Tiskane izdaje
Zaklenili so se vsak v svoje stanovanje, kjer so imeli samo računalnik, povezan z omrežjem. Pravila so bila preprosta, a za tiste čase avanturistična:
začetni položaj je bil prazen hladilnik, tisti, ki je prestopil prag stanovanja, da bi si poiskal hrano, je izpadel iz igre. V tistih časih je bil internet počasna in skorajda enosmerna povezava s svetom. Ne spominjam se več, ali je zmagovalec zdržal deset ali dvanajst dni, vem pa, da mu je uspelo najti nekaj naslovov, na katerih je bilo mogoče naročiti pitno vodo, in da se je nekako prebil do restavracije, ki je imela v svoji ponudbi raznašanje hrane. In to je bilo dovolj za preživetje ob zmagoslavnem občutku, da se je odprla nova eksistencialna razsežnost – resda dokaj skromna, pa vendar razsežnost, v kateri je zadišalo po izzivih svojevrstne nove svobode.
To so bili dnevi, ko je imelo v vsej Kitajski dostop do interneta le 670.000 ljudi, večini od njih pa se je zdela že sama ideja o življenju prek omrežja nevarna fantazija. Takoj ko se je pokazalo, da je to mogoče, pa se je začelo na veliko špekulirati, koliko časa bo preteklo, preden bo začela anonimnost virtualnega prostora izzivati svobodno mnenje, ki se bo nato razvilo v bolj zrelo politično presojanje, iz vsega skupaj pa se bo rodila nova zavest, neodvisna od partijske propagande in stroge cenzure, ki sta sistematično kastrirali vse medije oziroma horizontalno komunikacijo, s tem pa tudi odraščanje civilne družbe.
Skoraj pol milijarde »netizenov«
Konec junija letos so na Kitajskem našteli 485 milijonov »državljanov omrežja«, tako imenovanih »netizenov«. Kot napoveduje kitajski informativni center za internetno omrežje, jih bo do konca leta 2011 več kot pol milijarde. Zdaj torej nima smisla govoriti o tekmovanju v preživetju prek računalnika. Danes je v tej državi veliko večji izziv živeti brez interneta.
Poleti je pri meni stanovala 21-letna hčerka kitajskega kolega, ki živi na jugu države. Dekle je kot študentka ekonomije prišla v Peking na prakso in tako sva postali cimri. Samo enkrat me je zaprosila, naj, »če prispe pošiljka DHL na njeno ime, to pošiljko sprejmem in ji jo pustim na mizi«. Potem so pošiljke prihajale skoraj vsak dan, jaz pa sem jih avtomatično razvrščala po mizi. Prvič je prispela čokoladna torta. Drugič so bili to čevlji. Tretjič srajca, nato znova torta, pa sandali … Vse to je moja sostanovalka kupovala v spletnih prodajalnah, po katerih je brskala vsak večer, ko se je vrnila domov. Ko sem ji rekla, da bom skočila do letalske agencije po vozovnico za Šanghaj, me je pomilovalno pogledala in vprašala: »Mar ne boš tega naredila prek spleta?«
S kotičkom očesa sem poskušala ugotoviti, ali moja mlada sostanovalka uporablja internet še za kaj drugega, razen za nakupe, saj me je zanimalo, ali prebira bloge, sodeluje na forumih in izmenjuje stališča do aktualnih dogajanj v domovini in tujini. »O, da,« je povedala in snela slušalke, priključene na rožnati prenosnik Dony Vaio, »pravkar na spletu razpravljamo o tem, kako zaščititi pravice porabnikov, ki jim po internetnem naročilu pošljejo nekakovostno blago. Na Kitajskem še vedno ne obstaja mehanizem vrnitve denarja, če, denimo, ta torta ne bi bila sveža ali če bi ugotovila, da mi sandali, ki sem jih naročila, pravzaprav ne ugajajo.«
Biti John Malkovich
Odkar je Kitajska postala internetno cesarstvo, se mi zdi od vseh možnih vizualnih predstav te dežele še najbliže prizor iz filma Biti John Malkovich, in to tisti, v katerem dobi lutkar Craig Schwartz začasno delo v uradu z nizkim stropom, tako da se mora vsakič, ko vstopi v prostor, skloniti. Tako po prostoru hodi s sklonjeno glavo, vse dokler ne najde vrat, ki vodijo v zavest velikega igralca. Ko ugotovi, da lahko tako za četrt ure vstopi v Johna Malkovicha, dobi ta tesnobni prostor povsem novo razsežnost. Schwartz začne zaračunavati vsakomur, ki želi za kratek čas postati zvezda. Okoli tega se nato splete zapletena zgodba, katere podrobnosti niso pomembne za mojo kitajsko metaforo. Pravzaprav bi rada povedala, da je življenje na Kitajskem pogosto videti, kot da je strop prenizek, tako da je treba pod različnimi miselnimi, ideološkimi in policijskimi omejitvami hoditi s sklonjeno glavo, a le dokler ne najdemo portala, ki vodi v neki drugi svet, kjer se živi pogojno avtentično in virtualno svobodno. Pa čeprav le na kratko in pod tujim imenom.
