Andrej Možina: »Vsi za enega, eden za vse.«

V aktivni razmislek o tem, kaj bi bilo še mogoče narediti za popravo v zadnjem obdobju močno poslabšane podobe zdravniške zbornice v javnosti in med članstvom, je bil prim. Andrej Možina vpet že pred letom dni. »Takrat sem resnično dvomil, da bi bilo zbornici sploh še možno povrniti izgubljeni ugled.«

»Zdaj verjamem, da je to mogoče,« pravi specialist ginekologije in porodništva, ki se je volilni tekmi za predsedniško mesto pridružil že spomladi, ko se je predsednici Gordani Kalan Živčec iztekel štiriletni mandat. A je takrat povsem nepričakovano, v zadnjem hipu, od svoje namere odstopil. Splet okoliščin ga je prisilil v menjavo vlog; z zdravniškega piedestala je sestopil v vlogo bolnika. Zdaj je spet zdrav, poln zagona za reševanje časti zbornice in zdravništva. Prebolevanje hude bolezni opiše kot izkušnjo, ki zmožnosti medicine, koristi zdravljenja in tudi spremljevalne, stranske učinke terapij zdravniku predstavi iz nove perspektive in vpliva na boljše razumevanje stisk vsakega bolnika.

Pravzaprav je bil nenadni spomladanski odstop precej kriv za ad hoc reševanje situacije, v kateri se je v predvolilno tekmo kot protikandidat Gordane Kalan Živčec vključil asist. Valentin Sojar. A tedaj je bilo premalo časa, da bi se medicinsko volilno telo zmoglo proaktivno odzvati na nastali zasuk. Majske volitve niso bile uspešne, ker volilni kvorum ni bil dosežen.

Za oktobrske volitve sta kandidaturo sprva napovedala oba, Sojar in Možina, nakar jo je Sojar umaknil v podporo Možini. Razsežnosti tovrstne nenaključne, vendar nepredvidene odločitve so povedne in večplastne. To med drugim potrjuje pogoj, ki ga je Možina postavil za vstop v (zobo)zdravniški volilni kozmos – tolikšno vnaprejšnjo podporo, da je odločitev za doseganje vsebinskih premikov pri vodenju zbornice smiselna, pot v tej smeri pa že vnaprej tlakovana s predvidljivim izidom.

Za korenite spremembe

»Zbornica že nekaj časa postaja kontraproduktivna organizacija, ki je precejšnjemu delu zdravnikov pravzaprav v breme, v glavnem pa se z njo ne moremo več identificirati. Tako ne gre več. Zato sem pripravljen prevzeti njeno vodenje in poskrbeti za korenite spremembe te stanovske organizacije, ki mora znova postati bolj odprta, do članstva in javnosti, njeno delovanje pa temeljiti na resničnih informacijah, sprejemanju kritik in ne nazadnje tudi institucionalnemu priznanju napak,« pravi Možina, čigar profesionalno delo je močno zaznamovano z delovanjem za zdravniško zbornico.

Sloviti d'artagnanski pristop pri vnovičnem postavljanju stanovskih vsebinskih in organizacijskih temeljev v letu 1992, ki je pozneje v prepričevanju politike o stanovski nepremagljivosti pri zahtevanju ključnih pravic in umestitve v družbenem miljeju, ima še vedno zmagovalni predznak, predvsem zaradi dolgoletne enotnosti zdravniških združenj, ki so znala premostiti občasna razhajanja v skupno dobro. Aktivni soudeleženec teh procesov – bodisi kot poslanec zbornične skupščine, član izvršilnega odbora ali kot podpredsednik zbornice – je bil takrat tudi Andrej Možina. Potem ko se je zdelo, da moč omenjenega duha izginja iz biti stanovskih prizadevanj, se je umaknil.

V zadnjih letih se je najbolj spremenila nrav zbornice kot institucije; pri društvu in sindikatu je filozofija vodenja ostajala nespremenjena. In čeprav predsedniki vseh treh združenj enotijo svoja stališča v sklopu koordinacije, se zdi, da je to početje vse težje. Zato je svoje moči, znanje in stremenje k razvoju in krepitvi oziroma povrnitvi ugleda zdravništvu strnila kopica velikih imen slovenske medicine. Lahko bi jim rekli klub modrecev; ti se javno niso izpostavljali, so pa v zadnjem času odločno združili svoja izkustva in védenje, se temeljito pogovorili s kandidati za predsednika zbornice (edino z zdajšnjo predsednico ne) in se zavezali k spremembam na bolje. Znotraj tega stanovskega združenja in tudi širše, v kontekstu celotnega zdravstva in slovenske družbe.

