Apartheid

Najuglednejši palestinski arheolog dr. Nazmi al Džubeh, sicer tudi profesor zgodovine, je na ploščadi nad judovskim Zidom objokovanja, od koder se razteza najbolj veličasten pogled na stari Jeruzalem, globoko zavzdihnil. Otroški in turistični direndaj mu nista dala miru, saj sta motila tok njegove pripovedi. »Mednarodno skupnost smo zaprosili za priznanje palestinske države. To je bilo zadnje, kar smo lahko storili, saj naša domovina izginja. Potem ko so si Izraelci prisvojili našo zemljo in vodo, si zdaj lastijo tudi podzemlje. Pod starim mestnim jedrom kopljejo kanale in na silo iščejo dokaze o izključno judovski zgodovini Jeruzalema. Staro mesto je polno turistov, a pod njimi se zgodovina piše na novo. Če bomo rešili vprašanje teh nekaj sto kvadratnih metrov površine, bomo rešili svet, a bojim se, da smo od rešitve oddaljeni bolj kot kadarkoli po začetku izraelske okupacije,« je zgroženo začel pripovedovati dr. Džubeh.

»Izrael arheološka izkopavanja razume kot dejanje državne suverenosti in palestinskim arheologom ne dovoli, da bi delali. Zanje smo tudi arheologi teroristi. Imajo le en cilj: na vsak način hočejo dokazati, da je celoten Jeruzalem judovsko mesto, le judovska prestolnica. Vsa izkopavanja – arheologija je ključno politično orodje – so namenjena temu cilju. Izraelske oblasti tako spreminjajo zgodovino in sedanjost, bojim pa se, da predvsem prihodnost. Večino izkopavanj, ki trenutno potekajo v starem mestu ali njegovi bližini, financirajo judovski priseljenci ali judi iz tujine. To je strogo političen projekt, v katerega so lani priseljenci vložili več kot tri milijone dolarjev. To je popolna perverzija,« je med sprehodom po starem mestnem jedru, nevralgičnem središču svetovnih religij, politik in konfliktov, pravil dobrodušni arheolog, ki se je rodil in odraščal v starem Jeruzalemu. Njegov oče je pri Damaščanskih vratih vse življenje prodajal začimbe. Brat ima v starem mestu še vedno trgovinico z mešano robo, a posli že dolgo, vse tja od začetka druge palestinske intifade jeseni 2000, ne gredo več dobro. Izraelci so namreč militarizirali tudi staro mestno jedro in močno omejili dostop do najbolj svetih točk – še zlasti mošeje Al Aksa.

Novo pisanje zgodovine

»Eden izmed razlogov, zakaj Izraelci nikogar ne spustijo na prizorišča izkopavanj, je dejstvo, da lahko pošteni arheologi porušijo vse mite. Zato se nas bojijo in tam, kjer nam dovolijo, lahko kopljemo le 30 centimetrov globoko. Zato marsikje delamo na skrivaj, saj si ne smemo dovoliti, da bi nas izraelski monopol popolnoma povozil. Izraelci kopljejo tudi petnajst metrov in več v globino in s tem v nekaterih delih starega mesta ogrožajo prebivalce, saj se njihove stare hiše posedajo. Čeprav mednarodno pravo prepoveduje arheološka izkopavanja na območjih, ki so pod okupacijo, Izraelci nemoteno kopljejo pod starim mestnim jedrom, saj vzhodni Jeruzalem po izraelski interpretaciji zgodovine in zakonov ni okupiran. Izraelski zakoni so nad vsem; so nedotakljivi. Že nekaj ur po tem, ko je izraelska vojska po umiku jordanskih sil junija 1967 zasedla staro mesto, so se začela izkopavanja. Tako imenovano iskanje judovskega Jeruzalema je bilo dejansko zelo neuspešno, zato so bile izraelske oblasti vse do danes prisiljene v prikrojevanje zgodovine. To je močno spremenilo podobo starega mesta in večjega dela Jeruzalema. Zdaj, ko se je začela gradnja tako imenovanega Davidovega parka, katerega zgodba ne temelji na arheoloških dokazih, temveč na znanstveni fantastiki, se bodo razmere močno poslabšale. Izraelske oblasti v četrti Silvan nemoteno rušijo palestinske hiše in izganjajo palestinsko prebivalstvo, da bi naredili prostor tematskemu parku, hkrati pa je to del velikega projekta 'judoizacije' vzhodnega Jeruzalema. Tako se ustvarja virtualna zgodovina – podstat ideološkega in nacionalističnega procesa, čeprav moramo priznati, da si tudi mnogi palestinski arheologi večkrat razlagajo zgodovino precej po svoje. Smisel je prilastitev nadzora nad pripovedovanjem zgodovine,« je med srečevanjem znancev in izogibanjem izraelskim vojakom, ki so s srepim pogledom zrli v palestinske prodajalce na znameniti ulici Via Dolorosa, razlagal gospod Nazmi. »Staro mesto je v zadnjih letih postalo slum; revna in gosto naseljena mestna četrt. To je nesprejemljivo,« je negodoval dr. Džubeh in nas odpeljal do nekdanjega križarskega počivališča in kopališča iz dvanajstega stoletja, kjer danes – zgodovinska ironija – deluje lokalni center za socialno delo, ki skrbi za revne in zapuščene palestinske otroke.

