Ars electronica 2013: Fenomenologija duha, kvasovke in hrana za možgane

Festival sporoča: živimo v družbi nadzora, ki jo omogočajo tehnološka orodja.

Objavljeno
13. september 2013 18.40
Lenart J. Kučić, Linz
Lenart J. Kučić, Linz
Na stavbo stare tobačne tovarne v Linzu so močni projektorji slikali podobe obiskovalcev, ki so se sprehajali po dvorišču. Računalnik je prepoznaval posamezne obraze in jih opremljal z različnimi simboli. Nekateri so bili vojaške tarče, drugi so dobili oznake potrošniških skupin – odvisno od spola in starosti.

Otroci in odrasli so se nastavljali skritim kameram, se fotografirali s telefoni in tablicami ter se opazovali na projekcijah. Ko so na nočnem nebu zabrenčali še helikopterski roboti in usklajeno odplesali zahtevno letalsko koreografijo, sta njihov ples spremljala navdušeno žvižganje in aplavz.

Človeško ploskanje veščinam novih tehnologij je konec prejšnjega tedna postalo del otvoritvene predstave letošnjega festivala umetnosti, tehnologije in družbe Ars electronica. Le da so imeli ustvarjalci predstave manj navdušujoče sporočilo: živimo v družbi nadzora, ki jo omogočajo prav tehnološka orodja, s katerimi smo odprli festival. Sistemi za prepoznavanje posameznika v množici so preizkusno nameščeni na številnih trgih, letališčih in v nakupovalnih središčih. Malo večji helikopterski roboti nekje daleč pravkar razstreljujejo teroristične osumljence. Fotografije, ki ste jih s telefonom in tablico pravkar poslali svojim prijateljem, bodo prejeli tudi državni in zasebni nadzorovalci. Vam je ta misel prijetna?

Podobna vprašanja so zastavljali tudi drugi udeleženci festivala. V katerih primerih nas roboti zabavajo in kdaj se jih začnemo bati? Bi kupili nenavadno obarvano pivo, ki ga pridelujejo gensko spremenjene kvasovke, ali bi nas odvrnil predsodek pred »frankensteinovsko« pijačo? Umetniki so se povezali z inženirji, programerji in molekularnimi biologi, ki najbolj posegajo v meje med človeškim in nečloveškim, naravnim in nenaravnim, koristnim in uničujočim. Predstavljena dela so obiskovalce nagovarjala vljudno, premišljeno in brez radikalnosti, ki je prireditelji Ars electronice menda ne gostijo radi. A jim je z letošnjim programom vseeno uspelo udejanjiti misel, da naši možgani ne živijo samo od hrane, temveč potrebujejo tudi umetnost in filozofijo.

Najbolj dobesedno je to uspelo pokazati avstrijskemu umetniku Thomasu Feuersteinu, ki je v »procesni skulpturi« Pancreas zmlel Heglovo filozofsko klasiko Fenomenologija duha, iz katere je naprava pridelovala glukozo in z njo hranila namišljene možgane. Drugi razstavljavci pa so izbrali bolj simbolne pristope.

Spomin, pomnilnik in pozaba

Človeški in elektronski možgani so bili vodilna tema letošnjega simpozija, ki se je ukvarjal z motivom spomina in pozabe.

»Digitalna družba« je po nekaterih izračunih v enem desetletju ustvarila več informacij kot celotno človeštvo od jamskih poslikav do napada na newyorška dvojčka pred enajstimi leti. Naše zapise, spomine, glasove, fotografije in videoposnetke smo zaupali nepreverjenim in zelo minljivim tehnologijam, ki jim inženirji zaradi hitrega razvoja niso namenili arhivske vloge, zato bomo digitalno zapuščino težko zapustili zanamcem. Rešitev morda prinaša izjemno trdoživ podatkovni nosilec, ki ga narava uporablja že več milijonov let: DNK. Britanski zoolog in matematik Nick Goldman je ob pomoči posebnega računalniškega algoritma in sintezne biologije ustvaril umetno molekulo DNK, na katero je shranil Shakespearjev sonet, fotografijo njihovega razvojnega centra in glasbo v zapisu mp3.

