Armand Assante: Če ni intimnosti, ni filma

Obraz, ki ga ne pozabiš. Lahko je vse: Kralj mamba, gangster, Napoleon, Odisej ali nogometni trener v Montevideu.

Objavljeno
30. avgust 2013 14.28
Vesna Milek, Sarajevo
Vesna Milek, Sarajevo

Naroči dvojni espresso. In v dobri uri in pol pogovora še dvakrat. Obožuje kavo. In obožuje naravo. Na svojem posestvu v Hudson Valleyju goji konje, pasemske pse, bike in drevesa.

Armand Assante je igralec z obrazom, ki ga vidiš enkrat in ga ne pozabiš. Kačji, srepeč pogled, ki ve veliko več in prodre globlje, kot bi si sogovornik želel. In nenavadno globok raskav glas, v katerem je zgoščenih več kot osemdeset filmskih in televizijskih vlog, vrsta nagrad.

Pri nas se ga najbolj spomnimo po uspešnici Kralj mamba (1992) in po vlogi Napoleona; v ZDA je bolj zaslovel z vlogami trdih mož, ki jih je izklesalo življenje, kot so mafijec Bugsy Siegel (1991), Carol v Hoffi (1992), Dominic Cottano v Ameriškem gangsterju in veliki mafijski šef John Gotti v teve filmu Gotti (1996), za katerega je dobil emmyja in bil nominiran za zlati globus. Nedavno je sodeloval z Draganom Bjelogrlićem pri njegovem drugem delu nogometne uspešnice Montevideo, kjer je nastopil v vlogi nogometnega trenerja. Kot pravi glasbenik je že na začetku pogovora z nasmeškom naprej omenil Magnifica in »odličen soundtrack filma«.

Na 19. sarajevski filmski festival je prišel s kratkim filmom The Fix Anteja Novakovića, v Bronxu rojenega režiserja hrvaškega rodu, ki se je kalil na številnih filmih, predvsem kot osebni asistent Harveyja Keitla in Colina Farrella. Film v maniri kultnih gangsterskih filmov, s celo tarantinovskim humorjem, govori zgodbo o dveh najetih kriminalcih, ki jima spodleti naloga, ki jima jo je dal šef newyorškega podzemlja (Armand Assante).

Na Assantovo izrecno prošnjo smo se za mizo Dunajske kavarne v sarajevskem hotelu Europa usedli skupaj z režiserjem Novakovićem – in ob nenehnih prekinitvah oboževalk in oboževalcev, ki so prihajali po avtogram, zavlekli pogovor na dobro uro in pol. Bil je tiste vrste intervju, ki bi ga v celoti lahko ujela le televizijska, recimo raje filmska kamera. Poln dovtipov, slenga in pomenov med vrsticami. Način, kako Assante izgovori besedo amazing, sogovorniku pričara celo barvno paleto odtenkov te besede; ko reče intimacy, se zdi, kot bi z besedo odprl različne stekleničke z vonji.

 

Začniva torej s stavkom iz vašega filma, ki ga izreče Armand Assante kot gangster Vincent: 'Bodimo kot zvezde...'  Precej neobičajno: človek iz podzemlja, ki razpravlja o vesolju, zvezdah, hrupu in tišini.

Assante: Tudi sam sem se dolgo ukvarjal s tem Vincentom. Zdaj vem. Je človek, ki je predolgo upravljal z usodami drugih, ki je bil predolgo v svetu podzemlja in si želi ven. V svoji glavi se ukvarja z zvezdami, z vesoljem, s časom, zato, da mentalno preživi. A v resnici je popolnoma neizprosen. Če ne opraviš naloge, si zajebal. Ni opravičila, ni debate. Kazen sledi.

Je The Fix za vaju res film o odpuščanju, kot piše v festivalskem napovedniku?

Assante: Lahko ga vzamemo tudi tako. Ali o nezmožnosti odpuščanja. (nasmešek)

Vi znate odpuščati?

Assante: Mislim da.  Moral sem se naučiti. Če ne odpustiš, se ne moreš premakniti naprej. Tako preprosto je. Če si vpet v svoje vzorce, zamere, jeze, ne boš šel naprej. V vsakem primeru se sam odločiš.

Običajno režiserji naredijo svoj prvi film o nečem, kar so izkusili na svoji koži, z avtobiografskimi elementi. Kako lahko 'gangstersko zgodbo' v filmu The Fix povežemo z vami, Ante?

