Tiskane izdaje
Kako razmišljate o slovenskem človeku? Pred dobrima dvema desetletjema, ko smo dobili državo, sem kot gimnazijka prebrala Misli o slovenskem človeku Antona Trstenjaka. Verjetno je knjiga pri sedemnajstih vplivala name. Kaj si danes mislite o tej knjigi, v kateri ne manjka mitov?
Z Antonom Trstenjakom sem se imel čast srečati večkrat. Bil je prijeten sogovornik, a njegove Misli o slovenskem človeku sem že takrat razumel kot pretirano idealizirane. V knjigi ne manjka predsodkov niti določenih elementov rasizma. Slovenci smo, kakor je zapisal, nekaj povsem drugega od južnih Slovanov, ki so bili zanj problematični tudi v moralnih ozirih. Mi menda sploh ne poznamo besede, s katero bi prevedli »nadmudriti«.
Saj znamo marsikoga pretentati …
… ali prelisičiti. To lastnost je najti pri vseh narodih. Nam in drugim južnim Slovanom je skupno, da so naši predniki stoletja živeli v suženjstvu ali tlačanstvu, zato niso imeli prave vzgoje v politični emancipaciji. Verjeli so, da si politično emancipiran takrat, ko zavladaš drugemu tako, kakor so prej vladali tebi. Ko je nastajala prva skupna država, so se takoj začeli spraševati, kdo bo gospoda. Ne le Srbi in Hrvati, tudi Slovenci so delali svoje račune: verjeli so, da so bolj razviti in poznajo jezik, zato bo šla skozi njihove roke vsa trgovina proti jugovzhodu. Nastopali so po principu: Naš danes je vaš jutri. Ker so te želje ostale neuresničene, se je že leta 1921 začela širiti protisrbska propaganda. Tukajšnji časopisi so večkrat opisovali čudno kravo, ki ima gobec v Sloveniji in vime v Beogradu.
V Trstenjakovi knjigi je orisanih še več slovenskih lastnosti, lažnih prav tako, v katere še vedno verjamemo. Individualisti smo najbrž res. Je sploh mogoče, da bi ljudje na podeželju kdaj kupili skupni stroj? Toda ali drži, da smo pridni? In koliko vlakov smo že zamudili?
Individualizem je posledica tega, da naši ljudje nikoli niso bili gospodarji. Vsi so bili med seboj enaki, odločal je zemljiški gospod. Kaj boš ti mene komandiral? zveni značilno slovensko. Naj navedem primer: leta 1943 je na Rabu 2000 slovenskih internirancev brez ene same pištole razorožilo 2200 italijanskih vojakov in karabinjerjev. To je bil čudež v svetovnem merilu, ki mu je sledil še večji čudež: nikogar od italijanskih vojakov in karabinjerjev niso ubili. Za primerjavo lahko povem, da so Američani, ko so prišli v Dachau, vsakogar, ki so ga dobili na stražarskem mestu, takoj ustrelili, čeprav med njimi ni bilo več nobenega esesovca. Interniranci so se pozneje organizirali v Rabsko brigado in so se odpravili na Cres, kjer so izvedli desant, od tam pa so šli na celino. Brž ko je poveljstvo jugoslovanskih partizanov odpoklicalo politkomisarja Rabske brigade Jožeta Jurančiča, je ta razpadla. Nihče od nekdanjih internirancev ni hotel drugemu priznati vodilne vloge.
Toda Jožetu Jurančiču so interniranci zaupali.
Star je bil okrog petdeset let in pred vojno je bil učitelj. Ker so ga kot komunista jugoslovanske oblasti kazensko premeščale v najbolj zakotne vasi, se je navadil delovati med kmeti. Naučil se je, kako pridobiti avtoriteto. Posvetil sem mu knjigo o Golem otoku, saj iz slovenske zgodovine ne poznam bolj junaškega dejanja od tistega, ki ga je izpeljal na Rabu. Po principu Deli in vladaj je lažje vladati, kadar so ljudje razpršeni, kakor pa če se povezujejo. Najlažje jih je razdvajati tako, da jim ves čas dopoveduješ, kako ne smejo priznati avtoritete. Slovenski problem je, da ne znamo sprejemati domačih avtoritet.
Po drugi strani nam dopovedujejo, da so slovenski politiki od nekdaj hodili kimat najprej na Dunaj, nato v Beograd in zdaj menda v Bruselj. Še en mit?
