Tiskane izdaje
Prvi zakonodajni akt Janševe vlade je bila sprememba zakona o kapitalskih naložbah države. Marca letos je bil zakon pomembno spremenjen le v 28. členu; dodan je bil nov odstavek, ki določa, da mora agencija za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN) za svoje odločitve dobiti predhodno soglasje vlade. S to spremembo je bil dosedanji sistem upravljanja podjetij v državni lasti postavljen na glavo. AUKN, ki je v 11. členu vzpostavljen kot samostojen in neodvisen državni organ, odgovoren izključno parlamentu, v 28. členu že izgubi neodvisnost in mutira v urad za pripravo gradiva, o katerem najprej odločajo finančno in resorna ministrstva, na koncu pa še vlada. Agencija s tem postane zgolj sekretariat vlade s tričlansko upravo in petčlanskim svetom brez pristojnosti odločanja.
Dobro skrita sprememba
To, da se je Janševi vladi mudilo z demontažo neodvisne agencije in popolno podreditvijo gospodarstva politični stranki, ki jo vodi, je škandal, ki smo ga pričakovali. Presenečenje je vzbudilo samo to, da je ta popolni obrat v sistemu upravljanja pretihotapljen v zakon in skrit v tretji odstavek nekega člena na koncu zakona.
Razlog za tihotapski pristop je v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Ob vstopu v to organizacijo junija 2010 je namreč Slovenija dobila pogoj, da uredi upravljanje podjetij v državni lasti. Zakon iz aprila 2010 je nominalno zadostil tem zahtevam, vendar je OECD v pogodbi zapisal, da bo po dveh letih znova ocenil stanje na tem področju. Ker je bilo popolnoma jasno, da OECD ne more sprejeti ponovne politizacije upravljanja podjetij, se je ministrstvo za finance pod vodstvom Janeza Šušteršiča odločilo za pravi gverilski manever: zakon je na videz ostal enak, nova vsebina pa je dobro skrita v enem od členov na koncu zakona. Vlada je računala, da OECD tega ne bo opazil, saj je zakon navzven ohranjal AUKN, ki ga je OECD izpostavljal kot ključen člen nove ureditve.
Vendar je poskus, da bi vlada pretentala OECD, splaval po vodi. To je opazila delovna skupina za državno lastništvo, ki je pripravljala oceno, nato pa je to obravnaval še odbor za korporativno upravljanje in ugotovil, da so spremembe Janševe vlade v nasprotju z zavezami in obveznostmi, sprejetimi ob vstopu v OECD, in jih označil kot korak nazaj, ker so v nasprotju s sprejetimi načeli dobrega upravljanja OECD. Za Slovenijo je bilo to hudo ponižanje, saj odbor sestavljajo eksperti in visoki uradniki iz vseh 34 držav. Pred očmi vseh držav OECD je zvijača slovenske vlade prišla na dan: telebani niso postali oni, kot so načrtovali na Gregorčičevi, telebani smo bili videti mi, in to po zaslugi Janševe vlade.
Da bi vlada omejila škodo, je v svojem sporočilu za slovensko javnost zapisala, da je OECD pozdravil zadnje spremembe zakona o kapitalskih naložbah države. Ko pa je Dnevnik prebral sporočilo za javnost OECD (www.oecd.org/document/23/0,3746,en_2649_34813_50169111_1_1_1_1,00.html) in razkril, da se je ministrstvo za finance nekoliko zlagalo, je Šušteršič pozabil na opravičilo in svoj odstop, temveč je raje udaril po tistih, ki zaradi domačih političnih interesov nosijo OECD slovenske zakone, sicer objavljene v uradnem listu, nato pa izrekel opomin strokovni sodelavki, ker za OECD ni pripravila dovolj prepričljivega gradiva.
Slovenska javnost ob tem ni niti trznila. Za OECD pa je bilo to nekaj popolnoma novega. Prvič od ustanovitve leta 1961 se je namreč zgodilo, da katera od držav ni pokazala napredka po tem, ko je javno sprejela obveznosti. Prvič se jim je zgodilo, da bi katera od članic skušala pretentati OECD s prikritimi spremembami zakonov. In prvič se jim je zgodilo, da je katera od članic poskušala zlorabiti OECD za domačo javnost z neresničnimi navedbami. OECD je namreč organizacija, ki se v celoti zanaša na svojo avtoriteto. Tako vedenje članic pa to avtoriteto spodbuja.