Novaković: Hm. Žanr me vsekakor vznemirja, lagal bi, če bi rekel, da ne. Res pa je, da sem odrasel v soseščini, ki je bila preplavljena s kriminalom. Že kot otrok opazuješ, kaj se dogaja. To niso lepe stvari, pustijo posledice. In ne bi šel v detajle. Na ulici velja drugačen zakon in red, kot te učijo doma. Videti je, kot da ljudje hodijo v službo, delajo, svet teče dalje, medtem ko se nekje tam spodaj dogaja vzporedno življenje. Vidiš, kako se ljudje iz soseščine, ki jih poznaš, nenadoma začnejo voziti v boljšem avtomobilu, se družiti z določenimi ljudmi ... Ko sem šel z dekletom na prvi zmenek v bar in ko sem hotel plačati, so mi rekli, da je za vse poskrbljeno. Ko sem vprašal, kdo je to plačal, sem šel do tega tipa in se mu zahvalil. Ni problema, je odvrnil, kadarkoli. A to mi je dalo vedeti, ta stvar je tam, dolžan sem mu uslugo, za to ni razlage, nihče ne govori o tem. Vse obdaja nekakšen misteriozen oblak, ki sem ga hotel raziskati tudi s tem kratkim filmom. Hočem reči, ta film je zgodba iz mojega sveta, ne zgodba iz filmov.

Okolje, v katerem sem odrastel z bratom, te gotovo preskrbi z liki, ki se ti vtisnejo v zavest in se potem prikradejo v glavo med pisanjem. Taki liki, ki živijo tam spodaj, se ne odločajo, ne sprašujejo, samo izpolnjujejo ukaze. Vsak šef to ceni, toda morajo slediti. In to je ta nevidni zapor, sestavljen iz ukazov. Nimajo pravice izstopiti in reči: naredil bom to ali ono. Nimajo možnosti odločitve. Ta prostor je kot večni limbo, purgatorij, čakaš, da bi se nekaj spremenilo, a se ne.

Ampak vam je uspelo izstopiti?

Novaković: Je. V film. (nasmešek)

In vi, Armand? Prihajate iz podobnega okolja? Vaša družinska zgodba spominja na katerega od vaših filmov. Menda je vaš ded pri devetih letih ušel iz Neaplja v ZDA, nato so ga vrnili nazaj ...

Assante: Potem je poskusil še enkrat, takrat mu je uspelo. Vztrajen mož, moj ded. Imel je neverjetno življenje. Zelo je garal, da je uspel z restavracijo, takrat si je ustvaril resno premoženje, in potem je prišla recesija in mu vzela vse. Imel je devet otrok, ki jih je poslal v najboljše šole v Evropi, potem so se morali vrniti. Nikoli ni nehal delati, nikoli.

Imate to po njem?

Assante: Tudi jaz sem delavec, da. Ko sem odraščal, je govoril o tem; najbrž je bila situacija takrat videti podobno kot leta 2008, s svetovno recesijo. Kar se je zgodilo njemu, se je zgodilo tudi meni. Svoje življenje gradiš trideset, štirideset let in potem čez noč izgubiš vse. Sicer pa sem imel precej blagoslovljeno otroštvo. (se nasmehne) Odraščal sem v podobnem okolju kot Ante (Upper West Side, Washington Heights), a so me starši poskušali obvarovati pred tem. Veliko časa smo preživeli na obrobju New Yorka, v naravi ... Poslali so me v šole. Ko sem se kot najstnik vrnil v ta okoliš, mimogrede, bil sem kar divji najstnik (nasmešek), sem se vpisal na dramsko šolo in potem preselil v downtown ...

Kot najstnik ste si menda želeli, da bi bili resen gledališki igralec, kot sir Lawrence Olivier ...

Assante: In sem tudi postal resen gledališki igralec (nasmešek). Z nagradami in vsem, kar pride zraven. Deset let, preden sem vstopil v film, sem preživel na odru. Imel sem priložnost, da sem preigral večino Shakespearja, Mollièra, Čehova ... Tudi Tennesseeja Williamsa, to so bili resnični mojstri.

Italijanski gangsterji so nadomestili dobre stare vesterne, ste večkrat rekli. Tudi v filmu Anteja Novakovića ste italijanski gangster.

