Biti suh ali vsaj ne biti okrogel ne pomeni samodejno biti bolan

Sobota – Dušica Marter

Verz:

Tečem kot gazela,
da ne bom debela …

Sposojeno pri slovenski spletni slehernici, pišoči tekaje na www.tekzazenske.si

Časa za premlevanje petkovega izvrstnega polfinalnega teniškega dvoboja med Rogerjem Federerjem in Novakom Đokovićem v pariškem klubu Roland Garros (imenovanem po francoskem pilotu iz 1. svetovne vojne) ni. Niti za razmišljanje o estetsko neprivlačni, a tekmovalno pomembni zmagi naših nogometašev na Ferskih otokih. Odkar sodelujem v organizaciji teka za ženske v ljubljanskem Tivoliju, ki ga prireja evropska veriga drogerij, je prva sobota v juniju zame že nekaj let eden od najnapornejših dni v letu. Prireditev ni nekaj posebnega le zato, ker je udeležba omejena le na ženske (mnoge bi ob tem rekle, da gre za »pozitivno diskriminacijo«), pač pa, ker, vsaj tako gledam na stvar, zelo domiselno povezuje osnovne človeške potrebe – po skrbi za zdravje, gibanju, druženju in informiranju – z, z vidika osnovnega preživetja, malo manj temeljno, a zato toliko bolj sodobno – potrošništvom. S slednjim, vsaj dokler je v še zdravih mejah, ni nič narobe. Saj je vendar pomemben dejavnik gospodarstva. A pustimo to.

Najbolj pomembno od vsega je, da je osnovno sporočilo omenjenega teka vendarle ozaveščanje. Da je tek med primernejšimi, najučinkovitejšimi in (materialno ter logistično) najlažje dosegljivimi sredstvi za krepitev zdravja. Prav nič, pa naj bodo še taki shujševalni zvarki in umetelne diete, ne more nadomestiti redne vadbe. Tek za ženske pa je zanimiv in koristen tudi zato, ker udeleženke že mesece vnaprej z organiziranimi in strokovno vodenimi pripravami privaja prav na to – redno vadbo. To je neprecenljivo. Odkar redno tečem, in to počnem že kar dolgo, namreč opažam, da se število tekačic vidno poveča proti koncu pomladi. Bržkone gre za bolj ali manj paničen odziv na prvo pomerjanje kopalk pred poletnimi dopusti. A kaj, ko vnema do začetka poletja že vidno popusti. Domnevam, da mnoge kampanjske tekačice preprosto kapitulirajo pred trdovratnostjo odvečnih kilogramov in se (kakor vsako leto) vdajo v usodo. Tek za ženske torej omogoča tudi učenje vztrajnosti, kar je koristno sporočilo. Zato je toliko bolj navdušujoče, da po udeležbi (letos se je prijavilo 8500 žensk, teklo pa jih je kakih 2000 manj) tek za ženske vsako leto vztrajno raste. Trženjske zvijače (kot na primer enake majice vseh udeleženk z natisnjenimi startnimi številkami) pa niso le same sebi namen, temveč so dobra spodbuda. Iz pozitivne energije, ki se sprošča na startu, ob premiku večtisočglavega (tokrat škrlatnega) vala tekačic, lahko udeleženke črpajo tekaški navdih še dolgo. Tudi jeseni …

A moj prispevek k prireditvi, ki je v povezovanju programa, je vsakokrat tudi zanimiv način spoznavanja ljudi in družbe, v kateri živimo. Glede na veliko množico na razmeroma majhnem prostoru se je v zadnjih letih, predvsem po koncu vseh tekov (na posebnih tekmujejo, čeprav bolj simbolično, tudi otroci), dogajalo, da je glavni oder za glasbenike in napovedovalce vse bolj postajal tudi informacijska prva pomoč za iskanje v množici izgubljenih otrok, mož, žena, sester, bratov, prijateljic … Za otroke je bilo po zaslugi usposobljenih vaditeljev in vzgojiteljev vedno odlično poskrbljeno. A v minulih letih se je skrb za odrasle udeleženke, ki jih v njihovi trenutni stiski ob iskanju spremljevalk ali spremljevalcev zaradi narave prireditve nismo želeli pustiti na cedilu, sprevrgla v motnjo. Vse skupaj je, pa čeprav smo se tega lotevali z veliko dobre volje, razumevanja in tudi humorja, postalo moteče za bogat spremljevalni, predvsem za glasbeni program.