Če bi hodili na Dunaj le kimat, se zdaj ne bi pogovarjala v slovenščini. Slovenski politiki so v dunajskem parlamentu dosegli ogromno. Slovenci smo bili še v štiridesetih letih 19. stoletja videti klavrno. Komaj leta 1844 je Janez Bleiweis v Kmetijskih in rokodelskih novicah predlagal, da bi sprejeli besedo vstraniše. Nemogoče je bilo, kako zelo so zaudarjale nekatere vasi. Ljudje so opravljali potrebo kar na prostem, bolj ali manj blizu hiše, posebno stari in bolni in še zlasti pozimi ali v dežju. Kar so nesli iz hiše, so živali, s katerimi so si delili domovanje, nato prinesle nazaj. Zaradi epidemij je bila 40 let že lepa starost. Stranišča so na slovenskem podeželju začeli graditi komaj po letu 1848, naprej so bila ločena in postavljena tako, da je ostajal gnoj – pomenil je boljši pridelek. Takratni ljudje, recimo jim Protoslovenci, so bili res skrajno bedni, zanemarjeni, zaničevani. Od tedaj smo naredil velikanski napredek.
... v stoletju in pol ...
Ja, v zelo kratkem času. In to tolikšen napredek, da si ga sredi 19. stoletja niti največji fantast ni mogel predstavljati. Za to so zaslužni zlasti slovenski politiki. Bleiweis je bil resda živinozdravnik in urednik, a bil je tudi politik. Znal je misliti politično, ker je dobro poznal narod. Sodobniki so ga upravičeno imenovali »oče slovenskega naroda«. O Levstiku in Jurčiču danes govorimo le kot o pisateljih. Seveda sta bila tudi pisatelja, predvsem pa politika. Jurčič je Desetega brata napisal bolj iz političnih razlogov kakor iz literarnega navdiha. Izšel je leta 1866, takrat kot Zločin in kazen. Zdaj pa primerjajte literarno težo obeh del. Jurčičeva dragocenost je predvsem politična, saj je z njim dokazal, da je mogoče tudi v slovenščini napisati roman.
Da je bil jezik izrazito politično vprašanje, je verjetno najbolje definiral Slomšek. Leta 1861 je v Drobtinicah zapisal: »Svoje dni je nemščina za mizo sedela in še sedi; slovenščina je za vrati stala in ji služila. Zato je gospôda nemško govorila, in še govori, dokler so le posli slovensko gučali. Zdaj hlapci in dekle nemško govorijo in se besede materne sramujejo; evo bratje! tedaj mi pa slovenščino za mizo posadimo, in jo počastimo, kakor svojo milo mater.«
Kaže takšna, recimo ji, hitra kultivacija na potencial določenega prostora?
Kaže, da je bilo v tem prostoru uspešno opravljeno osnovno prosvetno delo. Ljudje so bili popolnoma neizobraženi in bedni. Franz Grillparzer je leta 1819 pisal, kako se je celo pokrajina spremenila na poti z Dunaja v Benetke: »vendske« dežele so bile ena sama revščina, hiše zanikrne, otroci so tekli za njegovo kočijo milje daleč, da bi jim dal drobiž. No, prav ti ljudje so približno pol stoletja pozneje prostovoljno prispevali za Družbo svetega Cirila in Metoda, ki je podpirala slovenske šole. Tako močno so se zavedeli potrebe po izobrazbi, da so si zanjo trgali od ust. Darovali so, da se je lahko slovenski šolski sistem razvijal, čeprav mimo volje osrednje dunajske oblasti. Posledično je hitro izginila nepismenost, dobili smo tudi svoje časopise in literaturo.
Josip Jurčič je v Slovenskem narodu leta 1876 objavil uvodnik Samo Nemci ne! Tako se je v avstrijskem cesarstvu začela oblikovati slovenska identiteta po načelu: »Nismo Nemci, smo Slovani.« Šele po razpadu cesarstva in nastanku jugoslovanske države smo to načelo dopolnili v njegovo sedanjo obliko: »Nismo Jugoslovani, smo Slovenci.« Tako smo zgradili identiteto, ki je – negativna. Vemo, kaj nismo, ne vemo pa, kaj smo. To praznino pogosto zapolnjujemo z lepimi predstavami o sebi. Te predstave so imele v določenem trenutku veliko mobilizacijsko moč in na njih smo leta 1991 utemeljili svojo državo. A s temi predstavami je tako, da rade postanejo cokla, če jih jemljemo preveč zares.
