Anapurna - Boginja žetve

»Anapurna je za vsakogar od nas izpolnjen ideal: mi se nismo izgubljali v izmišljenih pripovedih, polnih domišljije, ali v opisu krvavih bojev, s kakršnimi moderne vojne krmijo otroško domišljijo. Gora nam je bila naravna arena, v kateri smo, igraje se na mejah življenja in smrti, našli svojo svobodo, ki smo jo nejasno iskali in nam je bila potrebna kot vsakdanji kruh. Gora nam je odprla svoje lepote, pred katerimi smo obstali, v preprostem občudovanju kot otroci in v spoštovanju kot menih pred božansko idejo.«

Maurice Herzog, prvopristopnik na Anapurno, 1950


Anapurna je eden najbolj znanih himalajskih vrhov. Pravzaprav gre za celo gorovje na območju med plodnimi ravninami Pokare na jugu, tibetanske planote na severu ter rekama Marsiandi na vzhodu in Kali Gandaki na zahodu. Glavni vrh sega 8091 metrov visoko, centralni in vzhodni vrh sta le nekaj metrov nižja, a še vedno osemtisočaka. Okoli nje pa stoji kopica ne dosti nižjih vrhov. Anapurna II 7939 metrov, Anapurna III 7555 metrov, Anapurna IV 7525 metrov, Južna Anapurna 7226 metrov, Gangapurna 7630 metrov, Fang 7646 metrov in Roc Noir 7447 metrov. Poleg njih pa še več šest- in pettisočakov. To je eno največjih in najbolj zahtevnih območij nepalske Himalaje.

Zaradi političnih razmer je bil Nepal do leta 1950 praktično povsem zaprt za tujce. Zato se je alpinistična zgodovina Anapurne začela dokaj pozno, vendar je gora zelo hitro postala znana vsemu alpinističnemu svetu. Švicar Heim je leta 1949 iz majhnega letala napravil prve posnetke območja Anapurn, že naslednje leto pa je šlo zares. Angležem je uspelo pridobiti dovoljenje za raziskovanje doline reke Marsiandi. Ob njej so prišli na severno stran anapurnske Himalaje in na Anapurni IV dosegli višino 7300 metrov.

Eden prelomnih dogodkov

Francozi pa so, prav tako s posebnim dovoljenjem nepalskega maharadže, raziskovali dolino reke Kali Gandaki. Na eni strani doline jih je privlačil mogočni, 8167 metrov visoki Daulagiri, na drugi pa Anapurna. Po dolgotrajnih raziskovanjih so se v časovni stiski nazadnje odločili za Anapurno. Moštvo je bilo sestavljeno iz najboljših francoskih plezalcev, takrat verjetno najboljših tudi v svetovnem merilu. Z vso energijo so se najprej lotili izredno zahtevnega pristopnega pohoda čez sedlo Thulobugin in naprej po dolini Miristi Kole do baznega tabora na višini 4200 metrov. Ob pomoči šerp so na gori hitro napredovali. Utrli so si pot čez severni ledenik Anapurne in pod njenimi severnimi pobočji postavili tabor II, 5900 metrov visoko. Zaradi strahu pred bližajočim se monsunom se plezalci sploh niso več vračali v bazo, ampak po težavnem in nevarnem terenu nezadržno napredovali vse više. Nevarni prehodi, plazovi, podirajoči se seraki in težko plezanje v ledu so jih močno načeli, a zlomili jih niso.

Drugega junija 1950 so postavili tabor V na višini 7350 metrov. Naslednji dan pa sta Louis Lachenal in Maurice Herzog po osmih urah plezanja dosegla vrh. To je bil eden največjih in prelomnih dogodkov v zgodovini svetovnega alpinizma. Preplezana je bila prva gora, višja od 8000 metrov. Svet je ostrmel nad pogumom in drznostjo Francozov, hkrati pa sočustvoval z njihovo tragično in dramatično vrnitvijo z gore. V viharju sta Lachenal in Herzog hudo pomrznila, Rebuffat in Terray pa sta dobila snežno slepoto. Zgrešili so tabor, prenočili v ledeniški razpoki, zasul jih je plaz. Ko je hudo omrznjeni Herzog že spodbujal tovariše, naj ga pustijo na gori in se sami rešijo, so jim na pomoč prišli preostali člani odprave. Med tveganim sestopom jih je še enkrat zasul plaz, vendar so preživeli. Končno so bili v bazi, a težav še ni bilo konec. V begu pred monsunom so se v hudem deževju prebijali po težko prehodni dolini Miristi Kole in s seboj ves čas nosili oba pomrznjena zmagovalca vrha. Zdravnik je moral že med potjo pri obeh opraviti prve amputacije prstov.

