Bleščeče jutro, obsijano z znanjem

»Najbrž si učiteljica.« Na straneh tega časopisa sem že pisala o srečanju z dekletom na obali reke Lijiang v davnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in o tem, kako mi je v uho zašepetala te besede in pričakovala, da samo pritrdilno pokimam z glavo.

Njen pogled je bil tako poln žalostne radovednosti v srečanju z bitjem, ki ga prej še nikoli ni videla s svojimi očmi, da na dekle z reke Lijiang nenehno mislim in o njej pogosto pišem v svojem dnevniku ter se sprašujem, ali je le videla učiteljico, potem ko je njena država zakorakala na pot vsesplošne preobrazbe.

To kolumno pišem nekaj dni pred objavo letošnjega dobitnika Nobelove nagrade za mir in z mehkim dihom upanja v ušesu, oblikovanim v vprašanje pred tridesetimi in nekaj leti, si odkrito želim, da bi jo dobila Malala Jusafzai.

»Zakaj misliš, da sem učiteljica?« sem odgovorila dekletu na obali reke Lijiang in ocenjevala, ali je mlajša od mene, kar sem domnevala po njenem drobcenem telesu, ali starejša, kar bi lahko sklepala po mirnih, modrih očeh. »Ne vem.« Spustila je pogled. »Takšno sem si vedno predstavljala, da bi učiteljica morala biti.« Sploh je nisem morala vprašati, sama mi je potrdila neizrečeno slutnjo. »Nikoli v življenju nisem videla učiteljice.« Goreče si želim, da bi bila nagrada zdaj že Malalina, ker trideset let po srečanju s Kitajko, ki nikoli ni hodila v šolo, znanje še vedno ostaja nedosegljiv privilegij za milijone otrok in mladih ljudi, ki si učitelje predstavljajo kot svoje nestvarne rešitelje, dovolj močne, da jim spremenijo življenje in pretrgajo mučno nit revščine kot edine dediščine, namenjene potomstvu že ob rojstvu.

Tipkam te stavke in v naročju imam odprto knjigo z naslovom Jaz sem Malala, dekletce, ki se je zavzela za izobraževanje in so jo napadli talibi. In znova se vračam na obalo reke Lijiang in v mislih iščem ostanke vere v napredek človeštva, najdem pa samo žalost zaradi nepremagane krivice tega napredka civilizacije, v katerega še vedno verjamem.

Knjiga Vojna himna matere tigrice je bila predlani uvrščena med pet najbolj prodajanih knjig v Amazonovi spletni knjigarni. Po publicističnem uspehu ameriške profesorice kitajskega rodu Amy Chua še zdaj ni konec razprave o tem, ali so otroci, ki jih starši zaradi slabih ocen in neizpolnjenih pričakovanj kaznujejo, uspešnejši ljudje od otrok, ki so za vsako svojo lenobo in šolsko napako še naprej deležni neskončnega razumevanja in nagrade samo zato, ker sploh so.

Malale ni bilo treba kaznovati, da bi bila dobra dijakinja. Kaznovana je bila, strašno kaznovana, s kroglo, izstreljeno v glavo, ko se je z drugimi deklicami iz pakistanskega okrožja Svat vračala domov iz šole, ki je že sama po sebi greh za žensko bitje, rojeno v talibskem svetu. »Kdo je Malala?« je vprašal mladenič z ruto prek obraza, ko se je tovornjak, spremenjen v šolski avtobus, ustavil na cesti zgodaj popoldne 9. oktobra lani. Tudi sam je bil videti kot študent. Potem pa je s tresočo roko izstrelil tri krogle proti deklici, ki edina ni bila pokrita s hidžabom. Padla je v naročje Munibe, najboljše prijateljice, poleg katere je sedela kot vedno, in ga hitro napolnila s krvjo.

»Kdo je Malala?« »Jaz sem Malala in to je moja zgodba.« Z vsako stranjo knjige male Paštunke si čedalje bolj želim, da bi Nobelova nagrada prišla v njene mlade roke. Ne samo zato, ker je deklica, rojena v državi, v kateri matere pomilujejo, če dobijo deklico, očetu pa nihče ne čestita, in ne samo zato, ker se je zavedala, koliko tvega vsakokrat, ko gre v šolo, kljub temu pa je bila pripravljena dati življenje za izobraževanje. Ne samo zato, ker je bila prepričana, da »me smrt ni hotela ubiti«, in je zato takoj, ko je v britanski bolnišnici okrevala, še bolj odločno nadaljevala boj za pravico deklic do šolanja, kar pomeni tudi za enakopravnost žensk v družbah, v katerih se v imenu ljubezni do boga sovraži vsak poskus človeka, da svet oblikuje s svojo glavo.

Goreče si želim, da Malala odide v Oslo zato, ker se v njeni zgodbi popravlja veliko tistega, kar je popačeno v naših družbah, oddaljenih od njenega Pakistana nekaj ur poleta in od njenega Svata nekaj stoletij razvoja. Nekako upam, da se bo, če bo nagrada dodeljena njej, pred ogledalo samorefleksije postavil tudi naš nihilizem, s katerim smo ideale človekovih pravic izpraznili od absurda in tako izgubili kažipot v šolo, ki smo jo prezgodaj zapustili, veliko prej, preden smo srečali pravo učiteljico civilizacijskega dozorevanja.

