Anja Štefan: »Kot pripovedovalka sem bolj zares z ljudmi.«

Anja Štefan je vsestranska ustvarjalka, pripovedovalka, magistra etnologije, zbiralka in imenitna zapisovalka ljudskih pravljic (O pustu in zakletem gradu, Zlato kralja Matjaža, urednica zbirke Čudežni mlinček) ter soorganizatorka pripovedovalskega festivala Pravljice danes, ki je že odprl svoje duri. Je tudi pesnica in pisateljica, zato na knjižnih policah najdemo njene pesmi (Iščemo hišico), uganke (Sto ugank), slikopise (Čez griček v gozdiček, Lešniki, lešniki), zgodbe za otroke (Bobek in barčica, Kotiček na koncu sveta, Melje, melje mlinček) in v zadnjem času tudi prevode (James Joyce: Maček in vrag).

Njena raznovrstna besedila že vrsto let prebiramo v revijah Ciciban in Cicido, kjer smo lahko, skupaj z ilustracijami Zvonka Čoha, zgodbice o štirih črnih mravljicah občudovali najprej. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšel njen izbor še neobjavljenih ljudskih pravljic Za devetimi gorami. Anja Štefan je tudi mati štirih otrok, katerim je, ko so bili še čisto majhni, najraje brala iz zbirke Pravljice, ki jo je uredila Kristina Brenkova. In to je še danes njena najljubša zbirka pravljic.

Radi delate z ljudmi in za ljudi?

To mi je iz leta v leto pomembneje. Rada sem med ljudmi in rada vidim, da nam je skupaj dobro, res pa je, da delam predvsem v okoljih, ki so mi naklonjena. Zakaj bi me vabil nekdo, ki me ne mara? Namenjati dobro zgodbo ljudem, z željo, da bi jo sprejeli, je osnovno gonilo pripovedovanja že od nekdaj. In zdi se mi, da se me drži tako pri literarnem kot pri pripovedovalskem ustvarjanju. V ljudskem pripovedovanju se je ohranilo le tisto, kar je ljudi nagovorilo. Drugo se je pozabilo in s tem izginilo. Danes papir ohranja vse. Sama si ne želim, da bi se moje pesmi ali pravljice ohranile le zaradi papirja, ampak zato, ker so sposobne živeti med ljudmi. Nekoč, ko sva s Kristino Brenkovo klepetali o književnosti, mi je rekla: »Kaj je preživelo? Tisto, kar je ljudem pomagalo živeti.« Dobro, res je, da ljudje omogočajo življenje tudi ceneni literaturi in nekakovostnim kulturnim dogodkom. Tu je na vrsti moja odgovornost, moja zahtevnost do same sebe: rada bi delala kakovostno in se hkrati obračala k ljudem.

Vaša mati, učiteljica na razredni stopnji, je bila pri učencih šempetrske osnovne šole izjemno priljubljena. Nagovarjala jih je k branju, risanju in kreativnosti sploh. Kaj vse ste v tem smislu »podedovali« po njej?

Mama je še vedno kreativna. Še najbolj je bila likovno ustvarjalna, hkrati pa je vedno – in to počne še danes – pisala priložnostne pesmi za prijatelje. Gotovo je njena kreativnost spodbujala tudi mene, pesmice sem zlagala že na začetku osnovne šole. Spomnim se, da je mama bratu in meni spenjala liste, da sva pisala knjigo. Vedno sem rada pisala, bolj zares pa se je začelo šele med študijem.

Katere pravljice so vas v predšolskem obdobju najbolj nagovarjale in ali ste jih, te iste, ko je prišel čas, z branjem ali pripovedovanjem prenesli na svoje otroke?   

Imela sem srečo, da smo živeli v veliki hiši z več stanovanji. Eni od sosed smo rekli kar stara mama in k njej smo vsako popoldne hodili na pravljice, ki nam jih je brala. Imela je majhno knjigo Kristine Brenkove Pravljice, ki bo letos ponatisnjena. V njej je bila pravljica O sončevi hčeri, s Sicilije, ki mi je bila neznansko všeč. Gotovo mi je bila všeč zgodba, toda ne morem je ločevati od ilustracij Ančke Gošnik Godec. Spomnim se, da sem se kot otrok popolnoma identificirala z njenimi ilustracijami. Močno so mi ostale v spominu. Ko sem kot odrasla zaplavala na področje pravljic in prišla v stik z Ančko Gošnik Godec, sem ji povedala, kako močno so name vplivale te slike, kako sem jih gledala … in zdaj mi ilustracija sončeve hčere visi doma, nad posteljo. Ančka mi je to knjigo tudi podarila, ker je ni bilo mogoče dobiti. Postala je naša priljubljena in brala sem jo vsem svojim otrokom. Nosim jo tudi na seminarje, ki jih vodim za učiteljice, vzgojiteljice in knjižničarke, in opozarjam na tisto, kar se mi zdi dober izbor – dobra knjiga.