Da bi se izognili neprestanim javnim objavam vrste »Fanči čaka sestro Mici pod odrom!« (krat dvajset in v še veliko bolj zapletenih variantah), sem letos predlagal ureditev na daleč vidne velike informacijske točke, označene kot »Zbirno mesto«, in nanjo s sodelavci na odru redno javno opozarjal. Na začetku je zamisel še delovala, sploh pri otrocih. A kasneje so se pretežno odrasli spet »iskali« pod odrom in ob pomoči napovedovalcev. Velika in jasno označena zbirna točka gor ali dol! Spet je donelo, da »… Branka kolegici Zdenko in Alenko nestrpno čaka« tam in tam …

Na tej točki bi bila lahko skušnjava ošabnega odrekanja pomoči, po možnosti začinjenega s podcenjevalnim udrihanjem po »ženskah«, v naši še vedno mačistični kulturi za marsikoga velika. Pa tudi nič manj razširjena zaverovanost v veličino lastnih idej, pa čeprav namenjenih dobrobiti drugih, od katere je le korak do arogance in vidnega podcenjevanja »malega« človeka. Tistega pač, ki ni sposoben prepoznati samozvane veličine.

V takšnih primerih sem se naučil odzvati popolnoma drugače: s skromnostjo in avtorefleksijo. Problem ni v ljudeh, ki izkoristijo ponujeno prijaznost, niti v njihovem delovanju po liniji najmanjšega odpora, če imajo tako možnost. To seveda ne pomeni, da »izgubljenci« niso nič krivi in za nič odgovorni. Odgovorni so zase. Nekateri se ne izgubijo in so v iskanju spretnejši. A problem je vendarle v slabi rešitvi za vse druge in v njenih avtorjih (v tem primeru mene), ki ne upoštevamo psihologije uporabnikov. Naj se nekatere rešitve zdijo še tako logične in razumne: sploh ni nujno, da bodo zato tudi uspešne. Se pravi, da bi zares delovale. Najlažje je kriviti druge. A je bolje – zase in za druge – problem razčistiti pri sebi. In se iz lastnih napak ali napak drugih nekaj naučiti. Ali pa nalogo prepustiti drugim, ki znajo več in bolje.

Nedelja – David Brooks

S sobotnimi ugotovitvami je posredno povezan nedeljski intervju iz novega Spiegla, v katerem je konzervativni kolumnist New York Timesa David Brooks analiziral enega izmed ključnih problemov sodobne politike. Bistvo Brooksove teze, ki ga utemeljuje z znanjem, pridobljenim med nedavnim načrtnim študijem psihologije, je predvsem v kroničnem podcenjevanju in napačnem razumevanju čustev pri političnem odločanju. Predvsem čustev ljudi, ki jih odločitve neposredno prizadevajo. Zveni znano, kajne! S tega zornega kota se slovenska pokojninska zgodba ne zdi bistveno drugačna od novodobnega ameriškega pesimizma: avtorji klavrno propadle reforme so najprej stavili na racionalno-strokovne argumente, ko pa so izgubili živce, so začeli groziti, na koncu, z razvpito spletno »mojstrovino«, pa so poskusili še z norčevanjem iz nasprotnikov reforme. Učbeniški primer, skratka, kako doživeti politični poraz. Pri čemer je bila osnovna napaka in nerazumevanje najodgovornejših, se pravi vlade, storjena že prej, v neuspešnih pogajanjih s sindikati. Vsak naj nosi svojo odgovornost, a ve se, kdo ima največjo.

