Tiskane izdaje
Avtorice raziskave Revni zaposleni, ki je nastala na Fakulteti za socialno delo, so izsledke predstavile sočasno z izidom knjige Duh Filadelfije francoskega pravnika Alaina Supiota, ki popisuje obdobje ob koncu druge svetovne vojne, ko je nastala Filadelfijska deklaracija - temeljni dokument, ki naj bi odpravil pomanjkanje in uveljavil družbeno pravičnost in enakopravnost.
Žal se ti načrti niso nikoli v celoti uresničili, čeprav je po drugi svetovni vojni, ko je nastal ta dokument, ki sta ga sprejeli tudi Mednarodna organizacija dela (MOD) in Organizacija Združenih narodov (OZN), vladalo prepričanje, da procesi družbene enakopravnosti nimajo meja. Avtorji, kot je denimo britanski sociolog Marshall, so zaneseno napovedovali razmah socialnih pravic.
»Obe knjigi obravnavata tematiko, ki je danes zaradi zaostrenih razmer na trgu dela spet aktualna, čeprav se mnogi še vedno zmrdujejo nad socialno državo, ki naj bi pasivizirala posameznika,« pravi Maja Breznik, ki raziskuje položaj t. i. delavcev iz druge roke, ki pridejo do delodajalca prek posrednikov, in družbene razmere, ki nastajajo zaradi novih, vse bolj negotovih oblik dela.
Je duh Filadelfije iz prve mednarodne deklaracije o človekovih pravicah, ki ga oživlja Alain Supiot, še živ ali smo ga s krčenjem socialnih pravic že pokopali?
Supiot nam v svoji knjigi sporoča, da sta človekova svoboda in varnost povezani in da je svoboden edino človek, ki ne čuti strahu in ne trpi pomanjkanja. Razmere v Sloveniji in EU niso idealne, vendar ne smemo podcenjevati tega, kar imamo. Če potujemo v države tretjega sveta ali na Kitajsko, ki se ponaša z enim najhitreje rastočih gospodarstev, vidimo, kaj nas lahko doleti, če pokopljemo načela Filadelfijske deklaracije. A hkrati, če smo cinični, vidimo tudi našo zelo verjetno prihodnost.
Pričevanja so polna pretresljivih in ciničnih zgodb o delovnih razmerah, kot na primer tista iz Kitajske, ki govori o delavcih tovarne v visoki stavbi, ki so iz obupa zaradi neznosnih razmer skakali skozi okno. Delodajalec zaradi samomorov ni skrajšal delovnega časa ali povišal plač, temveč je pod nadstropjem napel mrežo, da je prestregla samomorilce.
Slovenija je za zdaj še daleč od Kitajske. Kljub temu v zadnji raziskavi o revnih zaposlenih ugotavljate, da tudi ljudje, ki imajo delo, pri nas vse slabše živijo. Kdo so ti revni zaposleni, za katere pravite, da niso sinonim za slabo plačane delavce?
Revni zaposleni so tisti, ki živijo v gospodinjstvu, v katerem skupni dohodki vseh članov ne presegajo praga revščine. Na primer, neka oseba ima lahko zelo nizko plačo, toda ker živi v gospodinjstvu, v katerem dohodki vseh članov skupaj presegajo prag revščine, ta oseba ni »zaposleni revni«. V takem položaju so zelo pogosto ženske delavke. Statistika kaže, da je ženskih delavk v skupini z najnižjimi dohodki več kakor moških, vendar so po statistiki manj izpostavljene revščini kakor moški. Kako si razložiti ta paradoks? Delo, ki ga opravljajo, jim prinaša zelo skromen dohodek, a zelo verjetno je pomemben dodaten dohodek za celotno gospodinjstvo, da se dvigne nad prag revščine. V Sloveniji se to pogosto dogaja, saj smo med vodilnimi državami v EU po številu gospodinjstev, kjer sta zaposlena oba partnerja. V statistiki je videti vse v redu, a ženske postavlja v odvisnost od družine: če ji življenje v gospodinjstvu morda ne ustreza, ga ne more tako zlahka zapustiti, ker sama s svojimi dohodki ne more preživeti. Ta primer ponazarja bolj splošen pojav, da negotovost na trgu dela krepi odvisnost ljudi od tradicionalnih družbenih institucij, kot so družina, religiozne in etnične skupnosti, in vodi v retradicionalizacijo družb.