Kaj je za vas dober izbor?   

Doma sem predvsem v ljudskih pripovedih, zato bom govorila le o teh. Izbori ljudskih pripovedi so narejeni za različne naslovnike in z različnimi interesi. Nekdo ima za cilj predstaviti izročilo določenega območja, v ospredju mu je torej neko folklorno gradivo dokumentirati, ohranjati in v kar najširšem izboru predstaviti javnosti. Kakovost tovrstnih izborov je odvisna od uspešnosti terenskega dela, avtorjeve odločitve, kaj bo v knjigo uvrstil, in tega, kako bo posneto gradivo zapisal, razvrstil, obdelal. Tako na primer nastajajo knjige v zbirki Glasovi, ki jo že leta ureja Marija Stanonik. Čisto drugačna merila pa so v ospredju pri nastajanju izborov ljudskih pripovedi za otroke. Otroke namreč zanimajo predvsem dobre zgodbe in se malo menijo za to, da je pripoved dragocena že zato, ker je redka. Poleg tega naj bi bili izbori ljudskih pripovedi za otroke gladko berljivi, zaradi česar besedila potrebujejo jezikovne posege. Sam izbor in končna ubeseditev sta torej lahko narejena bolj ali manj uspešno, bolj ali manj kakovostno. Načini so gotovo zelo različni. Meni osebno je všeč, da tudi v zapisani ljudski pripovedi nekaj zaznamovanosti govorjenega jezika ostane. To knjižni jezik plemeniti. Dober izbor za otroke se zaveda otrokovih potreb in sposobnosti sprejemanja, z občutkom za lep jezik, z občutkom za dobro zgodbo.

Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšel vaš izbor štiriinpetdesetih slovenskih ljudskih pravljic Za devetimi gorami. Ste jih med izbiranjem komu brali?

Tudi, predvsem svojim otrokom, včasih svojima urednikoma, prijateljem na morju, sosedi, prijateljici po telefonu. Toda najprej sem iskala, kaj me nagovori. Med pripovednim izročilom je veliko zgodb, ki se dobro začnejo, vendar zaplet in razplet potem ne zadovoljita. Verjetno se sliši enostavno, izbrati ljudske pravljice... Toda to pomeni iskanje, iskanje in iskanje – iskanje z lučko. Če izbiraš z mislijo na otroškega bralca, pride skozi sito zelo malo pripovedi. Težko ocenim, vendar najbrž niti pet odstotkov. Vedeti namreč moramo, da je v izročilu pripovedi, ki bi se pripovedovale predvsem otrokom, pravzaprav malo, veliko manj kot tistih, ki so si jih med seboj govorili odrasli.

Nekateri starši svojim otrokom ne prebirajo ljudskih pravljic ali pa vsaj ne do konca, ker se jim zdijo krute...

Ravno pred kratkim so se v Polnočnem klubu pogovarjali o tem, pa so se mi nekatere reči zdele tudi malo neprizemljene. Veliko nastopam in vem, da otrokom dobro dene, če gre v zgodbi zares. Če v njej ni zapleta, stiske, konflikta, prek katerega je treba iti, če ni boja in zmage, je takšna pravljica mineštra, sladkobna megla. Niti ne vznemiri, se te ne »dotakne«, še manj pa zadovolji. Večja kot je napetost, večja je, ko ta mine, tudi sprostitev. Ko pripovedujem otrokom, pazim, kako ubesedujem napete in krute odseke dogajanja. Ne naslajam se nad krutostjo, a se ji tudi ne izognem, ker je potreben del zgodbe. In na nastopih vidim, da so otroci v teh trenutkih čisto prisotni, da razumejo, da gre v zgodbi zares, in da si na koncu vidno oddahnejo, vidim, da jim je dobro. Življenje je raznoliko, stiske in težki trenutki so del vsakdanjosti, tudi otroške.

Torej tudi s pravljicami otrokom razlagamo smisel življenja oziroma jim ga vračamo?