Negativno poročilo bi pomenilo, da mora Slovenija zapustiti OECD. Zato je Slovenija na odboru za korporativno upravljanje sporočila, da so spremembe zakona začasne, ker naj bi bil v pripravi nov zakon, ki bo sprejet do junija in bo na novo uredil sistem upravljanja državne lastnine. Tudi nam, v Ljubljani, se zdi čudaško, da gre država 14. marca 2012 spreminjat zakon, čeprav ga bo tri mesece pozneje še enkrat spreminjala. Glede na to, da je že junij in da zakon še ni niti koncipiran, se postavlja vprašanje, ali slovenska delegacija ni dajala praznih obljub. Za tak zakon je namreč potrebna temeljita javna razprava, ta pa zahteva čas.
Po novem premoženjski holding
Namesto zakona kroži v javnosti pet strani dolgo gradivce, v katerem je v grobem skicirana nova ureditev upravljanja kapitalskih naložb države. Osrednja ideja je, da bi vse kapitalske naložbe države dali v državni premoženjski holding z imenom SSH – Slovenian Sovereign Holding. Nad celotno državno lastnino bo bedela ena uprava in en nadzorni svet, ki naj bi ga postavila izključno politika. Vlada naj bi imenovala štiri člane, parlamentarne stranke dodatne štiri člane, komisija za nadzor javnih financ pa bi delegirala enega člana opozicije.
S tem predlogom je kar nekaj težav. Prvič, veliki državni holdingi so preizkušena rešitev, ki ne deluje. Ustanavljali so jih v 70. letih, v 90. pa so jih začeli opuščati. Avstrija se je za državni holding odločila že leta 1946 ob nacionalizaciji bank in industrije. Do leta 1995 pa je njihov OIAG pridelal 35 milijard evrov izgube. Italija se je za holding odločila sredi 70. let. Do leta 1992 je IRI nabral za 58,2 milijarde izgube. Do leta 2000 je izvedel okrog 160 večjih prodaj (privatizacij), da ga je bilo očiščenega prenesti nazaj na finančno ministrstvo. Ali je kdo presenečen? Je kaj boljšega kot vseobsežni holding državnih podjetij, kjer vladajo stranke in interesi in kjer se brez težav ustvarjajo navidezni dobički z izsesavanjem denarja iz podjetij, izgube pa skrivajo spodaj pri hčerinskih firmah!?
Drugič, holdinška oblika je praktična zaradi prelivanja sredstev med podjetji. Ves prosti denarni tok gre namreč iz podjetij v holding, od koder se razporeja nazaj na investicije ali gre ven v obliki dividend. Ta oblika je uspešna predvsem v družinskih podjetjih, ki skrbno bedijo nad svojim premoženjem. V primeru državnih podjetij pa je nevarna, saj ponuja številne možnosti za odvode, skrivanja dobičkov in odlaganja obveznosti z rezultati. Kot so že opozorili sindikati in upokojenci, lahko v SSH pride do prelivanja sredstev v prid poplačila denacionalizacijskim upravičencem na račun upokojencev.
Tretjič, holding rešuje problem menedžmenta (vodenja), ne pa problem upravljanja (governance) državnih podjetij. S predlagano sestavo nadzornega sveta SSH, ki ga v celoti postavlja in sestavlja dnevna politika, predlagani holding ne bo dosegel minimalnih standardov upravljanja državne lastnine, katerih izpolnitev pričakuje OECD še v tem mesecu.
Kaj pravzaprav hoče OECD?
OECD ne zanima menedžment državne lastnine. Kako skrbeti za družinsko srebrnino, je notranja stvar vsake države. Glede upravljanja pa OECD zahteva ločitev med lastniško in regulativno funkcijo države. Država se namreč pojavlja v dveh vlogah. Po eni strani je lastnica premoženja, po drugi pa oblikuje gospodarsko politiko. Načela OECD določajo, da je prav, da se država pojavlja kot odgovorni lastnik. Ni pa prav, da bi lastništvo podjetij izrabljala za to, da bi prek njih izvajala gospodarsko politiko. Zato OECD ne zahteva umika države iz gospodarstva, temveč umik politike iz podjetij v državni lasti. To ločitev lahko država izpelje samo tako, da odločanje naredi popolnoma transparentno in ga nasloni na javno sprejeto lastniško politiko, hkrati pa upravljanje podjetij preda v roke kompetentnim in neodvisnim nadzornikom po vzoru skandinavskih in drugih držav. Za to ne potrebujemo nove organizacijske forme in zapletenih institucij. Potrebujemo le zadostno strogost, da sami ne dopuščamo izigravanja OECD, lastne gospodarske zakonodaje in standardov sprejemljivega vedenja, zapisanih v kodeksih upravljanja.
Slovenija bo s to vlado težko izpolnila zaveze, ki jih je sprejela pred vsemi drugimi članicami OECD. Izključitev bi bila katastrofalna, saj bi Slovenijo zapustili tuji investitorji in posojilni trgi ter s tem zapečatili našo usodo.
Andrej Rus, fakulteta za družbene vede
