Tiskane izdaje
Ob koncu devetdesetih je posnel film o genocidu nad Romi v času fašizma, sledili so, med drugimi, Il sangue verde (Zelena kri), A sud di Lampedusa (Na jugu Lampeduse), Come un uomo sulla terra (Kot človek na zemlji), Magari le cose cambiano (Morda se stvari spremenijo), La mal'ombra (Slaba senca), Mare chiuso (Zaprto morje) in igrani Io sono Li (Ime mi je Li). Na Univerzi v Padovi je študiral komunikologijo, kjer je tudi doktoriral. Njegova disertacija ima naslov Govoriti o trpljenju. V podnaslovu pojasni, kako je raziskoval različne načine, kako avdiovizualni mediji lahko spregovorijo o bolečini na daljavo. V kar nekaj svojih dokumentarcih o nesrečnih usodah potencialnih imigrantov to tudi demonstrira.
Med pogovorom, ki ga je za krajši čas prekinil klic kitajskega igralca, ki bo sodeloval v njegovem prihodnjem filmu – dogajal se bo v Zgornjem Poadižju. Spet bo zgodba o imigrantih, zgodba o očetu in sinu in dobrih ljudeh, gorjanih, ki bodo pripomogli, da se znova povežeta. Andrea Segre je dejaven tudi v različnih vladnih in nevladnih človekoljubnih organizacijah. Predvsem pa je ponosen, da so med prijatelji njegove hčerke tudi senegalski, eritrejski, maroški in libijski otroci.
V preteklih mesecih je njegov igrani celovečerec Ime mi je Li požel zelo dobre kritike in tudi evropski gledalci so ga lepo sprejeli. Film je bil v Sloveniji premierno prikazan na festivalu Kino Otok, te dni pa se vrti v ljubljanskem Kinodvoru. Glavno moško vlogo v njem mojstrsko odigra Rade Šerbedžija. Pred meseci je na večerji, kjer je prisostvoval tudi režiser, hrvaški igralec brez dlake na jeziku povedal, da je končno igral vlogo, ki je imela kaj povedati. Ime mi je Li je zgodba o krhkem razmerju med kitajsko priseljenko in slovanskim ribičem v Beneškem zalivu. Shun Li zapusti tovarno tekstila v rimskem predmestju in se preseli v obmorsko mestece Chioggia v Beneškem zalivu. Zaposli se kot natakarica v gostilni, kamor zahaja tudi šarmantni ribič Bepi, ki ga prijatelji kličejo Pesnik. Med njima se splete nežno in krhko razmerje, ki ruši konvencije kitajske in italijanske lokalne skupnosti ter ogroža Lijino ponovno snidenje s sinom.
Na vaši spletni strani najdemo najrazličnejša zapisana razmišljanja o vašem življenju, evropski socialni, imigracijski politiki, italijanskem filmu in filmu nasploh.
Pač napišem, kar si mislim o rečeh, svetu, dogodkih ... V Italiji v tem času veliko ljudi, tudi med intelektualci, molči. Strah jih je, še bolj pa, kar je smešno, bojijo se, da bi se z javnim izpostavljanjem osramotili. Med njimi so tudi moji režiserski kolegi, ki jih izjemno spoštujem.
Kateri?
Ne, ne bova poimensko. (smeh) Včasih mi namignejo, no, če hočeš, Andrea, ti to kar zapiši, jaz sicer raje ne bi. Gre za formo mentis, ki se je vzpostavila v zadnjih dvajsetih letih med tistimi, ki bi pravzaprav morali krojiti usodo italijanskih državljanov. Moč italijanske politike se manifestira predvsem v izredni samocenzuri, nikakor ne v izmenjavi idej in želje po družbenem napredku. Najbolj inteligentna vrsta političnega nadzora je namreč tista, ki ti sicer na videz dovoli, da delaš in govoriš, kar te je volja. Obenem pa ti da jasno vedeti, kdaj moraš imeti zaprta usta.