Samo s pravljicami težko. Na to, kaj bo kdo v življenju imel za smiselno, vpliva marsikaj. Vendar – ja, tudi s pravljicami otrokom prenašamo pomembne informacije o vprašanjih, ki ljudi zadevajo že od nekdaj. Na simbolni ravni se iz njih morda lahko učijo, kako se znajti v življenju, kako izbirati poti, za kaj se odločati, kako ravnati … Morda se ob tem, ko se opredeljujejo do junakov, opredeljujejo tudi do tega, kakšni bi sami radi bili. Zato se mi zdi pomembno otrokom ponujati dobre zgodbe. Če jim dajemo dobro hrano, se bo to gotovo poznalo.

Kuhanje?

(smeh) V prenesenem, simbolnem pomenu. Težko naštejem, na kaj vse to vpliva, kaj naredi, verjamem pa, da je stik z dobrimi zgodbami v otroštvu lahko dobra popotnica. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vplivom branja na razvoj otrok, znajo povedati, kako dobra zgodba pomaga razvijati domišljijo, bogati besedni zaklad, vpliva na besedno in pozneje pisno izražanje, razvija sposobnost koncentracije, primakne se še razvijanje estetskih meril...To gre eno z drugim. Če je otrok hranjen s kakovostnim, potem je to zanj gotovo dobro.

Kdaj veste, da je avtorska pravljica kakovostno napisana?

Obstajajo literarnoteoretična merila za razmišljanje o kakovosti. Vedno pa so še osebna merila – z mojimi uredniki, na Cicibanu in urednikom otroškega leposlovja Andrejem Ilcem, se večkrat pogovarjam o tem. Nekoč mi je Irena Matko Lukan rekla, da mora zaradi procesa dela isto pravljico prebrati večkrat, in če jo pri tretjem branju že dolgočasi, se vpraša, kaj zgodbi manjka. Zame je dobro tisto, kar me zabava ali gane, in pomembno je, da ne zvodeni hitro. Ronjo, razbojniško hči ali pa Brata levjesrčna lahko berem znova in znova. In nikoli mi ni dolgčas.

Kristina Brenkova je poudarjala, da se je kot urednica mladinske in otroške literature na Mladinski knjigi najbolj bala, da bi prezrla kakšen talent..., kar spet kaže na njen značaj in tankočutnost, ko gre za pišoče. Kakšni so današnji uredniki mladinske in otroške literature?

Zagotovo je bila Kristina Brenkova zelo tankočutna urednica. Tako za besedno kot likovno področje...

V zadnjih šestih mesecih sta mi dve izjemni avtorici, Marlenka Stupica in Svetlana Makarovič, povedali, da če ne bi bilo Kri stine Brenkove, njuni ustvarjalni poti ne bi bili takšni, kot sta.

Da, tako rada je imela umetnost in knjigo za otroke – zanjo je bilo to poslanstvo. Z vsemi tipalkami je tipala za pravimi ljudmi in jih iskala. Ne moremo reči, da je pri tem imela samo srečno roko, temveč tudi izostren občutek. Znala je avtorje najti, jih usmeriti, jim dati pravo delo.

Kako je s tem danes?

Tudi danes imamo dobre urednike, sama sem s svojimi zadovoljna. Je pa res, da je čas drugačen in da smo tako avtorji kot uredniki soočeni z drugačnimi razmerami za delo, kot so bile za časa Kristininega urednikovanja. Danes je pri nas veliko tujih slikanic, veliko prevodne literature, ki precej zamaši trg. To pomeni, da naklade naših avtorskih slikanic, čebelic, izborov pravljic niti približno niso več takšne, kot so bile. Zato je marsikomu težje preživeti. Sama ne bom stokala, ker se mi je srečno zložilo, da počnem različne stvari: pripovedujem, pišem, prevajam, urejam, vodim festival... Imam razmeroma veliko polje dela, samo s pisanjem pa ne bi šlo... Honorarji za začetnike pri Cicibanu so res mizerno nizki, mladi morajo biti presneto zagnani, da vztrajajo.

Ali je prevajanje tujih del otroške literature vsepovprek, na primer slikanic, ki so jih naše knjigarne polne, smotrno?

Absolutno ne, če gre za nekakovostne stvari, in da, ko so kakovostne. Ogromno je kičastih slikanic. Nekatere založbe pri nas izdajajo izključno prevodno književnost – in to ceneno. K sreči se zadnje čase na to opozarja, veliko vlogo pri tem ima Pionirska knjižnica v Ljubljani s seznami kakovostne literature. Kritiških zapisov o otroški in mladinski literaturi ter knjižni ilustraciji pa je še vedno premalo. Največ za to področje naredi revija Otrok in knjiga.