Njihov dosežek je himalajskim osvajanjem dal nov zagon. Plezalci z vsega sveta, spodbujeni z uspehom Francozov, so se s podvojeno močjo lotili drugih himalajskih orjakov in leta 1964, štirinajst let kasneje, je bil preplezan še zadnji od štirinajstih osemtisočakov, Šiša Pangma.

Nevaren osemtisočak

Leta 1970 je bila Anapurna spet v središču pozornosti alpinistov sveta. Tokrat so Angleži začeli novo poglavje v zgodovini himalajizma. Gore sta se lotili kar dve odpravi. Prva, vojaška, je želela ponoviti smer Francozov. Henry Day in Gary Owens sta 20. maja dosegla vrh. Druga, pod vodstvom Chrisa Boningtona, pa se je lotila nove smeri v zahtevni, skoraj tri kilometre visoki južni steni gore. Dva meseca so garali v njej in se spopadali tako z velikimi težavami kot nevarnostmi. Sedemindvajsetega maja pa sta Dougal Haston in Don Whillans le dosegla vrh. Veličasten uspeh – preplezana je bila prva velika himalajska stena.

Prve tri odprave na Anapurno so bile torej uspešne. Kljub nevarnostim in težavam je v alpinističnem svetu začelo prevladovati mnenje, da je gora sicer zahtevna, da pa so vzponi nanjo vsekakor mogoči brez nesreč. Ian Clough je postal prva žrtev gore, ko se je pod južno steno na ledeniku nanj podrl serak. Na njenih pobočjih pa ni bilo žrtev.

To mnenje o gori se je v naslednjih letih strahovito spremenilo. Od več kot sto odprav, ki so do leta 1995 skušale splezati na Anapurno, jih je bila uspešna le slaba četrtina. Smrt je dobesedno kosila med plezalci. Izčrpanost, padci, zdrsi, predvsem pa plazovi in padajoče kamenje so neusmiljeno spreminjali statistiko uspešnih vzponov in nesreč. Anapurna je po tej statistiki danes najbolj nevaren osemtisočak. Dvainosemdeset plezalcev se je do leta 1995 povzpelo na njen vrh, gora pa je v tem času zahtevala kar dvainpetdeset žrtev.

Nekaj let je bilo še posebej hudih. Leta 1973 je na njej umrlo sedem plezalcev, leta 1981 pet, naslednje leto štirje, leta 1988 štirje, leta 1991 sedem … Seveda pa Anapurni ne smemo spregledati njenih svetlejših plati. V njenih stenah in grebenih je bilo do danes preplezanih več kot dvajset prvenstvenih smeri in variant.

Slovenci v anapurnski Himalaji

Slovenci smo anapurnsko Himalajo spoznali dokaj zgodaj; ne sicer glavnega vrha. Že leta 1969 je naša tretja himalajska odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja dosegla imeniten uspeh. Uspelo jim je osvojiti Anapurno II in IV. Leta 1983 je odpravi pod vodstvom Staneta Belaka uspelo osvojiti Gangapurno, 7630 metrov. Precej poskusov na drugih vrhovih verige Anapurn pa ni bilo uspešnih. Posebej tragična je bila mariborska odprava na Anapurno III jeseni 1994, ki se je lotila prvenstvene smeri v južni steni. Iz zadnjega tabora je Beno Dolinšek sam poskušal doseči vrh. Dosegel je že višino 7000 metrov, potem se je zaradi slabega vremena odločil za sestop, a se nikoli ni vrnil v dolino …

Prvo pobudo za slovenski vzpon na Anapurno I je na začetku osemdesetih let dal Nejc Zaplotnik. Predlagal je drzen prvenstveni vzpon prek južne stene. Žal se je Nejc spomladi 1983 smrtno ponesrečil pod Manaslujem. Vodstvo je prevzel Andrej Štremfelj in jeseni istega leta pod južno steno Anapurne pripeljal še šest soplezalcev. Razmere v steni so bile vse prej kot idealne. Snega je bilo precej manj, kot so pričakovali, in upanje na hitro napredovanje v spodnjem, nevarnem delu stene se je zato razblinilo. Najprej so poskusili desno od angleške smeri in dosegli višino 5900 metrov, tam pa so presodili, da bi bilo nadaljevanje prenevarno. Drugi poskus na levi se je iz enakih razlogov končal 6400 metrov visoko.