V knjigi izpostavljate pomen minimalne plače pri zmanjševanju števila revnih zaposlenih, medtem ko delodajalci poudarjajo njene negativne učinke, kot so uravnilovka in previsoki stroški dela, zaradi katerih mnoga podjetja odpuščajo delavce oziroma opuščajo svojo dejavnost. Ste zagovornica ali nasprotnica minimalne plače?
Problem ni enostaven, zato moj odgovor ne bo enoznačen. Čeprav ima minimalna plača veliko nasprotnih učinkov, bi njena odprava lahko povzročila poslabšanje socialnega položaja velikega števila ljudi. Delovnopravna zakonodaja v posameznih državah je zelo različna; države, ki nimajo z zakonom določene minimalne plače, imajo namesto nje druge mehanizme s podobnimi učinki. Kako pomemben je institut minimalne plače, kažejo tudi sedanja prizadevanja v Švici in Nemčiji, kjer se borijo, da bi z njo zaščitili delavce pred vse bolj brutalnim izkoriščanjem.
Nevarnost minimalne plače je v tem, da v določenih primerih lahko prevzame vlogo maksimalne plače in delodajalcem rabi kot podatek, da delavcem ni treba ponuditi več, kot predpisuje država. Zato je z zakonom predpisana minimalna plača lahko tudi generator revščine.
V obdobju krize so se plače v Sloveniji znižale v javnem in zasebnem sektorju, medtem ko se je minimalna plača povišala. To je v krizi normalno, saj z minimalno plačo zaščitimo ljudi, ki so materialno najbolj ogroženi. Toda Umar, denimo, ob tem glasno poudarja, da je zviševanje minimalne plače ključna ovira pri iskanju izhoda iz krize. Stališče Umarja in delodajalcev, da je treba odpraviti usklajevanje minimalne plače z rastjo stroškov ali kar minimalno plačo, je zelo nevarno, kot lahko pokaže primer iz zgodovine.
Zanimivo primerjavo lahko najdemo v študiji Karla Polanyija o liberalni reformi v Angliji, ki je odpravila t. i. speenhamlandski zakon, ki je zagotavljal minimalno plačo in blažil revščino predvsem na angleškem podeželju. Leta 1830 pa so ga odpravili iz istih razlogov, o katerih še danes razpravljajo nasprotniki minimalne plače. V Angliji so do odprave tega zakona subvencionirali plače delavcev, ki niso dosegli minimalnih dohodkov, predpisanih z zakonom. S tem so dosegli, da so zemljiški posestniki najemali zgolj ljudi, ki so bili upravičeni do dodatkov, ker so jim lahko dajali nižje mezde, razliko pa je pokrila lokalna skupnost. Liberalci so leta 1830 ta zakon odpravili z napovedjo, da si bodo delavci v svobodnih pogajanjih o mezdah lahko izpogajali boljše plače. Zgodilo se je ravno nasprotno: nastopila je socialna katastrofa in petdeset let pozneje so oblasti na Otoku, da bi vsaj delno popravile škodo, legalizirale sindikate in začele bolj uvajati delavske pravice.
Koliko so k naraščanju števila revnih zaposlenih prispevali samozaposleni, s katerimi država »umetno« zmanjšuje število brezposelnih?
Samozaposleni so ena najbolj ranljivih skupin. Gre za zaposlene, ki delajo po civilnih, ne po delovnih pogodbah, kar pomeni, da so izključeni iz delovnopravnega varstva.
