Tiskane izdaje
Ker je izgubila dosedanje liberalne koalicijske partnerje, se mora krščanskodemokratska kanclerka Nemčije zdaj o vladi pogajati z nezaupljivo levo sredino. »Ne bo lahko, vsi vedo, da partnerji Angele Merkel izgubijo prihodnje volitve,« pravi dr. Andreas Busch z inštituta za politične vede pri göttingenski univerzi.
Prvo vprašanje se seveda glasi: kaj je skrivnost velikega uspeha Angele Merkel?
Najprej se moramo vprašati, ali je uspeh res tako velik? Mogoče pa je celo preveč zmagala, saj ima zdaj težave pri iskanju koga, ki bi z njo želel sestaviti vlado. Zato bi na konec vašega vprašanja najprej postavil vprašaj!
Je torej kanclerka naredila strateško napako, ker je do konca pozivala volivce, naj prejšnji partnerici FDP ne podelijo svojega drugega glasu?
Če pogledamo nazaj, moramo s tem soglašati, je pa kampanjo za drugi glas zelo težko prav zadeti. Uniji še tičijo v kosteh januarske deželne volitve na Spodnjem Saškem, ko je FDP z njimi pridobila in so pri CDU s tem povezali svoje izgube. Zdaj so se temu želeli na vsak način izogniti, a je bilo spet narobe.
41,5 odstotka glasov pa je vsekakor velik uspeh, še posebej če se spomnimo, da je prejšnji krščanskodemokratski kancler Helmut Kohl na vsakih volitvah izgubljal glasove v primerjavi s prejšnjimi.
Seveda je to izreden rezultat, a še ne vemo, ali bo tudi uspeh: bo CDU vodila manjšinsko vlado, bodo nove volitve? Tega še ne vemo.
Za zdaj se Angela Merkel pogaja s socialdemokrati in zelenimi.
Več možnosti tudi nima, ima le dve stranki na levi strani, s katerimi se lahko pogaja.
Mislite, da bo težko doseči dogovor o koaliciji z eno od njiju?
To ne bo lahko. Obe stranki dobro vesta – ena iz lastnih izkušenj in druga iz opazovanja –, kaj se zgodi s koalicijskimi partnerji gospe Merklove. Ti namreč izgubijo naslednje volitve. To se je socialdemokratom zgodilo leta 2005, ko so doživeli strahotne izgube, tokrat pa je koalicijski partner celo letel iz parlamenta. Ne za socialdemokrate niti za zelene zato ni privlačno, da bi se ponudili za novega koalicijskega partnerja.
Rdeče-rdeče-zeleno vlado, v kateri bi poleg socialdemokratov in zelenih sodelovala tudi levica, pa izključujete?
Mislim, da lahko takšno vlado izključimo; toliko vodilnih politikov se je že izreklo proti, da si je težko predstavljati, da bi zdaj prelomili besedo. Takšen poskus morda ne bi bil uspešen tudi zato, ker pomembno število socialdemokratskih in zelenih parlamentarcev ne bi hotelo sodelovati. Stranke niso tako monolitne, kot je videti na prvi pogled. Leta 2008 je Andrea Ypsilanti v Hessnu že poskusila s takšnim prebojem, a štirje poslanci niso hoteli sodelovati in večine ni bilo več.
Kakšna vlada bi bila po vašem prepričanju najboljša za Nemčijo?
Na srečo mi na to vprašanje ni treba odgovoriti (smeh). Zvezna kanclerka pa je bila vsekakor tako uspešna zato, ker je Nemcem posredovala previdnost in stabilnost. Videti je skromna in nikomur ne vliva strahu, daje videz sposobnosti in zato so se številni ob njej počutili varne. Nemci so zelo nagnjeni k varnosti in v svetu, ki ni varen, si želijo imeti nekoga zanesljivega. Kanclerka bo, kot lahko domnevamo, tudi naprej vodila zelo stabilno politiko, pa čeprav se bo ta tudi malo spremenila – in paradoks je, da se bo pomaknila na levo. Je sicer zmagala, koalicijske partnerje pa lahko dobi le na levi, če bo seveda sploh lahko sestavila koalicijsko vlado.