Kristina Brenkova vas je imela za neka kšno naslednico. Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj se tega tako vztrajno otepate, tudi v smislu prevzemanja uredniških funkcij, ki so vam menda bile ponujene, pa ste jih zavrnili?

Težko bi rekla, da me je Kristina izbrala za naslednico, to je velika beseda – lahko pa rečem, da sva si bili zelo naklonjeni, ker sva se ujeli v tem, kar imava radi. Cenila je moje avtorsko pisanje in se obenem veselila mojega dela na področju ljudskih pripovedi. Za to področje delam z vsem, kar sem: pripovedujem, vodim seminarje, vodim festival, redno pripravljam izbor ljudskih pripovedi za reviji Ciciban in Cicido. Za Inštitut za slovensko narodopisje sem naredila monografsko predstavitev enega od izvrstnih ljudskih pravljičarjev, ki ga je pred pol stoletja našel Milko Matičetov, pa je njegovo gradivo do danes ostalo neobjavljeno. Z različnih strani torej izpostavljam isto, in to prizadevanje se zdaj že kar nekako pozna, pušča sledove. Sprašujete, zakaj se ne postavim v uredniško vlogo. Za zdaj mislim, da to zame ne bi bilo pametno. Najprej zato, ker je v meni velika želja po ustvarjanju in za to potrebujem čas. Rada gostujem po šolah in vrtcih in potem si tega ne bi mogla privoščiti v tolikšni meri. Hkrati pa sem dislektik, kar pomeni, da nisem ravno hitra v branju. Ne predstavljam si, da bi brala kupe tipkopisov, še posebej, ker to ni vedno zanimivo branje. Mislim, da bi bila sposobna oceniti, kaj je dobro in kaj ne, vendar za urednico bi bila vsekakor prepočasna.

Kaj pomeni biti profesionalni pripo­vedovalec?     

Zame predvsem to, da dovolj dobro delaš, sicer pa gre najbrž tudi za to, da je pripovedovanje ena tvojih osrednjih dejavnosti, od katere živiš. Pri nas je razmeroma malo ljudi, ki bi tako živeli.

Vi in Ljuba Jenče...      

Vendar nobena od naju ni omejena le na pripovedovanje. Hkrati naj povem, da interes za pripovedovanje narašča – vedno več je mladih, ki se preizkušajo na tej poti.

Kakšni otroci prihajajo na pripovedovalske prireditve?

Veliko mojih pripovedovalskih nastopov je namenjenih zaključenim skupinam – pripovedujem v vrtcih, šolah, zavodih in to pomeni, da so skupine otrok starostno približno poenotene in pričakovane. Predvsem pa to pomeni, da imam občinstvo, ki je že sposobno dovolj dolgo slediti govorjeni besedi in zgodbeni niti. Na dogodkih, ki so odprti za javnost, se pogosto dogaja, da starši pripeljejo še zelo majhne otroke. Pred kratkim sem nastopala v Kopru in starost mojega občinstva, kar zadeva otroke, v povprečju najbrž ni presegla dveh let in pol. Težko govorim poštene pravljice, če nekateri niti mojih besed ne razumejo. Izmažem se s pesmicami, drobcenimi zgodbami, pripovedovanjem ob ilustracijah. Pripovedovalci zgodbo posredujemo samo z besedo, nimamo lutk ali filmskega platna. Seveda lahko poskušamo očarati z glasom, ampak hkrati je vseeno pomembno, da nas poslušalci razumejo. Pri majhnih otrocih je tudi koncentracija kratkotrajna, zato moraš biti kar majhen čarovnik, da spraviš skupaj dovolj dolg kulturni dogodek... Da me ne bi narobe razumeli: seveda je v redu, če otroku doma pripovedujemo, ko je še čisto majhen, po malem, kolikor zdrži. Toda doma se njegovi koncentraciji lahko prilagodimo, na javnih prireditvah pa taka prezgodnja zagnanost lahko moti ostale, ki potem ne morejo v miru poslušati. To opažam tudi na lutkovnih predstavah. Marsikatera ne more doživeti takšnega sprejemanja, kot bi si ga zaslužila, ker je občinstvo premlado.

V čem se pripovedovanje za otroke razlikuje od tistega za odrasle?