Assante: To je res. Vesterne so nadomestili filmi o mafiji. Tudi serije. Vse se vrti okrog morale. A kaj je moralno? To vprašanje se postavlja vedno znova, ko gangsterji postajajo sodobni junaki. Kaj je moralno, ko pogledaš na svet, v katerem smo se znašli? Gotti, film o gangsterju Johnu Gottiju, se mi zdi ena redkih izjem v tem žanru;  je dobro in inteligentno napisan. Napisala sta ga dva najbolj talentirana pisca v Hollywoodu, Steve Shagan in Vincent Patrick. Vlogo sem sprejel, ker sem bil fasciniran nad zapletom v filmu. Gotti je v resnici predvidel, kaj se bo zgodilo. Korupcija prihaja od spodaj navzgor. To velja za ves svet.

Veljalo bi tudi obratno.

Assante: Mislim, da se začne nekje na dnu in ustavi nekje pri vrhu, če se.

Kateri vaš gangsterski lik vas je naučil največ o življenju? Dominic Cottano v Ameriškem gangsterju, lik v Hoffi, John Gotti, zadnji Vincent?

Assante: Pravzaprav niti enemu nisem dovolil, da bi se me preveč dotaknil. Nikoli nisem prepletel življenja z vlogo, z likom, ki sem ga igral. Gotovo to sublimno vpliva na tvoje razumevanje sveta, ampak ne dovolim liku, da vpliva na moje življenje. Nikoli. Tu gre za velik nesporazum, ki ga opažam pri mnogih igralcih.

Igranje je igranje. Življenje je življenje. Opažam, da si mnogi igralci napačno interpretirajo razne igralske metode ... in verjamejo, da moraš nekako prevesti svoje življenje skozi lik, ki ga igraš. Bull shit. (Iztisne skozi zobe.) Sranje. To je moje življenje in tu je lik, ki ga igram. Ne morem verjeti, da so v šolah v ZDA vse obrnili na glavo.

Mislite na Leeja Strasberga?

Assante: Naj pojasnim: Lee Strasberg je bil mojster igralske metode, ki je v resnici ni ustvaril sam, ampak Mihail Čehov, ki se je v določeni točki odcepil od njega ...

Ste bili v Strasbergovem studiu?

Assante: V procesu učenja sem opazoval vse in vsakogar. Strasberg je te metode uporabljal kot baletne vaje. Tako kot treniraš svoje telo, z vajami, razteguješ, krepiš veščine. Uporabiš jih, ko jih hočeš uporabiti. A ne dovoliš, da prevzamejo nadzor nad tvojim življenjem. Me razumete? Te ure igre so bile predvsem vaje za igralski instrument, a mnogi igralci so jih popolnoma napačno interpretirali. In cela nevihta sranja je poletela proti zvezdam. (smeh)

Novaković: In to res občudujem pri tebi, Armand. Kot režiser imam srečo, da lahko opazujem to resnično dih jemajočo igralsko prezenco. Transformacijo. Kot Vincent si bil samo tam. Ko rečem: akcija, si tam, popolna prisotnost. Takoj zatem greš spet ven.

Kaj je po vašem najbolj ključno za to? Izjemen talent, praksa, veščina, koncentracija?

Assante: Zame? Izkušnja. Biti na odru, stopiti tja in narediti vlogo. Eden mojih čudovitih učiteljev mi je rekel: usedi se na stol in mi povej to isto stvar. Če me ne moreš prepričati, medtem ko sediš na stolu, nimaš kaj delati na odru.

Mimogrede pomigne natakarju: Dajte mi še en dvojni espresso in nekaj teh piškotov, res so dobri …

Menda sta se z Antejem spoznala, ko je bil vaš trener fitnesa?

Assante: Uh, kako dolgo je že od tega (se spogledata). Bil je najboljši, ki si ga takrat lahko dobil. Zelo trd je bil z mano. Nato ga je nadomestil njegov brat ... Nekako smo v teh dvajsetih letih postali družina.

Ante, v različnih vlogah, največkrat kot osebni asistent, ste bili prisotni na vsaj petdesetih filmskih setih ... Šund, Pobesneli psi, Široko zaprte oči, Moder v obraz ...

Novaković: Mislim, da sem res lahko hvaležen za to izkušnjo. Absorbiral sem neverjetno veliko informacij, ki demistificirajo proces igre. To se mi zdi dobro, ker odstrani tančice iz tega, kaj igra v resnici je.