Na kaj ciljate?
Radi si pripisujemo lastnosti, ki so idealne.
Pridnost, na primer? Tu nastopi problem primerjave, kdo nam je referenčna točka. Balkan ali Evropa?
S pridnostjo se Slovenci velikokrat ponašamo. Ko sem se ukvarjal s koncentracijskimi taborišči, sem ugotovil, da so slovenski interniranci radi pridno delali. V Dachauu, na primer, kjer so morali gojiti zdravilne in druge rastline, so si vsi interniranci prizadevali delati čim slabše in počasi, le Slovenci ne. S pridnostjo pa si niso prislužili pohval. Ko je Slovenec hitel okopavati, je Francoz zraven njega zaostajal. Seveda se je jezil na Slovenca, da je netovariški. Nezadovoljen je bil tudi kapo, kajti razlike so pomenile, da slabo opravlja svojo funkcijo; če pa je Slovenec naredil bistveno več od Francoza. In končno je bil hud še esesovski stražar, ki bi moral poskrbeti, da bi vsi delali hitro, kar se da. Na pridne slovenske delavce so bili jezni vsi, njegovi tovariši iz vrst internirancev in taboriščni oblastniki. In kar je postoril, je tako in tako naredil v svojo škodo.
Zakaj je tako neumno hitel?
Ker je bil navajen spoštovati tujo avtoriteto. Ob tem je čutil notranje zadovoljstvo, določen mir.
Smo še pridni?
Se bojim, da je tovrstna pridnost še vedno visoko cenjena. Tudi danes radi rečemo, kako nekdo ne dela ravno dobro, a priden pa je. Toda pridnost je v sedanjem svetu popolnoma irelevantna, če ni podprta z učinkovitostjo. Če zgradite z največjo pridnostjo tovarno, za katero veste, da vam ne bo prinesla nič dobrega, in potem pridno delate v njej, ne pridelate drugega kot izgubo. Takšna pridnost je ideal iz nekih drugih časov. Za povrhu pa sploh ne drži, da smo Slovenci pridni, medtem ko so ljudje, ki žive južno od nas, leni.
In tudi to si kar naprej ponavljamo.
Pa poglejmo, denimo, koliko je v evropskih ligah nogometašev iz Črne gore, dežele pregovornih lenuhov, in koliko je Slovencev. Če bi bili tako zelo pridni, zakaj igra potem v najboljših ligah tako malo Slovencev?
Ker imamo kot individualisti raje smučanje. Haha.
Smučanje je bilo v veliki meri kislo grozdje. Ker v nogometu nismo mogli tekmovati z drugimi iz Jugoslavije, še danes z vzvišenostjo gledamo nanj.
... tako neintelektualistično početje da je ...
Kar je popolna oslarija. David Beckham si je z igranjem nogometa zaslužil plemiški naziv.
Kako pa je z ustvarjalnostjo?
Povezana je z notranjo svobodo. Pri nas je bila ta močno omejena, čeprav tlačanski sistem ni bil neprodušno zaprt. V vojski in cerkvi so lahko naredili kariero tudi otroci iz neprivilegiranih slojev. Jurij Vega, na primer, ki je izhajal iz kmečke vasice bogu za hrbtom, a je postal polkovnik, dedni baron, profesor na častniški šoli na Dunaju. Vedel je, da za to niso zadosti samo njegove izjemne sposobnosti in pogum. Izmislil si je tudi, da je bil njegov ded španski plemič in za povrhu si je spremenil še priimek.
Druga pot je bila duhovščina. Anton Aškerc je bil duhovnik, ko pa se je v določenem trenutku hotel osvoboditi institucionalnih spon, je imel veliko težav, pa ne le z duhovniki. Dušan Pirjevec je napisal članek Aškerčev problem, v katerem ugotavlja, da Aškerc v poznejšem obdobju ni več zmogel dobre poezije, ker je postal – liberalec. Se pravi, da bi Aškerc lahko še naprej delal dobro poezijo, če bi le ostal del cerkvenega sistema. Ali rdeč ali črn. Tretje možnosti ni. Tudi zato smo Slovenci imeli zelo malo liberalcev: Ivana Tavčarja, Ivana Hribarja, Aškerca, več ne. Naše »liberalne« stranke pa so še vedno rdeče ali črne, samo modre ne.