Evropski parlament je lani o tej problematiki izdal poročilo, v katerem ugotavlja, da je samozaposlenost v evropskih državah pogosto izhod iz nezaposlenosti in so državne subvencije za samozaposlovanje pomemben razlog, da se ljudje odločajo za ta status. V poročilu med drugim opozarjajo, da je najemanje samozaposlenih oseb tudi strategija delodajalcev za zniževanje stroškov dela.
Kot smo ugotovili v eni preteklih raziskav na vzorcu pisateljev in prevajalcev, četrtina samozaposlenih prejema dohodke pod pragom revščine, njihovi povprečni dohodki dosegajo le 46 odstotkov vrednosti povprečnih dohodkov redno zaposlenih. V povprečju so bili samozaposleni mlajši kakor redno zaposleni, a so imeli presenetljivo pogosteje zdravstvene težave kakor redno zaposleni. Na starost bodo imeli samozaposleni tudi zelo nizke pokojnine. Skratka, ko ste enkrat revni, boste težko stopili iz začaranega kroga, kot tudi opozarja poročilo evropskega parlamenta. Samozaposleni so prikrajšani za ves paket delovnih pravic, v katerem so tudi pravica do sindikalne svobode in pravice do kolektivnih pogajanj. Ko je neki sindikat poskušal vključiti samozaposlene v kolektivna pogajanja, je naletel na odpor delodajalcev in celo ministrstva za delo. Prav zato se samozaposleni verjetno tudi težje organizirajo in bolj odločno postavijo svoje zahteve. Mimogrede, temu sindikatu je na koncu uspelo, da je samozaposlene vključil v kolektivno pogodbo.
Kateri poklici so v Sloveniji najbolj izpostavljeni negotovim oblikam dela, kar pomeni, da se ekonomski status ljudi, ki delajo v teh poklicih, poslabšuje?
Tradicionalno gre za poklice, ki jih opravljajo delavci, o katerih italijanski sociolog Sergio Bologna govori kot o avtonomnih delavcih prve generacije, ki jim je delo omogočalo veliko samostojnosti, delo na domu ipd., njihov položaj in redkost na trgu dela pa sta jim zagotavljala dovolj visoke dohodke, da so lahko spodobno živeli. To so poklici, kot denimo: novinarji, prevajalci, arhitekti, fotografi, oblikovalci, igralci ipd.
Danes je na trgu dela druga generacija teh avtonomnih delavcev, ki so samozaposleni, delajo pa v okoliščinah, v kakršnih delajo tudi redno zaposleni. To pomeni, da nimajo večje neodvisnosti, imajo pa veliko manjše socialne pravice. Namesto da bi bili svobodnejši, so veliko manj svobodni od redno zaposlenih kolegov. Med temi poklici so zelo izpostavljeni svobodni novinarji, arhitekti, prevajalci in drugi. Nič nenavadnega ni, če delodajalci delavce danes postavijo pred izbiro: ali bodo odpuščeni ali pa se bodo samozaposlili, kar pomeni, da si sami plačujejo prispevke, delodajalec pa jih lahko kadarkoli odpusti, ne da bi imel pri tem do njih kakršne koli obveznosti.
Lahko pojasnite, kako se je ideja o prožnem delu, ki izhaja iz japonskega poskusa reorganizacije industrijskih procesov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je bila sprva v prid delavcem, sprevrgla v lastno nasprotje in se v današnjih časih obrnila proti njim?
Industrijski sociologi iz zahodnega sveta so se v 80. letih 20. stoletja spraševali, zakaj je japonsko gospodarstvo nenadoma doživelo veliko rast, in ugotovili, da je skrivnost v prožnejši organizaciji dela. Japonci so delo za tekočim trakom organizirali v manjše delovne skupine, delavcem dali večjo avtonomijo, jih vključili v izobraževanje ipd., kar je opazno povečalo njihovo produktivnost (t. i. toyotizem).
