Tiskane izdaje
»Če ste Srbi, pojte sem, boste pili in jedli za ta denar,« je pisatelj in socialist Ivan Cankar avgusta 1914 nagovoril tri neznance v gostilni in zato za šest tednov pristal v preiskovalnem zaporu vojnega sodišča na Ljubljanskem gradu. Leto pred tem je moral prestati teden dni zapora zaradi izjave na svojem znamenitem predavanju o Slovencih in Jugoslovanih v ljubljanskem Mestnem domu: »Pustimo Avstrijo v lastnem dreku, bodimo kakor Mazzini [Giuseppe, aktivist za združitev Italije] v Italiji.«
Kot prikazuje razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljane (ZAL) Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod! Kranjska v prvem letu vélike vojne (v Zgodovinskem atriju ljubljanske mestne hiše je na ogled le še do pojutrišnjem, med 30. julijem in 11. septembrom letos pa na ministrstvu za kulturo v Ljubljani), so podobno usodo na začetku prve svetovne vojne doživljali tudi drugi predstavniki narodnozavedne struje, ki je simpatizirala z južnoslovanskimi narodi.
Sumljivi vsi, ki so izražali simpatije do slovanskih narodov
V zaporu na gradu se je s Cankarjem znašel tudi slikar Ferdo Vesel. Za politično sumljivega je štel zaradi potovanj v Srbijo in stikov s srbskim kraljem ter povezav z dijaškim narodnoradikalnim gibanjem. Po ustavitvi preiskave vojaškega sodišča oktobra leta 1914 in vrnitvi z gradu je bil konfiniran na svojem domu, od začetka vojne z Italijo leta 1915 do avgusta 1917 pa v internaciji in konfinaciji v različnih krajih po Avstriji.
Zaradi pogostih obiskov politikov v slovanskih državah, zlasti v Srbiji in Rusiji, je bil že nekaj dni po začetku vojne aretiran ter zaprt tudi nekdanji župan, izpričani slovanofil, vneti zagovornik slovanskega povezovanja in nasprotnik nemštva Ivan Hribar. Kljub svojemu osebnemu prepričanju je oblastem po atentatu na Franca Ferdinanda poslal sožalno brzojavko, a ga ta očitno ni rešila pred dolgoletno konfinacijo. Kazenska preiskava je bila zaradi pomanjkanja dokazov decembra 1914 sicer ustavljena, vendar je od sredine avgusta 1914 do konca februarja 1915 prebil v preiskovalnem zaporu, med marcem 1915 in junijem 1917 pa je moral v konfinacijo v Abtenau na Salzburškem.
Dan po odvedbi Hribarja, 18. avgusta 1914, je bil na podlagi izsledkov hišne preiskave in suma veleizdaje odpeljan v pridržanje tudi literarni zgodovinar Fran Ilešič, aretacije, intenacije in konfinacije so doživljali tudi uredniki in novinarji liberalnih časnikov, med njimi Rasto Pustoslemšek, urednik Slovenskega naroda in odbornik Slovanskega kluba v Ljubljani, Ivan Lah, časnikar pri listih Jutro in Dan, Vladimir Levstik, njegov sodelavec in odgovorni urednik Glasa Juga in pisatelj. Podoben vzorec ravnanja policije in vojaških oblasti so doživljali tudi drugi uglednejši posamezniki, simpatizerji in politiki liberalne in socialdemokratske usmeritve, saj, kot poudarja soavtor razstave in direktor ZAL dr. Dragan Matić, na Kranjskem zaradi prodinastične drže predsednika Slovenske ljudske stranke Ivana Šušteršiča duhovščine v nasprotju z drugimi slovenskimi deželami niso politično preganjali.