Gotovo se glede na občinstvo in na priložnost odločim, katere zgodbe bom povedala – občinstvo torej vpliva na izbor. Če enim in drugim pripovedujem isto zgodbo, potem jo odraslim morda drugače pokomentiram: morda dodam kakšno zanimivost o njej, ki je otrokom ne govorim, ali dodam, zakaj me je pritegnila in kako kot odrasla o njej razmišljam. Izvajanje samo se, kot se mi zdi, ne razlikuje bistveno: v letih, ki so za mano, se mi je izoblikoval način pripovedovanja, v katerem mi je udobno, v katerem sem doma, in z njim stopam pred ljudi, tako otroke kot odrasle.

V filmu Moja Afrika ob vročem kolonialnem večeru na začetkih 20. stoletja za mizo sedijo trije odrasli prijatelji. Zaželijo si zgodb. Eden od njih da iztočnico: 'Nekoč sta živela klateški Kitajec Čeng Huan, ki je prebival v kitajski četrti v Londonu, in deklica Shirley...' Meryl Streep, ki v filmu igra dansko pisateljico Isaak Dinesen (Karen Blixen), brez oklevanja poprime in nadaljuje zgodbo: '... ki je odlično znala kitajsko, saj sta bila starša misijonarja. Čeng Huan je ži vel sam v sobi na Formoški cesti nad Mo dro leščerbo. Posedal je pri oknu in v otroškem srcu lovil odmeve doma in domovine...' Pripoved se nadaljuje v filmskem času, toda lahko si predstavljamo, kako lepo bi bilo, če bi si znali ob večerih tako pripovedovati zgodbe... 

Mogoče si jih ne pripovedujemo tako očitno, a si jih vendarle: o knjigi, ki smo jo prebrali, o filmu, ki smo ga videli, o zanimivem dogodku, za katerega smo izvedeli. S prijateljicami si pripovedujemo vse mogoče. Seveda so družinske ali prijateljske navade različne. In tudi ljudje smo različni, eni smo bolj nagnjeni k verbaliziranju, drugi manj... Res pa je, da nas naš čas v ubesedovanju zgodb podpira manj kot pretekli. Na vsakem koraku nam jih ponuja, da jih vpijamo. Okoli nas je veliko vseh mogočih dražljajev, nadležnih ali mamljivih, časa, ki bi klical po živi komunikaciji, pa malo. Vsi vemo: ko je prižgana televizija, je pozornost pri njej in človeka, ki je z nami, pogosto poslušamo le še napol.

Kako veste, katere pravljice je otrokom bolje prebrati in katere pripovedovati?       

Kar zadeva mene, na nastopih vedno pripovedujem, nikoli ne berem, ker vem, da imam kot pripovedovalka večjo moč. Takrat sem bolj zares z ljudmi, ki jih imam pred seboj. Vidim jih in sem s pozornostjo pri njih, zgodbo lahko po svoje zaokrožim, lahko se prilagodim dogodku... Vem, da sem bolj živa. Sicer pa na svojih seminarjih poudarjam, da so zapisi ljudskih pripovedi različni in nekatere lahko brez težav beremo, drugi pa so za branje prepusti ali prerazvlečeni, skratka, neprivlačni. V takih primerih je zgodbo, če je dobra, bolje povedati po svoje. Sicer je vprašanje, ali bo otrokovo pozornost sploh zadržala. Izbori Kristine Brenkove se večinoma berejo zelo gladko, v Babici pripoveduje so nekatera besedila opazno pusta in papirnata. Sama mi je povedala, da je to pri nastajanju knjige čutila, vendar si ni upala posegati, ker se je bala folkloristov. Zato je ta knjiga za marsikoga manj berljiva kot na primer Mamka Bršljanka, Lonček, kuhaj ali Zlata skledica.

Si z možem kdaj zvečer bereta prav­ljice?  

Včasih mu povem kakšno zanimivo, ki jo najdem ali slišim, ni pa to najina navada.

Morda bi bilo dobro, da bi ob večerih odrasli drug drugemu brali, tudi brez prisotnosti otrok? 

Ja, res smo bolj navajeni, da beremo vsak sebi...                

Pripovedništvo v Sloveniji doživlja preporod. Tudi po zaslugi festivala, ki ga vodite?