Fantje iz televizijskega programa Fuori Orario italijanske tv-mreže RAI, ki res ne poznajo cenzure niti samocenzure, so mi povedali, da Italija trenutno ne premore intelektualcev. So se šalili?
Morda bi se morali vnovič pogovoriti o tem, kaj ta izraz pomeni. Nekoč je bil intelektualec tisti, ki je svoje misli in zamisli pretvarjal v informacije, ki so lahko postale koristne in uporabne za družbo. Danes je, po mojem mnenju, intelektualec tisti, ki mu uspe, da hitrost informacije ustavi in reče: »Počakajte, razmislimo.« Nekoč, pred desetletji, je bil intelektualec Pier Paolo Pasolini, v razmišljanjih vedno korak pred drugimi. Danes je to tisti, ki se prvi ustavi in se ne prepusti poplavi informacij. Ki reče: nekaj ni v redu, poglejmo, kaj je zadaj ...
Drži, da vam je pred leti neki producent rekel, da boste prej ali slej posneli film o svoji materi?
Bilo je na enem od seminarjev, daleč v preteklosti. Verjetno je že pozabil na to, jaz nisem. (smeh) Spomnim se še nečesa, kar je na eni od novinarskih konferenc rekel Aki Kaurismaki v Bologni pred petnajstimi leti. Neki mladenič iz občinstva ga je vprašal, ali ima kakšen nasvet za mlade režiserje. Aki je izpraznil svoj deseti viski, rekoč: naprej poskušaj biti dober oče, potem pa se boš lahko spoprijel še z režijo.
Ste se držali nasveta?
Sem. Ugotovil sem, da biti oče ni najbolj enostavna reč. Potem pa sem poskusil še z režijo.
Kaj je film Jaz sem Li?
Predvsem je način, kako v svetu, kjer ima vsak od nas vedno več kriz identitete, spregovoriti o odnosu med posameznikom in kulturno identiteto. Chioggia, majhno mesto v beneški laguni z zelo močno družbeno in ozemeljsko identiteto, je pravšen kraj za takšno pripoved. Dežela Benečije je območje, kjer se je gospodarski razvoj zgodil v zelo kratkem času, zato se je tudi izjemno hitro iz dežele emigracije spremenila v deželo imigracije. Še sredi osemdesetih Chioggia, na primer, ni imela urejene kanalizacije. Fekalije so se stekale kar po ulicah. Leta 1992 pa je imela provinca Padove višji BDP kot Portugalska. Od leta 1972 do 1992 je minilo samo dvajset let – a tako hitro se je zgodil razvoj. Tako se je lahko zgodil fenomen, da je ena generacija doživela težave emigracije, se ustalila in celo novemu imigrantu ponudila delo. Še več; v Benečiji smo doživeli celo to, da so v času Berlusconijevega vzpona kmetje postali trgovci in gospodarstveniki, pravi bogataši, ne da bi imeli opravljeno polovico razredov osnovne šole. Imigranti so razumeli, da nekdanji kmetje, zdaj trgovci, potrebujejo delovno silo in njihov prihod v Benečijo je bil načrten. A novopečeni bogataši so to preprečevali in še preprečujejo, vzpostavljajo politiko strahu pred prišleki. Sicer bi Benečija lahko postala primer pravega medkulturnega laboratorija.
Lahko navedete kakšen primer, kjer je ta laboratorij v Italiji uspešen?
