Bolj rekordi kot vrhunske predstave

Te so kar impozantne, če pomislimo, da je predstave obiskalo nekaj več kot šeststo tisoč gledalcev, kar je na primer okrog dvesto tisoč več kot v milanski Scali.

Inkaso od prodanih vstopnic v Dunajski državni operi v sezoni 2013/2014 je zelo lep – nad triintrideset milijonov evrov –, zasedenost dvorane pa je blizu razprodanosti vseh 297 dogodkov (operne predstave kar 99,67-odstotna zasedenost). K temu dodajajo še povečanje števila mladih obiskovalcev (9513 vstopnic) ter predstav za mladino in otroke, kar je lep vzgojni moment.

Veliko je bilo neposrednih prenosov na nov in tehnično najbolj izpopolnjen displej na stranskem pročelju operne hiše, ta praksa pa se vedno bolj stopnjuje; tako rekoč ni nobene operne produkcije, bodisi nove bodisi stare, ki si je ljubitelji opere, zlasti pa Dunajčani, ne bi mogli ogledati brezplačno. Res pa je, da zdaj (poleti) svetloba zelo moti kvaliteto prenosa predstav, če se začenjajo zgodaj (Wagner). V tem smislu še niso dosegli sprememb, ker bi morali narediti širši ali globlji zatemnitveni okvir.

Videl sem kar nekaj takih prenosov oziroma priprav nanje; 1. maja je bilo pred zaslonom, ko so uprizarjali Verdijevega Nabucca s Placidom Domingom v naslovni, sicer baritonski vlogi, okrog tisoč ljudi, ob dejstvu, da je bila predstava razprodana, vključno z vsemi stojišči, več kot 500!

Mesto s tremi operami

Dunaj je kulturno oblegano mesto; ima tri opere, zadnja leta je posebej izpostavljen Theater an der Wien, a ljudje še najraje po tradiciji obiskujejo Državno, nekoč Dvorno opero z največjim repertoarjem na svetu. Njihov princip ni stagione, ampak repertoarni. Po prvem principu se, kot v Scali, zvrsti cela serija predstav kontinuirano, potem pa pride na vrsto druga ali nova opera, po drugem principu pa se vse lahko kombinira, tako da na primer v treh večerih lahko vidite tri različne opere, v Scali največ dve, pa še to le v nekaterih datumskih povezavah!

Repertoarni princip daje možnost več generacijam nastopajočih, če se umetniško vodstvo odloči za ponavljanje predstav, tako kot nazadnje s Hoffmannovimi pripovedkami pod dirigentskim vodstvom našega Marka Letonje. Prihodnje leto bomo tako videli obnovitveno predstavo Pikove dame z Letonjo in v vlogi grofice prvič na Dunaju Marjano Lipovšek. Tak princip je dober za zamudnike ali nove obiskovalce, še bolj pa za tuje turiste, ki se lahko odločijo za obisk opere v zadnjem trenutku ali pa si kupijo vstopnice po spletu. Nasploh je spletna prodaja kar od doma dosegla neverjeten razvoj in uspeh. Rezultat je povečan obisk vseh prireditev.

Janačkova Lisička Bistrouška

Zadnja premiera je bila znana mladinska opera Lisička Bistrouška (in ne Zvitorepka, kot jo je Smiljan Samec nepravilno prevajal) Leoša Janačka v režiji tržaškega Slovenca Otta Schenka (Šenka). Nemci opero prevajajo kot Das schlaue Füchslein, kar pomeni Zvito lisico, v izvirniku pa je Prihod Lisky Bystroušky. To, da je Schenk na Dunaju uspešen že desetletja, vedo vsi ljubitelji opere. Tako je najstarejša njegova režija Kavalirja z rožo, kar je več kot trideset let stara predstava in še vedno uspešno odrsko živi, medtem pa so se zamenjale cele generacije pevcev in dirigentov. Med njimi je bil tudi Carlos Kleiber, naša Marjana Lipovšek je pred slabimi tridesetimi leti v njej pela Oktaviana, naša sopranistka Ana Pusar Jerič pa nekaj sezon zatem Maršalico; obe prestavi sem videl in o njiju pisal.

