Tiskane izdaje
Ko so Izraelci februarja 2009 - le nekaj tednov po koncu brutalne vojaške operacije na območju Gaze - na parlamentarnih volitvah skrajno desnim strankam namenili skoraj dve tretjini glasov, je postalo jasno, da stari Izrael, kjer je bilo še nekaj prostora za resne mirovne pobude in notranjo solidarnost, izginja. Izraelski volivci svojih »levičarskih« politikov na čelu s Cipi Livni, ki so med operacijo Cast Lead zagrešili 1300 palestinskih žrtev, niso kaznovali zaradi tega, ker so vojno začeli, ampak zato, ker je niso »triumfalno« končali. Sporočilo volivcev ne bi moglo biti bolj jasno: vodenje izraelske vlade je zategadelj že drugič (po obdobju 1996-1999) prevzel Benjamin Bibi Netanjahu, ki mu je ključno podporo v knesetu zagotovila stranka Naprej, Izrael!, ki jo vodi sedanji izraelski zunanji minister Avigdor Liberman, nekdanji barski plesalec iz Moldavije.
Libermanova stranka - naraščajoča politična sila, ki jo večinoma sestavljajo radikalni judovski priseljenci, trdno jedro tretjega kroga izraelske okupacije palestinskih ozemelj - je imela na politično in poslovno zelo dobro usidranega Netanjahuja večji vpliv, kot si je kdo predstavljal. Izrael je pod vodstvom skrajno desne koalicije v zadnjih dveh letih in pol postal karikatura sionističnih sanj izpred šestih desetletij.
Netanjahujeva vlada je dokončala gradnjo »zidu sramote«. S pospešenimi gradnjami judovskih naselbin, najmočnejšim političnim orožjem modernega Izraela, je Netanjahu razkosal zasedeni Zahodni breg. V sušeči se Sveti deželi je Izrael večino naselbin postavil v neposredni bližini vodnih virov in s tem Palestincem preprečil dostop do ključne dobrine prihodnosti. Ob tem so izraelske oblasti v zadnjem času sprejele vrsto rasističnih zakonov, ki so tudi znotraj uradnih izraelskih meja uvedli sistem apartheida - ključni sta razveljavitev arabščine kot uradnega jezika in možnost županov, da se na podlagi »kulturne, družbene in politične usmerjenosti« odločajo, kdo je upravičen do življenja v njihovih mestih, kar za Izraelce arabskega rodu dejansko pomeni življenje v bantustanih. Ob koloniziranju Zahodnega brega reke Jordan so izraelske oblasti pod osebnim nadzorom Benjamina Netanjahuja v zadnjih letih z rušenjem palestinskih domov, prisilnim izseljevanjem palestinskega prebivalstva in velikimi arheološko-infrastrukturnimi projekti v kontekstu novega pisanja zgodovine (primer Davidovega parka) pospešeno kolonizirale tudi Vzhodni Jeruzalem.
Ves ta čas je Netanjahu, zelo militanten mož in prvi predsednik izraelske vlade, ki se je rodil v Izraelu, ignoriral bolj ali manj impotentne pozive mednarodne skupnosti k spoštovanju konvencij in mednarodnega prava. Prišlo je tako daleč, da ga je Nicolas Sarkozy v družbi Baracka Obame označil za lažnivca, ameriški predsednik pa mu je tiho pritrdil. Netanjahu se je zadnji dve leti in pol spretno izogibal novemu krogu sicer že davno propadlega mirovnega procesa in Palestince stisnil v kot. Plul je na visokem valu globalne vojne proti terorizmu ter samooklicanega spopada civilizacij, ki ga je - med drugim - poskušal izkoristiti tudi za obračun s holokavst zanikajočim režimom Mahmuda Ahmadinedžada, ki sodeč po zadnjem poročilu Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) pospešeno bogati uran, ki ne bo namenjen le uporabi v jedrskih elektrarnah.
Z domnevno iransko jedrsko grožnjo je diplomatsko vse bolj osamljeni Netanjahu mednarodno pozornost odvrnil od palestinske kandidature za polnopravno članstvo v Združenih narodih, ki je po nedavnem sprejemu v Unesco - s skoraj dvema tretjinama glasov - dobila močan pospešek. Izraelske oborožene sile so v Sredozemlju sočasno sprožile vojaške vaje, na katerih so se vojaki »vživeli« v letalske napade na iranske jedrske cilje in morebitne iranske povračilne ukrepe. Izraelska lobistično-medijska akcija je le nekaj ur po sprejetju Palestine v Unesco na naslovnice ključnih svetovnih časopisov namesto palestinskega boja za priznanja »porinila« domnevno veliko iransko jedrsko grožnjo.
Netanjahujev »spin« je bil nujen. Geostrateška pozicija judovske države se je - vzporedno z ameriško finančno recesijo in vojaškimi porazi - v zadnjih letih močno oslabila. Izrael je zajela zgodovinsko pogojena eksistencialna tesnoba, ki jo je nadgradila »arabska pomlad« in padec regionalnega statusa quo. Zrušili so jo - ali pa se vsaj močno zatresli - skoraj vsi arabski režimi, s katerimi je Izrael sodeloval. Zaradi lanskega pokola aktivistov, ki so v oblegano Gazo poskušali dostaviti humanitarno pomoč, je Izrael v Turčiji, znova veliki regionalni sili, izgubil edino kolikor toliko iskreno prijateljico. Zunanjepolitični problemi - kaj bo s Sirijo in kakšen bo razplet egiptovskih parlamentarnih volitev? - Izrael napadajo v koncentričnih krogih vzrokov in posledic.
Ob tem Izrael pretresajo tudi hudi socialni nemiri. Na mestnih trgih v Tel Avivu stotisoči protestnikov pozivajo Bibija k odstopu, saj se je razmerje med bogatimi in revnimi v državi v zadnjih letih drastično povečalo. V Izraelu po skorajšnji popolni (neo)liberalizaciji gospodarstva velika večina ljudi živi slabše kot kdaj prej.
Toliko »front« hkrati bo tudi tako trdoživemu politiku, kot je Netanjahu, težko preživeti.
