Boj za spremembe: pred borzo

Mladi, ki hrepenijo po spremembah, so dragoceni glas realnosti.

Objavljeno
29. oktober 2011 11.27
Posodobljeno
30. oktober 2011 08.00
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Moja vsakodnevna pot od doma do Dela ni dolga. Traja dobrih pet minut. Odprem oči in vidim: veliko vrsto zaskrbljenih ljudi pred zavodom za zaposlovanje, med katerimi prevladujejo mladi, grem mimo novega modernističnega bloka, ki spominja na hišo duhov, saj so ga zgradili pred dobrim letom in pol in še vedno niso prodali niti enega dragega stanovanja, pri smetnjakih včasih srečam starejšega lepo oblečenega gospoda, ki diskretno odpira pokrove smetnjakov, ali je v njih morda kaj uporabnega, ko prečkam parkirni prostor različnih korporacij, pa mi je jasno, četudi se ne spoznam veliko na avtomobile, da so vsi ti veliki črni avtomobili skupaj vredni toliko kot ducat stanovanj iz prej omenjenega bloka.

In potem, ko mladi protestniki, ki si želijo sprememb sedanjega družbenega reda, okupirajo prostor borze, je pripomba mnogih javnih osebnosti samo to, da so se postavili pred napačno stavbo? Ali je to, kam so se postavili, res pomembno? Okoli nas se dogajajo krivice, napredek se je ustavil in živimo v pesimističnih časih, zato je zavedanje, da je sprememba nujna, kar je glavno sporočilo protestnikov, v bistvu optimistično. Mladi, ki hrepenijo po spremembah, so dragoceni glas realnosti. Ne smejo se izčrpati, ne sme jih, v tem predvolilnem času, prekriti besedičenje politikov.

Podpora in aktivno državljanstvo

V Delovi anketi protestnike podpira kar 86 odstotkov vprašanih, 75 odstotkov pa jih ne verjame, da bodo protesti uspešni. »Ampak nekje je treba začeti,« pravi angleški sociolog Frank Furedi, »izumiti je treba intelektualno klimo, ki bo slavila človekov aktivni del. Trenutno aktivne ljudi imenujejo neodgovorne. To pa ni v redu.« Aktivni državljan je po njegovem mnenju kapital za prihodnost vsake države.

Velika večina ljudi verjame, da ko vse odpove, ko ni več upanja, gremo lahko še vedno nakupovat. Zdi se, da je naše državljanstvo zreducirano le na pojem potrošnika, zato so še kako pomembne ideje in ljudje, ki jih nosijo in si želijo nečesa drugega – družbene pravičnosti, na primer.

Radikalne in uporniške ideje so že od nekdaj poganjale družbo in spreminjale svet na bolje; od feminizma do gibanj proti rasni diskriminaciji na jugu ZDA, na primer. Sufražetke, ki so konec 19. stoletja zahtevale volilno pravico za ženske, so najprej opisovali kot deviantne marginalke. Metale so se pred kraljeve konje, zapirali so jih v samice. Čez leta, desetletja je feministično gibanje z vztrajnim bojem doseglo spremembe. Danes se nam zdijo nekaj čisto normalnega, a se niso zgodile čez noč.

Zmoremo več

Do nedavnega, do globalnih protestov, ki so zajeli svet, se je zdelo, da so še zadnji radikalni levičarji opustili misel, da lahko človek spremeni svet. Furedi pravi, da živimo v tako imenovani terapevtski kulturi, ki nas vseskozi prepričuje, da nič več ne znamo storiti sami in da vseskozi potrebujemo pomoč, psihologe za starševstvo za vzgojo otrok, osebne trenerje za oblikovanje telesa, nutriciste, da nam povedo, kaj jesti, svetovalce o tem, kako se vodijo podjetja... Od ljudi v 21. stoletju se res pričakuje veliko manj kot od tistih, ki so živeli v 19. stoletju.

»Ko neka družba sprejema dejstvo, da se v razmerah, v katerih živimo, ne da nič več spremeniti, se dialektika ustavi, saj sistem temelji le na tem, da pomaga individualcu, da se preprosto čim bolje prilagodi.« Christopher Lasch je imel prav, ko je dejal, da je patološki narcis pravzaprav najbolje prilagojeni posameznik v modernih družbah. Nekoč je družba verjela v svobodomiselnega, neodvisnega posameznika, ki je sposoben velikih kolektivnih in individualnih sprememb, danes ga vidi kot družbeno in psihološko razdrobljenega posameznika, ki ni sposoben soočenja niti s svojimi težavami, kaj šele z razmišljanjem o tem, kako stvari okoli sebe spremeniti na bolje.

In ko je prišla recesija, so nas prepričali, da gre za naravno nesrečo, ne pa, da jo je zakuhala požrešnost posameznikov. Nekoč je delavec, ki so ga odpustili iz službe, za svojo nesrečo krivil svoje delodajalce, danes pa ga kapitalistična ideologija prepričuje, da krivdo nosi sam in da naj dobro premisli in ugotovi, zakaj je izgubil službo.

Prav tako se je uveljavila miselnost, da je pohlep dober in revščina neizogibna ter da bogastvo le nekaterih prinaša blaginjo za vse. Treba je odpreti oči in se znova začeti zavedati, da ni tako. Da se krivic ne sme tolerirati.