Slišati je celo o možnosti višanja davkov, pa čeprav se je kanclerka v predvolilni kampanji izrekla proti.
S takšnimi predlogi bi gospod Schäuble rad realistično preveril, s čim lahko koga zvabijo na ladjo. Ne bi bilo dobro, če država ne bi dobila vlade s primerno večino in zato grožnjo skorajšnjih novih volitev. To zagotovo ne bi bilo dobro znamenje.
Zakaj pravzaprav ne? Tudi Grki so morali dvakrat na volitve.
To je bilo narobe tudi za Grčijo. Politične stranke ne bi smele žaliti volivcev s tem, da jih dvakrat prisilijo na volitve, stranke bi morale s tem, kar imajo na voljo, sestaviti takšno ali drugačno vlado. Ponovne volitve so bile v Grčiji enako napačne, kot bi bile v Nemčiji.
Kaj pričakujete, da se bo zdaj zgodilo v nemški evrski politiki?
Pričakoval bi, da bo kanclerka zdaj malo bolj popuščala, ne bo pa bistvenih sprememb dosedanje politike. Če ji bo uspelo sestaviti vlado, pa se ji ne bo treba več bati težav, s kakršnimi se je ubadala v predvolilnem času, zaradi česar je v preteklih šestih do devetih mesecih vladal zastoj.
In kako mislite, da bo to videti?
Gospod Schäuble je že povedal, da bo morda potreben še en reševalni paket za Grčijo, in domnevamo lahko, da bo vlada za to dobila večino v bundestagu. Kaj takšnega v preteklih mesecih ni bilo mogoče. Morda bo vlada tudi spoznala, da bi bilo nekaj več zraka za dihanje za države v težavah tudi v nemškem interesu. Saj si tudi prizadevajo za reforme, a to zahteva čas in je težje, kot bi si želeli.
Vsaj za zdaj nimamo nobenih velikih evrskih kriz. Je Angela Merkel torej vodila pravilno politiko?
Da, vtis je že takšen, imamo določeno politično stabilnost; tudi drugi akterji so razumeli, da se nemško stališče ne bo veliko spremenilo, in so se s tem sprijaznili. Noben ekonomist tudi ne trdi, da bi bile vse težave rešene, če bi imela Portugalska ali Grčija na voljo neomejene količine denarja. Rešitev morajo te države poiskati pri sebi, vprašanje je le, s kakšno hitrostjo in trdoto se morajo prilagoditi. Nemška vlada bi se lahko spomnila, da so bile tudi nemške reforme pred desetimi leti zelo boleče in politično zelo težavne.
Bi bil po vašem prepričanju zdaj že čas za evrske obveznice in druge spremembe nemške politike v evrskem območju?
Dobro bi bilo, če bi tudi nemška politika trezno razpravljala o evrskih obveznicah. Eni jih zahtevajo, drugi pa zavračajo, a jih je mogoče izdajati zelo različno. Lahko so zelo privlačen instrument in bi bilo zato dobro o tem trezno premisliti. To bi bila najbrž velika prednost velike koalicije, to pa seveda ne pomeni nujno, da bi morala Nemčija prevzeti odgovornost za dolgove drugih. Če se tega lotimo pametno, bi bile lahko zanimive tudi za Nemčijo, manjšim državam pa bi zelo olajšal dostop do ugodnejšega denarja.
Toda ali to ne bi bil že korak k Združenim državam Evrope?
V Združenih državah Amerike je zelo dolgo trajalo, preden so lahko skupaj jamčili za dolgove, zato ne mislim, da bi skupne obveznice že vodile k Združenim državam Evrope. Tega noče skoraj nihče, v skupnem valutnem območju, v katerem smo že zdaj medsebojno odvisni, pa bi bilo smiselno ustvariti inteligentne instrumente.
Bi bilo to mogoče tudi s kanclerko Angelo Merkel?