Za zainteresirane:

blog.ted.com/2011/03/14/the-social-animal-david-brooks-on-ted-com/

Do ameriške popznanosti, ki se – tako kot Brooks v svoji najnovejši knjigi Social Animal (Družbena žival) – nadvse rada zateka v slikovite poenostavljene primere iz vsakdanjega življenja, sem sicer skeptičen, a nekatere razlage se zdijo kar koristne in prikladne. S tega področja je zelo zanimiva knjiga Nudge (Namig), ki sta jo leta 2008 v ZDA izdala ameriška profesorja Richard Thaler (ekonomist) in Cass Sunstein (pravnik). Delo, ki je menda zelo navdihnilo tudi tedanjega predsedniškega kandidata Baracka Obamo, je nekakšen manifest libertarnega paternalizma in vodnik za kakovostnejše odločanje. Na primer pri oblikovanju in izboru shem pokojninskega zavarovanja. Bistvo »namiga« je takšna (politična, finančna) rešitev, ki posameznika spodbuja za osebno in družbeno najbolj vzdržno odločitev. In to, zaradi »namiga« tako rekoč samodejno, naravno. Tako rekoč po liniji najmanjšega odpora. Thaler in Sunstein umetnost »namiga« ponazarjata z banalnim primerom: da bi na moških javnih straniščih čim bolj »optimizirali« način opravljanja malih potreb (se pravi s čim manj brizganja v neželeno smer), so na »idealne ciljne točke« v pisoarjih narisali – mušice. Rezultati so menda odlični; moški se s svojimi curki na namig (mušico) odzivajo pričakovano – lulajo v mušice, se pravi tako, kot je treba. Umazanije je manj. Klasična situacija win-win, kot bi rekel kakšen slovenski politik v boljših časih.

Zdi se, da Nudge v naših logih ni bil preveč priljubljeno čtivo. Ali pa je ostal nerazumljen.

Za potratne:

www.urinalfly.com

Ponedeljek – Rafael Nadal

Uradno besedilo španske nacionalne himne Marcha Real (Kraljevska koračnica):

…

Še na kratko o tenisu: veličastni (moški) turnir v Parizu se je končal z zmago Rafaela Nadala. Še vedno prvega izmed treh veličastnih. Pravzaprav je nenavadno, da je Španija, ki ima takšne politične in gospodarske težave (vključno s smolo s kumarami), tako izjemno uspešna v nekaterih najmnožičnejših globalnih športih – v nogometu, košarki in – po Nadalovi zaslugi – tudi tenisu. Kot bi se del razdiralne energije, ki je za bila Špance (in posebej Katalonce) vedno zelo značilna, usmerjal v silovito ustvarjalnost in moč v športu. Na patriotizmu, ki bi se po možnosti hranil še s kakšnim s krvjo napojenim besedilom uradne himne (kot v primeru francoske Marsejeze), Španci pač ne morejo graditi. Njihova himna, Kraljevski marš, namreč sploh nima sprejetega teksta. Špance pa so zaznamovale še burna zgodovina in številne dramatične napake, ki so jih zagrešili, tako v času kolonialnega imperija kot tudi kasneje, vključno z državljansko vojno in Francovim fašizmom. Brez tega sodobne Španije, s športom vred, pač ni mogoče razumeti. Kdo ve, morda pa se nekoč izkaže, da so športni uspehi znanilci ali celo odraz družbeno-ekonomskih kriz. In bomo tudi na tem področju dobili kakšno delo vrste The Devil's Cup (Hudičeva skodelica), v katerem je ameriški avtor Stewart Lee Allen pred leti razlagal človeško zgodovino skozi proces razširjanja ene mojih najljubših razvad – pitja kave. Priznam, delo je nekoliko prismuknjeno, a naslednja ugotovitev je sila zabavna: države, v kateri se pije dobra kava, so po pravilu v krizi in predvsem niso v stanju zmagati v vojni. Razlaga je sicer precej zapletena. Drži pa, da je najboljša kava v Italiji, da se je silno popravila v ZDA (Starbucks) in da je vse boljša tudi pri nas. Dokler nismo v vojni nevarnosti, me še ne skrbi. Smo pa v krizi, to je neizpodbitno … Pa tudi v športu smo nesorazmerno uspešni.