»Slovenija je zgodbo o uspehu v celoti pokopala, gremo v stečaj. In to kljub temu, da smo že deset let vedeli, da bomo dočakali to stanje. V zdravstvu je zgodba podobna. Zato je zdaj res čas za obračun, tudi oziroma predvsem s parazitizmom in drugimi nečednostmi v poslovanju, ki razjedajo sistem. V primerjavi z razsežnostmi teh odklonov se varčevalni prijemi na ravni plač in dežurstev ne zdijo le nesmiselni, temveč zlasti dolgoročno škodljivi,« je prepričan Možina.

Proti lažni morali

Je proti lažni solidarnosti in morali, ki je pri nas, kot pravi, »leta omogočala preskakovanje vrst, po drugi strani pa zavirala razvoj javno-zasebnih partnerstev po zgledu razvitih držav, s katerimi bi lahko vzpostavili sistem, ki bi legalno in pošteno pripomogel k skrajševanju čakalnih vrst. Počasi je treba s prstom pokazati na konkretne akterje v zdravstvu in zdravstveni politiki ter začeti ločevati med populizmom in iskrenimi razvojnimi prizadevanji.«

Andrej Možina je prepričan, da se bodo tokrat zdravniki odločili za volitve in legalno stanje stanovske organizacije morda vzpostavili že v prvem krogu. Zbornico namerava voditi profesionalno in se kljub dosedanjim vrhunskim dosežkom v ginekološki kirurgiji delu v praksi skorajda v celoti odpovedati; kot pravi, bo še delal v ambulanti in vsake toliko opravil le še kakšen manjši poseg. Sicer pa namerava osrednjo pozornost nameniti rešitvi največjega, že dve desetletji starega problema slovenskega zdravstva, »ureditvi položaja splošnih zdravnikov, ki jih je premalo in pri nas nimajo takšne vloge niti takšnih razmer za delo, kakršne bi jim kot 'vratarjem sistema' morali zagotoviti že davno. Rehabilitacija družinske medicine je nujna.«

Avtonomija zobozdravnikov

Kandidat za predsednika zbornice stavi tudi na reorganizacijo strokovnih forumov oziroma svetov v okviru zdravniškega društva, ki jim je treba omogočiti ustrezne delovne razmere in aktivno vlogo v sooblikovanju slovenskega zdravstva. »Izkoristiti je treba ves intelektualni potencial slovenskih zdravnikov in skupaj z regulatorji zdravstva v državi vzpostavljati razmere za učinkovito in varno medicino v času, ko se obetajo resne ekonomske restrikcije. Po drugi strani pa se moramo izogniti tako podvajanju strokovnih forumov v državi kot tudi željam po obvladovanju in posesti stroke. Prednost morajo imeti profesionalnost, učinkovitost in najvišji etični standardi.«

Uveljaviti želi že pripravljene standarde in normative ter tudi tako zagotoviti bolj varno medicino; omogočiti dolgo želeno avtonomijo zobozdravnikom; povrniti omajano zaupanje javnosti v zdravniški stan; odpraviti birokratske ovire v zborničnih postopkih in temeljito prevetriti tamkajšnje upravne postopke; predlagati posege v samosvojo horizontalno hierarhijo zdravstvene nege, ki po njegovem prepričanju precej draží zdravstvo in ne zagotavlja večje kakovosti.

Odprava paradoksov

Odpravljati namerava paradoksna stanja, med katerimi izstopa pravilo, po katerem so težji in bolj tvegani posegi finančno slabše ovrednoteni, »kar povzroča beg od težke, zahtevne, drage medicine«. Želi si ukinitve uravnilovke pri nagrajevanju zdravnikov, »ki je v pogubo uspešnemu vodenju zdravstvenih ustanov«, in nasprotuje »20-letnemu monopolu ene zavarovalnice, zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki v resnici vodi slovensko zdravstvo in predstavlja veliko coklo za razvoj«.

Veliko je anomalij, ki jih želi odpraviti. Ene se je lotil že prej, preden se je nepreklicno odločil za kandidaturo. »Želel sem, da se preneha rivalstvo med Ljubljano in Mariborom, ki ne vodi nikamor, zagotovo pa ne v skladen razvoj zdravstva po vsej državi.« Njegovo kandidaturo zdaj (med drugimi) podpirajo zdravniki obeh regij. Tudi to je povedno. O napakah, strokovnih in upravnih, pa Andrej Možina pravi takole: »Primer Nekrep in upravni postopek odločanja o odvzemu licence Zlatki Kanič ponazarjata tipično zablodo v vodenju zbornice.«

Zaveda se, da bo ta vroči kostanj ostal na mizi novega predsednika zbornice. In tudi ve, kako bo, ko oziroma če se bo znašel v tej vlogi, ukrepal.