Kanclerka je znana po pragmatičnosti; že pri jedrski energiji ali vojaški obveznosti je spremenila svoje mnenje, če se ji je zdelo politično pametno in uresničljivo, zato ne vidim razloga, zakaj se ne bi nekaj podobnega zgodilo pri evrskih obveznicah.
Nekoč ste dejali, da je Angela Merkel najboljša učenka Tonyja Blaira.
Res je, CDU je tako močno potisnila proti politični sredini, da zdaj za SPD tam ostaja le malo prostora. To dokazuje tudi sedanji volilni rezultat, moč unije CDU/CSU je res presenetljiva. Če si pogledate zemljevid volilnih okrajev, je SPD v vodstvu le še na majhnih krpicah, pred osmimi leti je bilo popolnoma drugače.
Se je treba bati Alternative za Nemčijo? Tokrat so sicer ostali pred parlamentarnimi vrati, a le za las, prihodnje leto pa bo spet vrsta volitev od evropskih do deželnih. Se bo stranka vse bolj krepila?
To se mi zdi zelo malo verjetno. So proti evru, ni pa jasno, za kaj se zavzemajo, poleg tega pa imajo v svojih vrstah tudi zelo zmedene ljudi. Ker sem tudi sam nemški profesor, lahko kritično ocenjujem druge nemške profesorje, ne mislim, da bo iz AfD kaj večjega. Nekaj možnosti bi jim dal le pri evropskih volitvah, a jim tudi to ne bo veliko pomagalo, saj se tisto, za kar se zavzemajo, ne odloča na evropski ravni. Mislim, da se jih ni treba bati; zelo zanimivo je namreč tudi, koga nagovarjajo. Volilne analize kažejo, da so pogosto zelo preprostim teorijam AfD prisluhnili manj izobraženi in tudi geografsko so njihovi volivci skoncentrirani tam, kjer so bili prej uspešni skrajnodesničarski populisti.
Torej gre za protestne glasove z desne strani?
Ljudje so AfD volili predvsem zato, ker so nezadovoljni z drugimi strankami, in ne zato, ker so jih prepričali sami. Na kratki rok to lahko deluje, na dolgega pa ne.
Liberalna FDP, ki je izpadla iz bundestaga, je že začela čistiti v svojih vrstah in izvedla velike kadrovske spremembe. Ali to čaka tudi SPD in Zelene, preden bi se lahko začeli dogovarjati z unijo CDU/CSU?
Tudi zeleni so že začeli s kadrovskimi spremembami, pri SPD pa bomo še videti. Bolj verjetna je velika koalicija med SPD in CDU/CSU, Zeleni so zelo nezadovoljni s svojim volilnim rezultatom, pa čeprav se po mojem mnenju niso tako zelo slabo odrezali. Zdaj pa jih čakajo še generacijske spremembe.
Joschka Fischer je dejal, da so se voditelji njegove stranke sicer postarali, niso pa tudi odrasli.
Joschka Fischer se z ljudmi, ki so doslej vodili stranko, prepira že trideset let – da zdaj spet udriha po njih, se mu ne šteje v dobro.
Koliko časa bomo po vašem mnenju čakali na novo nemško vlado?
To lahko traja, a je tudi v preteklosti že nekajkrat trajalo več mesecev, preden so se lahko dogovorili o novi vladi. Leta 2005 so se pogajali 65 dni, zdaj pa so od volitev pretekli šele trije dnevi [intervju je potekal v sredo]. Poleg tega pa so se zgodile res velike spremembe: FDP ni več v bundestagu in SPD ni več na isti višini z Unijo, ima šestnajst odstotnih točk manj glasov. Pri zadnji veliki koaliciji sta bili obe stranki skoraj enako močni, zdaj ni več tako. Mirno lahko počakamo, da stranke v miru premislijo, kaj se je zgodilo. Tako SPD kot Zeleni morajo šele postati sposobni za koalicijo z Unijo, na to se morajo šele navaditi.
Ali lahko evrska kriza počaka?
Lahko, saj v tem trenutku ni akutna, kot ste dejali tudi sami. Nobene potrebe ni po kakšnih mrzličnih pogajanjih in tudi sicer sedanja vlada ostaja do oblikovanja nove.