Lisička Bistrouška bi lahko bila kakšna basen, a se zdi na opernem področju bolj kot pravljica, niti ne toliko za otroke kot za odrasle. Otto Schenk je imel srečno sodelovanje s scenografinjo in kostumografinjo Amro Buchbinder, tako da je nastala celovita in všečna, predvsem pa pravljična predstava, pri kateri je bil še najslabši delež dirigenta, glasbenega umetniškega vodje Državne opere Franza Welserja - Mösta. Njegova obremenitev v hiši se zdi prevelika, razvojno stopica na mestu, interpretacijsko ne dosega nadstandardnih rezultatov in občinstvo ga redko sprejema z ovacijami, ki pa jih je v preteklih sezonah, kot sem primerjalno opazil, imel več kot zdaj, zlasti pa v tej sezoni.

Kaj je z njim narobe? Zame je »presuh«, premalo duhovno poglobljen, kot brez duše. Hiti od enega dela k drugemu in se v stvari ne utegne več poglabljati ter jih doživljati v njihovih zahtevah in notranjih dimenzijah. Človek, ki mora bolj kot na predstavo misliti na vse organizacijske naloge v svoji hiši. Breme je veliko, morda celo preveliko; tako se bojim, da iz tega ne bo izplaval in umetniško še napredoval. Če rečem, da postajajo njegove predstave ali njegovo umetniško vodenje predstav vse bolj mediokritetno, sem izrekel nekaj precej hudega, a je žal tak vtis. Medtem nastaja, se razvija in vstopa v mednarodni operni in dirigentski prostor nova generacija, žal pa se tudi za njih ne obeta nič novega, ker bo le malokdo izmed njih dosegel mednarodno umetniško veljavo, kot so jo imeli pretekli rodovi, med katerimi je živih in aktivnih le še peščica vodilnih imen, a so že skoraj vsi (razen Rettla, Jansonsa, Gergijeva, Chaillyja, Gattija, Pappana in morda še koga med najbolj znanimi opernimi dirigenti) nad sedemdeset (Muti, Barenboim, Mehta, Gardiner ...) in celo osemdeset let, kot Maazel, George Pretre pa bo praznoval v Scali v prihodnji sezoni svojo devetdesetletnico!

Se vrhunske predstave po tihem in čim manj opazno poslavljajo z odrov? To je nemogoče reči prehitro in brez dokazov, ki bi ali šele bodo sledili, saj nihče ni prerok o neki predstavi, ki je sploh še ni! Po domače bi rekli: pustimo se presenetiti!

Živalski, a po človeško pametni svet

Otto Schenk je v režiji Lisičke Bistrouške dal več poudarka živalskemu, a po človeško pametnemu svetu, medtem ko njegovi ljudje niso kaj bistri; v svojem bolj kompliciranem, ljubezensko-hrepenenjsko nerealiziranem svetu ter drugih nerodnostih, počasnih reagiranjih in nasploh nekako zunaj suverenega obvladovanja sveta. Zanimivo je, da v tej predstavi živali prav tako hrepenijo, imajo svoje vizije in želje, so polne ukan (Lisička se naredi mrtvo, in ko se ji petelin preveč približa, da bi ugotovil, ali je res mrtva, v hipu plane pokonci in mu pregrizne vrat, kar je bilo igralsko in režijsko opravljeno odlično!). Petelin, upokojeni tenorist Heinz Zednik, je pač »plačal« svoj naduti oplojevalni napuh in šopirajoče razkazovanje moči. Nasploh je bil kokošnjaški prizor med najbolj simpatičnimi. Tako kot mlade lisičke, jež, jazbec, sova, šoja, žaba in druge živali, še posebej komar, ki pije kri spečemu gozdarju, ko so same zavzele hierarhične položaje v gozdu, scensko postavljenem v vzvišeni, reliefno razgibani, tako rekoč avtentični podobi, z veliko svetlobe, sončnih žarkov skozi gozd (oblikovanje luči Emmericha Steigbergerja), kar je bil povsem primeren scenski pristop. Gozd je gozd s svojo avtentiko, ne pa z ravnim odrom. Ravnega gozda ni, ampak so taki samo umetno zasajeni nižinski gozdovi!