Bralno-degustacijski ristretto:

www.randomhouse.com/book/2365/

the-devils-cup-by-stewart-lee-allen#

aboutthebook

Torek – Nontsikelelo (Albertina) Sisulu

Albertina Sisulu:

en.wikipedia.org/wiki/Albertina_Sisulu

Flagstaff:

news.za.msn.com/article.aspx?cp-documentid=158107496 (13. novica)

Dogajanje v podsaharski Afriki slovenske javnosti, razen v primeru dramatičnih naravnih nesreč, najhujših morij ali svetovnega nogometnega prvenstva, ne zanima preveč. Kar bi lahko bilo razumljivo. Svet je velik. Ker smo bili pri nas – in tudi to je razumljivo – na začetku devetdesetih let osredotočeni na utrjevanje lastne državnosti in vojno v naši neposredni soseščini, smo v marsičem zamudili mogočno zgodovinsko lekcijo iz Južne Afrike – prehoda iz cinične politike rasnega razlikovanja v demokracijo. Zaradi tako imenovanega apartheida in dejstva, da rasistična Južna Afrika pač ni bila del gibanja neuvrščenih, smo o Južni Afriki vedeli manj, kot bi lahko. In kot bi morali. So pa v naših občilih omenjali smrt 92-letne Albertine Sisulu, ene izmed najbolj priljubljenih političark in bork za pravice črnskega prebivalstva. Ni bila le soproga enega od najznamenitejših voditeljev Afriškega nacionalnega kongresa (ANC), Walterja Sisuluja. Bila je babica, ki je v najhujših družbenih in materialnih razmerah pomagala na svet tisočem otrok, skrbela za naraščaj zaprtih soborcev in se naposled izpostavila kot glasnica pravic žensk. V Južno Afriko sem že dlje časa zaljubljen, zdi pa se mi tudi ena izmed tistih držav na svetu, v kateri se odloča naša skupna prihodnost, naša skupna civilizacija, naša skupna demokracija. Je neskončno lepa dežela, a hkrati država dramatičnih nasprotij – hude materialne bede in pomanjkanja ter nepredstavljivega bogastva. Za seboj ima krvavo kolonialno preteklost, prepojeno s krvjo, prelito tudi v vojnah med potomci belih priseljencev, in izkušnjo s fašistoidnim apartheidom. A hkrati ji je po zaslugi briljantnega voditelja Nelsona Mandele ter drugih in izjemnih mož in žensk (Albertine Sisulu, na primer) vendarle uspelo uveljaviti demokracijo. Sicer krhko ter načeto z mnogimi avtokratsko-kleptokratskimi elementi. A v načelu vendarle delujočo, temelječo na izjemnem procesu odpuščanja in sprave, katerega simbol je anglikanski škof Desmond Tutu. Zdi se neverjetno, a ni: dramatičnost razmer v Južni Afriki je (bila) takšna, da (je) na eni strani poraja(la) nepopisno zlobo in krutost, ne glede na raso. A na drugi so prav te razmere pomagale oblikovati navdušujoče osebnosti, na primer Mandele, Tutuja, Albertine Sisulu in mnogih drugih. Še danes je Južna Afrika dežela izjemnih ljudi in strokovnjakov, ki skušajo uresničiti proces uspešnega prehoda v demokracijo in splošno blaginjo. Proces še zdaleč ni končan, prav tako ni kar samodejno obsojen na uspeh. Lahko tudi propade. O čemer priča tudi novica, ki je v večini evropskih medijev (in celo v Južni Afriki) ostala na obrobju. Da je v kraju Flagstaff v Vzhodni Kaplandiji, ožji domovini Nelsona Mandele, množica vaščanov prav v teh dneh na nogometnem igrišču do smrti linčala tri mlade fante, domnevne vlomilce. Strašna novica iz prelepe dežele globokih nasprotij, v kateri se odloča (tudi) o naših usodah.