Sedem let je imela Anapurna I pred Slovenci mir, leta 1990 pa so tvorili jedro mednarodne odprave, ki jo je vodil Hrvat Darko Berljak. Imeli so kar dva drzna cilja. Zimski pristop na vrh po nizozemski smeri, Slavko Svetičič pa naj bi poskusil s solo prvenstvenim vzponom v zahodni steni. Pričakale so jih zahtevne zimske razmere z nizkimi temperaturami, orkanskimi vetrovi in trdim, vodnim ledom. Četrtega decembra jim je uspelo doseči višino 6400 metrov. Takrat se je podrl ogromen ledeni serak in pometel spodnji del stene, po katerem so se vzpenjali. Ker bi bilo nadaljevanje prek severnih pobočij prenevarno, so načrt opustili. Zato se tudi Svetičič ni odločil za poskus v zahodni steni, saj je upal, da bi ob morebitnem uspehu lahko sestopil po zavarovani smeri prek severnih pobočij.

Dosežek samotnega plezalca

Vrhunskemu plezalcu Slavku Svetičiču sta Anapurna I in prvenstveni vzpon nanjo postala življenjski izziv. Leto 1991 je s svojimi dramatičnimi dogajanji, osamosvajanjem, vojno v Sloveniji in potem še na drugih območjih nekdanje Jugoslavije postavilo v ozadje vse drugo. Kljub temu je Slavko ostal zavezan svojemu cilju na Anapurni. Jeseni, ko so se razmere v Sloveniji za silo umirile, je sam odpotoval pod goro. Nestrpno smo čakali na novice. Dolgo jih ni bilo. Šele novembra pa je iz Nepala le prišlo razveseljivo sporočilo:

»V zadnjih dneh oktobra je Slavko Svetičič sam v štirih dneh preplezal osrednji del 2600 metrov visoke zahodne stene AnapurneI (8091 metrov) na alpski način. Vzpon zaradi izjemne zahtevnosti uvrščamo med največje dosežke svetovnega alpinizma in bo verjetno najboljši vzpon jesenske sezone v Himalaji. Povprečen nagib stene je 50 do 60 stopinj, največja naklonina 70 stopinj. Peta težavnostna stopnja v skali. Stena je izredno nevarna zaradi padajočega kamenja. Na grebenu na višini 7800 metrov ga je pričakal orkanski veter. V strahu za svoje prste ni vztrajal pri vzponu na vrh, čeprav mu je manjkalo le slabih 300 višinskih metrov ne pretežavnega sveta. Sestopil je po severnih pobočjih, koder je na vrh poskušalo priti več odprav. Uspelo je le dvema članoma odprave iz Leningrada. Ko se je Slavko po osmih dneh vrnil v bazo, njegovih nepalskih spremljevalcev ni bilo več. Odšli so proti dolini, misleč, da se ne bo več vrnil. V hudem snežnem metežu se je nekako le prebil do vasi Lete.«

Izjemen dosežek samotnega plezalca, ki mu je manjkala le še »češnja na torti«, to je vrh. Tega se je Slavko sam najbolj zavedal in takoj začel načrtovati, da se bo pod Anapurno še vrnil.

Šele v šesto gre rado

Leta 1992 je Planinska zveza Slovenije pripravila kadrovsko odpravo »mladih upov« – kombinacijo mladih in starejših plezalcev, katere cilja sta bila ponovitev angleške smeri v južni steni Anapurne ter morebitni prvenstveni vzpon v alpskem slogu. Štirinajstčlansko odpravo je vodil Tone Škarja. Razmeroma močno moštvo ni zmoglo prave povezanosti in poistovetenja s ciljema. Svoje sta dodala še zelo slabo vreme tiste jeseni in smrtna nesreča francoskega plezalca Pierra Beghina ob prvenstvenem poskusu desno od angleške smeri. Filip Bence in Iztok Tomazin sta dosegla najvišjo točko 6700 metrov, potem pa smo nadaljnje poskuse v angleški smeri opustili. S Stipetom Božićem sva se ob koncu odločila za poskus v alpskem slogu v skrajno desnem delu stene, vendar naju je močno sneženje in dolgotrajno poslabšanje vremena prav tako prisililo k umiku.