»Takšen organski nosilec bi že v navadnem hladilniku brez težav zdržal 20.000 let,« je povedal Goldman. Gostota zapisa v DNK je tako velika, da bi lahko vsebino celotnega interneta spravili v prtljažnik manjšega avtomobila in za shranjevanje podatkov ne bi več potrebovali ogromnih strežniških farm z desettisoči računalnikov, ki jih danes uporabljajo velika spletna podjetja. Vendar pozaba v prihodnosti ne bo samo elektronska, saj bodo velik delež starajočega se prebivalstva prizadele degenerativne živčne bolezni (demenca), za katere še dolgo ne bomo poznali zdravila ali terapije.

Zavest o minljivosti naših nevronov spodbuja raziskovanje možnosti prenosa možganskih informacij v računalniški pomnilnik, o kateri že desetletja sanjarijo zagovorniki ideje singularnosti (združitvi strojne in človeške inteligence). Možnosti takšnega prenosa preiskuje japonski robotik Hiroši Išiguro, ki sisteme umetne inteligence vgrajuje v svoje humanoidne robote in jih vsako leto za korak približa »človeškemu obnašanju«. Hiroši pri robotih izboljšuje predvsem obrazno mimiko, za kanadskega umetnika Louis-Philippa Demersa je še pomembnejši dotik. S projektom slepega robota je pokazal, da obiskovalcem še tako nežno robotsko otipavanje ni preveč prijetno – zaradi ščurkastih zvokov malih elektromotorjev in dotikov silikonskih prstkov –, zato bo treba rešiti še veliko tehnoloških in psiholoških ovir, preden bomo lahko družabnim robotom zaupali varstvo otrok in starejših.

Z njunimi prizadevanji tekmujejo zagovorniki popolne virtualnosti, ki so jim roboti odveč in bi človeško zavest najraje prenesli kar v računalniški oblak. Še drugačen pristop zagovarjajo ustvarjalci »organskih« androidov, saj bo morda organizme že kmalu ceneje pridelati kot izdelati. Najbolj izmuzljivo ostaja vprašanje, kako v popolno fizično ali virtualno kopijo našega telesa naseliti tudi kopijo zavesti, saj se zavest še izmika znanstvenim metodam. Podobno zadrego so imeli nastopajoči tudi s »človeško naravo«, saj so z različnimi besedami večkrat ponovili staro misel filozofa Walterja Benjamina, da je prepad med človeško tehnološko prerazvitostjo in duhovno podrazvitostjo vse bolj globok. Zato nihče ni upal ugibati, kaj vse bo naša duhovno podrazvita vrsta počela z mogočnimi orodji, ki jih je prinesel tehnološki razvoj.

Naravno ali nenaravno

Gotovo je le, da se bomo z njimi igrali. Razstava zgodovine računalniških iger je bila dobro obiskana in marsikateri srednjeletni obiskovalec je razneženo ogledoval igralne konzole iz sedemdesetih in osemdesetih let.

Ljubitelji so jih dolgo zbirali po kleteh in podstrešjih, jih popravljali in iskali načine, kako stare igre in izumrle programske jezike obuditi na novih računalnikih. Najbolj nenavadna starina je bil osciloskopski tenis, v katerem so se ameriški elektroinženirji merili že leta 1957 in za tekmovanje niso potrebovali računalnika. Še precej bolj zanimive neračunalniške igre pa so prikazali udeleženci razstave Project Genesis, kjer so se ustvarjalci dobesedno igrali z življenjem.

Sintezna biologija danes zelo spominja na svet računalnikov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Domači molekularni laboratoriji, bralniki genoma in genetski tiskalniki postajajo enako dostopni kot nekoč osebni računalniki. Z dovolj znanja in razmeroma malo denarja je že mogoče spreminjati žive organizme ali ustvariti nove. Vendar čakajo nove biološke »hekerje« zelo podobne pravne ovire in etične dileme kot njihove programerske predhodnike, saj poskušajo novo področje zasesti velike korporacije, ki želijo s patenti in lobiranjem zagotoviti prihodnje monopole. Podobno kot pred njimi farmacevtska in softverska podjetja.