Kako to mislite – demistificirajo proces igre?

Novaković: Prideš na set, tam je od 20 do 40 luči, 40, 50 ljudi, to je kot mravljišče, ko zaslišiš action, se kamera vključi, igralec mora biti v hipu v prizoru. V liku. Kako vstopiti v to stanje? S tem vprašanjem sem se veliko ukvarjal in prišel do tega, da je bistven casting. Dovolj je, da se pogovoriš o scenariju, o liku, in pravi igralec bo našel svoj način in izraz. Ti kot režiser se lahko samo usedeš na stol in opazuješ: bistveno je, da zaupaš in sprejmeš to, kar ima ponuditi. Nekateri igralci imajo to kvaliteto, da prinesejo realnost na platno. V letih v filmski industriji sem prevečkrat videl, kaj se zgodi, ko so igralci pretirano 'zrežirani'.

Ste to recimo kdaj rekli, svojim 'varovancem' Colinu Farrellu ali Harveyu Keithelu?

Novaković: Ne, to ni bilo v moji pristojnosti.

Poznate ju dvajset let: lahko rečete, da imata Harvey Keitel in Armand Assante nekaj skupnega. In če že - kaj je to?

Novaković: Res je, o tem se že razmišljal. Oba lahko odlično odigrata gangsterje, može, ki so preživeli vse in se ne bojijo ničesar, lahko jima verjameš ntudi v vlogi ljubimcev. Oba imata v kadru izjemno prezenco. Preden kateri od njiju sploh kaj reče, lahko samo opazuješ ta obraz in vse je jasno. To je nenehna prisotnost, budnost v kadru. Nekaj podobnega sem prepoznal pri Branku Đuriću, ko sem ga videl skupaj s Colinom v Triaži. Neverjetno močna prezenca.

Armand, zdi se, da ste v določenem obdobju preigrali en kos zgodovine človeštva, od osvajanja Mehike v Scottovem filmu 1492: osvojitev raja, prek Odiseja, Napoleona, Nietzscheja do gangsterskih šefov, kot je Gotti ali Hoffa ...

Assante: Ni še konec. (nasmešek) Zdaj so me v Rusiji povabili, da igram Puškina ...

Pesnika Aleksandra Puškina? Povejte kaj več.

Assante: Film ima naslov Duel in se ukvarja z idejo, da je Puškin po dvoboju živel še dvajset let in se združil z ruskim pisateljem Mihailom Lermontovom. Snemati naj bi se začelo decembra v Moskvi.

Slišala sem, da ste nedavno posneli vlogo indijanskega šamana v argentinskem filmu Diega Rafecasa Ley primera (Prvi zakon)?

Assante: Zdaj bomo posneli še nekaj prizorov, k sodelovanju je povabljen tudi Robert de Niro, bomo videli ... Film govori o iztrebljanju Indijancev Chaco v Amazoniji in zlorabi multinacionalk, ki uničujejo amazonski gozd. To, da so predstavniki plemena želeli, da prav jaz, ameriški igralec, odigram njihovega šamana, sem doživel kot veliko čast in zaupanje. Zelo me je ganilo.

Veste, da ste v Sloveniji med določeno generacijo ostali v kolektivnem spominu predvsem kot Napoleon? Za večino nas ima Napoleon Bonaparte vaš obraz.

Assante: Hvala. To bom vzel kot kompliment. Najlepša hvala.

Z Napoleonom sva se prvič srečala v gledališču (nasmešek). Najprej sem bil Napoleon na odru, že takrat sem preštudiral vse o njem, naročil sem vsaj petdeset knjig z oxfordske univerze in prebral vse, kar se je dalo dobiti o njegovem življenju, o vojaških strategijah, analiziral sem tudi njegov psihološki profil. Zanimalo me je, kaj ga je v resnici mučilo. Zelo mladega so ga poslali v vojaško šolo, tam se je počutil neprilagojenega, imel je težave s korziškim naglasom ... Menim, da je bil ta del iz otroštva v odraslost zanj zelo travmatičen. Ločitev od matere, od doma. Vse komplekse in frustracije je usmeril v gonjo po moči, oblasti. Ko je odraščal in pridobival moč in položaj, je hotel okrog sebe ponovno zbrati veliko družino. Če pogledate takratne evropske dvore, je na pomembnejše politične pozicije posadil brate in sestre in uresničil fantazijo, da je Evropa njegova družina. Ko mu je spodletelo, je začenjal razmišljati o svetu kot o svoji družini. Njegova vizija sveta je bila podobna viziji Karla Velikega ali Aleksandra Velikega – vsi so nosili v sebi idejo: združiti vzhod in zahod, združiti pod sabo ves svet v eno veliko državo. V imperij.