Toda sistem je z globalno konkurenco postal predrag. To zelo dobro pokaže študija južnokorejske tovarne elektronskih aparatov LG. Potem ko so se delavci v začetku 90. let vrnili na delo po dolgotrajni stavki, jih je - osuple - ob vhodu pričakal vodilni menedžment z dobrodošlico. Novi vodja proizvodnje, ki so ga delavci ljubkovalno klicali SS Kim, je hkrati uvedel spremembe, podobne toyotizmu. Toda z globalizacijo je ta organizacijski model postal luksuz in zamenjali so ga s tistim, ki ga poznamo danes po vsem svetu. Proizvodnjo so skrčili na osnovno dejavnost, preostala dela pa so prevzeli podizvajalci, podizvajalci podizvajalcev ipd. Delavci so imeli pri vsakem nižjem izvajalcu še slabše razmere in nižjo plačo. Toda vsako iskro odpora je odpravila grožnja menedžmenta, da proizvodnjo preseli v sosednjo Kitajsko, kjer je na razpolago veliko cenejša delovna sila.
Ko se je začelo govoriti o prožnem delu, so številni sindikati in sociologi dela idejo sprejeli z veliko naklonjenostjo. O njem so govorili kot o zgodovinskem preobratu, po katerem naj bi bili delavci v prihodnosti manj odvisni od kapitala. Sprevrgel pa se je v deregulacijo trga dela in celo uvajanje praks, ki jih lahko z eno besedo opišemo kot trgovina z ljudmi za eksploatacijo njihovega dela.
Med zaposlenimi za določen čas, ki so materialno med najbolj ogroženimi, so še posebej ranljivi t. i. delavci iz druge roke. Zdi se, da država nima orodja, s katerim bi preprečila trgovino z ljudmi. Kaj bi morali spremeniti, da bi bil ta boj uspešnejši?
Leta 2009 je v Sloveniji odmeval primer lizinškega delavca, ki mu na urgenci niso ponudili pomoči, ker naj bi mu delodajalec ne plačal zdravstvenega zavarovanja. Delavec je umrl in izkazalo se je, da je delal pri eni od neregistriranih agencij za posredovanje dela. Inšpektorat za delo je v treh letih pred tem dogodkom pri agenciji opravil dvanajst inšpekcijskih nadzorov, izdal eno odločbo o prekršku, osemnajst plačilnih nalogov, pet ureditvenih odločb, eno opozorilo in dve prepovedi opravljanja dela, vendar podjetje še danes na internetu ponuja posredovanje delovne sile, čeprav ga ni v registru agencij za posredovanje dela. Ta in podobne agencije novačijo predvsem delavce iz BiH, Srbije, Makedonije, Bolgarije in Romunije in jih posredujejo naprej v Avstrijo, Nemčijo in celo na naftne ploščadi na Norveškem.
To je problem, ki ga je očitno težko odpraviti, čeprav je zakon jasen: podjetje, ki se ukvarja s posredovanjem delavcev, mora biti registrirano pri ministrstvu za delo, sicer opravlja dejavnost v nasprotju z zakonom. Zastavlja se logično vprašanje, zakaj inšpektoratu kljub temu ne uspe ustaviti te dejavnosti. Zadnji ukrep, ki ga ima inšpektorat na voljo, je predlog likvidacije in stečaj podjetja na sodišču, kar bi učinkovito zmanjšalo zlorabe in pomagalo zajeziti problem. Inšpektorat pa tega ukrepa ne izvaja, ker v svojem proračunu nima virov za plačevanje tovrstnih sodnih postopkov.
Osupljiva je ležernost javnih organov ob praksah, za katere je neki sociolog še pred nekaj desetletji napisal, da v razvitem kapitalizmu niso več mogoče. Ko je Tom Brass pred nekaj leti proučeval delovne razmere v angleškem kmetijstvu, je našel poročilo parlamentarne komisije, ki je bilo zelo podobno poročilu, na osnovi katerega je Marx davno tega napisal odlomek o gangmasterju. Pri Marxu je gangmaster posrednik, ki vodi skupino žensk in otrok - revnih, podhranjenih, promiskuitetnih in neomikanih zavoljo surovega izkoriščanja - in jih po ugodni ceni ponuja zemljiškim posestnikom. Z istimi besedami, pravi Tom Brass, bi lahko opisali sedanje delovne razmere na podeželju, le da so angleške ženske in otroke zamenjali priseljenci.