Leto kasneje, jeseni 1993, je bil Slavko Svetičič spet pod Anapurno, a tokrat pod južno steno. Odpravo je vodil Matjaž Pečovnik, poleg Svetičiča sta bila člana še zakonca Andreja in Franček Knez. Načrtovali so prvenstveni vzpon v alpskem slogu desno od angleške smeri. Knez je žal zbolel in so ga morali v dolino prepeljati s helikopterjem. Svetičič pa se je po temeljitem premisleku odločil za poskus solo vzpona. Drugega oktobra je vstopil in četrtega oktobra dosegel višino 6800 metrov. Zaradi prevelike nevarnosti padajočega kamenja je sestopil nazaj pod steno in čakal na ugodnejše razmere.

Šestega oktobra je znova poskusil. Sedmega oktobra zjutraj ga je med plezanjem zajel plaz in ga potegnil s seboj. Petsto višinskih metrov niže ga je izvrgel tik pred ledeniško razpoko v vznožju stene. Padec je začuda preživel. Kljub poškodovanim vratnim vretencem in drugim poškodbam je ostal pri zavesti in mu je uspelo poklicati bazo. Na pomoč sta mu prihitela vodja Pečovnik in gorski reševalec Klavdij Mlekuž iz ekipe TV Slovenija, ki je pripravljala dokumentarni film o odpravi. Oskrbela sta njegove poškodbe in ga še isti dan spravila do šotora pod steno, naslednji dan pa do baze, od koder so ga s helikopterjem prepeljali v Katmandu. Kljub resnim poškodbam si je dokaj hitro opomogel in nadaljeval z vrhunskim alpinizmom. Prav gotovo bi se pod Anapurno še vrnil, če se njegova življenjska pot ne bi dve leti pozneje končala v prepadnih vesinah pakistanskega Gašerbruma IV.

Šele šesta slovenska odprava na Anapurno je prinesla tako želeni in težko pričakovani uspeh. Devetčlansko odpravo, ki je imela cilj ponovitev smeri prvopristopnikov, smučanje z vrha in poskus prvenstvenega vzpona v alpskem slogu, je vodil Tone Škarja. Na gori so nas pričakale vse značilnosti tveganega vzpona po smeri Francozov: nenehna nevarnost plazov, ki se je z vsakim sneženjem drastično povečala, siloviti vetrovi in nizke temperature. A motivacija moštva je bila izredna, saj je šlo za zadnji osemtisočak, na katerem Slovenci še nismo bili.

Na koncu se je vse srečno izteklo. Devetindvajsetega aprila so iz tabora IV na višini 7400 metrov proti vrhu odšli brata Andrej in Davo Karničar ter pridruženi član odprave, Mehičan Carlos Carsolio. Že ob 8.30 so vsi trije dosegli vrh. Uro pozneje sta brata Karničar začela tvegani spust na smučeh in še istega dne dosegla bazo. To je bil prvi neprekinjen smučarski spust z vrha Anapurne. Slovenci pa smo tako na odličen način, kot deveta država sveta, zaključili načrt preplezati vseh štirinajst osemtisočakov. Šestega maja je uspelo na vrh priti še Tomažu Humarju, potem pa je odprava končala aktivnosti na gori.

Prvi in zadnji preplezani osemtisočak

Naslednji slovenski poskus na Anapurni je bil šele leta 2007. Tomaž Humar je želel v solo vzponu preplezati prvenstveno smer v južni steni. Na koncu mu je v skrajno desnem delu tudi uspelo. Osemindvajsetega oktobra je dosegel 8047 metrov visoki Vzhodni vrh Anapurne in se v naslednjih dveh dneh srečno vrnil v dolino. Izjemen dosežek, a žal tudi zadnje veliko Tomaževo himalajsko dejanje. Dve leti pozneje se je smrtno ponesrečil na 7200 metrov visokem Langtang Lirungu.

Anapurna I je bil prvi preplezani osemtisočak na svetu, petinštirideset let kasneje pa zadnji za Slovence. Nenavadna simbolika, ki pa kaže na to, da je ob vsem znanju, izkušnjah, zagnanosti, predanosti cilju in potrpežljivosti pri plezanju na najvišje vrhove našega planeta treba imeti tudi nekaj sreče.