Bi Pahor pomilostil Marijo Stuart?

Predsednik Borut Pahor ni pomilostil zdravnice Nade Cesarec. Doslej ni pomilostil še nikogar. Ne pozna usmiljenja? Ne upamo si niti pomisliti, a kaj bi bilo, če bi naš kazenski zakonik poznal tudi smrtno kazen – in bi po zaporih čemeli čakajoči na ustrelitev, električni stol ali celo obešenje? Tako kot v Teksasu, kjer usmrtitev obsojenca odobri guverner – ali pa ga pomilosti na dosmrtni zapor. Malce perverzno, mar ne?

Bi Borut Pahor pomilostil škotsko kraljico Marijo Stuart? Marijo je njena sestrična, angleška kraljica Elizabeta I., z ukano zvabila v ujetništvo, kjer so jo zadrževali osemnajst let. Mimogrede: Marija je bila zaradi rodbinske vezi s Tudorji pretendentka tudi na angleški prestol. Kakorkoli že, naposled so jo obtožili izdajstva in zarote proti sestrični. Treba jo je bilo odstraniti. Sodili so ji v teh oktobrskih dneh leta 1586 na gradu Fotheringhay. Prestol v dvorani je imela za znak spoštovanja, vendar se je motila; ostal je prazen, ker je simboliziral navzočnost Elizabete, njene tožnice.

Torej: kako je s tem pomenljivim praznim prestolom v naši deželici Sloveniji? Pahor je, kot je bilo pričakovati, glede pomilostitve vse do zadnjega ovinkaril; če je še preveč zgovoren, ko je najmanj treba, je bil tokrat neverjetno priden poslušalec vseh strokovnih in drugih bla-bla-bla instanc, ki se jim zdi, da imajo kaj pametnega za povedati. Tako je njegov prestol ostal prazen in predsednik je de facto ostal zvest sistemu, ki je zdravnico strpal v keho. Marijo Stuart so obglavili, Nado Cesarec zaprli, no, saj je skoraj vseeno.

Ne upamo si niti pomisliti, kaj bi bilo, če bi bila, bognedaj, nekega dne aktualna tudi pomilostitev Boruta Pahorja.

In vendar je imel predsednik možnost dvigniti se v orbito nad dosegom »sistema« in vseh njegovih paragrafov – v orbito humanega in vesti zapisanega. Ker so bili stari Grki pametnejši od sedanjih Evropejcev, smo skoraj prisiljeni citirati Aristotela v Delovi najbolj iskrivi rubriki, Iskricah: »Državo bolje upravlja moder človek kakor še tako pameten zakon.« Seveda je filozof tudi dobro vedel, da je težje najti modrega človeka kot sestaviti še tako dovršen zakon. Skoraj nepredstavljivo pa je modreca odkriti v politiki.

Pomilostitev kot institucija že sama po sebi predpostavlja, da se »divja volja« prava nekje mora izčrpati in ustaviti, ker je pravo pač sistem kot vsak drugi, nabit z notranjimi nedoslednostmi in celo nesmisli. In kot se je mnogokrat pripetilo filozofom, tudi Zakon prej ali slej trči ob zdravo pamet, torej ob življenjske situacije, ki jih je treba razplesti ali presekati drugače. Znan je Aleksandrov Gordijski vozel, nič manj Salomonova modrost, ki je zelo »jedrnato« rešila neki spor o materinstvu.

Pravniki vseh vrst in kategorij so doslej zagrešili več zločinov nad človeštvom kot rablji ali kdorkoli drugi, zato je od vselej moral biti kak »zunajsistemski« korektiv. Pa tudi hudo šlampasti so, ti napudrani sodniki in advokati. Leta 1665 so se Jean-Baptiste Colbert, ki je služil Ludviku IV., in njegovi sodelavci lotili velikopotezne naloge – temeljite reforme okostenelega kazenskega zakonika. Načrt velikanskih razsežnosti, ki naj bi spremenil vsakdanje navade podanikov kraljestva, se je končal z velikim odlokom o kazenskem postopku iz leta 1670. V njem so zaman iskali tudi kakršne koli namige na čarovništvo!

Pomislite, stoletja so sodili, mučili, obglavljali, raztelešali, obešali, požigali zaradi »prakticiranja čarovništva« – ki ga sploh ni bilo v zakoniku! Čarovništvo ne le, da ni bilo kaznivo, niti omenjeno ni bilo!

Absolutni vladarji se seveda niso domislili pomilostitve v prostem času, ko jih je prešinila kaka nežnejša misel, ampak je pomilostitev vseskozi institut utrjevanja avtoritete in oblasti. Pravzaprav je predvsem politični instrument še danes – kajpak s takšno in drugačno uporabnostjo, čeprav se seveda brenka na strune etike, morale, človekoljubja in podobnega okrasja. In čeprav pomilostitev ne spada v okvir pravosodja kot takega, je babice nikakor ne izpustijo iz rok in je predajo pravi materi. Ljudstvu.