Rušenje in deložacije

»Naše otroke je strah iti v šolo. Vsak dan znova jih moramo skoraj nagnati od doma. Bojijo se, da nikoli več ne bodo videli svojega doma, saj Izraelci množično rušijo palestinske hiše v vzhodnem Jeruzalemu. Trenutno je ogroženih okrog 25.000 hiš, za katere so izraelska sodišča izdala nalog za rušenje, saj naj bi bile zgrajene ilegalno. A to ne drži. Hiše, ki so bile postavljene pred letom 1967, so bile legalizirane še v času, ko so vzhodni Jeruzalem nadzorovali Jordanci. Vsi imamo dokumente, a izraelski zakoni so nad pravico. Delujejo v službi velikega projekta popolne prilastitve mesta. Konec konec Palestinci tu sploh ne smemo graditi in je po tej logiki nezakonit že vsak kamen, ki ga premaknemo. Moj oče na gradbeno dovoljenje čaka že triintrideset let; jasno je, da nekje mora živeti. Takih primerov je na tisoče. Izraelski zakoni so pisani, da bi pospešili proces etničnega čiščenja, ki se že vse od šestdnevne vojne – torej zadnjih štiriinštirideset let – naprej dogaja tako v vzhodnem Jeruzalemu kot na zasedenem Zahodnem bregu,« je v Bustanu, enem najbolj revnih predelov Silvana, palestinske četrti v vzhodnem Jeruzalemu, pripovedoval Murad Šafa, ki se v okviru lokalnega komiteja bori proti rušenju palestinskih domov in nasilnemu izseljevanju prebivalstva. »Ljudje, ki jih vržejo iz njihovih domov, ostanejo brez pravic ali lastnine. Večino hiš podrejo, v nekatere pa se naselijo judovski priseljenci, ki terorizirajo prebivalstvo. Deložacije se dogajajo ves čas. Tisoče in tisoče ljudi se boji, da lahko končajo na cesti. To je globoka psihoza. Kadarkoli nas lahko aretirajo. Številni moji znanci so brez razloga končali v zaporu. Priprli so tudi veliko otrok. Moji otroci s seboj v šolo nosijo svoje najljubše igrače, saj se bojijo, da jih ne bi povozili izraelski buldožerji,« je pod budnim očesom izraelskih vojakov, ki so v bližini parkirali oklepno vozilo, nadaljeval gospod Šafa in dodal, da morajo izseljeni Palestinci za vsak kvadratni meter črne gradnje plačati okoli 200 evrov kazni. To so nam kasneje potrdili tudi številni humanitarni delavci. »Izraelska arheološka izkopavanja in posledično rušenje palestinskih domov nas hočejo vrniti 3000 let nazaj. Doživljamo veliko naravno katastrofo, ki so jo zakrivili ljudje,« je med ropotanjem delovnih strojev, ki so v dolini pod starim mestnim jedrom – tam, kjer so nekoč stale palestinske hiše in oljke – pripravljali teren za gradnjo Davidovega parka, »prihodnje velike turistične atrakcije«, pravil Šafa.