Še danes moramo zato zbežati na tuje, za stalno ali vsaj občasno, da bi se počutili prosti. Zakaj bi v sedanji krizi sposobni ljudje, mladi in odprti, sploh ostali doma?
Povezano je z miselnostjo, po kateri smo povezani z zemljo. Kot kmečki narod smo priklenjeni nanjo, že misel na ločitev se zdi v teh prostorih pregrešna. Zemljo rajši zanemarjamo in jo puščamo neobdelano, kakor da bi se ločili od nje. To se najlepše odraža v odnosu do davka na nepremičnine. Vsak hoče ostati, kjer je, bog ne daj, da bi se premaknil, čeprav je s tem povezanih ogromno nesmislov in celo škodljivih zadev. Starejši živijo v velikih hišah, medtem ko se mlade družine stiskajo v enosobnih stanovanjih ali na podstrešjih. Na Zahodu živijo drugače: dokler imaš veliko družino, potrebuješ večje stanovanje, ko ostaneš sam, se preseliš v manjše. In to regulira prav davčni sistem. Da bi pri nas hiše, ki so prevelike, neogrevane in prazne, prodali, se zdi ljudem strašen greh. In kaj šele, da bi se ločili od zemlje?! Že pred desetletji sem bral, kako se ameriški farmarji zavedajo, da lahko na sedem let nastopi slaba letina. Če sta dve slabi letini zapored, farmo prodajo in se lotijo česa drugega. Za koliko kmetov ste pri nas že slišali, da so prodali kmetijo?
Je lahko strah pred spremembami pri določenem narodu bolj poudarjen?
Alvin Toffler je že v sedemdesetih objavil knjigo Future Shock, v kateri ugotavlja, kako vsak organizem prenese le določeno dozo sprememb. Ni mogoče vsega pogoltniti. Na Slovenskem imamo s prilagajanjem očitno še večje težave. Ob vsaki napovedani spremembi se pojavi refleks ohranjanja statusa quo, kar je bilo očitno, ko je Pahorjeva vlada začela reforme. Dejstvo je, da so spremembe nujne. Če hoče katerikoli organizem preživeti, se mora spreminjati. Če se ne, je mrtev. Vsi smo vedeli, da so bile reforme ministra Svetlika več kot upravičene, a so vse pogorele. Imel je dobre ideje, prepoznal je, kaj vse bi morali predrugačiti, pa je izšel iz politike kot eden najbolj neuspešnih ministrov. Problem je tudi, da se Slovenci doživljamo kot središče sveta, kjer lahko delamo vse po svoje, drugi bodo pa že počakali na nas. Ne bodo, ker ne postavljamo ne pravil ne trendov. Zato bi se morali uriti v odprtosti in se preobražati, ko so spremembe šele trend, ne pa da capljamo za drugimi.
To je videti tudi zdaj, ko imajo marsikje v Evropi že za sabo strukturne reforme in končujejo programe mednarodne pomoči, mi pa se težav komaj lotevamo. Smo narod, ki zamuja vlak?
Zamudništvo ni le slovenska težava, je dediščina avstrijske družbe. Avstrijsko cesarstvo je bilo v primerjavi z drugimi evropskimi državami slabo razvito. Še konec
V krvavi revoluciji, ki je od 13. do 15. marca 1848 razsajala na Dunaju, so sodelovali študentje in delavci. A. J. P. Taylor trdi, da je izbruhnila zato, ker je bilo premalo industrije. V Ljubljani so za dunajsko revolucijo izvedeli tri dni pozneje; ko je že minila. In kako je bila videti revolucija po ljubljansko? Pripravili so slovesno gledališko predstavo, vsa prisotna politična smetana je stoje pela cesarsko himno. Manjša skupina ljudi zvečer ni mogla spati, pa so vrgli v Ljubljanico še izvesek, ki so ga iztrgali s trgovine Pri knezu Metternichu. Ko pa je revolucija stopila iz Ljubljane in postala kmečki punt, je tekla kri. Ampak kmečki punt ne more biti meščanska revolucija.
Zakaj se zdi, da je vedno večji miselni razkorak med Ljubljano in drugimi konci Slovenije?
