Časopis samo 
za Gorkega

V okolici gulagov na severu Sovjetske zveze, katerih število je med velikim terorjem v tridesetih letih močno naraslo, so divje gosi preživljale poletja. Prestradani zaporniki so morali za hrano poskrbeti kar sami. Poleti se gosi golijo, izgubijo letalna peresa in tri tedne ne morejo leteti; prav takrat jih je bilo zapornikom najlaže ujeti in pobiti, nasolili so jih in tako so bile še nekaj mesecev užitne. Jate divjih gosi so se v večjem številu začele na Nizozemsko vračati šele v šestdesetih letih, ko so v Sovjetski zvezi zaprli še zadnje gulage.

Tanki so brez vrednosti, če ni duše

Knjiga Inženirji duše je dokumentarna pripoved o potovanju pisatelja in nekdanjega novinarja po Rusiji ter njegovo zasledovanje starih socialističnih zgodb o sovjetskih gradbenih in duševnih inženirjih. »V socializmu so zgradili na stotine kanalov in prekopov in o vsakem od njih je bila napisana pesem, še več, nekateri gradbeni dosežki so celo glavni junaki v mnogih romanih,« je dejal Westerman na predstavitvi knjige. In to ni bilo naključje. Izraz inženirji duše si je seveda izmislil Stalin na slavnem sestanku sovjetskih pisateljev 26. oktobra 1932 v hiši Maksima Gorkega. Med izbranimi povabljenci je bila pisateljska elita, sumljivo pa jih je nekaj manjkalo – Mihail Bulgakov, Osip Mandelštam, Ana Ahmatova in Boris Pasternak so se opravičili, a vendarle, kar ni naključje, že čez nekaj let padli pri Stalinu v nemilost. V sovjetskih zgodovinskih knjigah je potek večera opisan do najmanjše podrobnosti, kolikokrat so nazdravili z vodko, kdo je kaj povedal, kakšen je bil sedežni red. Vrhunec večera je bil Stalinov govor. »Naši tanki so brez vrednosti, če so duše, ki jih morajo upravljati, iz ilovice,« je dejal. »Zato vam rečem: proizvodnja duše je pomembnejša od proizvodnje tankov. (...) Življenje človeka preoblikuje in vi morate pomagati pri preoblikovanju njegove duše. To je pomembno: proizvodnja človeških duš. In zato naj dvignem svoj kozarec za vas, pisatelje, za inženirje duše.«

Za vodjo projekta, ki bi v človeških dušah skopal socialistični prekop, je določil svojega najljubšega pisatelja Maksima Gorkega, ki ga mnogi zgodovinarji označujejo za najbolj zapleteno osebnost ruske umetnosti – in prav o njem bo tekel ta zapis, čeprav je zgodb v Westermanovi knjigi več. Kot pravi avtor, ga pri pisanju knjige niso zanimali nedotakljivi misleci, kot sta Brodski in Bulgakov, ampak bolj zapleteni liki, prepričanci, privrženci, spreobrnjenci, dvomljivci.

Gorki (grenki)

Maksim Gorki še najbolj – in z njim tudi začne pripoved. Z njegovimi možgani pravzaprav, ki so shranjeni v moskovskem nevrološkem inštitutu v kozarcu za vlaganje. Le nekaj ur po tem, ko je leta 1936 Gorki umrl, so iz lobanje vzeli obe možganski polovici in ju predali sovjetski oblasti, da so znanstveniki iskali sledi genialnosti. Niso jih našli.

Gorki je bil sirota. Tolstoj je o njem nekoč napisal, da je videti, kot da bi se že rodil star. Njegovo pravo ime je bilo Aleksej Peškov. Pri osmih letih mu je umrl oče, ko je bil star enajst let, pa še histerična mama. Dali so ga v dom starega očeta, nasilno in primitivno hišo, v kateri so moški pili neizmerne količine vodke, ženske pa so bile fanatično pobožne, zato je kmalu zelo zasovražil zaostalo kmečko Rusijo.

