Bogdan Lipovšek je pred meseci obiskal Afriko. Tanzanijo. Njegova hči se tam ukvarja s tropsko medicino in dela za eno od mednarodnih agencij. Tisto, kar je že vedel in kar je nameraval storiti, je v Afriki, med otroki, ki imajo v življenju le en osebni predmet, neskončno čisto in ljubljeno šolsko uniformo, dozorelo. Sklenil je, da napiše pismo. Začel je pisati. Kot direktor Grand hotela Union in solastnik družbe Protej - ta lastniško prek družbe ACH obvladuje tudi hotel, ki ga vodi - je pisal direktorju Proteja.
Spoštovani Branko Šibakovski,
Kaj se je zgodilo, da se hoče umakniti direktor, ki je nekoč zastavil svojo besedo pri delavcih, da naj prodajo svoje deleže novemu lastniku ACH, nekdanjemu Autocommerceu?
Ključni razlog, zakaj se umika, pa je v tem, ker je lastnik hotela – tako Lipovšek – zaradi drugih nasedlih naložb zdaj začel prek dividend izčrpavati podjetje. Te značilne tranzicijske zgodbe, ki je spravila na kolena mnogo podjetij, Lipovšek v Grand hotelu Union noče gledati. Grand hotel Union je namreč institucija, ki je pred več kot stotimi leti v prestolnici v dobrem poslu povezala liberalce in klerikalce in globoko zaznamovala in še zaznamuje kulturno življenje Ljubljane. »Cela zadeva je res izgledala tako lepo, da sem v svoji naivnosti mislil, da to lahko traja. Žal sem bil tudi tukaj preveč optimističen. Na začetku je kazalo celo zelo dobro. Žal pa je potem prišlo do raznih špekulativnih naložb na Balkanu in na Cipru, in to je zgodbo obrnilo na glavo. Kot direktor hotela sem doživel neverjeten pritisk za izplačilo dividend,« razlaga razmere v podjetju.
Direktor, ki je v svojem hotelu s sodelavci gostil angleško kraljico in ameriškega predsednika Billa Clintona, ne varčuje s kritiko zoper svoje »sodelavce v lastninjenju«, od katerih se odmika. In ne skriva razočaranja nad epilogom lastninjenja hotela. Izčrpavanje podjetij za poplačilo zasebnih kreditov in tajkunizacijo se mu zdi skrajno neetično, saj se podjetjem s tem jemlje razvojni potencial. S tem država, opozarja, pospešeno izgublja svojo ekonomsko suverenost. Ker se je takšni praksi uprl, so mu »despoti« v nadzornem svetu, kot jim pravi, pred časom močno omejili pooblastila pri vodenju podjetja.
Lipovšek je razočaran tudi nad siceršnjim družbenim razvojem države po osamosvojitvi. »Elementi socialne solidarnosti preprosto morajo obstajati, in če jih ni v ljudeh, morajo biti sistemsko implementirani. Ljudi je treba vzgajati, pri nas pa se dva milijona ljudi vzgaja v grozljivem egoizmu. Že v šoli je tako, da sošolec sošolcu, ki je manjkal v šoli, noče posoditi zvezka, da bi si prepisal zamujeno snov. Že tukaj se začenja proces, ki je popolnoma destruktiven. Proces privatizacije prinaša kot posledico tudi to, da se Slovenija oblikuje v kastno družbo. Na Hrvaške ni uspel Tuđmanov projekt 200 družin, ki bi ekonomsko obvladovale državo. V Sloveniji pa to ni bilo nikoli deklarirano, a se je dejansko zgodilo. Slovenijo danes obvladuje 50 posameznikov,« pravi. Teh 50 ljudi, ki obvladujejo Slovenijo, je lahko na prvi pogled na ideološko zelo različnih pozicijah, sicer pa v lobijih med seboj izjemno dobro sodelujejo, pri čemer so si »bratje podali roke pri siromašenju tega teritorija«.