Slovenstvo se je definiralo kot kmetstvo. Še danes, ko govorimo o slovenski kulturi, mislimo na kmečko kulturo, kar je zgrešeno. Večina slovenske kulture je nastala v Ljubljani, kjer je bilo več stoletij središče kulture v Knežjem dvorcu, in tega so postavili Auerspergi. V njem so bile prve baletne, operne in gledališke predstave, tam je bila prva javna knjižnica, tudi najstarejši muzej. Po potresu leta 1895 so Knežji dvorec podrli – iz nacionalističnih razlogov, ker je bil nemška hiša. No, rekli so, da je tako poškodovan, da ga ni mogoče obnoviti. Za primerjavo: vse ljubljanske cerkve so bile veliko bolj načete, pa niso porušili nobene. Problematično je definirati slovenstvo kot kmetstvo, ki da je vezano na neko svojo avtohtono kulturo in nima nič skupnega s tujo evropsko kulturo. Če se vedemo tako, Ljubljani ne priznamo kulturne osrednjosti.
Sam prav v tem vidim razlog, da je pri nas toliko strank, ki bi iz vsake vasi hotele delati Ljubljano, seveda na škodo glavnega mesta. Pa pomislite, kako drago nas vse to stane! Koliko vodovodov potrebujemo, koliko električnih napeljav, plinovodov, cest, šolskih poslopij, telovadnic ... Koliko ceneje bi bilo, če bi bili bolj povezani v urbanih naseljih. Kako bi bila Slovenija drugačna, če bi v Ljubljani živelo 600.000 prebivalcev in v Mariboru 400.000. Vse bi si pocenili, okrepili učinkovitost in kritična masa razmišljajočih aktivnih ljudi bi se povečala. Vsaka nacionalna država ima svoje središče, ki postavlja trende. Slovenci smo nastali prav zato, ker je Ljubljana postala središče, vlečna lokomotiva. Če ne bomo imeli ene vlečne lokomotive, ampak jih bo tristo, od katerih bo vsaka vlekla v svojo smer, si bomo sami naredili slabo uslugo. Pomislite, kaj bi se zgodilo s čolnom, v katerem bi 300 veslačev veslalo vsak v svojo smer.
Zakaj je lepo v Ljubljani?
Ker je majhna in je vse mogoče doseči peš. Kot glavno mesto ima institucije: muzeje, galerije ..., ki jih vsak narod mora imeti. Kdor zna iz njih potegniti pozitivne stvari, temu bogatijo življenje. Na žalost jih Slovenci ne cenimo. Ko sem bil še dekan FF, sem se udeležil nekega srečanja dekanov humanističnih fakultet, na katerem je kolega iz Københavna dejal, kako s humanistiko sploh ni težav, ko pa so njihovi muzeji vedno polni in je treba pred njimi čakati tudi dve uri. In kako dolgo čakamo pri nas? Zelo radi govorimo, kako kulturni smo, a naših kulturnih institucij ne vključujemo v svoje življenje.
Tudi poštenost je mit. Zdaj smo le začeli priznavati, kako daleč smo od poštenja. Pa to ne drži samo za elito pri največjih koritih, ampak se tudi mali človek od nekdaj poskuša »znajti«. Zato se ne smemo čuditi akciji: Vklopi razum, zahtevaj račun.
Zelo smo pošteni pri drugih, pri sebi manj. Zato pa imamo mit o poštenosti. Če poštenje ne bi bilo problem, ga ne bi potrebovali. Težko je razmišljati o sebi kot o tatu in mirno spati. Vtis je, da gredo pri nas ljudje v politiko zato, da bi prišli do korita, ne pa da bi bili, kakor se reče v angleščini, public servants. Vsi politiki, ki so bili na sodišču spoznani za krive, trdijo, kako je v ozadju zarota, kako nepošteno so bili pridobljeni dokazi ..., z vsem in vsemi je vse narobe, samo z njimi ne. Če bi bilo, kar zdaj trdijo, res, ne bi bilo takih posledic.
Te zdaj vidimo vsi. Se je v slovenski preteklosti že kdo kdaj opravičil in javno priznal napako?
Ivan Tavčar je bil nasprotnik ženske volilne pravice. Leta 1901, vsaj mislim, da je bilo takrat, je imel v ženskem društvu predavanje, na katerem je nastopil strogo proti volilni pravici žensk. Verjel je, da bodo volile tako, kakor jim bodo naročali duhovniki. Pozneje leta 1921 je objavil članek, v katerem je priznal zmoto. Iskreno jo je obžaloval, a prepozno, saj je vidovdanska ustava potrdila, da ženske ne smejo voliti. Za druge primere ne vem.