Oblastem so bili sumljivi vsi, ki so izražali simpatije do slovanskih narodov, šteli so jih za protidržavno naravnane in zagovornike odcepitve posameznih delov monarhije oziroma njihovo pripojitev k Srbiji. »Bali so se, da se bo tudi pri južnih Slovanih ponovil italijanski scenarij, torej epizoda iz časa oblikovanja Italije, v kateri je avstrijska monarhija izgubila Lombardijo in Benečijo. Precej slovenskih intelektualcev je namreč odkrito podpiralo in si prizadevalo za panslovansko povezovanje, dopisovali so si z ugledniki drugih slovanskih narodov, potovali v Rusijo, Bolgarijo, Srbijo in se sestajali s tamkajšnjimi politiki, gospodarstveniki in intelektualci ... Nekateri Slovenci so tik pred prvo svetovno vojno tudi aktivno sodelovali na strani Srbije v balkanskih vojnah, dijaki iz društva Preporod so se odkrito postavili na stališče, da je Avstrija za Slovence ječa ... Vse te ljudi je oblast spremljala, ker jim ni zaupala,« natančneje orisuje razmere sogovornik.
Preporodovci so izgubili osebno svobodo
Policija jih je zasledovala od dijaške stavke marca 1914, ki so jo pripravili v znak protesta, ker niso dovolili praznovanja obletnice zadnjega ustoličenja koroškega vojvode v slovenskem jeziku. Takoj po junijskem atentatu se je pregon zaostril. Sledile so hišne preiskave in aretacije sedmih preporodovcev. Eden najpomembnejših, Ivan Endlicher, je pred obravnavo umrl, in to v podobnih okoliščinah kot Gavrilo Princip. Tako je ostal sum, da so ga ječarji namerno okužili z virusom jetike. »Preporodovci so izgubili osebno svobodo za nedoločen čas in sploh niso vedeli, kdaj bodo, če sploh, lahko zaživeli normalno življenje. Velikokrat so bili odtrgani od najbližjih, trpeli so pomanjkanje in njihove osnovne pravice so teptali. Leta in leta … Med njimi je bilo precej starejših intelektualcev, ki so Preporod neposredno podpirali,« razkriva dr. Matić.
Za internacijo in konfinacijo so bila odločilna navodila vojnega nadzorstvenega urada, obveščevalne službe, ki je razvila razvejan vohunski sistem. Sprejemala je informacije civilnih in vojnih oblasti, jih obdelovala, analizirala in koordinirala ter dajala navodila za ukrepanje. Zanimali so jih zlasti podatki o ljudeh, ki bi lahko škodili avstrijskim interesom oziroma njihovim vojnim naporom, ljudi so spremljali tako doma kot v tujini. Kadar ni bilo dovolj dokazov, so jih na podlagi izrednih zakonov večinoma internirali oziroma jim odvzeli svobodo brez sodbe za nedoločen čas, konfinirali oziroma jim odredili prisilno bivanje v določenem kraju in prepovedali potovanja, jih poslali v vojsko z oznako »politično sumljiv« in jih mučili na različne načine. V določenih primerih so jih obsodili in zaprli pa tudi usmrtili, je ugotovil Matić.
O zapiranju se je več pisalo in govorilo
Že maja 1917. leta je bilo konec vojnega absolutizma. Cesar je sprevidel, da so se mednarodne in vojne razmere tako spremenile, da potrebuje sodelovanje politikov oziroma predstavnikov »svojih« narodov. Po nekaj letih je bil sklican tudi parlament, na katerem so jugoslovanski poslanci, med katerimi so prevladovali Slovenci, predstavili majniško deklaracijo in v njej poleg zahteve po združitvi južnih Slovanov v avtonomno enoto znotraj monarhije tudi teptanje svojih pravic in sistematično preganjanje.
Oblast je sprevidela, da je represija nad državljani pripeljala do tega, da se želja po odhodu iz Avstrije med Slovenci in južnimi Slovani le še stopnjuje, zato je ustanovila tudi preiskovalni komisiji, da bi preučili pritožbe in tako lažje našli rešitve, poudarja Matić. Poročili avstrijske vojaške in civilne preiskovalne komisije, ki je leta 1918 preiskovala obseg političnega preganjanja Slovencev, je z obsežnimi komentarji leta 1980 objavil dr. Janko Pleterski v delu Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917: priloge poročilom vladne komisije. (Zaradi internacije na gradu je ministrski komisiji predložil zahtevo po denarni odškodnini za načeto zdravje in nezmožnost za delo tudi Ivan Cankar.) Drugo arhivsko gradivo pa je le deloma ohranjeno in je povečini na Dunaju.