Je govorjenje o šikaniranju sindikalistov utemeljeno ali gre zgolj za sindikalno demagogijo?
Težko odgovorim na splošno. Medtem ko nekateri sindikalni zaupniki nimajo problemov in se kar udobno počutijo v vlogi pogajalcev z upravo, naletimo tudi na sporne primere. Eden takih je sindikat pristaniških delavcev v Luki Koper, ki je imel ob ustanovitvi številčno članstvo. Nekaj mesecev za tem, ko so se novinarji umaknili iz Kopra, je predsednik sindikata dobil izredno odpoved delovnega razmerja, kar je imelo tolikšen učinek na preostale člane, da sindikata danes praktično ni več. Naleteli smo tudi na primer, ko je uprava podjetja najela detektiva, ki naj bi nadzoroval sindikalista, za katerega so domnevali, da je goljufal pri stroških prevoza na delo. Občasno naj bi bil namreč prespal pri partnerici, detektiv pa je imel nalogo, da preveri, ali vsak dan odhaja na delo z naslova, ki ga je prijavil v službi. Na koncu je delodajalec umaknil tožbo, vendar je delavec kljub temu dal odpoved, ker ni več zdržal pritiskov. Imeli smo tudi primer t. i. rumenih sindikatov, ko je bratranec lastnika podjetja ustanovil v podjetju sindikat, kar je lastniku in predsedniku sindikata omogočilo, da sta med seboj sklepala pogodbe v imenu zaposlenih v podjetju. Tiste, ki so se temu uprli ali poskušali ustanoviti svoj sindikat, so odpustili. Skorajda javna skrivnost pa je, da sindikati v nekaterih podjetjih niso zaželeni.
Omeniti pa moramo tudi nasprotne primere, ko uprave same spodbujajo delavce, da ustanovijo sindikat. Zlasti v obdobju gospodarske krize se je dober socialni dialog na ravni podjetja pokazal kot pomemben dejavnik, da so lahko podjetja uspešno prebrodila krizo, kot smo videli v terenski raziskavi.
Pravkar sodelujete pri terenski raziskavi v velikih podjetjih o izobraževanju na delovnem mestu, delovnih razmerah in socialnem dialogu na ravni podjetij ...
Anketa med zaposlenimi z več kot 800 anketiranci je med drugim pokazala, kakšna je ▶ struktura sindikalnega članstva. Ugotovili smo, da so člani sindikatov pogosteje starejši delavci in delavke, a tudi manj izobraženi delavci, ki imajo navadno nizke dohodke, in ženske, ki se pogosteje odločijo stopiti v sindikat kakor moški. To pomeni, da so člani sindikata šibkejši del delovne populacije, ki v kolektivnem organiziranju išče podporo za povišanje plač, izboljšanje delovnih razmer, pravno pomoč ipd. Skratka, pokazalo se je, da je govorjenje o »sindikalni aristokraciji« neutemeljeno in da očitno obstaja konflikt tudi med samimi zaposlenimi, med »revnimi zaposlenimi« in »bogatimi zaposlenimi«.
Kako se kaže ta napetost med revnimi in bogatimi zaposlenimi?
Francoski ekonomist Thomas Piketty, ki proučuje dohodkovno neenakost, pravi, da so glavni vzrok družbenih neenakosti v Evropi in ZDA vse večje plačne razlike, ki se povečujejo od 80. let prejšnjega stoletja. V letu 2010 je deset odstotkov »bogatih zaposlenih« v Evropi dobilo 25 odstotkov vseh dohodkov iz dela, v ZDA je bilo takih 35 odstotkov. Polovica delavcev z najnižjimi plačami je dobila le 30 odstotkov vseh dohodkov v Evropi, v ZDA 25 odstotkov. V ZDA je družbena neenakost že večja, kot je bila v Evropi v času največje družbene dohodkovne neenakosti pred prvo svetovno vojno. Evropske države pa jih dohitevajo. V Sloveniji so razmerja v dohodkih iz dela »idilična«, pravijo slovenski ekonomisti: razlike so se hitro povečale v 90. letih in se potem ohranile na tej ravni. Toda v analize niso vključili nekaterih skupin prekarnih delavcev, kot so samozaposleni in zaposleni s krajšim delovnim časom. Če pogledamo konkretno podjetja, je bilo v letu 2011 skoraj 1700 podjetij, kjer je razmerje med najnižjo in najvišjo plačo 1:18, največje razmerje pa seže do 1:86.