Bustan je tako gosto naseljen, da ljudje dobesedno živijo drug na drugem. Po ozkih ulicah se je mogoče voziti le v eno smer, zato je promet, milo rečeno, kaotičen, prebivalci pa morajo po pisma in položnice na najbližjo pošto. Električne energije zmanjka vsaj trikrat, štirikrat na dan. Kanalizacija je stvar »svobodne izbire«. Vodovod ne deluje. Ljudje morajo vodo po dvojni ceni kupovati od izraelskega vodnega podjetja. Marsikje osnovnošolski pouk poteka v šotorih. O zdravstveni oskrbi je – le streljaj od enega najbolj modernih zdravstvenih sistemov na svetu – nesmiselno razpravljati. Čeprav Palestinci v celotnem Jeruzalemu predstavljajo okrog 35 odstotkov prebivalstva, v mestno blagajno prispevajo približno 40 odstotkov vseh davkov. Mestne oblasti potrebam palestinskega prebivalstva iz proračuna namenjajo le 6 do 10 odstotkov sredstev. Pred dvema letoma so Izraelci, potem ko so skoraj že končali gradnjo zloglasnega zidu, ki je vzhod mesta dobesedno razkosal in za zidom pustil kakih 100.000 palestinskih prebivalcev mesta, skozi vzhodni Jeruzalem potegnili še moderno mestno železnico in s tem Palestincem ukradli dodatno količino ozemlja. Vzhodni Jeruzalem, tako želeno prestolnico palestinske države, Izraelci rušijo, da bi jo lahko zgradili še enkrat. Brez Palestincev.


»Izraelski vojaki so prišli zgodaj zjutraj, ob 4.45. Spala sem. Oblečena sem bila le v pižamo. Vdrli so v našo hišo. Vrata so razstrelili z eksplozivom. Zatresla so se tla. Bilo jih je ogromno. Nisem vedela, kaj se dogaja. V hiši sem bila skupaj z dvanajstimi otroki in 80-letnim očetom. Medtem ko so nas metali iz stanovanja, so povedali, da so nas prišli izselit na podlagi sodne odločitve,« je v četrti Šejk Džara v bližini starega mestnega jedra pripovedovala gospa Mariam Elbani, ki je kot palestinska begunka iz Haife postala lastnica nepremičnine v času, ko so vzhodni Jeruzalem nadzorovali Jordanci. Tudi po šestdnevni vojni leta 1967, ko je Izrael zasedel vzhodni del mesta, je bilo z njenimi papirji vse v redu, nam je povedala na domovanju svojih prijateljev, ki so pred tremi tedni prav tako dobili nalog za izselitev. Toda spomladi 2009 je bilo njeno domovanje – podobno kot več sto hiš v vzhodnem Jeruzalemu – razglašeno za črno gradnjo. Sledil je nalog za izselitev. »Ko so nas vrgli iz hiše, smo zbežali k sosedom. Otroci so bili v šoku. Pred našo hišo so že stali tovornjaki, pripeljali so novo pohištvo. Naše so takoj zmetali ven, novo pa prenesli v hišo; tja so se kmalu vselili judovski priseljenci. Povsod po vzhodnem Jeruzalemu se dogaja enako. Nekaj časa smo živeli pri sosedih. Judovski priseljenci so nam ves čas grozili. Potem smo zunaj, na ravnici, postavili šotor. Živeli smo v grozljivih razmerah. Otrokom so ocene v šoli nemudoma padle. Nekateri so zboleli. Šotor so nam šestnajstkrat podrli in šestnajstkrat smo ga postavili nazaj. Nobene prave pomoči nismo dobili. Nekoč so k nam prišli iz Združenih narodov in nam dali paket hrane. Takoj smo jo odnesli nazaj. Ne potrebujemo miloščine, temveč trajno rešitev,« je nadaljevala gospa Elbani, ki se je po šestih mesecih bivanja na prostem preselila k znancem na drugem koncu mesta. Tudi tam nima miru pred agresivnimi in oboroženimi judovskimi priseljenci, ki jih – podobno kot na Zahodnem bregu – izraelske oblasti uporabljajo za »umazane naloge«.

Podobno zgodbo nam je zaupala tudi 89-letna gospa Um Nabil, ki so jo izraelski vojaki kljub starosti celo dvakrat aretirali, saj se jim je uprla. Med pripovedovanjem utrujena gospa ni mogla zadržati solza: »To je druga nakba [arabsko katastrofa; beseda, ki označuje izgon Palestincev po ustanovitvi Izraela leta 1948]. Ukradli so mi hišo. In vse pravice. Nikoli ni bilo huje.«