Pobegnil je in se kot razcapan potepuški otrok preživljal tako, da je nabiral odpadke po rečnih nabrežjih. Pri devetnajstih je poskušal narediti samomor; ustrelil se je, vendar je krogla zgrešila srce in mu preluknjala pljuča. Družil se je s potepuhi, mnogokrat je bil zaprt. Kmalu je začel pisati zgodbe o ljudeh z dna, o izobčencih, ki jih srečuje, o svojem otroštvu. Kritiki so njegove povesti označili za realistične in bolj avtentične od Tolstojevih – ki je živel na visoki nogi in cele dneve igral tenis. Čeprav je bil samouk le z nekaj razredi osnovne šole, je postal slaven pisatelj, nadel si je novo ime Maksim Gorki (grenki) in množice so ga vzljubile.

Svetovljan in revolucija

Leta 1906 je pripotoval v New York. S krova čezoceanskega parnika Kaiser Wilhelm der Grosse je mahal tisočerim ameriškim oboževalcem, ki so ga prišli pozdravit. Prijateljsko ga je sprejel Mark Twain in v New York Timesu so takrat napisali: »Socialist je, ni anarhist, in zbiral bo prispevke za revolucijo.« Užival je v svojem domačem in mednarodnem uspehu, poročen je bil z mlado lepotico, ljubice si je našel med igralkami, ki so nastopale v njegovih dramah. Krutost cesarske Rusije mu ni dala miru, zato je v svojih člankih ljudi pozival k vstaji. Zasledovali so ga cesarski vohuni in ga vrgli v ječo, umetniki in znanstveniki z vsega sveta, od Marie Curie do Augusta Rodina, so pisali protestna pisma, zato so ga morali izpustiti. Potem je spoznal Lenina, označil ga je za ironično fanatičnega, in vendar je pomagal boljševikom, ki so leta 1917 prišli na oblast. Gorki je bil šokiran, ko je videl, kako je Lenin med svojimi privrženci spodbujal ropanja in živalske instinkte, zato je v muzejih in galerijah organiziral straže, da jih primitivne množice ne bi izropale, na svojem domu pa je sprejemal rojaliste, begunce in sorodnike Romanovih. Trocki je bil besen: »Gorki pozdravlja revolucijo kot strahopetni direktor kulturnega muzeja.« Gorki mu je vrnil žogico in Lenina označil za sanjača in »mislečo giljotino«. Boljševiki ga niso likvidirali, ampak so mu le toplo priporočili, da bi bilo najbolje zanj, če odide v tujino. Lenin mu je napisal: Pljuvaš kri in še zmeraj nisi odšel.

Tako je v dvajsetih letih ta bogati, slavni tuberkulozni bolnik živel v tujini, največ v Italiji. Iz svoje sobe je imel lep pogled na Vezuv, oblačil se gizdalinsko, denarja je imel veliko. »Ves čas kadi z naglimi vzdihi in izdihi.« Dopisoval si je z vsemi velikimi pisatelji, s Thomasom Mannom, H. G. Wellsom, Knutom Hamsunom, njegov tajnik Pjotr mu je vsako jutro njihova pisma prevedel v ruščino – čakala so ga na pisalni mizi. Temperamentni pesnik Majakovski, ki je bil avantgardna zvezda v Moskvi, je o njem zapisal, da je zgolj mrtvo telo.

Umetnost za delavca in kmeta

Leta 1924 je umrl Lenin, nadomestil ga je gruzinski čevljarski sin Stalin; za vsako ceno je hotel Gorkega zvabiti nazaj v Rusijo. Pošiljal mu je velikanske predujme za knjige in darila. Majakovski je leta 1929 naredil samomor, čas je bil za novo umetniško zvezdo. Gorki se je vrnil in pričakala ga je velikanska množica. Stalin je svojim sodelavcem pravil: »Gorki je samovšečen mož. Moramo ga privezati k partiji s kabli.« Podarili so mu velikansko vilo v secesijskem slogu, posneli so film Naš Gorki. V Moskvi so po njem imenovali park, literarni inštitut, šestmotorno letalo, dvonadstropno ladjo, ki je plula po Volgi, goro v srednji Aziji in njegovo rodno mesto Nižni Novgorod.