Govorim seveda o virtualnem prostoru, v katerem obstaja vsa Kitajska, le da ima tukaj dvignjeno glavo, močno družbeno identiteto in svobodno politično voljo. Povprečni Kitajec skloni glavo, takoj ko vstopi v urad, v katerem dela, in se tam zavestno izogiba vsem kočljivim temam, ki jih ne želi komentirati pred kolegi in partijskimi tovariši. Takoj ko se preseli na internet, pa se vzravna in s pogledom, uprtim v zaslon računalnika, mirno izreče vse tisto, kar se mu je že začelo spreminjati v politično podzavest. Kaj lahko se zgodi, da po enem od številnih komentarjev, ki jih napiše na tujih blogih, odpre svoj blog, na katerem nato poteka njegovo vzporedno življenje, polno živahnih pogovorov in razburkanih razprav, ki se jim v svojem uradu skrbno izogiba.
Govorim o več sto milijonih Kitajcev. Sredi letošnjega leta je število blogerjev v kitajskem virtualnem prostoru preseglo 200 milijonov, če k temu dodamo še vse bolj priljubljene mikrobloge, ki so že pritegnili okoli 150 milijonov udeležencev, pa se na koncu izkaže, da si veliko število »netizenov« izmenjuje podatke, razmišljanja in mnenja skorajda o vseh stvareh.
Zid, ki ga ne more preskočiti niti veliki Zuck
Nekaj minut pred tem, ko je super hitri vlak na progi Peking–Fuzhou 23. junija zvečer trčil v drugo kompozicijo, ki je stala na tirih, je eden od potnikov poslal sporočilo na mikroblog portala Sina. »Zmanjkalo je elektrike, tema, dva močna udarca …« Toliko mu je uspelo vpisati v svoj mobitel, nato pa je bil portal že zaseden s pokolom na Norveškem, tako da je dežurna ekipa, ki pred računalniki 24 ur na dan spremlja vsako besedo, preložila objavo večkratno občutljive novice. Devet minut pozneje je študentka, ki se je podpisala kot Yangjuan Quanyang, na istem mikroblogu nekoliko bolj podrobno opisala nesrečo, v kateri je izgubilo življenje 40 ljudi, okoli 200 pa jih je bilo ranjenih. V naslednjih desetih urah je bilo njeno sporočilo 100.000-krat prebrano in poslano naprej, v naslednjem tednu pa se je na istem mikroblogu pojavilo 10 milijonov različnih informacij, povezanih z nesrečo, umrlimi in ranjenimi. Na drugem portalu QQ Weibo je bilo izpisanih še 20 milijonov sporočil in komentarjev. Ob takšnem »civilnem novinarstvu«, ki so mu nemudoma dodali tudi fotografije z neizpodbitnimi dokazi nesreče, je postalo v hipu tudi za državne medije nemogoče, da bi karkoli prikrivali.
Vse odkar je partijsko vodstvo sklenilo, da suvereniteta in meje niso le tuzemska zadeva, so celotno kitajsko virtualno območje obdali z velikim ognjenim zidom. Po Pekingu se govori, da je ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg, ko se je lani mudil na obisku na Kitajskem, ljudi rotil, naj mu nekdo pokaže, kako se je mogoče izogniti tej oviri, saj se nikakor ni mogel prijaviti na račun svojega lastnega družbenega omrežja. Ta anekdota govori o tem, da je tisti, ki je ustvaril veliki ognjeni zid, to oviro zgradil tako dobro, da je celo sloviti Zuck ni znal preskočiti.