V občini Giavera del Montello, v provinci Treviso, že dvajset let prebivalci skupaj z župnikom prirejajo Zabavo barv. Statistika pravi, da je Giavera eno od mest z najvišjim odstotkom tujih delavcev. Danes v njem živijo senegalski, maroški in tunizijski otroci, ki govorijo italijanščino v trevižanskem narečju. Počutijo se sprejeti v družbo, tudi zaradi poguma, da je ta prireditev postala del tradicije. Giavera del Montello tako danes živi človeško in kulturno bogastvo, ki ji lajša življenje v času ekonomske krize. Če namreč človek nima človeškega bogastva in začne izgubljati materialno bogastvo, krizo doživlja s še večjim strahom. Italija je postala eden večjih evropskih centrov imigracije, ne da bi pred tem razčistila z lastnimi neravnovesji med bogatimi in revnimi. Obenem nima izkušnje s kolonializmom kot na primer Francija, kjer je imigracija prav tako močna. Zaradi tega je, zlasti v revnejših predelih Italije, dialog multikulturnosti težko vzdrževati; predvsem med izredno bogatimi iz teh predelov in revnimi prišleki.
V filmu Ime mi je Li povzamete Hemingwayev citat »morje je moški, laguna ženska« iz knjige Starec in morje.
Drži, in temu sledi vrsta misli, ki so plod poezije Qu Yuana. Poezija je najpogumnejši instrument, ko gre za odnos med človekom in tem, kar je v njem. Le ta nas v močnejših trenutkih prisili, da se odpremo, sebi in drugim ...
Menda si je samo v Franciji film ogledalo kar 95.000 gledalcev – menite, da zaradi tematike, ki jo obravnava?
Nekdo mi je rekel, da ima film senzibilnost, kakršno imajo radi Francozi. Takšen obisk je predvsem plod odličnega dela francoskih distributerjev. Obenem pa imajo Francozi tudi radi, da nekoga »odkrijejo«: moje ime v Franciji ne pomeni ničesar, prav tako ne Zhao Tao in tudi Radeta Šerbedžije ne poznajo, mesto Chioggia tudi ne pomeni ničesar ... Skratka, smo popolnoma brez glamurja. A vseeno smo zanimivi.
Ko se turist, na primer, ob večerih sprehaja po beneških ulicah, opazi, kako počasi na plano kapljajo Senegalci, ki prodajajo torbe. Kje so drugi imigranti, o katerih govorite?
Delajo v tovarnah ali obdelujejo polja, sprehajajo živino ... V Ravenni in Anconi, na primer, boste srečali Senegalce ribiče, v Rovigu se Maročani, Indijci in Pakistanci ukvarjajo z živinorejo, Romuni so večinoma mehaniki, Bolgari zidarji. Ženske imigrantke pa so večinoma varuške ali pomagajo pri oskrbi starejših.
Tudi vaši dokumentarci Mare chiuso, Come un uomo sulla terra, Al sud di Lampedusa govorijo o težavah imigracije v Italijo. Zakaj se s tem vprašanjem že leta ukvarjate?
Zato, ker sem odraščal v Benečiji in opazoval vse to, kar sem vam opisal. Vse tri dokumentarce sem posnel po tistem, ko so italijanski politični lisjaki začeli ljudi strašiti, da bodo Italijo preplavili tujci. Posledica tega je bila, da so se v Rimu odločili, da bodo te »tujce« ustavili. Kako? Dogovorili so se z Libijo, kako in kaj. Skratka, da bodo italijanske ladje prestrezale ladje, na katere so se prebežniki vkrcali v Libiji, in jih predale – Libijcem.
Čeprav na njih niso bili samo libijski državljani.
Tako je. Na teh ladjah so ljudje, ki na Lampedusi zaprosijo za azil. Ki so zbežali iz domovine, ker tam ni prihodnosti zanje in za njihove družine.
V dokumentarcu Mare chiuso dramatično posnamete, kako italijanske oblasti prestrežejo ladje, izkrcajo ljudi, jih vkrcajo na svojo ladjo, potem pa predajo libijskem oblastem, ki s temi ubogimi ljudmi počnejo, kar jih je volja.