»Nevladne organizacije, ki opozarjajo na nevarnosti gensko spremenjenih organizmov, imajo verjetno dober namen, vendar strašenje pred sintezno biologijo povzroča veliko škode,« je prepričan David Benque, avtor biohekerskega projekta The New Weatherman. Pomisleki pred zlorabami in bioterorizmom pomenijo večji nadzor in regulacijo. Večja regulacija prinaša visoke vstopne ovire, ki jih lahko izpolnijo le velika podjetja, saj so vajena uresničevati zahteve državnih birokratov. »To pomeni, da bodo nadzor nad sintezno biologijo prevzele prav korporacije, pred katerimi nas svarijo – Monsanto in podobne,« je dejal Benque.

Sam zagovarja odprtokodno načelo – da bi smel vsak sam spoznavati sintezno biologijo, razvijati nove organizme in jo uporabiti tudi kot orožje za civilnodružbene akcije (poceni naprava za izstreljevanje sintetizirane DNK v celico, ki jo je zasnoval Rüdiger Trojok, je bila dejansko oblikovana kot stara pištola). Po njegovem bodo prihodnji biohekerji poskušali »streti« patentirana semena, ki so programirana za enkratni pridelek (podobno kot danes programerji odstranjujejo zaščito na zaklenjenih digitalnih nosilcih), a bo njihovo početje skoraj zagotovo nezakonito. Benquejevo zaskrbljenost je potrdila japonska ustvarjalka Šiko Fukuhara s projektom Common Flowers. Skupaj z Georgom Tremmlom sta izolirala in sintetizirala patentiran rastlinski genom, ki ga je zaščitila velika japonska pivovarna za izdelavo novih vrst piva. A sklicevanju na umetniško svobodo ni uspelo prepričati odvetnikov, da je takšna uporaba pivovarske intelektualne lastnine zakonita.

Umetnika za kršitev sicer nista bila kaznovana, vendar njun primer kaže, da privatizacija naravnega in nenaravnega življenja poteka še hitreje, kot so pred leti napovedali civilnodružbeni aktivisti.

Slovenski jogurt in petelin

Meje naravnega preizkušajo tudi trije slovenski predstavniki, ki so sodelovali na letošnji Ars electronici: galerist, umetnica in petelin. Umetniškega vodjo in direktorja ljubljanske Galerije Kapelica Jurija Krpana so povabili za člana žirije v kategoriji hibridne umetnosti in voditelja pogovora z nagrajenci. Intermedijska umetnica Maja Smrekar je prejela častno omembo za projekt Maya YogHurt, ki ga je »skisala« gensko spremenjena kvasovka, v katero so vstavili encim iz Majine krvi. Petelin, ki ga je letos spomladi med gostovanjem v Galeriji Kapelica zaplodil avtohtoni slovenski kokošji samec (»štajerc«), pa je bil razstavljen kot živi eksponat projekta svetovljanske kokoši, za katerega je belgijski umetnik Koen Vanmechelen prejel glavno nagrado festivala, zlato niko za hibridno umetnost.

Tako Smrekarjeva kot Vanmechelen se dotikata problematike industrijske pridelave hrane, kjer ima biotehnologija zaradi rasti prebivalstva in okoljskih sprememb vse večjo vlogo. Smrekarjevo je navdihnila znanstvenofantastična filmska klasika Soylent Green iz leta 1973, kjer ljudje zaradi ekološke katastrofe in prenaseljenosti preživijo samo zaradi skrivnostnega istoimenskega prehranskega dodatka. Film se razplete s spoznanjem, da rešilno potrebščino v resnici pridelujejo iz človeških trupel in Smrekarjeva s (čisto) svojim jogurtom nakaže podobno prihodnost – v kateri bomo za proizvodnjo hrane začeli uporabljati kar molekularno kapaciteto lastnih teles.

Vanmechelen je kokoš oklical za najbolj udomačeno domačo žival in enega najpomembnejših virov hrane, od katerega je že tisočletja odvisna usoda človeških civilizacij. Svetovljansko kokoš je začel ustvarjati leta 1999, ko je na belgijsko-francoski meji predstavil prvo generacijo križancev med francosko in belgijsko avtohtono kokošjo pasmo. Do danes je križal že 17 generacij kokoši z vseh koncev sveta, jih rešil pred izbruhom ptičje gripe in z njimi med drugim nagovoril tudi visoke predstavnike OZN, ko jim je predstavljal soodvisnost vseh živih prebivalcev našega planeta – ne glede na vrsto, spol ali raso.