Prav gotovo. Traja že štirinajst let. Mnogo kazalcev priča, da nam je nekaj uspelo narediti. Širi se krog poslušalcev različnih starosti in interesov, uspelo nam je doseči precej pisano množico, ki nam je naklonjena in željna naših dogodkov. Vse pogosteje se tudi dogaja, da bi ljudje radi sodelovali na festivalu in pripovedovali. To pomeni, da smo spodbudili tudi pripovedovanje, ne samo sprejemanje. Dogajanje, ki se vzoruje pri festivalu, se je razširilo tudi na druge kraje, kjer pripravljajo pripovedovalske dneve, manjše festivale, pohode, na katerih se pripoveduje … Opažamo tudi, na to me je opozoril urednik Andrej Ilc, da narašča zanimanje za ljudsko pripoved. Zbirka Zlata ptica je dolgo spala, zdelo se je, kot da je umrla, zdaj pa se spet prebuja in preseneča z zanimanjem za izdano. Pogosto slišim želje, da bi več slovenskih pripovedi prišlo v slikanice.   

Ste avtorica sedmih zgodb Štiri črne mravljice. Kaj je za vas mravljica?

Ne vem, zakaj ravno mravljice... Prva asociacija iz izročila pravi, priden kot mravlja, deloven kot mravlja. Toda moje mravljice se ukvarjajo z vsem mogočim, ne vem, če so ravno izrazito delovne. Velikokrat se mi zgodi, da se pomen in zvočna podoba kar zlijeta. Šti-ri čr-ne mra-vlji-ce – že ritem dobro teče. Pa še nekaj je – da me menda bolj vleče majhno kot veliko.

Kako si razlagate, da ste enako popularni tako pri bralcih otrocih kot starših?

Ne vem, včasih se mi zdi, da enostavno znam ujeti valovno dolžino, posebno z otroki. Najbrž se mojemu delu pozna, da že dolgo vsak dan živim v stiku z njimi. Doma imam štiri, moje življenje je intenzivno, marsikdaj kar naporno – večkrat se mi je zdelo, da hodim čisto po robu tega, kar še zmorem, in nisem bila prepričana, da bom v ustvarjalnem smislu preživela... Mi je pa ta časovna in energijska stiska pomagala precej jasneje videti, kaj ja in česa ne, kaj me potegne in kaj mi je odveč, s čim naj se ukvarjam in v kaj naj se ne mešam. In kakor se to dogaja pri vsakdanjem življenju, tako – se mi zdi – se tudi z mojega literarnega dela z leti otresa balast, vsaj želim si, da bi se. Da ne bi bilo odvečnih besed in da bi pesmi iz pravljice imele kaj povedati. Če nimam nič povedati, potem se ne silim. Ne zdi se mi, da bi nekaj izcejala iz sebe samo zaradi neznanskega hrepenenja po še eni knjigi, kar precej ljudi počne. Nekoč mi je Kristina Brenkova povedala, kako hudo je, če je več želje kot moči, več želje kot talenta...

Ampak brez trme in želje, seveda predvsem trdega dela, tudi talent težko kam prileze...

Drži, ampak nerodno je, če so samo trma in želja in delo.

Kdo so v Slovenji kakovostni pravlji­čarji?         

Prav gotovo Svetlana Makarovič in Andrej Rozman Roza.

Zakaj?

Ker sta močna tako v tem, kar pišeta, kot v tem, kako to naredita. Znata biti zabavna, sočutna, življenjska, o svetu mi sporočata nekaj, kar je tudi zame pomembno.

Po čem je dišalo vaše otroštvo?

Po naravi. Moji starši so veliko raje delali zunaj kot notri. Sadili smo drevesa, kar naprej smo bili na vrtu, raje kot pospravljali stanovanje.

Uf, seveda.

Precej smo hodili v hribe, k tolminskim potokom, k Soči... Ampak, po čem je dišalo? Ne vem, mogoče mi najbolj izstopi vonj po kalikantusu. Hiša, v kateri sem živela kot otrok...

... poletna rezidenca grofa Coroninija?

Ja, po vojni so jo nacionalizirali in v njej nismo živeli kot grofje. Preurejena je bila v sedem stanovanj... Okrog hiše so ostala lepa drevesa in grmi. Ravno pred našim vhodom je rasla ogromna cedra...Cedra je drevo, ki me velikokrat spremlja. Zdaj, ko živim na Notranjskem, libanonske žal ne morem imeti, zato sem si nasadila himalajsko (smeh)... Kalikantus pa je grm, ki cveti decembra, ima rumene povoščene cvetove in diši tako močno, da ga zavohaš okrog ovinka. Ena sama vejica odišavi ves prostor. To je vonj mojega otroštva – ki ga zdaj, na Notranjskem, ne morem imeti.