Ne bi bilo »lepo«, če karikiram besede našega nekdanjega premiera, da bi italijanska policija pretepala in mučila ljudi. Berlusconi in Gadafi sta se dogovorila – kot tudi za protiuslugo, seveda –, da bo grdi posel opravljala libijska stran. In to je bila dolgo politična skrivnost; nismo vedeli, da Italijani predajajo ujete ljudi na morju Libijcem.
Kako ste izvedeli?
Preprosto, šli smo k tistim, ki so imeli to izkušnjo. Moral sem posneti te filme, kajti Italijani so se počasi že skoraj pustili prepričati, da je prav, da ljudi, ki od nekod zbežijo, tudi zato, ker jim tam strežejo po življenju, najsi gre za moške, ženske ali otroke, ujamejo, pretepajo, predajo Libijcem, ti pa jih zaprejo v zabojnike, izpustijo sredi puščave, pred tem pa še zlorabijo in mučijo ... To se ne sme dogajati! Italijani so verjeli, da se to mora dogajati, ker sicer bi jih »preveč prišlo«. Potem so, hvala bogu, letos zakon spremenili. Tudi zaradi opozorila evropskega sodišča in seveda našega filma. Kar seveda ni celostna rešitev, kajti pot iz Libije v Italijo je dolga in zelo nevarna, mnogi umrejo. Delna rešitev bi bila, da bi na libijskih tleh začeli delovati administrativni aparati Združenih narodov, ki bi popisali ljudi, ki želijo zapustiti Libijo in prositi za azil Francijo, Italijo ali Veliko Britanijo. To bi pomenilo, da se ne podajo na pot, ki je lahko ne preživijo. Toda politika se ne bo nikdar odločila za ta korak, ker od tega ne bi imela koristi. Kateri evropski premier pa bo rekel, v redu, v Libiji nas čaka tisoč ljudi, ki bi radi živeli in delali v naši državi, pojdimo ponje ... Nobeden. Čeprav bi to za vse vpletene bil najmanjši strošek in bilo bi veliko bolj človeško kot vse druge predlagane rešitve.
Pri vašem prvem igranem filmu Ime mi je Li se prav tako ukvarjate s problemi imigracije.
Z Lijino zgodbo sem hotel k tej problematiki pristopiti še bolj univerzalno, da bi jo razumelo čim več ljudi. Obenem pri igranih filmih nisi obremenjen s časovno omejenostjo aktualnosti, ki velja za dokumentarce. Ime mi je Li je zgodba o malem baru v malem mestecu, v resnici pa govori o globalni vasi.
Menite, da imajo dokumentarci, ko gre za vsebine, kakršne obravnavate vi, močnejšo sporočilnost, kot če podobne zgodbe predstavite v igranem filmu?
Pri tem imajo precejšnjo vlogo navade. Če boste povprečnemu človeku v petek zvečer predlagali, naj gre v kino gledat dokumentarec, se bo skremžil. Če pa mu poveste, da je na sporedu igrani akcijski film, se bo takoj strinjal. Gre za to, da so igrani filmi že v začetku na boljšem, ker si jih ogleda več ljudi. Čim več gledalcev akcije je treba pripraviti do tega, da si bodo ogledali še dokumentarec.
Vam je uspelo?
Mare chiuso si je ogledalo ogromno ljudi, mislim, da je, kar se tiče števila ogledov italijanskih dokumentarcev, v samem vrhu. Govorim o približno osemdeset tisoč gledalcev. Med njimi so mnogi takšni, ki so se za ogled odločili, ker ga je režiral režiser filma Ime mi je Li.
Ime mi je Li ni tipičen italijanski film. Kako vas sprejema festivalsko občinstvo po svetu?
Menim, da z zanimanjem. Filmski kritiki počasi dojemajo, da se v italijanskem filmu dogaja nekaj novega in da je to povezano z željo, da se na novo odkrije izkušnja italijanskega neorealizma in filmske dokumentarne tradicije, ki je bila v sedemdesetih zelo močna. V osemdesetih in devetdesetih v Italiji skorajda niso snemali dokumentarnih filmov.