Pravijo, da moramo zaradi dolžniške krize kršiti temeljne delovne standarde in omejiti socialne pravice. Vprašanje dolžniške krize je, pravi Piketty, manj pomembno kakor plačne neenakosti. Od 70. let 20. stoletja so se za 15 odstotkov povišali dohodki desetim odstotkom najbogatejših Američanov, kar je štirikrat več, kot znaša ameriški zunanjetrgovinski primanjkljaj. Torej, če bi odpravili dohodkovne neenakosti, bi se tudi problem javnega dolga zmanjšal.
V zraku je vprašanje, ki je precej neprijetno: so delavci v negotovih oblikah dela - t. i. prekarci in redno zaposleni sploh na istem bregu? Ali sploh imajo interes, da se vključujejo v iste sindikalne organizacije?
Verjetno namigujete na to, da je govoriti o delavski solidarnosti v teoriji nekaj čisto drugega, kot pa jo uveljaviti na svojem delovnem mestu v resničnem življenju. Obstajajo primeri, da je na istem delovnem mestu prekarni delavec plačan pol manj kakor redno zaposleni, v zadnjem času pa se ustvarjajo še razne skupine znotraj prekarnih delavcev, v primerjavi s katerimi je prvi prekarni delavec v zelo ugodnem položaju.
Načelo enakega plačila je eden izmed osmih temeljnih delovnih standardov MOD, zato je nesprejemljivo, da imajo v istih okoliščinah in ob istem delu delavci z različnimi statusi tako velike razlike v dohodku. To je verjetno tudi glavni vzrok, da ostajajo na nasprotnih bregovih.
Videti pa je, da se njihovi interesi sčasoma zbližujejo. Ko smo zaposlene v intervjujih spraševali, kaj menijo o varnosti zaposlitve, so se le nasmihali, češ da varnost ne pomeni več dosti, če bo šlo njihovo podjetje v stečaj. Podobno se prekarni delavci ne morejo zavzemati za svoje pravice, če ne bo na voljo delovnih mest zanje.
Če bodo eni in drugi iskali rešitve za temeljna vprašanja, s katerimi so soočeni, bodo morali poiskati novo obliko sindikalnega organiziranja. Prepričana sem, da bodo ti »novi sindikati« imeli nekoliko drugačne cilje, kakršne so imela dosedanja sindikalna gibanja. Postaviti si bodo morali globalna ekonomska vprašanja in oblikovati politični program, ki bo omogočal gospodarsko stabilnost, vsem pravico do dela, socialno varnost, ohranitev javnih storitev ipd. Vse te rešitve imamo sicer pred nosom; govorim o regulaciji finančnega sistema, odpisu nelegitimnega javnega dolga, ustavitvi razprodaje slovenskih podjetij, ustavitvi privatizacije javnih storitev in ohranitvi socialne države.
Mladi in prekarni delavci bodo morali strniti vrste sindikatov, ker je pred sindikati poleg nevarnosti, da bodo sčasoma izgubili vse več članstva, še večja nevarnost, da zaradi nekaterih zgodovinskih okoliščin zabredejo v »strateško partnerstvo« z državo in delodajalci za zniževanje socialnih in delovnih standardov, da bi državi omogočili večjo konkurenčnost v mednarodnem okviru. Gre za tako imenovano tekmo do dna, v kateri so vsi, ki v njej sodelujejo, obsojeni, da bodo poraženi.