Kljub vsemu, kar so kot politični zaporniki doživljali slovenski intelektualci, jih je večina po vrnitvi v domovino oziroma po koncu vojne zasedla pomembne funkcije v politiki, visokem šolstvu in javnih ustanovah nove državne tvorbe. Življenjska pot Ivana Cankarja pa se je po daljši bolezni 11. decembra 1918, pri njegovih 42 letih, končala v deželni bolnici v Ljubljani.
Kot prikazuje razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljane (ZAL) Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod! Kranjska v prvem letu vélike vojne (v Zgodovinskem atriju ljubljanske mestne hiše je na ogled le še do pojutrišnjem, med 30. julijem in 11. septembrom letos pa na ministrstvu za kulturo v Ljubljani), so podobno usodo na začetku prve svetovne vojne doživljali tudi drugi predstavniki narodnozavedne struje, ki je simpatizirala z južnoslovanskimi narodi.
Sumljivi vsi, ki so izražali simpatije do slovanskih narodov
V zaporu na gradu se je s Cankarjem znašel tudi slikar Ferdo Vesel. Za politično sumljivega je štel zaradi potovanj v Srbijo in stikov s srbskim kraljem ter povezav z dijaškim narodnoradikalnim gibanjem. Po ustavitvi preiskave vojaškega sodišča oktobra leta 1914 in vrnitvi z gradu je bil konfiniran na svojem domu, od začetka vojne z Italijo leta 1915 do avgusta 1917 pa v internaciji in konfinaciji v različnih krajih po Avstriji.
Zaradi pogostih obiskov politikov v slovanskih državah, zlasti v Srbiji in Rusiji, je bil že nekaj dni po začetku vojne aretiran ter zaprt tudi nekdanji župan, izpričani slovanofil, vneti zagovornik slovanskega povezovanja in nasprotnik nemštva Ivan Hribar. Kljub svojemu osebnemu prepričanju je oblastem po atentatu na Franca Ferdinanda poslal sožalno brzojavko, a ga ta očitno ni rešila pred dolgoletno konfinacijo. Kazenska preiskava je bila zaradi pomanjkanja dokazov decembra 1914 sicer ustavljena, vendar je od sredine avgusta 1914 do konca februarja 1915 prebil v preiskovalnem zaporu, med marcem 1915 in junijem 1917 pa je moral v konfinacijo v Abtenau na Salzburškem.
Dan po odvedbi Hribarja, 18. avgusta 1914, je bil na podlagi izsledkov hišne preiskave in suma veleizdaje odpeljan v pridržanje tudi literarni zgodovinar Fran Ilešič, aretacije, intenacije in konfinacije so doživljali tudi uredniki in novinarji liberalnih časnikov, med njimi Rasto Pustoslemšek, urednik Slovenskega naroda in odbornik Slovanskega kluba v Ljubljani, Ivan Lah, časnikar pri listih Jutro in Dan, Vladimir Levstik, njegov sodelavec in odgovorni urednik Glasa Juga in pisatelj. Podoben vzorec ravnanja policije in vojaških oblasti so doživljali tudi drugi uglednejši posamezniki, simpatizerji in politiki liberalne in socialdemokratske usmeritve, saj, kot poudarja soavtor razstave in direktor ZAL dr. Dragan Matić, na Kranjskem zaradi prodinastične drže predsednika Slovenske ljudske stranke Ivana Šušteršiča duhovščine v nasprotju z drugimi slovenskimi deželami niso politično preganjali.
Oblastem so bili sumljivi vsi, ki so izražali simpatije do slovanskih narodov, šteli so jih za protidržavno naravnane in zagovornike odcepitve posameznih delov monarhije oziroma njihovo pripojitev k Srbiji. »Bali so se, da se bo tudi pri južnih Slovanih ponovil italijanski scenarij, torej epizoda iz časa oblikovanja Italije, v kateri je avstrijska monarhija izgubila Lombardijo in Benečijo. Precej slovenskih intelektualcev je namreč odkrito podpiralo in si prizadevalo za panslovansko povezovanje, dopisovali so si z ugledniki drugih slovanskih narodov, potovali v Rusijo, Bolgarijo, Srbijo in se sestajali s tamkajšnjimi politiki, gospodarstveniki in intelektualci ... Nekateri Slovenci so tik pred prvo svetovno vojno tudi aktivno sodelovali na strani Srbije v balkanskih vojnah, dijaki iz društva Preporod so se odkrito postavili na stališče, da je Avstrija za Slovence ječa ... Vse te ljudi je oblast spremljala, ker jim ni zaupala,« natančneje orisuje razmere sogovornik.
