Ali lahko raztopina berlinskega zidu reši vaše zakonske težave?

Ko so moji naključni sopotniki izvedeli, da sem namenjen na svetovni kongres skeptikov v Berlin, se je v kupeju razvila živahna debata. Kaj lahko skeptika prepriča, da se pridruži skeptičnemu gibanju? S katerimi temami se ukvarja tako gibanje, da je postalo soglasje med člani močnejše od njihove zadržanosti? Kakšni so njegovi cilji in ideje?

»Taka vprašanja mi zastavljajo na skoraj vsakem dogodku,« se je zasmejal švedski profesor filozofije in ustanovitelj švedskega združenja skeptikov Sven Ove Hansson. Ob besedi »skeptiki« ljudje običajno pomislijo na kronične dvomljivce ali na pripadnike določene starogrške filozofske šole, ki so kritično razmišljali o naravi (spo)znanja in vedenja. V zadnjem času se za skeptike radi razglašajo različni zanikovalci in teoretiki zarote, ki za napadi na »uveljavljeno« znanost skrivajo jasne politične, ekonomske ali ideološke cilje. Sodobno skeptično gibanje je težko povzeti z enotno definicijo.

»Skeptiki zagovarjamo kritično mišljenje, konstruktivni dvom, znanstveno metodo in svoja prepričanja oblikujemo na podlagi dokazov. Hkrati smo družbeno dejavni, saj opozarjamo na škodljive posledice psevdoznanosti in manipulacije z ljudmi,« je gibanje skeptikov opisal Hansson. Prav nasprotovanje »psevdoznanosti« je najmočnejša skupna identiteta udeležencev skeptičnega kongresa, ki so v predavanjih in debatah zelo jasno pokazali, kateri pojavi danes po njihovem mnenju povzročajo največ škode: zanikovanje globalnega segrevanja, alternativno zdravilstvo, kreacionizem in občutek vsesplošne negotovosti, zaradi katerega se znova krepijo staro vraževerje, fundamentalistična verska gibanja in dojemljivost za nadnaravne pojave.

Angažirani skepticizem

Trdovratno verovanje v nadnaravne pojave, ki je že pred slabimi tremi stoletji zaposlovalo znanega francoskega razsvetljenskega misleca Voltaira, je v sedemdesetih letih pritegnilo tudi enega izmed začetnikov sodobnega skeptičnega gibanja: kanadsko-ameriškega iluzionista Jamesa Randija.

Randija je zmotil fenomen izraelskega čudežnega dečka Urija Gellerja, ki je v televizijskih nastopih »z močjo misli« krivil žlice, prenašal predmete in razkazoval telekinetične veščine. Izkušeni iluzionist je bil prepričan, da Geller izvaja povsem navadne iluzionistične trike, ki jim zaradi nevednosti nasedajo celo resni znanstveniki. Zato je javno ponovil večino njegovih predstav, ga večkrat javno izzval ter nato objavil odmevno knjigo, v kateri je izraelskega čudežnika prikazal kot šarlatana. Poleg tega je Randi zarisal ostro mejo med etičnimi iluzionisti, ki od ljudi poberejo samo denar za vstopnice »čarovniških« šovov, in tistimi, ki s klicanjem duhov in mentalističnimi triki brezvestno izrabljajo naivneže.

Randi je pozneje na podoben način razkrinkal številne televizijske zdravilce, mentaliste, bralce misli, vidce in druge razkazovalce čudežev po svetu ter razpisal nagrado (milijon dolarjev) za uspešen prikaz paranormalnih sposobnosti (nagrada še ni bila podeljena). Njegova »čarovniška« sekcija skeptičnega gibanja je ostala zelo vplivna do danes, vendar so se ameriški skeptiki postopoma zbližali tudi z nasprotniki kreacionizma (prepričanja, da je biblična razlaga o nastanku sveta pravilnejša od evolucijskega nauka), racionalisti, sekularnimi humanisti in ateisti, ki jih vodi karizmatični britanski evolucijski biolog Richard Dawkins. V zadnjem času se ameriški skeptiki vse bolj povezujejo tudi z evropskimi »ločinami« – zlasti britansko, nemško in skandinavsko –, ki so v gibanje prispevale nekatere nove poudarke.

Britanskih skeptikov kljub bogati tradiciji okultizma niso mobilizirali duhovi, ki prebivajo po neštetih zapuščenih graščinah, ampak precej bolj sodobni pojavi. Znani britanski poljudnoznanstveni publicist Simon Singh (v slovenščino so prevedene njegove knjige Veliki pok, Knjiga šifer in Zdravilo ali slepilo?) je pred štirimi leti v Guardianu objavil kritično kolumno, v kateri je zapisal, da britanski kiropraktiki zavajajo stranke, saj jim med drugim obljubljajo zdravljenje astme, ušesnih vnetij, motenj spanja in otroških kolik, za kar nimajo dokazov.