Če ni uvida in opravičila niti napredka ni.
Pri opravičilu ni bistveno, kako deluje na individualni ravni, ampak kako učinkuje na širše družbeno ravnanje.
Slovenci smo po drugi strani nagnjeni k asimiliranju. Na tujem se hitro prilagodimo, tudi jezikovno. Jezik je naša prednost, identiteto smo zgradili na njem, je pa tudi breme. In to za tiste, ki to identiteto negujemo – za pišoče. Kaj boš s slovenščino že čez Sotlo, pravi znanec.
Vprašanje jezika je ves čas povezano s slovenskim narodom, ker ni bilo drugega, po čemer bi se Slovenci razlikovali od Nemcev. Oboji smo bili katoliki, živeli smo v isti državi, delili smo si kulturo. Ljubljana je bila predvsem nemško mesto. Do konca 19. stoletja je bila nemščina uradni jezik mestne občine, tudi ulični napisi so bili nemški. Slovenci se niso od Nemcev razlikovali po ničemer drugem kot po slovanskem dialektu, iz katerega so zgradili identiteto. Bleiweis, ki velja za očeta slovenskega naroda, ni napisal nobenega pisma v slovenščini. Z vsemi družinskimi člani si je dopisoval v nemščini. Tudi France Prešeren je napisal eno samo pismo v slovenščini. Kot temelj identitete so jo torej postavili ljudje, ki je sploh niso uporabljali. Od sredine 19. stoletja do danes je slovenščina naša edina primerjalna prednost. Toda v 19. stoletju je funkcionirala drugače kot danes, ko ne komuniciramo več le z neposredno okolico, ampak z vsem svetom.
Zakaj je treba brati časopise?
Benedict Anderson pravi, da je narod produkt tiska. To najbolj velja prav za Slovence. Včasih se je seveda bralo drugače, kultura se pač spreminja, nekdaj je prevladovala tekstovna kultura. Treba je bilo prepoznati problem, razviti misel in priti do določenega sklepa. Danes beremo drugače, zato se bojim, da se bo slovensko resno časopisje znašlo v težavah. Tako kakovostnega časnika, kakršen je Delo, Slovenci nismo imeli še nikoli. Smola je, da danes cenimo predvsem površne in hipne učinke, za te pa v resnem časopisju ni in ne sme biti prostora.
Zato se bo spremenil način razmišljanja.
Če je bila politična kultura iz obdobja resne publicistike naravnana problemsko, v tabloidih zanjo ni prostora. Tabloidi surfajo na stališču, da ima vsakdo o vsem svoje mnenje, tudi o stvareh, o katerih ne ve nič. Pomislite, koliko smo imeli samo referendumov, na katerih so ljudje sprejemali odločitve o zadevah, na katere so se spoznali kot zajec na boben. Pomislite, koliko jih še zdaj ponavlja »žalopojko«, ker te možnosti ni več. No, če pomislite še, kdo se zavzema za to neprimerno obliko sprejemanja odločitev, vidite, da jih pri tem vodijo jasni interesi. Do dobrih rešitev je mogoče samo tako, da v družbi obstaja vodilni sloj, elita, ki je dovolj izobražena, pozna tehniko uveljavljanja idej in je zato korak pred množicami.
Bolj odprta je za spremembe in zna pogledati na tuje. Kje je ta kritična masa, da bi potegnila družbo v pravo smer?
Valvasor je edini velikan, rojen v teh krajih, ki je postal član Royal Society, za njim ni bilo nikogar več. Še danes štrli tudi v svetovnem merilu. In kje se je učil? Na potovanjih. Kot mlad plemič je odšel v Italijo, Francijo, Nemčijo in naprej. V 17. stoletju je bila družba odprta za tuje novosti. Koliko pa smo odprti danes? Angleži so imeli pravilo, po katerem so morali plemiški sinovi, ko so končali študij, na dolgo potovanje. Pri nas je bilo podobno: plemiški sinovi so prav tako hodili na potovanja in se vračali z znanjem in izkušnjami. Niso šli v svet, da bi se zabavali, ampak da bi se česa naučili. Danes odhajajo na maturantske izlete praviloma v tujino. A težko bi trdil, da odhajajo nanje predvsem iz želje po pridobivanju novih znanj. ¾