Ne le Napoleon, bili ste tudi osebni tajnik Izabele Kastiljske v epu Ridleyja Scotta 1492: v času Kolumbovega odkrivanja Amerike. Nazadnje ste s Scottom sodelovali  pri Ameriškem gangsterju. Kaj lahko rečete o Ridleyju Scottu?

Assante: Ridley je pač eden največjih filmarjev vseh časov. Igralca izbere glede na to, kaj ta lahko prinese k določeni vlogi. Veliko zaupanja in vere ima v talent, s katerim se obkroži med snemanjem. Sicer pa: tu gre predvsem za domačo nalogo.

Domačo nalogo?

Assante: Ja. Dolgo sem govoril z njim o scenariju, o vlogah, o gibanju likov. Predvsem sem vsrkaval in predeloval njegove besede. Na snemanju Ameriškega gangsterja je bil izjemno zahteven, celo trd do sebe.

Tam sem odigral lik, ki se je preprosto izključil iz življenja.

Večinoma hočejo vsi literarni ali filmski liki nekaj doseči, ta pač ne. podobno kot lik Vincenta v Antejevem filmu. Liki, kakršen je on, si v resnici ne želijo odgovornosti, zato jo prenesejo na druge.

Še eno dvojno kavo, prosim.

To, kar živimo, ni svet, ki sem si ga predstavljal pred desetletji, ko sem začel. Ni svet, v katerem bi si želel biti. Zjeban svet je. Pogledaš poročila, pogledaš novice. Sploh nočem govoriti o tem. Svet, ki ga živimo, ki ga zapuščamo našim otrokom, preprosto ni okej. Ta država je zadolžena na trilijone dolarjev. Si predstavljate? Vsak od nas bo moral plačati za to. Kakšen svet jim zapuščamo? Kot mladostnik sem živel izjemno življenje. Kakšno imajo mladi ljudje zdaj?

Monolog prekine prihod producentke Dunje Klemenc. Se me spomnite? se mu nasmehne. Kako ne? kako se ne bi spomnil ljudi, s katerimi sem preživel nekaj čudovitih  dni v Ljubljani, reče z nasmeškom. Vstane, ji da roko, jo objame  Pred enajstimi leti sta se družila v Sloveniji, takrat je hotel videti film Danisa Tanovića Nikogaršnja zemlja, ki ga je producirala, vmes se spomni, da je bil eden njegovih ljubljanskih vodičev tudi Boris Cavazza.

Kje sva ostala, pravi in se obrne k meni in bolj zase zamrmra. Je res minilo že enajst let?


Ante je po dvajsetih letih dela na filmu zbral pogum, da posname film, in za glavno vlogo vzel vas ...

Novaković: Mogoče je bilo ravno obratno. Morda me je on vzel. (smeh)

Armand, niste nikoli imeli želje, da bi napisali tekst za svoj film?

Assante: Saj sem. Lani sem napisal in režiral dokumentarec v Kazahstanu, Dialog iz step, za katerega sem dobil nagrado na mednarodnem filmskem festivalu v Gasparilli. Zelo oseben film. Nato sem koproduciral film Svet pod nogami, v katerem sem tudi igral. Tako da ... nekaj delam v tej smeri. (nasmešek)

Ko se bom odločil za režijo celovečerca, se bom prepričal, da je to zgodba, s katero hočem živeti nekaj let. Ker dobro poznam proces. Režija je kot poroka: če nisi zadovoljen z zakonom, bo tvoj svet razpadel.

V življenju sem prevečkrat opazoval, kako so nekateri režiserji trpeli na snemanju. Nočeš vedno preživeti šest mesecev z istimi ljudmi, od jutra do večera. To je velika odgovornost. Režiserji, ki so veliko dosegli, so vedeli, da v ekipo ne morejo vključiti kogarkoli. Ker vedo, da po napornem snemanju ni vseeno, s kom se boš usedel na večerjo in se nasmejal.

Ko se bom zares odločil, s kom želim delati, bo seveda prioriteta zgodba.

Predstavljam si, da imate v svojem računalniku, še bolj pa v glavi, številne zgodbe.