»Oče velikega ognjenega zidu«
Ko so nato v javnosti razkrili, kdo je ta umetnik, pa se je pokazala vsa ironija kitajskega sistema z nizkim stropom nad glavo in svobodnim svetom, prenesenim na virtualno nebo. Potem ko je predsednik pekinške univerze za pošto in telekomunikacije Fang Binxing z neskritim ponosom na svojem blogu obrazložil, da je bil pred desetimi leti prav njegov projekt zaščite virtualnega prostora z neprebojnim zidom izbran za najboljšega in da je pravzaprav on »oče velikega ognjenega zidu«, je v treh urah kakšnih 10.000 udeležencev razprave izreklo svoje mnenje o njegovih zaslugah, vendar pa med njimi ni bilo veliko tistih, ki so ga pohvalili.
Profesorja Fanga so nekaj dni tako silovito napadali in zmerjali, da je moral zapreti svoj blog, vendar pa je to pokomentiral z domoljubnim stoicizmom. »Te umazane žalitve jemljem kot žrtev, ki jo sprejemam nase za svojo domovino,« je dejal, nato pa naštel vse demokratične države, ki varujejo svoj virtualni prostor. Med temi je tudi Južna Koreja, o kateri bi človek pričakoval, da je tudi po internetni svobodi popolno nasprotje Severne Koreje. Celo ZDA, je dejal Fang Binxing, svoj internetni prostor nadzorujejo in varujejo, medtem ko prek facebooka podpihujejo različne »jasminove revolucije« v Aziji in Afriki.
Po kitajskem virtualnem prostoru zdaj potekajo igre mačke in miši. Naj je bil profesor Fang še tako uspešen pri blokiranju facebooka, twitterja in youtuba, pa je znotraj velikega ognjenega zidu kljub temu težko in pogosto celo nemogoče uvesti domoljubno disciplino.
Zemlja se je iztirila
Istega dne, ko je komunistična partija 1. julija proslavljala 90. rojstni dan, so kitajski blogerji opazili, da na slovesnosti ni bilo bivšega partijskega in državnega voditelja Jiang Zemina. Takoj so se začele širiti govorice, da je bivši voditelj umrl, ker pa je zdravje in še zlasti smrt posameznikov, ki imajo v svojih rokah še vedno velik del političnega vpliva, najbolj občutljiva in tudi najstrožje prepovedana tema svobodnih razprav, je cenzura dvignila ovire za vsako sporočilo, ki je vsebovalo besedo »Jiang«, kar dobesedno pomeni »reka«. Tako ni bilo mogoče na spletu ničesar več izvedeti o Jangcekjangu, ki se po kitajsko imenuje Dolga reka – »Chang-jiang«, pa tudi ne o nobeni drugi reki, za katere imenom bi se lahko skrilo kaj takega, kar bi bilo povezano s 84-letnim voditeljem.
Blogerji so nato narisali samo obleko s hlačami, dvignjenimi vse do prsi, tako kot jih je vedno nosil Jiang Zemin, in to obešeno na obešalniku. V kitajskem jeziku včasih, kadar kdo umre, pravijo, da se je »obesil«. Tako je vse povedala preprosta karikatura brez človeka in brez imena.
Eden najbolj nadarjenih in najbolj priljubljenih kitajskih blogerjev se imenuje Han Han. Lani ga je ameriški časopis Time celo razglasil za enega najvplivnejših ljudi sveta. Mar to, če nekdo na svoj blog vsak dan privabi več kot 300 milijonov bralcev, pomeni, da lahko ta človek okoli sebe marsikaj spremeni?
Pravzaprav ne. Han Han je v zvezi z železniško nesrečo na svojem blogu objavil briljanten komentar z naslovom Zemlja se je iztirila. V njem je zapisal: »V družbi obstajajo ljudje, ki znajo, in tisti, ki ne znajo. Obstajajo ljudje, ki imajo moč, in tisti, ki je nimajo. A vsi mislijo, da so žrtve. V državi, v kateri je vsak žrtev, v kateri so se začeli razredi odtujevati drug od drugega, kjer je vsak sam zase, v tej ogromni deželi, katere sestavni deli se premikajo naprej le še po inerciji – če se v tej deželi ne bodo zgodile nadaljnje reforme, bodo celo majhni odmiki povzročili to, da iztirjenja ne bo mogoče zlahka popraviti.«
Han Han poleg tega ironično pojasnjuje, kako mislijo »Oni«. Zapisal je: »V dinastiji Qing ni nihče imel televizorja. Zdaj imajo vsi televizor. Napredek!« Dan po tistem, ko je objavil komentar, ga je moral umakniti z bloga, in to prav zaradi tega, ker so milijoni, pravzaprav na stotine milijonov bralcev, kliknili na naslov besedila, ki se je tako natančno osredotočilo na bistvo kitajskih problemov.
