Bodice: Karitas nas bo vse preživel

Najbolj žmahtne stvari izveš v gostilni. V gostilni se, na primer, ne splača več onegaviti s kako politiko, ker te bodo takoj zavrnili, da je to že mimo in že prhni po kaščah spomina – vse bo namreč tako ali tako šlo k hudiču in čemu bi si torej kratili spanec zaradi nečesa – česa pravzaprav? Zato pa so toliko bolj spodbudne lokalne »novice« in čenče. Slovenska gostilna je kot svet po atomskem razdejanju in koncu civilizacije, kot jih poznamo iz filmov: brez elektrike, brez kompjuterjev, satelitov, brez držav in supermarketov, brez policije in javnega reda. Kot središče nekdanjega sveta pa se povsod obdrži filmska lokalna skupnost; in njen glavni živčni vozel je gostilna z zarjavelimi pločevinastimi reklamami za Fructal, Union in Laško. In – kot v tovrstni klasiki – veter nosi naokoli prašne oblake, ki so bili nekdaj menda plodna prekmurska ali barjanska prst.

V takem okolju izvem za prostozidarje, ki naj bi se tam celo zbirali in prav dopadljivi ljudje naj bi bili – že na prvi pogled omikani, nikomur nevarni. Pa domačini vedo, kdo in kaj so ti prostozidarji? Ne vedo in jih navsezadnje niti ne zanima. Pač niso škodljivi. Nasprotno, menda so ti prostozidarji za reveže zbrali kar dvajset ton hrane in njihov ekonom jo je s kombijem dostavljal lokalni Karitas v dobri veri, da bodo paketi tako pač najlažje našli pot do lačnih ust. No, potem se je od nekod priklatil neki mladi župnik in ovčicam v ostri pridigi razodel apokaliptično resnico, da so za njihovo in svetovno pogubo krivi prav prostozidarji, izmečki na božjem smetišču. Ekonom je pri »ekonomistki« Karitasa zahteval vsaj pojasnilo, kot se temu reče; nerodno ji je bilo, izmikala se je, župnik se je le toliko popravil, da nič ne ve, da ga niso nič obvestili o teh »donacijah«.

Pa ja nismo že kot v Sahelu, podsaharski Afriki, najbolj trpinčenem koncu sveta, kjer zahodno civilizacijo zastopajo le še plačanci in t. i. humanitarne organizacije! Ki se med seboj dobesedno prerivajo za vreče riža in moke, ki jih s prekooceank najprej naložijo na tovornjake, ti pa se potem po raznih »omrežjih« porazgubijo v neznano. Pomoč je postala velik denar, humanitarnost pa nova religija, ki si je finančno poslovanje izposodila pri izkušenih v Vatikanu. Ko se neko deželo povsem opustoši, se začne veletrgovina s humanitarno pomočjo. Zdi se, da med take opustošene dežele vse bolj vrivajo tudi nas; ko bosta premierka in njen finančni minister prebivalstvo povsem izcedila, bodo prileteli krokarji. V Bruslju že nestrpno cepetajo. Tu ni heca, deželica mora vdano in tiho sprejeti pomoč, ker denar finančne trge tišči kot poln mehur.

Hecno pa je, ko v nekem zakotju tako simbolično trčita dva svetova – vseprisotni Karitas, ki mu je iz našega Sahela že uspelo izriniti Rdeči križ, in prostozidarji, o katerih se ne ve tako rekoč nič. So sicer vzorno vpisani v vse državne registre, vendar jih ni zaslediti ne v politiki ne v črnih kronikah. Kar se, mimogrede, samo od sebe vse bolj istoveti. Gospodje imajo pravzaprav težavo, ker so se diskretno zavlekli v temačen kotiček družbe, vendar očitno vztrajajo v zavračanju tako klikarstva in paktiranja kot tudi licemerne dobrodelnosti (Vodnik po prostozidarstvu, Velika Loža Slovenije 2006). Tako sicer v deželici besediči vsak, vendar je le zanimivo – vsi se lišpajo z dobrodelnostjo in celo kradejo »zasluge« (podobno kot vloge v osamosvojitveni vojni), so pa očitno tudi taki, ki znajo skromno molčati. So padli z lune ali kaj, vsekakor gre za čudne posebneže.

Posebneže? Seveda, zdi se nam že kot samoumevno, da pokličeš Karitas – in že si prispeval evro za lačne otroke v Afriki (lačni otroci na drugih kontinentih očitno niso dovolj »atraktivni«); če si odtipkal drugo številko, prav tako Karitas, si prispeval pet evrov! Kje in kako bo končal ta denar, je njihova skrb. Torej svoje verjetno iskreno sočutje zaupaš, kar tako v en dan, neki izmuzljivi organizaciji, ki se izogiba davkariji in je tako ali drugače pri vseh poslih vesoljne cerkve. Čemu ne bi imela prstov vmes tudi pri mariborskem škandalu? In kar je še posebno zanimivo: po tem fiasku je spet vse tako, kot da ničesar ni bi bilo; vlada malopridneže nagradi celo s tem, da jim ne bo treba plačevati za nepremičnine, cerkvena dobrodelna organizacija pa pridno nadaljuje kupčkanje denarja. Kot da se vlada še posmehuje golim, bosim in ponižanim podanikom.