Assante: Ne, nimam. (nasmešek) Ni vsaka zgodba dobra za film. Veliko berem. Prebral sem nešteto scenarijev, velikokrat pomagam avtorjem pri pisanju, z nasveti, to že. Ravno zdaj pišem roman, imam že kakih petdeset strani zgodbe, morda bo iz tega nastal scenarij. Ves čas delam, pišem, razmišljam ... tudi to je del procesa.

Kaj po vašem naredi film dober?

Assante: Hočete, da sem iskren? Intimnost. Intimnost je vse, kar šteje.

Moraš kultivirati odnos z avtorjem, z režiserjem, s scenaristom, s soigralci. Če je zaupanje, se spusti četrta stena in na kamero ali na oder vstopijo čudovite stvari. Samo takrat smo lahko popolnoma transparentni. Če ni medsebojnega zaupanja v ljudi, s katerimi si intimen pred kamero, ne moreš doseči transparentnosti. Zakaj ljubimo filme? Zaradi intimnosti, ki jo začutimo s filmskimi junaki, zaradi intimnosti, ki jo filmi sprožijo v nas. Smo sami v temi, morda z nekom, ki nam je blizu, in na platnu gledamo ljudi, ki so v določenih odnosih drug z drugim. V resnici gledamo sami sebe. Najbolj se te dotakne film, ki govori o najbolj intimnem delu tebe. Zato ves čas govorim, kako pomembno je, s kom ustvarjaš.

Če nisem imel dobrega odnosa s soigralci, z režiserjem, si sploh ne pogledam filma, zame ga ni bilo.

Naredili ste kup odmevnih televizijskih vlog v času, ko so bile dobre televizijske serije prej izjema kot pravilo. Danes se zdi ravno narobe. Da je televizijska produkcija po kakovosti preigrala Hollywood.

Novaković: Na žalost studiji vse bolj obsedeno iščejo formule za uspeh, ker jih v to silijo finančne obveznosti. To je postal trd svet, vsak si želi, da bi se mu povrnil vložek, in prav zato ni mogoče ustvariti konsistentne zgodbe, ki bi ustrezala vsem. Zato je vse manj dobrih zgodb. Kot ste rekli, teve serije so zdaj 'prava stvar'. Scenariji so dobri, večina zgodb se osredotoča na like, to so kompleksni značaji, ki ženejo zgodbo dalje. Nova vroča stvar je zdaj recimo serija Orange is the New Black. Glavni lik je ženska, obsojena na petnajst mesecev zapora. Ljudje hočejo videti klasične zgodbe, dobro izdelane, prepričljive like.

Na drugi strani so festivali, ki prav tako krojijo določen okus. Zdaj so 'v trendu' filmi z dolgimi kadri, ki so videti kot poldokumentarci s težkimi, bolečimi zgodbami. Vi, Armand, ste zadnje desetletje zelo naklonjeni evropskemu filmu. Delali ste z romunskimi, ruskimi, bolgarskimi, srbskimi režiserji ...

Assante: Rad imam evropski film. Eden od razlogov, zakaj mislim, da so festivali potrebni, je, da usmerjajo pozornost na spregledane kinematografije, na ljudi, ki niso slišani in morajo dobiti svojo pozornost.

Res pa je, da so avtorski filmi večinoma zelo težki, depresivni. Nedavno sem bil v žiriji v Ukrajini in moral sem pogledati sedemdeset filmov v enem tednu. To je bila precej, hm, intenzivna izkušnja.

Pred leti ste nastopili v romunskem filmu Kalifornijske sanje (California Dreamin') režiserja Cristiana Nemescuja, ki je umrl v avtomobilski nesreči, medtem ko je bil film v montaži. Film je prejel številne nagrade, med drugim posebno nagrado v Cannesu.

Assante: Vidite, to je bil eden od filmov, kjer se je zgodila intimnost. Nemescu je bil eden prvih režiserjev novega romunskega vala, neobičajen talent. Velika tragedija. Vsi smo jokali. Vsi.

Imate tudi zato še posebej močan odnos do tega filma?