Scenografka je spretno in brez velikih pretresov ter posledično v skladu z glasbenim tokom predstave združevala človeški ambient z živalskim oziroma gozdom, tako da je narava bila močnejša in bolj poudarjena, človek pa le kot en njen del in so bile zgodbe o predzgodovini opernih likov, sicer redkih, bolj opevane in sanjane kot videne, razen prizora pri gostilniški mizi.

Zelo solidni so bili pevci, zlasti sopranistka Chen Reiss kot Lisička Bistrouška; s prepričljivo združitvijo glasovne podobe lisičke z odrsko, z igro, ki je med živalsko in človeško. Potem Gerard Finley kot gozdar in Donna Ellen kot njegova žena, James Kryshak kot učitelj, Wolfgang Bankl kot perutninar in lovski tat Harašta, Wolfram Igor Derntl kot gostilničar Pasek, Sabine Kogler kot gostilničarjeva gospa Pasek, Hyuna Ko kot lisjak, Ilseyar Khayrullova kot pes ...

Orkester Dunajskih filharmonikov bi igral bolje, ko bi imel drugega, bolj navdihujočega dirigenta, pri čemer smo dobili vtis, kot da so nastopajoči na odru sami sebi dovolj in natanko vedo, kaj naj naredijo in kako, kar bolj kaže na odlično režijsko vodstvo, manj pa na glasbeno!

Tosca s Thomasom Hampsonom kot Scarpio

Puccinijeva Tosca je prav tako stara predstava v režiji Margarethe Wallmann, a vsakokrat, ko jo na novo uprizarjajo, nastopajo novi pevci. Tokrat je veljala posebna pozornost sopranistki Barbari Haveman v naslovni vlogi in baritonistu Thomasu Hampsonu kot Scarpii, bolj kot tenoristu Marcellu Giordaniju kot Cavaradossiju. Giordani je soliden tenorist, rekli bi, da pokriva svojo vlogo brez težav; korektno, a mu manjka osebnostne moči in posebnosti v videnju in moči samega udejanjanja zahtevnega lika; bolj je artificielen kot prežet z vlogo, bolj rutiner kot fasciniran nad tem, kar počne, tako v svojem umetniškem poklicu, prikriti in zatem razkriti politični pripadnosti, celo v ljubezni bolj lahkoten kot zaresen ter na koncu v prepričanju, da se bo načrt izšel v pozitivno smer.

Thomas Hampson je Scarpia nekako po svoji volji in v prepričanju, da je za to zahtevno italijansko vlogo pravi. On tako misli, drugi pa malo ali precej manj. Hampson nima v sebi vsega tistega (zlobnega, zahrbtnega, zvitega, sadističnega ...), kar običajno imajo interpreti šefa rimske policije. Hampson sicer doseže neko raven, morda se zdi bolj moderen (če ne najdemo nič drugega v njem), bolj sodoben, bolj pisarniški (ob svoji mizi, kjer je tako za jesti kot za piti). Glasovno je tak, kot ga poznamo; nikoli ni bil dramsko močan, ker je njegov glas vendarle bolj lirsko naravnan, voluminoznost je preskromna, kar se vidi tako na koncu prvega dejanja ob Te Deumu kot v drugem dejanju v palači Farnese. Hampson se ves čas vede, kot da bi na vsak način rad bil nekdo drug, ne pa da bi bil tisti drug v resnici kar on sam!