Pred leti sem se v Rimu dobre tri ure pogovarjal s pomembno cerkveno persono iz naših logov, tudi o zelo »delikatnih« rečeh. Primerno razgret, tudi od izvrstnega vina, me je osupnil z nenadno izjavo, da se v Cerkvi niso pravzaprav nikoli bali komunistov – rešpekt pa imajo vseskozi do prostozidarjev! Če bi vse skupaj poznal malo globlje, bi razumel, kaj je hotel reči, a stvar tudi še danes zveni kar provokativno.

Vzrok, da Cerkev ne mara prostozidarjev, gotovo ni banalen, na primer, da prostozidarji zavračajo licemerno dobrodelnost, farji pa kot organizacija živijo prav od hipokrizije. Verjetno ni niti v tem, da je prostozidarstvo v času razsvetljenstva tako forsiralo risorgimento evropskega duha, cerkev pa se še zdaj s papežem Frančiškom išče. Najraje po svetovnih zakotjih, kjer je še niso spregledali. Tudi to, da prostozidarstvo načelno odklanja nasilne družbene prevrate, ne more biti razlog; Cerkev jih, mimogrede, tako spodbuja, kot obsoja, kakor nanese. Če smo že pri tem, tudi nobenemu političnemu režimu niso prostozidarji ravno pri srcu; v najboljšem primeru se jih pač »tolerira«. Morda ima tu vmes svoje prste tudi preganjavica, kdo vse med nami, zlasti na vodilnih mestih, je – prostozidar. In kaj neki, hudiča, »zidajo« ti prostozidarji, kaj imajo za bregom?

Navsezadnje pa prostozidarstvo le ne more biti čisto nedolžen otročiček – v ameriški vojni za neodvisnost je bilo mogoče prostozidarje najti tako med radikalnimi kot konservativnimi frakcijami obeh strani. Bilo je pretežno zadržano in umirjeno, vendar so bili nekateri prostozidarji militantni revolucionarji, drugi pa utelešeni reakcionarji. Lafayettu, zdaj že dolgo uveljavljenemu in pomembnemu prostozidarju, je bilo mnogo do tega, da bi v svojo deželo prenesel ideale, katerih uresničenje je videl v Ameriki. Leta 1797 je skrajno konservativni francoski prelat Augustin de Barruel izdal Memoires pour servir a' l'historie jacobinisme in celotno francosko revolucijo pripisal prostozidarski zaroti, usmerjeni tako proti uveljavljeni posvetni avtoriteti kot proti Cerkvi.

Iz tega divje paranoičnega besedila izvira klišejska predstava 19. stoletja – ki jo propagirajo še danes –, da je prostozidarstvo mogočna mednarodna zarota revolucionarnega in militantno antiklerikalnega značaja, ki si je zadala za cilj strmoglavljenje institucij in »nov svetovni red« (Michael Biagent in Richard Leigh, Tempelj in loža).

V deželici pa je ta čudna reč preveč obroben »pojav«, da bi jo lahko vpletali v kake mreže vplivnosti in odločanja. Pomenljivo je, da se JJ doslej še ni domislil Murgel kot gnezda kake tajne lože. No, tistih dvajset ton hrane je le zanemarljiv vložek v sicer burni farsi deželice. In glede na to, da se o prostozidarjih širi glas kot o neke vrste intelektualni eliti, bi smeli čisto logično sklepati, da so iz svojih »skritih kotičkov« najmanj nadpovprečno sokrivi za družbeno krizo. V resnici je nekoliko drugače: v času osamosvajanja je ta del intelektualne elite uporabil vse svoje mednarodne zveze za »našo stvar«, zdaj pa je povsem neopazen celo v rumenem žurnalizmu. Zdi se, da bi ga moralo nekaj novega, svežega izvabiti iz medvedove jame, tako kot sta nam svetovljanskega Žigo Zoisa, tudi prostozidarja, dala razsvetljenstvo in zora hitro bližajočega se nacionalnega preporoda.

Vseslovenska vstaja, ki jo tako nespretno cmarijo v nekih drugih »ložah«, je izgubila zagon, še preden se je odrinila v šprint na sto metrov. Posebnega navdušenja tako ali tako ni bilo, ker so se vstajniki že na začetku zapletli v šablone, stereotipe in zablode »strankarske demokracije«, s kakršno so farška, provincialna, revanšistična in nasploh kakorkoli zamejena inteligenca deželico zatolkle že po prvih dneh evforije – zatolkle z zdravo pametjo tipa Oman ali Peterle. Mimogrede, kmečka zdrava pamet pravi, da se Sonce vrti okoli Zemlje, ta pa bi morala biti »po logiki stvari« ploščata; če je okrogla, bi morali oni v Avstraliji in Južni Ameriki popadati dol. Otipljiva zgodovinska posledica take logike je, da zdaj vsi v deželici »padamo dol«, kot da bi nekdo obrnil pladenj in nas zavrgel v kanto.

Ja, Karitas nas bo preživel, tudi vse naslednje režime, vključno s kakim novim komunizmom. Morda se bo tedaj spomnil nabirati telefonske prispevke za brezposelne gradbene delavce – ki jih skoraj gotovo ni med prostozidarji. V tej bratovščini namreč poznajo vajence, pomočnike in mojstre, torej napredovanje v spretnosti, znanju in modrosti. V deželici pa imamo mojstrov, ki se prepirajo, kako se drži kladivo, že za izvoz. A s tem kapitalom nismo nikjer konkurenčni, niti v podsaharski Afriki.