Neenakost slaba za vse

V knjigi Duhovni nivo: Zakaj so bolj enake družbe vedno boljše (The Spirit Level: Why More Equal Societies Almost Always Do Better) Richard Wilkinson in Kate Pickett ugotavljata, da vsi socialni problemi, od krajše življenjske dobe in smrtnosti otrok do drog, kriminala, umorov in duševnih bolezni, izhajajo iz istega gnezda – razslojene družbe oziroma neenakosti. V neenakih družbah ne izgubljajo le nižji sloji, ampak vsi v družbi. V skandinavskih državah, ki veljajo za enakopravne, je fizično in psihično zdravje ljudi veliko boljše kot drugod, manj je kriminala in življenjska doba je višja. Prevelika telesna teža je v razslojeni Veliki Britaniji dvakrat večja kot na Švedskem in šestkrat večja je v ZDA kot na Japonskem. V Veliki Britaniji in ZDA, kjer se neenakost med ljudmi vedno bolj veča, pa sorazmerno narašča kriminal. Na Otoku se je od leta 1990 število zapornikov podvojilo, v ZDA pa početverilo. Pravičnejša delitev bogastva pomeni močnejšo ekonomijo, trdita avtorja.

Podporniki

Ekonomist in dobitnik Nobelove nagrade Paul Krugman v svojih najnovejših kolumnah v New York Timesu goreče podpira protestnike Okupiraj Wall Street v parku Zuccotti. »Finančniki iz svojih trendovskih pisarn gledajo na demonstrante in se sprašujejo: Ali res ne razumejo, kaj vse smo naredili za ameriško ekonomijo?« Zelo dobro razumejo in vedo, zato demonstrirajo, jim odgovarja Krugman. Všeč so mu panične reakcije »tolstih mačkov« z Wall Streeta in republikanskih politikov na množico protestnikov. »Nekateri so jih oklicali za protiameriške, Bloomberg, župan New Yorka, jih je obtožil, da skušajo uničiti službe delovnim ljudem v finančnih centrih, drugi spet, da gre za leniniste.« To je širši sindrom, pravi nobelovec; izjemno bogati Američani, ki so se okoristili ob pomoči okorelega in nepravičnega sistema, histerično odreagirajo na vsakega, ki opozori, za kako rigiden sistem gre.

Zadnji čas je že bil, da se nekaj zgodi, meni. Predsednik Obama je lahko le nedolžno žugal finančnim baronom in bankirjem, ki so s špekuliranjem in pohlepom zakuhali finančno krizo in gospodarsko recesijo ter si potem iz davkoplačevalskega denarja izplačevali nesramno visoke nagrade. Ker žuganje ni pomagalo, je predsednik povzdignil glas, a ni nič pomagalo – le pojavile so se govorice, da je Obama v bistvu socialist. Moč, ki se zbira okoli finančnega kapitala, je mnogo večja od politike, večja je od moči, ki jo je kdaj imel kakšen rimski cesar, pravi Krugman. Za svoj pohlep, ki je svet spravil v krizo, ti ljudje niso in ne bodo bili nikoli kaznovani. Še vedno kujejo dobiček, še vedno si davkoplačevalski denar tlačijo v lastne žepe in še vedno multimilijarderji plačujejo nižje obrestne mere kot družina srednjega razreda. »Kdo je tukaj antiameriški? Vsekakor to niso protestniki, ki opozarjajo na vse te krivice, in zahtevajo, da se končajo. Pravi ekstremisti so ameriški oligarhi, ki pokažejo svoje kremplje takoj, ko nekdo želi opozoriti na to, kako so prišli do svojega bogastva.«

Zgodba je enaka po vsem svetu. Tudi pri nas je Pahor lahko predsednikom uprav in menedžerjem le prijazno priporočal, naj si nikar ne izplačujejo velikanskih nagrad. Nihče ga ni upošteval. Tisti iz državnih podjetij so bili še posebej požrešni. Eden milijon evrov, drugi sto tisoč, zdaj spet poslušamo o nagradi odhajajočega generalnega direktorja železnic, ki je podjetju pridelal zgolj še večjo izgubo in ga poleg nagrade vsekakor čaka služba v kakšnem drugem državnem podjetju. Nesposobni v tej deželi najbolje in najprej napredujejo. Protestniki pred borzo so tam tudi zato.

Pojdite jih podpret

Kolumnistka Guardiana Polly Toynbee je pred dnevi na televizijski postaji Sky News napadla gospoda, ki se je predstavil kot davkoplačevalec in je protestnike v Londonu, ki bivajo pred katedralo svetega Pavla, označil za lenuhe. »Naj gredo delat.« In Polly Toynbee mu je dejala: »Protestirajo prav zato, ker nimajo dela. Ali veste, koliko mladih nima službe ali pa delajo za izjemno nizko plačilo kljub visoki izobrazbi? Če ste se predstavili kot davkoplačevalec, bi morali biti tudi vi tam, med njimi, saj protestirajo zato, ker so bančniki in borzniki bogateli z vašim, davkoplačevalskim denarjem.«

Polly ima prav. Protestniki nam sporočajo večjo resnico in njihovo sporočilo je bolj jasno od vsakršnega predvolilnega političnega govora ali politika. Tega se moramo mediji – pri predstavitvi vseh teh silnih političnih programov, ki bodo ves mesec polnili naše strani in ekrane – še posebej zavedati.

Vsi, vse generacije, si moramo povrniti vero v človeškost in izoblikovati pozitiven odnos do sprememb, verjeti v pravico. Zato pojdite podpret protestnike. Če ne morete čez teden, pojdite ob koncu tedna. Tam so tudi za vas in vaše otroke. Program dogajanja najdete na www.15o.si/index.php. Prisotnost šteje. Nekje je treba začeti.