Assante: Da, zelo sva se ujela. Skupaj sva delala na scenariju. Z njim sem imel ... neobičajno izkušnjo. Zato lahko rečem, da vem, kako talentiran je bil. Na filmskem setu smo snemali začetek filma. Bil sem ameriški general, ki govori svojim vojakom. Bilo je vroče, peklensko vroče, vsi so komaj čakali, da gredo, nihče ni hotel biti na setu. Nič se ni zgodilo. In rekel sem Cristianu Nemescuju: Nihče ne posluša, nihče se ne poveže s tem prizorom, to ni nič. Bil sem res frustriran. In potem se je Cristian sklonil k meni in mi rekel z nenavadnim glasom, nežno: Be lost. Izgubi se. Dovoli si, da si izgubljen.

Rekel sem mu, kaj za vraga govoriš, saj sem izgubljen, in to prekleto izgubljen. In je še enkrat ponovil. Moraš se samo izgubiti. What the fuck! In kot da bi se nekaj razklalo, odpadlo ... Be lost. To sem bil jaz v tistem trenutku, v tistem prostoru, in nisem imel rešitve. Običajno imajo generali rešitve za vse, a ta je ni imel. In ni bilo smiselno, da bi jo imel. V tej izgubljenosti je bila moja rešitev, ki je pognala prizor naprej. In Nemescu je vedel. Točno je vedel. Pri svojih 27 letih je vedel prekleto veliko stvari. Njegov film me je spomnil na mojstre italijanskega neorealizma.

Ko gledaš ta film, iz drobnih detajlov, malih prevar, nasmehov in kretenj izveš, kaj vse je narobe v tej državi. V tem filmu izveš vse o Romuniji. Že način, kako nekdo zagrize v jabolko in ga odvrže, odkrije, kaj je narobe s celotno zajebano družbo. To je mojstrstvo.

Se spomnite podobnega trenutka z drugim režiserjem?

Assante: Gotovo. Vsak režiser ima nekaj ... Sidney Lumet pri filmu Q&A (1990), recimo. Bil je podoben občutek, ko sem se počutil odrezanega od prizora: Vadimo, ponavljamo, ne gre. Rekel sem Lumetu, nič se ne bo zgodilo, ne gre, nikakor se ne povežem. In potem mi on reče: Skloni se. Kako, prosim? Res sem se nagnil naprej ... To preprosto gibanje je bilo potrebno, da sem nenadoma dojel, za kaj gre.

V intervjujih ste večkrat omenjali Andreja Končalovskega, z njim ste postali Odisej, obkrožen s tremi impresivnimi igralkami: Greto Scacchi, Irene Papas, Isabello Rossellini ...

Assante: Ko smo začeli delati mini serijo Odisej, sem videl, da je scenarij katastrofa. Pobral sem se s snemanja, rekel sem: v tem ne bom sodeloval. Tožili so me za 33 milijonov dolarjev ...

Tožba za 33 milijonov dolarjev? Kako se je izšlo?

Assante: Nič. Šel sem nazaj na film. (nasmešek) Kje naj dobim toliko denarja? In potem sem skoraj mesec dni pomagal pri scenariju. Toda nikoli nismo govorili o prizoru, za katerega je bilo v scenariju napisano samo: Bread, vine and cheese; kruh, vino, sir. Bili smo v Turčiji in se pripravljali na snemanje tega prizora. Kaj za vraga misliš s tem: kruh, vino, sir? sem rekel Končalovskemu. Hočem vedeti, kaj bom snemal. In potem je rekel: to je trenutek, ko Odisej po dvajsetih letih prvič pride domov in poskusi kruh, vino in sir iz Itake. Prvič okusi tisto, po čemer je hrepenel dvajset let. In potem sem spoznal, da je to najmočnejši, najbolj zajeban trenutek v filmu. (tišina)

Ta prizor je bil dejansko zelo zahteven, igralsko močen, a brez besed. Bistvo je, da je režiser imel to sposobnost, da se dotakne bistva Odiseja. In to, kar je Končalovski naredil z igralkami ... Uf, v vsej karieri nisem videl ničesar podobnega. Šel je in ji dobesedno iztrgal srce iz prsi. Neverjetno, kaj je počel z ljudmi. Najbrž je to imelo kaj opraviti s tem, da je obvladal oder in film. Ste vedeli, da je starejši brat Nikite Mihalkova? Mislim, da je eden tistih režiserjev, ki jih je Hollywood namerno spregledal. Naredil je fenomenalne filme Runaway Train z Jonom Voightom v glavni vlogi, Marijini ljubimci, Hiša norcev ...