Sreda – Wimpy

Wimpy je tisti debeluh iz stripa o mornarju Popaju. Pa tudi veriga, kjer sem nekoč davno, v Angliji, prvič poskusil hamburger. V zadnjem času sem največ poslovalnic Wimpyja videl v Južni Afriki. In šel mimo … Hamburgerjev že dolgo ne jem več in tudi debelušček nisem več. Se moram pa vedno znova nasmejati, ko ljudje, ki so me navajeni bolj okroglega (z mojo mamo vred), zaskrbljeno sprašujejo, ali sem bolan. Še vedno s(m)o očitno navajeni, da je »polnost« nekakšen simbol zdravja oziroma blaginje (zaradi lažjega preživetja v težkih razmerah?). Toda srednjega veka je vendar konec. Debelost je, zaradi nekakovostne prehrane, zdaj žal postala simbol materialne in socialne deprivilegiranosti. In še več kot to. Vsako pretiravanje, tako z uživanjem hrane, sedenjem za računalnikom, na drugi strani pa tudi s tekom ali hujšanjem, škodljivimi razvadami in koristnimi navadami, je nesmiselno. Biti suh ali vsaj ne biti okrogel ne pomeni samodejno biti bolan. Pa tudi ne, da si zdrav(a) kot dren. Upam, da se bo moja okolica na mojo nedebelost čim prej navadila. Poznam pa še en podoben refleks pri ljudeh: ko namreč neko informacijo preberejo, slišijo ali vidijo v občilu, ne glede na to, ali gre za papir ali zaslon. Tudi tega se je treba odvaditi in postati bistveno bolj skeptičen, previden in izbirčen. Kot pri hrani. Zbogom, Wimpy!

Četrtek – Joseph »Sepp« Blatter

Več:

www.weltwoche.ch/ausgaben/2011-230/editorial-ehe-die-weltwoche-ausgabe-232011.html

Švicarski tednik Weltwoche je zaradi svoje mnenjske pluralnosti vedno zanimivo branje. V četrtkovi številki so analizirali vnovično izvolitev rojaka Josepha »Seppa« Blatterja za predsednika Mednarodne nogometne zveze. »Kriza? Kakšna kriza?!« je dejal nekaj dni pred izvolitvijo, ko se je zdelo, da se mu zaradi očitkov o korupciji sesuva nogometni svet. A Blatter, ki je kot trgovski potnik švicarskega urarskega koncerna Longinesa obiskal Ljubljano že ob svetovnem prvenstvu v košarki leta 1970 (semafor v Tivoliju stoji še zdaj), je zvit, precej bolj zvit kot njegovi številni tekmeci. Medtem ko so ga kritiki privijali, je on potoval po vsem svetu in na koncu premočno zmagal. In to, vsaj kar se njega tiče, edino šteje. Osovražen, a zmagovalec. Izdajatelj tednika Weltwoche, Roger Köppel, mu je namenil sijajno misel. Največji Blatterjev problem je njegov napuh. Preprosto ne more razumeti, da ga svet nima tako rad, kot ima on rad samega sebe. Pri čemer je, tako Köppel, zavist največji kompliment, ki ga lahko dobiš od tekmecev. Kako res! Pri čemer je problem za tiste, ki so ošabni in nepriljubljeni in hkrati neuspešni, seveda nepredstavljivo večji.

Petek – Arhimed

Nimam nobenih utvar in se nikakor ne želim primerjati s slovitim antičnim znanstvenikom. A našel sem, našel sem … Pravzaprav, morda … Novo možnost, namig, kako pomagati izgubljenim odraslim na naslednjem teku za ženske. Nova rešitev: poseben oder za izgubljene, kjer bodo sami klicali (klicale) svoje izgubljene može, sestre, brate ali tovarišice. Vsak iskalec naj se pokaže in pove, koga išče … Preglasila Čuke, če si upa … (Ali pa samo, ko bodo na Čuk pavzi). Bo koga (katero) morda zadržala sramežljivost ali pa se bo vse skupaj hitro sprevrglo v zlorabo … In s tem še ena zamisel sesula v cvetni prah. Pa bomo še naprej klicali izgubljence kar sami. Kar pa na koncu tudi ni nič hudega. In nič tako zelo neprijetnega. Sploh na svetu, kjer se dogajajo res hude stvari …

Pripombe na twitter:

@IEBergant