Tosca Barbare Haveman je imela več spontanih trenutkov, bolj si je prizadevala za svojega Maria, več je tvegala, šla do konca s svojim ubojem, zaštihala je Scarpio kot prava klavka, ne da bi malo pred tem sploh vedela, kakšne moči in strasti se skrivajo v njej. Tosca ni nedolžna, a hkrati daje vsem vedeti, da ji je uspelo od Cavaradossija izvedeti, kje se skriva pobegli kaznjenec Cesare Angeloti. Zakaj naj bi ona prav to vedela in potem izdala? Torej je v ozadju na ubogega Maria vendarle »pritiskala«, kot sicer na odru vidimo in spremljamo njene izpade ljubosumja. Mario ni vedel, da česar ženska ne ve, ne more izdati, čim pa ve, bo vse skokodakala!

Žal nihče nikoli ne zapiše, da je Puccinijeva Tosca, kolikor je pogumna, hkrati neka malenkostna goska hitrih zamer in nepotrebnih reakcij. Naj igra v teatru (stranska scena v drugem dejanju), na odru v operi, še najmanj pa v Cavaradossijevem življenju. Tosca igra tri vloge v Tosci, česar pravzaprav ne vidi nihče! Sopranistka Barbara Haveman je imela vse to in je bila v operi najboljša! Orkester Dunajskih filharmonikov je pod dirigentskim vodstvom Philippa Auguina igral rutinirano, vrhunskih mest ali muziciranja, ki se zaleze pod kožo gledalcev, je bilo manj, kot bi jih od te velike opere želeli in pričakovali. Slaba je bila postavitev pastirčka, ki poje tako, kot da bi pasel ovce na vrhu Angelskega gradu v Rimu ter gledal na Vatikan in Svetega Petra!

Nurejev gala 2014

Predstava Nurejev gala 2014 je praktično zaključila sezono 2013/2014. To je nekakšna produkcija in razvrstitev solistov in članov baletnega ansambla, ki ga vodi Manuel Legris, tudi kot umetniški oblikovalec celotnega štiriurnega večera v treh delih ter pod dirigentskim vodstvom specialista za vodenje baletnih predstav Valerija Ovsianikova. Spomin na Nurejeva je na Dunaju še močan in živ; postavili so razstavo, a izpustili njegov dirigentski, zadnji del umetniškega življenja in s tem podatek, da ga je dirigiranja učil naš Uroš Lajovic. Taka oblika spominjanja in hkrati predstavitve ansambla se bo nadaljevala, kar je primerno, čeprav se je zdelo vse skupaj predolgo in glede na nekatere odlomke kar dolgočasno.

Odličnih baletov je žal malo in se celo v odlomkih pokažejo velike razlike; Labodje jezero Čajkovskega je vsekakor biser, tako kot Pepelka Sergeja Prokofjeva, medtem ko je glasba Ludwiga Minkusa La Bayadere že bistveno slabša. Ob obnavljanju koreografij (Michail Fokin, John Neumeier, Marius Petipa, Roland Petit, Rudolf Nurejev ...) je bilo le nekaj novitet Patricka de Bane, Hansa van Manena in Jeroma Robbinsa. Morda bi bil posebej izpostavljen pas de deux iz tretjega dejanja baleta Dama s kamelijami (o Chopinovem življenju), ko bi klavir in pianistko Shino Takizawa v interpretaciji Chopinove Balade št. 1 v g-molu postavili na oder, ne pa v orkestrsko jamo!

Po koncertu je bila zahvala direktorja Dominiqua Meyerja in vodje baleta Manuela Legrisa ansamblu za vse uspehe v sezoni ter slovesno izročanje zaposlitvenih diplom – angažiranj novih mladih plesalcev v ansamblu, kar je bilo pospremljeno s huronskimi ovacijami kolegov. Mladi so dobili službo, kar je težko celo na Dunaju in v njihovi Državni operi. Zato pa se tako trudijo in nasploh prihajajo iskat svojo umetniško priložnost od povsod. Najmanj je Avstrijcev, a to vemo že več kot sto let!