Kdo ste »vi, iz nove generacije«?
Režiserji Alice Rohrwacher, Pietro Marcello, Matteo Garrone ... In tu so tudi bratje Taviani s svojim filmom Cezar mora umreti, ki je mešanica dokumentarnega, igranega filma in teatra. Ker sta genija, sta se po vseh teh letih lotila nečesa novega – razumeta, da svet potrebuje nekaj novega. Čarovnika. Seveda se, kot je v navadi pri nas, tega zavedajo najprej v tujini, potem pa počasi še v Italiji. Pozabil sem na režiserja Leonarda di Costanza, njegov L'Intervallo je na beneškem festivalu prejel kar nekaj nagrad. Leonardo ima petdeset let, je naš starejši brat. V Italiji je začel snemati sredi devetdesetih, sicer je vrsto let snemal dokumentarce v Franciji. Tega, kako narediti dober dokumentarni film, sem se naučil od njega. Letos je tudi on prvič »presedlal« na igrani film in mislim, da mu je to fantastično uspelo.
Nameravate še snemati dokumentarne filme?
Seveda, delal bom oboje. Dokumentarni in igrani film se vse bolj prepletata. Tisti, ki se ukvarjamo tako z enim kot drugim, imamo še večji vpogled v odnos med resničnostjo in estetiko.
Kako se prepletata?
Reciva, da je vaša življenjska zgodba zanimiva, in se odločim, da jo posnamem. Toda tudi ko gre za dokumentarni film, se mora režiser prepričati, ali to zanimivo zgodbo znate povedati. Če ni tako, ne bo dokumentarca o vas. Spoznal sem veliko ljudi z zanimivimi zgodbami, ki jih nisem posnel, ker ne jaz ne tisti, ki naj bi jo povedal, nisva našla načina, kako to storiti.
Hočete reči, da mora biti v vsakem od nas nekaj igralca, da lahko v kamero spregovorimo o življenju?
Morda. So ljudje, ki kinematografsko ne funkcionirajo. Kljub temu da imamo pri dokumentarnih filmih predvsem opravka z resničnostjo, je treba kadre in scene posneti tako, kot veleva filmski jezik.
V vaših dokumentarcih protagonisti s svojimi pripovedmi in načinom, kako nekaj povedo, predvsem ... ganejo. Govorite o tem filmskem jeziku?
(smeh) Ne. Ni potrebno, da ganejo. Izberem tiste ljudi, ki imajo pripovedno moč, značilno za igralce: ali z njo ganejo, spravijo v smeh, je že druga zgodba. Pred kamero morajo znati podoživeti svojo zgodbo. Igralska sestava filma Ime mi je Li je zelo eklektična.Vsekakor izbor igralcev z izjemnimi talenti.
Kaj lahko rečete o igralki Zhao Tao, muzi kitajskega režiserja Jia Zhang-keja?
Vesel sem, da je za svojo igro dobila nagrado david di donatello. Izjemna profesionalka, s strašno nežnostjo in senzibilnostjo. Kar vsi po malem smo se zaljubili vanjo. Ko sem jo prvič videl v živo, sem vedel, da ji bo uspelo. Da bo znala občutenja Li pokazati s pogledom.
Tudi režiser Jia Zhang-ke se pri svojem delu ves čas giba med dokumentarnim in igranim filmom. Ugibam, da je vaš idol. In zdaj ste mu ukradli še muzo.
(smeh) Tako je. Njegovo delo že dolgo spremljam. To, kako spaja resničnost in fikcijo, je res čarobno.
Lahko rečeva, da je imel tisti producent prav, ne nazadnje ste res posneli film o svoji materi. Doma je iz Chioggie, kajne?
Da, morda je imel prav. Toda mar ni vse, kar počnemo, samo izgovor, da se vrnemo k sebi, k svojim, k tistemu, kar nas je hranilo v mladosti?