In nekako mislim, da se bo, če bo to priznanje dobila mala Paštunka, tudi v naš kotiček Evrope vrnila vera v znanje in bo ozdravljeno stališče držav do izobraževanja. Kriza je in še dolgo bo težko in slabo, a ravno zato ne bi smeli dovoliti, da se pod pritiskom rezanja stroškov in izsiljenega varčevanja vse manj vlaga v šole, o učiteljih pa razmišlja samo kot o točki proračunskega odhodka.

Sta znanje in visoka stopnja izobrazbe zanesljivo poroštvo miru? Sama po sebi nista. Pa poglejmo, katere so najbolj izobražene države na seznamu Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki meri odstotek prebivalstva med petindvajsetim in štiriintridesetim letom starosti z diplomo fakultete ali šole enakovredne ravni.

Na prvem mestu je Kanada, ki je edina država na svetu, v kateri ima več kot polovica odraslih ljudi, konkretno 51 odstotkov, terciarno izobrazbo. Na drugem je Izrael, kjer je 46 odstotkov prebivalstva doseglo to raven izobrazbe in ki 7,2 odstotka BDP vlaga v izobraževalne ustanove, kar je odstotek več kot v vojaške mišice. Sledi Japonska, ki ni dovolila, da bi »izgubljeno desetletje« gospodarske stagnacije vplivalo na to, da ima 96 odstotkov njenega prebivalstva v omenjenem starostnem obdobju srednješolsko izobrazbo, 45 odstotkov pa terciarno. Takoj zatem pridejo na vrsto Amerika z 42 odstotki, pa Nova Zelandija z 41 odstotki, Južna Koreja s 40, Velika Britanija, Finska in Avstralija s po 38 in Irska s samo enim odstotkom manj.

Je izobrazba pogoj ali posledica visokega družbenega standarda? Seveda bi morda rekli, da je lahko Kanadi z 39 tisoč dolarji na prebivalca, Japonski s 34, ZDA s 47 ali Finski in Veliki Britaniji s po 36 tisoč. Kako pa bo to dosegel Pakistan s 1300 dolarji na prebivalca ali Afganistan z vsega 650 dolarji?

Moji sinovi so rojeni v Pekingu in potem ko so obiskovali kitajski vrtec in indijsko osnovno šolo, sta jim bila všeč prva dva razreda pakistanske gimnazije. Za dijake so tam veljala stroga pravila vedenja in oblačenja, na roditeljskih sestankih so očetje in matere sedeli ločeno na dveh oddaljenih straneh dvorane. V pakistanskih družinah z več otroki so imeli prednost sinovi, v tistih s skromnimi dohodki hčerk včasih sploh niso vpisali v šolo.

Kljub temu so bili med profesorji sedmih predmetov štirje doktorji znanosti in kakovost pouka je bila na najvišji mogoči ravni, kot ne bi šlo za državo, ki si je za cilj za leto 2015 postavila 60-odstotno pismenost prebivalstva, pet odstotkov več kot leto prej. Zato mi iz oči še bolj polzijo solze, ko berem knjigo dekletca, ki s široko odprtimi očmi reče talibu: »Jaz sem Malala in hodim v šolo.« Upam, da bo Nobelova nagrada v Malalinih rokah tudi zato, ker je v današnjem svetu najvišja stopnja gospodarske rasti v državah z najmanj izobraženega prebivalstva, kjer je alternativa za dolge ure slabo plačanega dela za tekočim trakom vrnitev v revščino s takšnimi zakoni obstoja, kakršni vladajo v Svatu. Tudi kadar ni mladega taliba z ruto na obrazu in pištolo v roki, v vaseh Azije, kjer pustoši beda, očetu nihče ne čestita, ko se rodi deklica, materi dajo možnost, da bo naslednji otrok deček, v šolo pa pošiljajo samo sinove.

Tista obala reke Lijiang, na kateri me je pred petintridesetimi leti dekle drobcenega telesa in globokih oči vprašala, ali sem učiteljica, je danes turistična atrakcija. Tam žuborijo razni jeziki, mešajo se nasmeški obiskovalcev in domačinov. Ko pa je globalna kriza prisilila Kitajsko, da gospodarsko rast upočasni na 7,5 odstotka, je bilo njeni vladi jasno, da lahko z močnimi koraki stopa v prihodnost le, če poveča naložbe v znanje. OECD ocenjuje, da bo do leta 2020 v državah G20 204 milijone prebivalcev v starosti med petindvajsetim in štiriintridesetim letom, ki bodo imeli terciarno izobrazbo, in da bo 30 odstotkov od njih prišlo iz kitajskih šol. Amerika in Evropska unija bosta zastopani samo s 25 odstotki.

Ti si učiteljica, Malala! Vsi mi pa smo tvoji učenci. Le naučiti se moramo še lekcijo, ki pravi, da je znanje vredno toliko kot življenje, pa bo naša prihodnost takšna kot bleščeče jutro.