Pred Gorkim je bila težka naloga, ki mu jo je zadal Stalin. Kako ustvariti novo umetnost za ljudstvo? Kako zgraditi nove sovjetske duše? Tako je nastala nova literarna zvrst, socialistični realizem, ki so mu posmehovalno rekli tudi, »kako je fant srečal traktor«. Kaj si želita brati, poslušati in gledati ruski delavec in kmet? Naredili so raziskavo, poslali so jih v opero in na balet ocenjevat predstave. Ko so gledali Labodje jezero Čajkovskega, je recimo eden od kmetov zapisal: »Gre za ljubezen princa do princese in kot posledico njegove izdaje vidimo umirajočega laboda. In to v štirih dejanjih. Od vseh dolgočasnih zgodb je to zagotovo najdolgočasnejša. Na to pa resnično nihče ne čaka. (...) Trije od nas – bilo nas je sedem – so vedno znova zadremali.« Tudi avantgardna umetnost jim ni bila všeč. O Pasternakovi pesmi so zapisali: »Tu ni mogoče ničesar razumeti. Pesem kokodaka kot oskubljena kokoš. Grozota« ali »Besede so ruske, a ni mogoče ničesar razumeti.« Napisan je bil celo priročnik za pisatelje z naslovom Kakšno knjigo potrebuje kmet? V njem med drugim piše: »Kmetje ljubijo dobro zgrajen zaplet. Hočejo logično zaporedje dogodkov. Kmečki bralec ni zadovoljen s knjigo, ki mu od začetka do konca daje občutek utesnjenosti. Vsaka oblika retorike, pretirane olikanosti ali izmišljotine forme so v nasprotju z njegovim estetskim okusom in ga odbijajo.«

Gulag kot Potemkinova vas

Na neki slikarski razstavi leta 1933 je Gorki izjavil: »Premalo smejočih obrazov vidim. Premalo spontanega veselja.« Socialistični obraz mora biti nasmejan, liki v romanu dobri ali slabi, nikoli dvomljivci. Imeti morajo jasen značaj, in kot je zapisal Westerman, so socialistični junaki vedno oblečeni v dolg usnjeni plašč, pod katerim ni prostora za seksualno poželenje.

Pisatelj, je menil Gorki, mora dokumentirati gradnjo dežele, svojo liriko mora izrabiti za tunele, podzemne železnice, rudniške jaške in talilnice kovin. Ker Gorkega, ki je bil nekoč večkrat zaprti delikvent, so še posebej zanimale tako imenovane delavske kolonije, obiskal je prevzgojni zapor na otoku Solovecki, kjer so se na obisk zelo pripravili in mu prikazali Potemkinovo vas – vzorno prevzgojevalnico, ne pa trpeče taborišče, v katerem je umiralo na stotine ljudi in v katerem so, kot je v knjigi Otočje Gulag zapisal Solženicin, ljudi privezali na debla in jih spustili po stopnicah z visokega hriba. Zapornikom so kupili nove obleke, nasadili so alejo belih jelk, obnovili sobe. Gorki je videl, kako zaporniki sedijo pred barakami na soncu in berejo partijski časopis. Menda so v znak protesta časopise držali obrnjene na glavo. Solženicin v Otočju Gulag piše, da naj bi Gorki pristopil k enemu izmed njih in molče pravilno obrnil časopis.

Zgodb o tem, kaj naj bi se zgodilo in kaj naj bi na tem obisku videl Gorki, je več. Anne Applebaum v knjigi Gulag piše, da naj bi se Gorki v taborišču za nekaj minut zapletel v pogovor s štirinajstletnim dečkom, ki mu je na vsak način želel razložiti, da so razmere v taborišču grozljive. Gorki je s pogovora z njim prišel objokan, dečka pa naj bi kmalu po njegovem odhodu ustrelili.
Kljub vsemu, kar je videl in kar mu je bilo skrito, je Gorki kasneje za sovjetske časopise napisal veliko hvalnico o tem gulagu: »Potrebujemo še več takšnih taborišč, ker so pomembna za prevzgojo ljudi.« Hvalil je lepote otoka, opisal slikovite zgradbe v taborišču in še bolj slikovite zapornike, na oknih je opazil rože, sobe, opremljene s slikami najbližjih, »kot da v teh stavbah živijo potniki, ki so preživeli brodolom«, je zapisal, »ne pa zaporniki«. Veliko let kasneje je dejal, da je bil ta zapis pomota in da so cenzorji popravili vsak njegov stavek. Je bil Gorki preračunljivec ali zaslepljenec?