Britansko združenje kiropraktikov ga je tožilo zaradi klevete in zmagalo, kar je povzročilo glasne proteste v javnosti in znanstveni skupnosti. Ti protesti niso okrepili le skeptičnega gibanja, ampak so povezali tudi druge civilnodružbene skupine in medije, ki so si že dolgo prizadevali za reformo zakona o kleveti. Po Singhovi pritožbi je združenje kiropraktikov tožbo izgubilo in zaradi sodnih stroškov skoraj bankrotiralo. Britanska oglaševalska zbornica je zaradi zavajajočega oglaševanja kaznovala številne spletne strani kiropraktičnih ordinacij, kraljica je v letošnjem nagovoru obljubila reformo spornega zakona, Simon Singh pa je začel z drugimi znanimi britanskimi znanstveniki, publicisti in komiki (Robinom Inceom, Brianom Coxom, Chrisom Addisonom …) pripravljati skeptičnoznanstvene šove in razprodajati dvorane z več tisoč sedeži.

S podobno problematiko – zlasti alternativno medicino in homeopatijo – se ukvarjajo tudi nemški, nizozemski in švedski skeptiki. Povezujejo se s sorodnimi organizacijami in prirejajo javne debate, v katerih se sprašujejo, kako je lahko EU dovolila prodajo homeopatskih zdravil brez ustreznih kliničnih študij in dokazanih učinkov, ter izračunavajo, koliko zdravstvene blagajne plačujejo za akupunkturne terapije. V zadnjih letih se je začelo gibanje širiti tudi v srednjo in jugovzhodno Evropo (v Sloveniji je začela delovati spletna stran skeptik.si) ter Afriko, kjer se skeptični aktivisti borijo proti prepričanju, da je molitev boljša zaščita proti aidsu od kondomov.

Ogrožena znanost?

Udeleženci kongresa se niso ukvarjali samo s psevdo- in alternativno znanostjo, temveč so bili nastopajoči zelo kritični tudi do uradnih znanstvenih ustanov, znanstvenih dogmatikov, zdravstvenega sistema, šolstva, medijev in strokovnih publikacij, ki prav tako ustvarjajo protiznanstveno vzdušje in spodbujajo »slabo znanost«, o kateri je pisal britanski zdravnik in publicist Ben Goldacre.

Znanstvene publikacije zaradi komercialnih pritiskov raje objavljajo članke, ki kažejo vznemirljiva nova odkritja, le redko pa najdejo prostor za ponovljene študije, ki pokažejo njihove metodološke napake. Podobno neželene so metaštudije in negativne raziskave, ki pokažejo, da določena učinkovina ali hipoteza ne deluje, saj znanstvenikom ne prinašajo novih projektov ali habilitacijskih točk. Preobremenjenost zdravnikov in medikalizacija medicine odganjata številne paciente, ki nasvete raje poiščejo pri prijaznejših zdravilcih. Dobronamerni okoljski in zdravstveni aktivisti z »etičnimi lažmi« in pretiravanjem povzročajo podobno škodo kot plačani korporativni lobisti, ki hočejo preprečiti strožjo okoljsko zakonodajo in nadzor nad zdravili. Zelo zgovorne so bile tudi izpovedi mlajših skeptikov (študentov in celo dijakov), ki so imeli zaradi kritičnega razmišljanja in potrebe po argumentih težave – doma in v šoli – in so šele na prvem skeptičnem srečanju spoznali podobno razmišljujoče vrstnike.

Predavanja in neformalna druženja je zato prevevalo skoraj otipljivo prepričanje, da je znanost ogrožena in jo je treba dejavno ubraniti pred protiznanstvenimi družbenimi trendi, psevdoznanostjo in vdorom religije v učilnice. To sporočilo ni nedolžno, saj je bil podoben občutek ogroženosti v zadnjih stoletjih značilen za čisto drugačne skupine – tiste, ki so zaradi znanstvenega razvoja in modernega »odčaranja sveta« izgubile nekdanji monopol nad določanjem naravnega reda: verske voditelje, konservativne politike in zagovornike tradicionalnih vrednot. Skeptično gibanje za obrambo znanosti verjetno (še) ne napoveduje konca razsvetljenske znanstvene revolucije, vendar bi ga morali sociologi in drugi družbeni analitiki kljub temu obravnavati zelo resno. Pred pomladnim referendumom o družinskem zakoniku se je med nasprotniki izoblikovala nenavadna koalicija konservativne politike, cerkve, veganov in nasprotnikov obveznega cepljenja, ki še pred nekaj leti ne bi bila mogoča. Negativen odnos do znanosti, na katerega so v Berlinu opozarjali skeptiki, je ključna sestavina takega zavezništva.