je mogoče zelo hitro opaziti tudi v Dakarju. Medtem ko imajo dragi hoteli in restavracije vseskozi elektriko in vodo, je večina zasebnih hiš in tudi manjših hotelov ter restavracij skoraj vsak večer brez elektrike in tekoče vode. Lani je Senegal ob pomoči Severne Koreje zgradil velikanski kip, vanj so vložili več milijonov evrov. Kip predstavlja renesanso Afrike, a zdi se, da bi večina ljudi, ki je brez zaposlitve in živi v revščini, na tovrstno »renesanso« najraje pljunila.
Povečanje družbenih neenakosti nikakor ni značilno le za Afriko, Latinsko Ameriko ali Azijo, vedno bolj jo čutimo tudi v Evropi in celo v Sloveniji. »Ravno zato je vprašanje,« pravi mlada udeleženka foruma iz Evrope, »ali danes še lahko govorimo o tako jasni delitvi med državami razvitega severa in nerazvitega juga, kot smo to počeli vse 20. stoletje«. Čeprav je bila tovrstna delitev zelo opazna tudi na WSF 2011, Jacque Fath, član francoske komunistične partije in aktivist, v svojih tekstih opozarja, da so tovrstni antagonizmi del preteklosti. Po njegovem se družbena neenakost, na eni strani velika množica revnih, na drugi pa peščica bogatih, pojavlja tako na severu kot na jugu.
Ravno sodelovanja in izmenjave idej ter izkušenj med različnimi akterji svetovne civilne družbe, ki so se zbrali na WSF 2011, kažejo na povezanost izzivov, s katerimi se danes ubadamo po vsem svetu. Podnebne spremembe so najbolj očiten, a nikakor ne edini pokazatelj tovrstne povezanosti. Izkoriščanje delavcev, na primer, ki je po besedah nekaterih senegalskih študentov izredno pogost fenomen v Senegalu, niti Sloveniji ni tuj. Svojevrsten paradoks, a ravno prek raznolikosti in pluralnosti se včasih najbolj očitno pokažeta povezanost in podobnost.
Postati moramo pripovedovalci zgodb
Pogosto vprašanje, ki so si ga postavljali predstavniki marsikaterega civilnodružbenega gibanja ali nevladne organizacije na Svetovnem socialnem forumu 2011 v Dakarju, je bilo, kolikšna je naša moč. Ali imamo moč odločanja ali le moč sodelovanja? Ali imam vpliv na pomembne odločitve v življenju ali pa smo bliže sloganu, ki je krožil v Franciji v 60. letih: »Mi sodelujemo, vi sodelujete, oni odločajo.«
Ena izmed bolj znanih govornic na WSF v Dakarju Naomi Klein, novinarka in avtorica uspešnic, kot sta No Logo in Doktrina šoka, pravi, da danes nismo več klasični predstavniki družbenih gibanj, temveč moramo postati pripovedovalci zgodb. Izzvati moramo današnje prevladujoče narative in mite o neskončni rasti ter jih nadomestiti s krožnimi - takšnimi, ki nas opozarjajo, da ni neskončnih meja, da ima vsaka akcija svojo reakcijo in je življenje preveč vredno, da bi ga ogrozili zaradi dobička.