Belomorski prekop

Avgusta leta 1933 je organiziral obisk 120 ruskih pisateljev, ki so si ogledali Belomorski prekop. Udeležba na potovanju je bila častna. Tajna policija je pisateljem postregla s pokušino popolnega komunizma, na poti so namreč jedli sir, kaviar, sadje, čokolado, pili vino in konjak. »In to je bilo leto lakote,« je napisal pisatelj Aleksander Avdejenko. Ogledali so si jezove, obiskali gledališko predstavo, ki so jo izvedli zaporniki. Z ladijskega krova so opazovali zapornike, niso pa smeli z njimi govoriti. Mnogim je bilo jasno, da jim kažejo olepšano različico zaporniškega življenja. Viktor Šklovski, ki je prekop obiskal malo kasneje, je na vprašanje enega od časnikov politične policije, kako se počuti, rekel: »Kot živa srebrna lisica v trgovini s krznom.« Gorki je kmalu po vrnitvi uredil knjigo Belomorski prekop, za katero je eseje o svojem doživetju tega obiska napisalo šestintrideset pisateljev. Knjiga je bila »dokaz pripravljenosti sovjetskih pisateljev, da služijo boljševiški stvari«, in velikanska uspešnica. Pisatelji so v knjigi dejansko bili inženirji duše, prav tako, kot si jih je predstavljal Stalin. Mnogi so v sodelovanje privolili zaradi strahu (Mihail Bulgakov, ki je odločno odklonil sodelovanje pri projektu, je kmalu padel v nemilost) ali ambicije. Avdejenko se je, ker se je udeležil izleta, kmalu uvrstil med vodilne sovjetske pisatelje. Paustovski pa se je ravno poročil in je nujno potreboval večje stanovanje – in ga je seveda tudi dobil.

Dača je svoboda

Za inženirje sovjetskih duš so v tridesetih letih zgradili tudi pisateljski laboratorij – naselje Predelkino z ličnimi dačami v gozdu nedaleč stran od Moskve, kjer si danes ruski milijonarji gradijo velikanske počitniške vile, obdane z visokimi zidovi. Temu naselju, v katerem so bili prvi stanovalci Pasternak, Babelj in Pilnjak, so nadeli ime – Stalinov češnjev vrt.

Dača je ruska ideja svobode, a vendar v tem naselju, v katerem naj bi se pisatelji družili, živeli in pisali, ni bilo svobode. Ena od dač je bila prazna. Pripadala naj bi pisatelju Levu Kamenevu, ki so ga aretirali, ker da je sodeloval pri atentatu na šefa partije Sergeja Kirova, ki naj bi ga po pisanju Orlanda Figesa dal ubiti kar Stalin sam, ker je postajal bolj priljubljen kot on in je zagovarjal zmerno politiko. Stalin je po umoru sprožil val množičnega terorja proti sovražnikom sovjetske oblasti, ki je vrhunec dosegel v letih 1936–1938. Pesnica Ana Ahmatova je zgodnjim tridesetim letom rekla vegetarijanska leta, saj so bila razmeroma mirna, kruto obdobje množičnih čistk pa je poimenovala mesojedi časi.

Ko je želel Gorki pri Stalinu izvedeti, kaj se dogaja s Kamenovom, mu je železni mož to poizvedovanje zelo zameril in je prenehal odgovarjati na njegove telefonske klice. V Pravdi so Gorkega kmalu označili za »mlahavega liberalca«. Želel si je znova oditi v Italijo, da bi razmislil, kaj mu je storiti, a je Stalin zavrnil njegov izstopni vizum. Všeč mu je bilo, da se ga pisatelj boji. Njegovega zvestega tajnika Pjotra je rekrutirala tajna policija, zato je prestregel vsa »sumljiva« pisma, ki jih je dobival in pisal Gorki.