Adnan Husenij, ki so ga Palestinci leta 2006 izvolili za guvernerja vzhodnega Jeruzalema, je prepričan, da nobena izraelska poteza ni naključna. Še posebno od februarja 2009, ko je oblast v Izraelu prevzela skrajna desnica pod vodstvom predsednika vlade Benjamina Netanjahuja in zunanjega ministra Avigdora Libermana. »Palestinsko ozemlje se iz dneva v dan krči. Ves čas rastejo nove judovske naselbine. To je namerno izraelsko korakanje stran od miru. Dobro vedo, da je mirovni sporazum iz Osla mrtev in da si lahko privoščijo vse, saj za svoje zločine nikoli niso bili kaznovani. Vzhodni Jeruzalem je že skoraj v celoti v izraelskih rokah. Etnično čiščenje poteka na več ravneh hkrati, najbolj pa je učinkovito prek birokracije. Palestinci bomo v vzhodnem Jeruzalemu kmalu manjšina. Ne pustijo nam živeti. To je velik zapor, kjer veljajo izraelski zakoni. Stisnjeni smo v kot, iz katerega nas s priznanjem palestinske državnosti lahko izvleče le mednarodna skupnost,« je na sedežu mednarodnega odbora Rdečega križa v četrti Šejk Džara, kamor so se pred izraelsko čistko pred poldrugim letom zatekli trije poslanci palestinskega parlamenta, ki so bili leta 2006 izvoljeni na listi Hamasa, povedal gospod Husenij. Enega izmed poslancev so pripadniki izraelskih varnostnih sil pred tedni zajeli – ugrabitev pri belem dnevu in pred številnimi pričami – ter ga odpeljali v zapor.

Tretji krog okupacije: 1948–1967–2011

»Odvetniki ne moremo doseči ničesar. Izrael je nad zakonom. Mednarodno pravo zanje ne velja. A za razmere v vzhodnem Jeruzalemu je bolj kot Izrael kriva mednarodna skupnost, ki tretji krog okupacije palestinskih ozemelj – po letih 1948 in 1967 – dopušča brez resnejših pripomb. Odhajam na sodišče, zagovarjam zakone, borim se po najboljših močeh, a opravljam sizifov posel. Skrajna izraelska desnica je utišala vrhovno sodišče, ki je bilo najbolj poštena izraelska institucija. Edino na vrhovnem sodišču so imeli argumenti nekaj vrednosti. Zdaj ni nikogar, ki bi nas lahko zaščitil. Okupacija se zato lahko nemoteno nadaljuje. Izraelski sistem je popoln. Do leta 2020 bo vzhodni Jeruzalem večinoma judovsko mesto, Palestinci pa bomo končali v rezervatih,« nam je povedal palestinski odvetnik Hasan Džabarin.

V zadnjih letih se je izraelska okupacija le še zaostrila. Na vseh ravneh. Izrael uvaja zakonodajo, ki legalizira apartheid. Sprejet je bil zakon, ki grobo sankcionira »nelojalnost Izraelu«. Novembra bo arabščina odpravljena kot uradni jezik, že pred meseci pa je bil sprejet zakon, ki županom izraelskih mest omogoča, da na podlagi »politične, družbene in kulturne primernosti« odločijo, kdo je primeren za življenje v njihovi skupnosti in kdo ne. Takšna, rasistična zakonodaja Palestince, ki še živijo znotraj izraelskih meja, obsoja na življenja v »bantustanih«. Ob tem je nujno treba omeniti, da večina novih judovskih naselbin, ki jih branijo tako zasebne varnostne družbe, ki jih plačuje država, kot izraelska vojska, stoji na vodnih virih, do katerih Palestinci v skoraj povsem izsušeni biblijski deželi tako rekoč nimajo več dostopa. Judovske naselbine skupaj z zloglasnim zidom razkosavajo zasedeni Zahodni breg in – preventiva – vnaprej omogočajo možnost palestinske ozemeljske celovitosti, ki je zaradi skoraj petletne blokade območja Gaze tako ali tako nemogoča. Ob tem izraelske oblasti pospešeno »čistijo« puščavo Negev, kjer živijo tudi beduini. Do zdaj so jih po besedah beduinske aktivistke Ranie Elias iz puščave izgnali že 40.000: »To je etnično čiščenje, ki se dogaja stran od oči mednarodne skupnosti. A močno dvomim, da bi bilo kaj drugače, če bi svet vedel, kaj se dogaja. Že desetletja opozarjamo na krivico, ki se godi palestinskemu ljudstvu, a je vedno huje. Svet nas je žrtvoval.« ¾ Nazmi al Džubeh Fotografiji Boštjan Videmšek Adnan Husenij Foto Foto Foto Foto Jure Eržen Murad Šafa: »Moji otroci s seboj v šolo nosijo svoje najljubše igrače, saj se bojijo, da jih ne bi povozili izraelski buldožerji.« Rania Elias: »To je etnično čiščenje, ki se dogaja stran od oči mednarodne skupnosti. A močno dvomim, da bi bilo kaj drugače, če bi svet vedel, kaj se dogaja.«