Na moje vprašanje, ali bodo blogi pripomogli k zorenju civilne družbe, je bloger He Caitou, ne da bi kaj dosti razmišljal, odgovoril: »Blogi so na Kitajskem zgolj način izražanja osebnega mnenja in so popolnoma individualno dejanje. Število obiskovalcev blogov nikoli ne preseže števila televizijskih gledalcev, še veliko več pa je tistih, ki na spletu klikajo vsebine v zvezi z delnicami in borzami …«
Tako He kot bloger Wang Xiaoshan nista prepričana o tem, da bo naval blogov in mikroblogov kakorkoli že pripomogel k širjenju demokratičnih idej med Kitajci. »Eno z drugim nima nobene zveze,« pravi Wang, čeprav ne izključuje možnosti, da bo izmenjava mnenj o družbenih problemih vendarle nekaj sprožila tudi v tej smeri.
Tekmovalci v preživetju svobodne misli v virtualnem prostoru
»Blogi spominjajo na prepir med različnimi skupinami ljudi,« pravi He Caitou. »To je prostor, kjer se ljudje prerekajo v zvezi z različnimi temami in kjer poskušajo mnogi pisati kreativno, mladi pa se preizkušajo v književni ustvarjalnosti.«
Mar vse to ne spominja na začetke kitajskega interneta, ko so avanturistični Pekinžani začeli tekmovanja v preživetju zgolj ob pomoči omreženega računalnika? Mar niso danes blogerji tekmovalci v preživetju svobodne misli v virtualnem prostoru?
»Točno tako,« pravi Wang Xiaoshan. »Partija in država imata nad nami popoln nadzor, saj lahko v vsakem trenutku zapreta in izbrišeta vse, kar se jima zdi nepotrebno.«
Še več. Blogerja lahko celo pošljeta v zapor, kot se je to zgodilo s Fang Hongom, bivšim funkcionarjem območne vlade iz Chongqinga, ki je poskušal svojo kritiko partijskega sekretarja izreči s preveliko dozo humorja. Pravzaprav se je 45-letni Fang razjezil, ko so v zapor poslali odvetnika Li Zhuanga, ki je v sodnem procesu branil mafijce in menda zaplul v prepovedane vode. To je bil del »čiščenja«, s katerim so hoteli v Chongqingu izkoreniniti korupcijo in organizirani kriminal. Pobudnik »čiščenja« je bil ambiciozni partijski sekretar Bo Xilai, ki je očitno upal, da si bo s tem v naslednjem letu povečal možnosti za pridobitev sedeža v stalnem komiteju politbiroja. »Bo se je podelal in nato svoje iztrebke serviral namestniku župana in načelniku policije Wang Lijunu,« je pisalo na Fangovem blogu. »Wang je drekec serviral uradu tožilca, tožilec pa je vse skupaj poslal odvetniku Li Zhuangu. Li je dejal, da kosilo smrdi in da bi ga moral pojesti tisti, ki ga je skuhal.« Fanga so poslali v taborišče za prevzgojno delo, in to brez zaslišanja in sojenja.
Ko sem se vprašala, zakaj partijska cenzura sploh dopušča bloge in mikrobloge, na katerih ljudje razpravljajo o vseh mogočih stvareh, mi je neki univerzitetni profesor to pojasnil s primerom iz preteklosti. »Mar niso kitajski cesarji že pred več kot 2000 leti pošiljali svoje odposlance, da so po cesarstvu zbirali ljudske pesmi? Iz teh verzov so izvedeli, kaj si ljudje mislijo, kakšne skrbi jih pestijo, nato pa so si prizadevali ublažiti nezadovoljstvo in preprečiti vstaje. Zdaj smo zgolj v drugem tehnološkem obdobju. Blogi imajo popolnoma enak namen, kot so ga imele takratne ljudske pesmi.« ¾ Foto Reuters Povprečni
Kitajec skloni glavo, takoj ko vstopi v urad, v katerem dela, in se tam zavestno izogiba vsem kočljivim temam. Takoj ko se preseli na internet, pa se vzravna in s pogledom, uprtim v zaslon računalnika, mirno izreče vse tisto, kar se mu je že začelo spreminjati v politično podzavest.