Cenzura

V Sovjetski zvezi je obstajal izjemen in popoln stroj, je na predstavitvi knjige povedal Frank Westerman. Imenoval se je cenzura. To je bil glavni direktorat za književnost, naoljeni urad in tako imenovano ministrstvo resnice. Kot agenti KGB cenzorji niso imeli obraza, a vendar so bili to čisto navadni ljudje. Nadzorovali so vsako natisnjeno črko in podobo v Sovjetski zvezi, od navodil za kavne mlinčke do formularjev za šolska spričevala. Poskrbeli so, da so bile novice v časopisih le v znamenju svetle prihodnosti, brez nesreč in smrtnih žrtev.

Prav tako so določali, kaj se lahko bere in kaj ne. Prvi seznam prepovedanih knjig je leta 1926 sestavila Leninova vdova. Med nezaželene je uvrstila Koran, Sveto pismo, romane Dostojevskega in še mnoge druge. Kasneje se je ta seznam samo še večal, tudi avantgardna umetnost se je kmalu znašla na njem in vse knjige, ki so vsebovale prizore spolnosti, preklinjanje – socializem je moral biti viktorijansko čist.

Resnica v roki

Leta 1936 je Babelj obiskal bolnega Gorkega v vili na Krimu. Pogovarjala sta se o prvih žrtvah množičnega terorja in nemilosti med pisatelji in umetniki. O Dmitriju Šostakoviču na primer, ki se je nekega dne zbudil, kupil Pravdo in kar v uvodniku prebral, da piše preveč histerično in krčevito glasbo, ki sovjetskemu delavcu ni pogodu.

Gorki je težko dihal in kljub zameram ga je tik pred smrtjo obiskal Stalin. Ni mogel več pisati, lahko je samo še bral časopis. Da se ne bi preveč razburjal, je Stalin zaukazal, da morajo vsak dan natisniti Pravdo samo zanj, prijazen časopis brez razburljivih novic. »Ta opravek ni malenkost. Vse znanje in izkušnje urada GlavLit je osredotočeno na to, da nasuje peska v oči množicam, ne pa posamezniku.« Eden od teh prirejenih časopisov se je ohranil; članek o tem, da je največji sovjetski pisatelj zelo bolan, ki je bil na naslovnici originalnega časopisa, je v verziji, ki jo je dobil Gorki, nadomestil članek o uspešnih žetvah.
In tako je 18. junija 1936 Aleksej Peškov Grenki umrl z »Resnico v roki, v kateri je polno laži«.

Na pogreb je prišlo skoraj milijon ljudi. Čez mesec dni so ustrelili Kamenova, njegove bližnje so poslali v gulag. Isaaka Babelja so aretirali in usmrtili. Njegovo dačo v Predelkinem so izpraznili za novega pisatelja. Pesnika Osipa Mandelštama in njegovo ženo so poslali v gulag, tako kot še mnoge pisatelje in pesnike. Mnogi so imeli kovčke že pripravljene pri posteljah in so ponoči prisluškovali, ali bo tudi na njihova vrata potrkala policija. Mandelštam je ironično zapisal: »Pri nas poezijo zelo spoštujejo. Nikjer drugod ne ubijajo zaradi poezije.«

Stalin je dal zapreti Gogoljevega tajnika Pjotra, ki so ga mučili in obtožili za pisateljev umor. Vse pisatelje in politike, ki so padli v nemilost, so morali zbrisati s slik. Cenzorji so imeli polne roke dela. Westerman pravi, da se mu zdi neverjetno, kako so lahko neko knjigo v velikanski Sovjetski zvezi, državi z enajstimi časovnimi pasovi, kar čez noč umaknili iz vseh knjižnic, domov in knjigarn. Sliši se neverjetno, ampak največkrat so bili uspešni. Ohranilo se je interno poročilo GlavLita: v letu 1938–1939 je centralni organ cenzure vzel iz prometa 7806 »politično škodljivih« del. Te naslove je napisalo 1860 avtorjev. Skupaj so uničili 24.138.799 izvodov knjig. Med njimi tudi največjo uspešnico socialističnega realizma Belomorski prekop, ki so ga napisali inženirji sovjetskih duš.