Borut Pahor se je odločil proti javnemu mnenju. Prav, poslušal je vse pristojne instance in njegova odločitev je, strogo pravniško, utemeljena, korektna. Ni si mu treba umivati rok, ker mu ničesar ne bodo mogli očitati. Razen seveda tega, da je za karizmo voditelja treba tudi ščepec poguma, državniške modrosti in veličine. Teh lastnosti se ne da pridobiti v nobeni institucionalni mreži, od pionirske in mladinske organizacije do predsedniške pisarne in mednarodnega podija. Za pomilostitev potrebuješ močno vero v človeka in svet, če pa si ujetnik institucij in kariere, šibak in preračunljiv – pustiš pač prestol samevati prazen.

Naš predsednik se tokrat ni izkazal kot veličina – in ker pravijo, da je bilo tako tudi pričakovati, smemo sklepati, da morda res ni ravno velik mož. A paradoksno je, da je suvereno zmagal na volitvah. Z malo razmisleka ni tu nič nenavadnega: podanikov niso stisnili samo z davki, ampak so jih tudi stlačili v kot, omejili so jim vse možnosti izbire. Zlasti v politiki. Izbira sicer je, a kakšna?!

Kot v moskovskem Gumnu v času Gorbačova, zdaj imenitni palači potrošništva na Rdečem trgu. V primerjavi z njo je londonski Harrod's zanikrna luknja. Torej, v času Zahodu tako ljubega Gorbija me je v največji trgovini na svetu, kot so jo razglašali, premamila samo kučma. Teh ni nikoli zmanjkalo, celo ukrajinski predsednik je bil Kučma. Naše politično prizorišče je, kot da bi ga opustošili dve desetletji perestrojke – bazar praznih polic ali ničvrednih izdelkov. In t. i. političnega kadrovanja.

Slovenija v politiki nima velikih mož, razen temne sence Janeza Janše, ki se ga, kreature in miniature, vsi po vrsti bojijo. Bomo videli, ali si bo Pahor drznil pomilostiti Janšo, če bo tako naneslo. Nikoli ne reci nikoli. No, seveda je treba priznati, da je pravosodje v zadevi Cesarec (verjetno) korektno opravilo svojo nalogo, kot se temu reče; in prav tako bi bil zdaj najslabši trenutek, če bi mu oteževali njegovo moralno reafirmacijo. So pa sodniki dosegli neko orbito, ko se višje začenjajo kompleksnejša družbena vprašanja, ki terjajo tudi bolj celovit pogled, ne le metodološko predalčkanje.

Žrtev takega tektonskega konflikta v samih temeljih societete je vselej človek, posameznik. Tokrat Nada Cesarec, v preteklosti in prihodnosti kdo drugi. Žrtev je navsezadnje tudi predsednik države, ki očitno ni doumel, da institucije, v katere je s svojim položajem vpleten, niso edina družbena realiteta. Antonio Gramsci bi tu znal našteti mnoge vidike civilne družbe: religija, razredi, psihologija množic, naravno pravo, predsodki, zmote itd. Predsednik bi vsekakor moral prisluhniti vibracijam celote.

Pomilostitev ni po naključju zunajsodni institut, a utegne biti dobra vsaj za fasado, da država ni zgolj represivni aparat, ki ga pogosto zanese predaleč. Paradoksno, a kadar je v primerih čarovništva ukrepala inkvizicija, je to ponavadi storila zato, da bi pomirila vnemo svetne sodne oblasti. In ne pozabimo, kako so rabini zvito prepustili Kristusa »rednemu sodišču«.

Problem Slovenije ni samo, da ne premore velikih mož – na sedanjem političnem prizorišču taki niti ne morejo zrasti in se utrditi; problem je, da niti avtoritet ni več. Če ne gre drugače, jih preprosto premažejo z žaljivimi grafiti ali celo človeškimi izločki. Državica se hitro banalizira v vaško skupnost in njeno zdrahavost. Seveda pa so avtoritete v glavnem same »poskrbele« za svoj moralni zdrs, pri čemer se še vedno lišpajo kot avtoritete. Predsedniku republike, na primer, ne bi škodila kaka odmevna državniška poteza, kar zagotovo nista častna straža in rdeča preproga.

V politiki je treba videti dlje v času in prostoru, tudi onstran bojišč, morišč in pogorišč. S tem, ko so obglavili Marijo Stuart in začeli sistematično uničevati vse politične in verske sledi starega keltskega kraljestva, še niso premagali Škotov. Posebna pozornost je veljala kamnu v Sconu, najsvetlejšem in najsvetejšem izmed keltskih talismanov. Na ukaz Edvarda I. Angleškega so odstranili napis na njem in kamen prenesli v London. Edvard očitno ni znal latinsko, kajti s kamna so zbrisali: »Ni fallat vatum Scoti hunc quocunque locatum Invenieut lapidem, regnare tenentur ibidem.«

Če se preroki ne motijo, bo škotsko kraljestvo trajalo, kjerkoli bodo našli ta kamen.