Odisejeva Penelopa, Nietzschejeva Lou Andreas-Salomé ali Napoleonova Josephine? Katero ste najbolj začutili?

Assante: Zdaj ste me zmedli. (se smeje) V resnici so si vse zelo podobne.

Ne strinjam se.

Assante: Vse so usodne ženske. Vsaka je spremenila življenje svojemu moškemu. Da ne omenjava Josephine, zaradi katere se je Napoleon v ključnem trenutku kariere zavihtel višje po družbeni lestvici ... Sploh pa Lou Andreas-Salomé, velika Nietzchejeva platonska ljubezen. Kdo ve, kam bi se odvilo njegovo življenje brez nje ... ostala je njegova neizpolnjena strast. Prav o tem govori roman Irvina Yaloma, po katerem smo takrat posneli istoimenski film Ko je Nietzsche jokal. Samo ugibamo lahko, kaj bi se zgodilo z Rilkejem, če je ne bi srečal ... Takšne zgodbe me vznemirjajo. Kakšna ženska! Psihoanalitičarka, pisateljica, fatalka. Čudovita zgodba. To je večna zgodba, moški in ženska plešeta svoj ples skozi zgodovino, se prepletata in spreminjata življenje drug drugemu. Te ženske utelešajo mit o ženski devici in kurbi, materi in svetnici, vse v eni osebi. Takšne ženske so spreminjale percepcijo, kako naj bi se ženske obnašale v tistem času, in razbijale tabuje. Ključne ženske za zgodovino.

Zdaj vemo, kaj manjka v vašem kratkem filmu, Ante. Ženska.

Novaković: Jo že imamo v scenariju, ki ga razvijamo iz tega kratkega filma.

Assante: To bo moja hčerka. Alesandra.

Koliko je stara?

Assante: Zelo mlada. V zgodnjih dvajsetih. A še vedno je videti kot otrok. Zelo dobra igralka je.

Novaković: Zelo talentirana. Hitro moramo narediti ta film. Hočem, da je v tem filmu.

Assante: Kot sem rekel prej, ta svet ni fer, tudi za filmarje ne. Dobiti sredstva za film se včasih res zdi misija nemogoče. Mislim, da ne pomnim obdobja, ko bi bilo težje končati finančno konstrukcijo filma kot zdaj.

Za konec ne moreva mimo filma, ki vas je izstrelil med zvezde, Kralj mamba. Takrat sta bila s soigralcem Antoniom Banderasom dejansko v tem filmskem ' intimnem odnosu', o čemer ste govorili. Brata Cesar in Nestor Castillo.

Assante: Antonio je odličen soigralec. Neverjetna izkušnja, čudovita skupina ljudi. To je dokaz, da to, kar smo govorili prej, še kako drži. Že na snemanju si lahko začutil, da bo iz tega nastalo nekaj posebnega, kar bo nagovorilo ljudi. Spomnim se, da je bilo eno od res dobrih različnih talentov na enem mestu. Velik kubanski orkester, izjemni glasbeniki. Bili smo kot velika družina.

Za nekoga, ki je nekoč imel svoj bend The Pheaton Four, je bil ta film najbrž izjemna priložnost, da izrazi tudi pevski in glasbeni talent.


Assante: Kje ste to našli? (se smeje) Kot otrok sem bil ves v glasbi, da. Starša sta me že kot štiriletnega vodila na predstave, na mjuzikle ... Moja mama je bila učiteljica glasbe, zgodaj sem se osredotočil na glasbo: užival sem na odru, rad sem pel, igral inštrumente. Bil sem precej dober glasbenik.

Kaj ste igrali?

Assante: Bobne in kitaro.

A izbrali ste igro. Kako to?

Assante: Morda, ker mi je bilo vse, povezano z glasbo, tako blizu, tako lahko. Glasba je k meni prihajala zelo naravno. Za igro sem se moral truditi, zelo truditi. Na koncu pač izbereš. Jaz sem izbral igro.

Ampak igra ima nekaj opraviti z glasbo ... le da je v tem primeru inštrument vaše telo.

Assante: Z Brankom (Đurićem) sva sinoči na večerji govorila prav o tem. Tudi on je igralec in glasbenik hkrati – in rekel mi je isto stvar, ki jo tudi sam večkrat izrečem: Igra ima veliko opraviti z občutkom za ritem. Ritem je ključen za igro. On ima to. Zato je včasih težko gledati ljudi, ki nimajo ritma.