Preporodovci so izgubili osebno svobodo
Policija jih je zasledovala od dijaške stavke marca 1914, ki so jo pripravili v znak protesta, ker niso dovolili praznovanja obletnice zadnjega ustoličenja koroškega vojvode v slovenskem jeziku. Takoj po junijskem atentatu se je pregon zaostril. Sledile so hišne preiskave in aretacije sedmih preporodovcev. Eden najpomembnejših, Ivan Endlicher, je pred obravnavo umrl, in to v podobnih okoliščinah kot Gavrilo Princip. Tako je ostal sum, da so ga ječarji namerno okužili z virusom jetike. »Preporodovci so izgubili osebno svobodo za nedoločen čas in sploh niso vedeli, kdaj bodo, če sploh, lahko zaživeli normalno življenje. Velikokrat so bili odtrgani od najbližjih, trpeli so pomanjkanje in njihove osnovne pravice so teptali. Leta in leta … Med njimi je bilo precej starejših intelektualcev, ki so Preporod neposredno podpirali,« razkriva dr. Matić.
Za internacijo in konfinacijo so bila odločilna navodila vojnega nadzorstvenega urada, obveščevalne službe, ki je razvila razvejan vohunski sistem. Sprejemala je informacije civilnih in vojnih oblasti, jih obdelovala, analizirala in koordinirala ter dajala navodila za ukrepanje. Zanimali so jih zlasti podatki o ljudeh, ki bi lahko škodili avstrijskim interesom oziroma njihovim vojnim naporom, ljudi so spremljali tako doma kot v tujini. Kadar ni bilo dovolj dokazov, so jih na podlagi izrednih zakonov večinoma internirali oziroma jim odvzeli svobodo brez sodbe za nedoločen čas, konfinirali oziroma jim odredili prisilno bivanje v določenem kraju in prepovedali potovanja, jih poslali v vojsko z oznako »politično sumljiv« in jih mučili na različne načine. V določenih primerih so jih obsodili in zaprli pa tudi usmrtili, je ugotovil Matić.
O zapiranju se je več pisalo in govorilo
Že maja 1917. leta je bilo konec vojnega absolutizma. Cesar je sprevidel, da so se mednarodne in vojne razmere tako spremenile, da potrebuje sodelovanje politikov oziroma predstavnikov »svojih« narodov. Po nekaj letih je bil sklican tudi parlament, na katerem so jugoslovanski poslanci, med katerimi so prevladovali Slovenci, predstavili majniško deklaracijo in v njej poleg zahteve po združitvi južnih Slovanov v avtonomno enoto znotraj monarhije tudi teptanje svojih pravic in sistematično preganjanje.
Oblast je sprevidela, da je represija nad državljani pripeljala do tega, da se želja po odhodu iz Avstrije med Slovenci in južnimi Slovani le še stopnjuje, zato je ustanovila tudi preiskovalni komisiji, da bi preučili pritožbe in tako lažje našli rešitve, poudarja Matić. Poročili avstrijske vojaške in civilne preiskovalne komisije, ki je leta 1918 preiskovala obseg političnega preganjanja Slovencev, je z obsežnimi komentarji leta 1980 objavil dr. Janko Pleterski v delu Politično preganjanje Slovencev v Avstriji 1914–1917: priloge poročilom vladne komisije. (Zaradi internacije na gradu je ministrski komisiji predložil zahtevo po denarni odškodnini za načeto zdravje in nezmožnost za delo tudi Ivan Cankar.) Drugo arhivsko gradivo pa je le deloma ohranjeno in je povečini na Dunaju.
Kljub vsemu, kar so kot politični zaporniki doživljali slovenski intelektualci, jih je večina po vrnitvi v domovino oziroma po koncu vojne zasedla pomembne funkcije v politiki, visokem šolstvu in javnih ustanovah nove državne tvorbe. Življenjska pot Ivana Cankarja pa se je po daljši bolezni 11. decembra 1918, pri njegovih 42 letih, končala v deželni bolnici v Ljubljani.