Čeprav sta bila spomin in biotehnologija prevladujoča motiva letošnjega dogodka, so bili štirje dnevi premalo za ogled vseh drugih področij, ki jih prav tako gosti tehnoumetniški festival: računalniške animacije, glasbe in spletnih skupnosti. Izkušeni obiskovalci dogodka so ugotavljali, da v Linzu vsako leto pogrešajo več zahtevnih postavitev (nagrajena dežna soba in nihajoči se pevski zbor so prikazali samo na videu). Več sogovornikov je negodovalo, da so gostitelji preveč prostora namenili domačim avtorjem, univerzam in kulturnim ustanovam. Govori deželnih politikov in predstavnikov avstrijskih ministrstev so zelo podaljšali podelitveno slovesnost in včasih zasenčili nagrajence. V nekaterih izbranih delih in predavanjih pa ni bilo mogoče spregledati spogledovanja s sponzorji in želje po povečanju obiska.

Ti očitki so bili vsebinsko upravičeni, a razumljivi, saj Ars electronica za Linz ni le znan mednarodni festival. Je tudi eden izmed najpomembnejših projektov mestne kulturne politike.

Umetnost v mestu

V Linzu so se – podobno kot v večini evropskih regionalnih središč – dolgo spraševali, kako preprečiti beg nadarjenih mladih ustvarjalcev in znanstvenikov v prestolnico. Njihov najpomembnejši zaposlovalec, jeklarski konglomerat Voest Alpine, je uspešno kljuboval krizi, zato Linz ni doživel usode Manchestra, Detroita in drugih propadlih industrijskih središč. Vendar so mestne oblasti kljub temu spodbujale tudi razvoj razvojnih in storitvenih panog ter pri tem upoštevale ugotovitve zagovornikov »ustvarjalnih mest«, da pripadnikov »ustvarjalnega razreda« ne bodo mogli pritegniti in obdržati brez kakovostne sodobne kulturne ponudbe.

Obisk Ars electronice zato ni zanimiv samo za ljubitelje sodobne umetnosti, ampak tudi za načrtovalce razvojnih in kulturnih politik.

Skupaj s festivalom poteka največja mestna zabava Klangvolke, ki gledalcem po zagotovilih prirediteljev ponuja največji odrsko-lasersko-ognjemetni spektakel v Avstriji. Številni dogodki so potekali v prostorih in objektih, ki so jih postavili ali prenovili med pripravami na evropsko prestolnico kulture leta 2009. Domačini so povedali, da so ostale te ustanove dejavne tudi po selitvi EPK v drugo evropsko mesto in danes kljub recesiji ostajajo živa središča kulturnega dogajanja (česar ni mogoče reči za Maribor). Neavstrijski sogovorniki so potrdili, da se kot umetniki, profesorji in predavatelji brez večjih težav vključujejo v lokalne kulturne in izobraževalne ustanove, najdejo zaposlitev in si uredijo bivanje. Linz tako ostane razmeroma svetovljanski tudi po tem, ko se obiskovalci festivala poslovijo in politikom ni več treba ustvarjati vtisa, da se zanimajo za sodobno umetnost.

Zveni idilično, vendar program Ars electronice ne more skriti dejstva, da ima tesna (in uspešna) prepletenost kulturne politike z ideologijo ustvarjalnih industrij določeno umetniško ceno. Razstavljeni projekti in nastopi so pogosto duhoviti, producentsko dovršeni, estetski, spodbujajo razmišljanje in se vsebinsko dotikajo aktualnih presečišč med tehnologijo in družbo. A so tudi precej varni – ne poskušajo zarezati v obiskovalca in skoraj vedno poskrbijo, da neprijetna sporočila omilijo mali tehnološki spektakli, kakršen je bil pisan robotski helikopterski ples na uvodni prireditvi. Radikalnejše oblike tehnodružbene kritike je treba poiskati drugje.